Na dan mrtvih sem opazoval
na njivi tišine
pisan in glasen festival.
Nove modele jesenske sezone,
sveže pričeske, kak avto nov,
nove poglede na cene življenja
in ostale hude tegobe vdov.
Pozabljena ležišča nekdaj
menda predragih duš
so izkopali iz pozabe,
izpod smeti in ruš.
Navalili so nanje nov kup
pisan in zlat in zlagan….
“saj resda komaj utegnem a
naj se vidi, saj je danes ta dan.”
Le tu in tam kak tih
in anonimen fenomen
daje svojim minutam in belemu cvetu
malo prostora za lep spomin in namen,
…..kot to dela pač vse dni v letu.
31.10. 2007 ob 12:57
O, marsikdo gre samo na ta dan okrasiti grob. Kar sploh ni nič narobe. Je pa lepo, če že grob je, naj bo okrašen skozi vse leto.
Jaz grem na grob približno 54 krat na leto.
31.10. 2007 ob 17:51
Dobro si tole zapisal.
1.11. 2007 ob 08:24
Za dan mrtvih
Slovenska narodna ob Avsenikovi spremljavi:
“Kadar jaz umrla bom, veselo bo moje srce!”
1.11. 2007 ob 08:37
Veliko je njih, ki postavijo samo spomenike, malo je njih, ki se spomnijo svojih pokojnih.
1.11. 2007 ob 16:24
Na pokopališče hodim najraje sama in ob mirnih dneh, ne vem, morda se bo kdo zgrozil, a ne potrebujem dneva mrtvih.
Smatram, da je misel na pokojne zelo osebna zadeva.
lp
Nevenka
2.11. 2007 ob 00:27
ŽIVIH DAN - naslov pove vse.
Na pokopališče grem zvečer, ko se vse umiri, ko ljudi več ni in, ko sem lahko v tišini s tistimi, ki so odšli ….
2.11. 2007 ob 22:01
drmagnum,
nihče ne bi mogel lepše opisati tega kot ti v tem stavku.
12.11. 2007 ob 15:22
Baje tam straši
.