dare.likar@siol.net

SPOSOBNI ali STARI

24.10.2007 · 14 komentarjev

Prav posebnega in zelo konkretnega problema smo se lotili pri omizju. Začelo se je tako, da smo govorili o fabrikah in kapitalizmu, o nekaterih odnosih, ki so na nek način novi v teh časih. Seveda nismo bili naklonjeni neživljenskim spremembam in zelo skeptični smo se počutili glede njihovih učinkov.
V tisti fazi je padla beseda o znancu, ja kar znanec ga imenujmo. Med tistimi zidovi, v hrupu tistih mašin, pod neonkami in pocinkanimi cevmi odzračevalnikov je pustil toliko let, da že sama številka kliče po spoštovanju . Če številki dodamo še vsa leta, ko so on in njegovi tovariši začenjali zgodbo podjetja, ki danes nosi ime koncern, ki je danes del korporacije, ki je danes…kar je še drugih največjih besed.
Če številki dodamo vse zgodbe o tistem mladostnem zagonu, o hudomušnih sodelavcih s katerimi so skupaj doživljali to rast . Če številki dodamo vse bolečine , iztrošena vretenca in vse druge delovne bolezni. Pa dodajmo še vsa razočaranja, vse puhle obljube o svetlejših in prijaznejših časih.
Ja , če vse to dodamo je pred nami postaran možakar, leto ali dve pred penzijo.

Mogoče bi kdo pričakoval, da gospoda v tej fazi nekdo iz uprave neki dan prijazno pokliče, mu vošči dober dan, povpraša po zdravju in kar je še podobnih in spodobnih stvari. Mogoče bi pomislili, da ga prijazna gospa iz kadrovske službe povabi v svojo pisarno. Tam bi ob kavi , ki bi jo urno prinesla njena tajnica, predebatirala kakšen problem, ki se je pojavil vsled njegovih ne več ravno mladih let.
Skupaj bi mogoče lahko potuhtala kje bi se dalo najbolje uporabiti njegove izkušnje in njegovo znanje, poznavanje izdelkov , tehnike in materialov. Tudi na njegov renome ne bi pozabila, kajpak je ta še posebno pomemben saj prinaša pozitivno energijo med mlajše , neizkušene kolege.

Pa se, ja, nenavadno, nič takega ne zgodi. Ne, te ljudi postavijo na stranski tir. To storijo ljudje, ki vseh naštetih argumentov proti takšnemu početju niso sposobni doumeti in ki z ljudmi niti niso sposobni delati. So pač tam kot orodje, kot podaljšek višjih vodilnih, ki se sami ne »morejo« bosti z nepomembnostmi. Ta odstranitev bi bila zlahka vsaj taktična. Lahko bi se človeku dodelilo enostavnejše delo, se ga postopoma odvezalo njegovih odgovornosti.
Ampak, ne. Po njih je treba planiti stihijsko, počez. Kaj postopoma, že danes je treba tipa skenslati stran iz njegovega becirka, ki ga je sicer res tudi sam zgradil, ampak…ma ja..nič.

Franc je po tistem, ko so mu našli mozoljasto, rdečelaso, računalniško podkovano zamenjavo zjutraj jutro za jutrom čakal pred pisarno, da mu dodelijo delo za tisti dan. Tam je stal skupaj z vajenci, ki so opravljali prakso in tam so stali tudi morebitni novi prišleki. Takšen kup nesreče kot je bil tiste dni Francelj, ni bil nihče od tistih drugih. Še pred nekaj dnevi ponosen star maček je sedaj stal tam z nekimi ljudmi, ki fabrike do tega dne menda še videli niso. Osramočen, ponižan in ubog se mi je zdel.

Lojz je štancal prav tako dobro ali bolje kot pol mlajši možakarji. Rad je delal nadure, nikoli ni zamujal. Mašinerijo je obvladal in nihče ni imel z njim nobenega dela. Z veseljem je po potrebi prišel v nedeljo ali ponoči. Je pač med tednom ostal kakšen dan doma in postoril kaj okoli hiše ali v gozdu. Na štancariji se je počutil sigurnega, domačega in, kar je res tudi bil, koristnega kar se da.
Na tekočem traku kjer je pristal pozneje, med delavci z invalidskimi omejitvami, med vajenci in sezonci je iz energičnega garača postal zamorjen in potrt starec. Za piko na i je pozneje zvedel, da so ga tja menda preselili, ker naj bi sam jamral nad pogoji, se pritoževal nad nadurami in nočnimi šihti. JA, take podatke so dobili v kadrovsko. Nerazumno, nizko in pokvarjeno.

Darko je dobil nekaj dni prej kot se mu je to naredilo teden dni dopusta. Prvič v vseh letih mu je šef ukazal naj gre domov in porabi teden dni dopusta. Čez dan ali dva ga je šefov mali namestnik, vampasti slinavec brez svoje persone, poklical domov in mu povedal, da se mora po dopustu zglasiti na drugem koncu fabrike. Ubogi naivni Dare! Po vseh letih je zaslužil, da so ga morali poslati domov, da mu ni bilo treba pogledati v obraz.

Ti na stran postavljeni, še včeraj cenjeni veterani ne nosijo nobene krivde. Niso krivi nobenih slabih rezultatov, niso padli v svoji marljivosti ali v kvaliteti svojega dela. Ne, krivi so samo tega, da v dnevni strategiji ne spadajo v koncept. Krivi so, da statistično za napredek in rast podjetja nimajo prave matične cifre.

Pred dnevi sem nekje prebral , da v kapitalizmu ni revežev, nesrečnikov , ponižanih in podobne šare. So samo sposobni ali nesposobni. Ne, ne bo šlo. Jaz opažam še nekaj kategorij. Ena je tudi ta , da si, recimo , malo starejši.

Aja, pa tisti znanec, ki smo ga omenili pri omizju? Nikar se ne bojte, da je na koncu ali da je celo mogoče umrl. Kje pa! Lahko ga greste obiskat…..na idrijsko psihiatrijo. Dare

  • Share/Bookmark

Kategorije: omizje · v afektu



14 odzivov ↓

  • Santos // 24.10.2007 09:10

    Liberalni kapitalizem in globalizacija je neke vrste posilstvo duha.Čeprav se enkrat vse vrne.Dober in resničen zapis.

  • Happy // 24.10.2007 10:07

    To je (in tega bo vedno več) pogled mladih ekonomistov – manegerjev na tovarno kot proizvajalko dobička. V tej luči in v luči kontemplacije lastnega popka ne zmorejo sprevideti, da so tovarne LJUDJE. Brez LJUDI ni ne dobička, ne denarja za plače. Z ljudmi se pa ne ravna kot s stroji.

  • poezijapoezija // 24.10.2007 16:17

    Krut, resničen zapis. O pojavu, ki se širi povsod.Po eni strani ljudi dajejo na stranski tir, po drugi jamrajo, da v Sloveniji ni ljudi, ki bi delali. Delali bomo do sedemdesetega leta in sicer po nasprotni logiki: da starejši ljudje lahko veliko doprinesejo k ustvarjanju nove vrednosti. Ja že mogoče, ampak ne tako, da se jih najprej poniža in uniči vso voljo do življenja, kaj šele do dela.
    Sam bog naj razume ta čas. Tako se prav gotovo ne dvigne nobene produktivnosti, pa naj z njo z še bolj besno mahajo vsi gopodarstveniki. Ljudje morajo biti motivirani za delo. Torej morajo imeti nekaj od dela. Vsaj zagotovljeno socialno varnost in spoštovanje. Se mi zdi.

    lp Nevenka

  • ditka // 25.10.2007 08:20

    Pred 15-imi leti so me v firmi skenslali,ker sem bila v tistem letu največ odsotna (rizična nosečnost in porodniška).Bilo je zelooo hudo, ampak sedaj sem zelo vesela , da se je to zgodilo. Te zgodbe,ki se dogajajo v firmah,….

  • Dolfe // 25.10.2007 13:19

    Ja, tako je to.
    Mladi ekonomisti in poslovneži se ne zavedajo zakaj so se v zgodovini dogajale revolucije. Če bi se tega zavedali bi ravnali popolnoma drugače kot sedaj !
    Vendar lahko zelo hitro pride do tega , da se zatirano ljudstvo upre in z silo odstrani iz realnega
    življenja svoje zatiralce. Vsi se še spomnimo kako izgleda giljotina,gulagi,fojbe,montirani procesi?,nacionalizacija…
    Naj se nad tem komentarjem kdo zamisli !!!!!!!!!!!!!!

  • enadanica // 25.10.2007 18:01

    Dandanes obstaja cela znanost o tem, kako delavce motivirati za boljše delo. In v teoriji, predvsem pa v praksi, gre predvsem za pozitivno motivacijo: dobri medsebojni odnosi, ustrezna kritika in pohvala, pa tudi nagrada, pa stvari, ki ti dajejo občutek pripadnosti firmi…
    Če ne zaradi človečnosti in vesti, bi že iz čisto pragmatičnih razlogov vodilni morali ravnati drugače. Meni sicer zaenkrat ni hudega – naš šef je z občutkom za človeka nadomestil tisto, kar morajo nekateri naštudirati in tudi kolegi so v redu. Me pa jezi, ko berem pa tudi slišim take stvari. Dogajajo se okoli mene in ljudem, ki jih poznam in mi ni vseeno zanje. Pa prav nič ne morem!

    Držte se!

  • fajfk // 25.10.2007 21:19

    Oprosti,tiste palce gor in dol sem zdaj prvič videl in sem po nesreči pritisnil palec dol,tako da enega ne upoštevat

  • bicer // 25.10.2007 22:05

    Nadebudni direktorji recept je preprost: dajte na šefovsko mesto glupega nesposobneža, ga naučite kako ustrahoviti, manipulirati, pucati možgane,… mu začinite plačo, pomagate postaviti enako sposobne podšefe, jih podpreti z lepo dnarsko, za katero bodo našli motivacijo, boriti se z neposlušno delavsko galazen….

    Z drugimi besedami direktorica in podobni, Je*ite se!

  • kamperkamper // 26.10.2007 18:33

    Vsi starejši smo se učili kako je v socializmu lepo in kako krut je kapitalizem,naštevali so nam vse negativne strani kapitalizma pa vseeno nismo pričakovali tako ekstremno zlorabo človeka nad človekom.Nihče me ne bo prepričal,da je potrebno vse uničiti,da lahko funkcionira država naprej v drugem sistemu.To je tako kot,da bi otroci pobili starše za svojo lepšo prihodnost si z njihovim denarjem postavili firme in uvedli suženjstvo.Vsi smo vedeli da socializem ne more trajati večno,želeli smo si tudi bolj kvalitetnega življenja,naši vodilni so zelo dobro poznali sisteme v različnih kapitalističnih državah,pa so izbrali ekstremno trd način kapitalizma,kar je samo namen hitrega bogatenja posameznikov na račun revežev.Reveži nimajo besede,srednjo sloj mora biti tiho,drugače zelo hitro pristanejo med reveži,država pa z enimi in drugimi dela kot svinja z mehom.Toda kot socializem,tudi suženjstvo ni trajalo večno in ker je edina stalnica na svetu spreminjanje se že veselim spremembe,in mogoče jo bom celo dočakal,kajti ekstremna akcija povzroči tudi ekstremno reakcijo.LP

  • vlatkavlatka // 28.10.2007 22:39

    Meni je ob tem prebiranju prišlo še več tega na misel….

  • zdravje // 2.11.2007 00:02

    Kako resnično in žalostno obenem. Kam neki ta svet drvi?
    Mladim kapitalistom so zrasle peruti, da ne moreš verjet. Ampak …… kolo se vrti…..in:
    Palica ima dva konca …

  • Tami // 3.11.2007 01:04

    Pa sej tudi za mlade dela ni, če pa že je, je to v proizvodnji za male pare. Ali pa čiščenje, ali v supermarketih, to so tri kategorije dela, ki so v Sloveniji na razpologo in ja seveda trženje-prodaja-komerciala oziroma akviziterstvo.

  • likard37likard37 // 3.11.2007 04:00

    @Tami, nedvomno. Saj tudi sam ne spadam med tiste iz tega mojega posta. Omenjeni “tastari” so pač samo še ena skupina, ki je žrtev neživljenskih odnosov v teh časih.

  • GRiSONGRiSON // 12.11.2007 14:29

    Kaj vse to me še čaka, groza, se bom raje malo prej upokojil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !