dare.likar@siol.net

Oh, ta NAVDIH

15.10.2007 · 7 komentarjev

Z navdihom je križ. Posebno je pomanjkanje tega pojava težavno, če je zapora popolna, še več, nekako tone še globje in kaže , da ga nikoli več ne kaže pričakovati nazaj. Popolni mrk pomeni, da o tem ne moreš napisati objave in potožiti kaj se ti je zgodilo. Srečneži lahko v takšnem stanju celo objavijo nekaj, kar na koncu izpade celo ravno tako dobro kot vse prejšnje pisanje , ko je inspiracija kar preplavljala naše čute.
Poseben dejavnik je tudi tisti občutek, da si pomanjkanja idej in neaktivnosti me smeš privoščiti. To je, vsaj v mojem primeru, posledica nekakšne minimalne zasvojenosti z bloganjem kot svojo novo ( pa ne več tako novo) aktivnostjo.
Druga stvar, ki mi oža spekter je dejstvo, da me je vsebina in izgled tega blogerskega okolja postavila na realna tla. Z drugimi besedami sem , zelo počasi seveda, doumel kakšno približno je to okolje. Sicer sem glede nekaterih pojavov malo presenečen, glede drugih celo razočaran, po večini pa nimam pripomb.
Nedvomno obstaja tudi spisek pravih ustvarjalcev, ki so točno tisto, kar sem tudi sam pričakoval, da bom poskušal delati na teh straneh. Včasih se počutim ob res dobrih avtorjih majhen in celo neprimeren za njihovo družbo. Za navdih je to morilski občutek.
Nič kaj v prid mi ni tudi fiksna ideja, da je edino kar je res vredno objavljati tisto, kar je na nek način avtorsko. Ne kvalitetno, ne nujno povsem izvirno, ne ( bognedaj ) na vsak način umetniško ampak nekaj kar je pač čisto svoje. Pravi dnevniški zapisi….vstal ob šestih, spil kofe, scepil klaftro drv…so samo mašilo, da zadeva živi naprej. Ta prisilna živost , ki je eden pogojev , da vsaj minimalno obstajaš je celo ena najbolj zoprnih zadev, ki jo še dodatno poslabšujemo z inštalacijo raznih števcev in analyticsov, ki nas dnevno opozarjajo, da smo že po nekaj dneh mirovanja vse bolj bedno opaženi in da krivulja nenavadno strmo pada proti ničli.
Nekoliko lahko svojo eksistenco rešujemo s komentarji. Udeležujemo se debat in se poskušamo vriniti med ustaljene skupine, ki obdelujejo tekoče in vsesplošne problematike. Tako kot so objave na zelo različnih nivojih, so tudi debate zelo različne. Od otročjega krega pa tja do visoko strokovnih polemik, kjer s svojo naivnostjo mimogrede izpadem hecen, nerazgledan preprostež.
In tako, vidite, sem kljub ne prav velikemu navalu idej vseeno spravil skupaj nekaj razmišljanja. Tu bi sedaj moral slediti vsaj majhen zaključek. Mimogrede, ustaljena, v mojo podzavest zapisana forma, sestavljena iz uvoda, jedra in zaključka je verjetno samo še ena ovira pri mojem pisanju.
No , vsekakor se tukaj zelo dobro počutim. Če govorim o blogu, bi rekel temu hobi ali lastno veselje in mirne duše lahko zaključim, da me že dolgo časa nič takega ni niti približno tako okupiralo. Včasih se mi celo zgodi, da pred jutranjim šihtom preverim, če je kaj novega. To je sicer bolj redko ampak , verjemite, to je res višek. Vsekakor upam, da me bo ta prijeten občutek še dolgo spremljal in se ne bo spremenil, saj imam s tem lahko veselje samo v tej obliki.
Tu bi lahko omenil nekatere, ki so za razliko od tega o čemer govorim, na teh straneh našli poligon za svoja »poslanstva«, za širjenje svojih visokih idej in za ozaveščanja soljudi. Nekateri takšni ne izpustijo nobene debate in včasih kateri, zaradi nesmiselnih razlogov tudi zapusti to okolje. Odhod tudi glasno razglaša, kar poleg prejšnjega delovanja še dodatno daje vtis velike pomembnosti velikega blogerja.
No, jaz se pomembnega ne počutim in ta občutek se zagotovo ne bo spreminjal. Me pa tudi nihče drug posebno ne moti. Poleg tistih, ki jih občudujem in spremljam in poleg tistih, ki se jim zaradi njihovega (pre)visokega nivoja razpravljanja le redko previdno pridružim je tu še malo morje takšnih, ki jih ne poznam, ki jih spregledam in občasno kakšnega ignoriram. In oni mi to z veseljem povrnejo :) . Lep pozdrav DARE.

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



7 odzivov ↓

  • bronte72bronte72 // 15.10.2007 19:14

    Dare še en zapis, ki mi je razvedril dan. Moral mi boš verjeti na besedo – kdorkoli bi težko sklenil da si “hecen, nerazgledan preprostež”, “obsodili” bi te lahko kvečjemu jasnega pogleda in bistroumnega duha.

  • likard37likard37 // 15.10.2007 19:48

    :) :) :)

  • dareAnonimnež // 15.10.2007 20:14

    Kadar se sam počutim tako več dni in še slabše kot si zapisav v prvem odstavku ponavadi grem ven ter se ga napijem. To imenujem(o) filter. Do zdaj je pomagalo.

  • likard37 // 15.10.2007 20:33

    @anonimnež,
    sam imam okoli takšnih terapij nekaj malega omejitev, vendar v razumnih mejah to več kot le odobravam. Mejo pa jaz vidim tam, ko je vse ostalo narejeno, za vse poskrbljeno in če je dedec zdrav in žejen pa ni bil hudič, da ga ne bi smel kakšen ajmar!!!

  • kamperkamper // 15.10.2007 20:43

    Mi je všeč kar si napisal.
    Lep pozdrav

  • strojnikstrojnik // 16.10.2007 17:56

    Še dobro, da nimaš hudo dobrega dneva. Kdo bi pa vse prebral… :mrgreen:

  • poezijapoezija // 17.10.2007 12:04

    He, he..kar znano mi je vse kar si zapisal, čeprav na pravo temo tudi jaz modrujem v višave.
    Navdih je iz občutljivega tkiva, sama dobim včasih občutek, da sem že vse povedala, a vem, da je na dnu še polno tega, kar trmasto molči.Ja, ampak se ne sekiram hudo, takrat pa malo več prebiram kaj drugi pišejo, pa je…
    Lepo bodi,
    Nevenka

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !