Po tistem, ko sem si nekajkrat ogledal ( in poslušal ) omenjeni beograjski koncert, se je moje spoznavanje njegove muzike osredotočilo na nabavljanje vsega, kar se je vsaj malo tikalo njegove glasbe in dogajanja okoli njega. To je pomenilo, da sem v kratkem času nabavil bolj ali manj vse njegove albume, stipkal vsa besedila, dobil nekaj video kaset s koncertov in se lotil poslušanja in v zelo kratkem času doumel, da je v teh dobrih petnajstih letih in po skoraj ravno toliko albumih nastala zgodba , ki daleč presega tisto moje preprosto mnenje, da Djoleta pač »še kar« poznam. Saj veste: Pjesma o jednom pjetlu, Boža zvani pub in Računajte na nas . Ne, ne , tako pa to ne gre.
V teh pesmih sem našel veliko, veliko več. Našel sem neverjetno občutene pripovedi, brezčasno aktualnost, neprekosljiv humor in neverjetno brezhibne in pomenljive tekste. S svojimi besedami je znal umetnik povedati stvari, ki si jih od nekdaj želimo povedati tudi sami, opevati stvari ki jih ceni, ljubezni , ki jih doživlja in karakterje, ki jih sovraži. In vse to znova in znova na pogosto preprost, vsekakor pa izviren in samosvoj način vedno varno pod mejo patetike in popovske cenenosti.
Seveda sem spotoma besedila po svojih močeh tudi opremljal z akordi in se jih nekaj nekako naučil. Glede tega sicer nisem naredil kakšnega izjemnega dela, je pa ob priložnostih , ko se z mojo družbo( ki premore še kakšnega Balaševićevca – Mohor op.) in s pomočjo kitare kdaj bolj po taborniško zabavamo, Djoletova muzika tako imenovani železni repertoar. Takoj mi je postalo tudi jasno, da vse pa le ni tako enostavno v tistih komadih, kot se sliši na prvo uho, predvsem pa se je treba kar potruditi, da dodobra osvojimo besedila, ki so praviloma dober in tudi dokaj obsežen izdelek.
Tam nekje proti koncu rajnkega stoletja sem Balaševića prvič slišal v živo. Bil je to prednovoletni koncert v veliki dvorani v hali Tivoli. Prav dobro nisem vedel kaj naj od koncerta pričakujem. Spomnil sem se edino kolega iz JNA, Puležana , ki mi je pravil, da edino pri Balaševiću ni bilo nikoli dileme, da bo puljska Piramida polna do zadnjega kotička.
Prvi vtis, ko sem nekako četrt ure pred začetkom prišel v skoraj prazno ledeno dvorano ni bil posebno v prid tej zastareli informaciji. Zlahka sem dobil sedež ( kar je bilo na koncertu v Tivoliju zame verjetno prvič), parter je bil popolnoma prazen in scena je bila vse prej kot fascinantna.
Kar se je zgodilo v naslednjih desetih minutah je ta prvi vtis postavilo popolnoma na glavo. Milo rečeno, mi ni bilo nič jasno. Dvorano so ljudje dobesedno okupirali. Polne so bile tribune in do zadnjega kotička je bil poln tudi parter. Verjetno to pomeni kakšnih sedem tisoč ljudi, ki so bili v razponu dobrih treh generacij vendar so , na še eno moje presenečenje, prevladovali zelo mladi, tudi najstniki……..se še malo nadaljuje……

Ne pitaj me dal’ je zima dok po rosi s ciganima
brilijante za kravatu biram

Ne pitaj me zašto ptice ne sleću na svake žice
ne pitaj me nikad za što sviram

Bolje da šešir nemam, pod njime djavo drema
sneva i izvoljeva, djavo mi je kriv

Budi se u zlo doba, za njega red ne važi
on mora sve da proba, to djavo pesmu traži
Ne sviram što uživam, nije to pesma stara
sviram da njega uspavam

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “NE LOMITE MI BAGRENJE 2.del”

  1. sosedsosed pravi:

    joj, kako pogrešam njegove koncerte. minilo je že par let od njegovega zadnjega v ljubljani… upam, da se deda ni upokojil.

  2. strojnikstrojnik pravi:

    Đole je legenda naše generacije.
    In naša generacija ni kar tako…

  3. Santos pravi:

    Me veseli,da se nadaljuje. Po prebranih sporočilih-ufff jih je veliko, sem ugotovila, da si iz naših krajev-prav zanimivo. Čeprav smo bolj v kotlini, imamo pa vsaj občutek za dobro glasbo :-)

  4. poezijapoezija pravi:

    Tudi jaz pogrešam več njegove pristnosti na naših odrih.

    lp
    Nevenka

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !