dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2007

ŽIVIH DAN

31.10.2007 · 8 komentarjev

Na dan mrtvih sem opazoval
na njivi tišine
pisan in glasen festival.
Nove modele jesenske sezone,
sveže pričeske, kak avto nov,
nove poglede na cene življenja
in ostale hude tegobe vdov.

Pozabljena ležišča nekdaj
menda predragih duš
so izkopali iz pozabe,
izpod smeti in ruš.

Navalili so nanje nov kup
pisan in zlat in zlagan….
“saj resda komaj utegnem a
naj se vidi, saj je danes ta dan.”

Le tu in tam kak tih
in anonimen fenomen
daje svojim minutam in belemu cvetu
malo prostora za lep spomin in namen,

…..kot to dela pač vse dni v letu.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

DOBRO STOJEČI BEDAK

26.10.2007 · 12 komentarjev

Med temi mojimi objavami se je v zadnjih časih nabralo kar nekaj proletarsko-socialistične tematike. Precej sem na teh straneh razmišljal o novih časih in novih vrednotah, o redu ki nas veže v kalupe obnašanja in razmišljanja, v želje in neizpolnjive vizije tistega kar naj bi bilo, gledano od spodaj navzgor, prav in pošteno.
Marsikdo bi ob prebiranju teh vrstic mogoče dobil vtis, da jih piše tip, ki vsakodnevno bije svoj krvavi boj za košček kruha. Pomislili bi, da jih piše človek, ki le z največjo muko uspe nahraniti svoje jetične, blede otročičke. Pomislili bi mogoče, da te besede prihajajo od človeka , ki si že tako shujšan in udrtih, upadlih lic odtrguje od ust in lahko o nedosegljivem ugodju in blaginji razmišlja le v sanjah potem ko bolečih udov in obnemoglih misli zaspi na svoji trdi slamnjači.
Ja , padlo mi je na pamet, da mogoče kdo misli , da misli in realnost našega fizičnega delavca prenaša na te strani čisto pravi REVEŽ.

Pa veste, temu pravzaprav ni tako. Sicer je čisto mogoče, da sem vsled vseh stvari, ki jih opisujem s te svoje perspektive nekoliko znižal ( prizemljil) svoje kriterije, vendar lahko z vso odgovornostjo trdim, da se nikakor ne počutim revež.
Tu bi mogoče sedaj pričakovali nakladanje o kakšnih duhovnih bogastvih in sreči pa tega nimam v mislih. Saj je res tudi veliko tega ampak danes pišem o čisto oprijemljivih stvareh.
Siromak se nisem počutil niti prej kot sem si ogledal dokumentarec o Kalkuti niti si mi za ta občutek ni bilo treba ogledati mučnih pričevanj iz Darfurja . Tudi, ko sem s pomočjo atlasa in almanaha ocenjeval koliko dežel na svetu bi bilo možnih destinacij za boljše življenje, sem prišel do podobnega zaključka tudi če sem zanemaril svoje nezlomljivo domoljubje.

Ne, prepričanje, da nisem reven me spremlja že zelo dolgo časa in s svojim na momente z okolico nekompatibilnim zadovoljstvom sem bil pogosto udeležen v polemikah ali pa sem bil tarča posmeha. Za svoje zadovoljstvo imam močan argument pri katerem uporabljam besede mojega prijatelja Mohorja, ki je enkrat borbo v bitkah življenja opisal tako:

« Dare!« , je rekel » vsak vleče svoj voz!«

No , in jaz ga vlečem. Pa ne samo to, še več. Sem ga tudi precej daleč že privlekel. Uspel sem ga , včasih kar z nenavadno lahkoto, pregurati čez vsehsort prepreke, ki me jih je bilo pred leti neznansko strah. Sedaj pa pogledam svoje hčerkice in ko lepe , urejene deklice v začetku novega tedna odvihrajo od doma…dve v osnovno šolo…dve na gimnazijo….in dve v Ljubljano na faks se z mojo drago ženkico lahko brez težav vsedeva, se malo izpreževa iz vajeti in zadovoljno rečeva: »No, saj gre!«

In potem s takšnim občutkom grem proti svoji ljubi tovarni. Še vedno razmišljam o svojih uspehih in o svoji sreči, ko se v nekaj kratkih trenutkih klima popolnoma spremeni.

V vratih me šef ignorira tako kot so tega sposobni le redki ljudje pa ne bi znal povedati kakšni, ker tega ne morem razumeti. Njegova ignoranca me ni kaj prida brigala in še manj presenetila. Presenetilo me ni niti pol ure pozneje, ko je prišel do mene s popolnoma drugim obrazom, popolnoma drugim pogledom in s prijaznim in dobrodušnim nasmehom. Vedel sem prej kot je odprl svoje bedasto gobezdalo, da od mene nekaj potrebuje. Seveda sem imel prav. Po prijaznem , slinastem pozdravu me je vprašal, če bi delal ponoči, če bi lahko potegnil kakšno uro, da bi moral tudi konec tedna delati, da je tadrugi strugar zbolel in da ve da se name lahko zanese in….nenavadno veliko informacij. Gledal sem ga nekoliko presenečeno in verjetno ne preveč bistro, saj je hitro izkoristil svojo prednost v dani situaciji in z veseljem ocenil svoje zahteve kot odobrene. Komaj sem uspel priti do besede in polglasno nekaj navreči okoli tega, da ne morem več delati kot pred dvajsetimi leti in da mi tudi plača zadnja leta ni ravno motiv. V soboto in nedeljo pa da sploh ne morem priti.

Zajel je sapo in si vzel deset sekund za premislek. Po tem premisleku je zrecitiral odgovor, ki je rešil vse moje nejasnosti . Mojo morebitno utrujenost bo baje rešila avtomatizacija, plača je bila nizka ker je imel mesec tri dni manj kot prejšnji, glede konca tedna pa mi je pripravljen ustreči, tako da lahko pridem »samo« v nedeljo!

Po teh besedah je odjadral in si spotoma nekaj obkljukal v svojem črnem notesu.Jaz sem tam ostal sam, z napol odprtimi usti in premleval njegove besede.

O avtomatizaciji zares ne bi izgubljal besed. Še po nobeni modernizaciji v naši fabrki se ni zgodilo, da bi imel potem lažje delo. Plači že leta par dni ni uspelo pomagati, pa četudi je bil mesec dolg kot december 44 – etega, tisto njegovo zadnje pa mi je še najmanj šlo v betico. Kako hudiča je zdaj to. Pripravil me je do tega, da bom dodatno garal cel teden in še nedeljo zraven in , glej vraga, konec koncev mi je celo še ustregel.

Nič, kaj sem hotel. Lotil sem se dela in ob stružnici razmišljal o tistem vozu. Še vedno sem bil mnenja, da nisem siromak. Se pa v teh časih počutim vse večji BEDAK. Dare.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

SPOSOBNI ali STARI

24.10.2007 · 14 komentarjev

Prav posebnega in zelo konkretnega problema smo se lotili pri omizju. Začelo se je tako, da smo govorili o fabrikah in kapitalizmu, o nekaterih odnosih, ki so na nek način novi v teh časih. Seveda nismo bili naklonjeni neživljenskim spremembam in zelo skeptični smo se počutili glede njihovih učinkov.
V tisti fazi je padla beseda o znancu, ja kar znanec ga imenujmo. Med tistimi zidovi, v hrupu tistih mašin, pod neonkami in pocinkanimi cevmi odzračevalnikov je pustil toliko let, da že sama številka kliče po spoštovanju . Če številki dodamo še vsa leta, ko so on in njegovi tovariši začenjali zgodbo podjetja, ki danes nosi ime koncern, ki je danes del korporacije, ki je danes…kar je še drugih največjih besed.
Če številki dodamo vse zgodbe o tistem mladostnem zagonu, o hudomušnih sodelavcih s katerimi so skupaj doživljali to rast . Če številki dodamo vse bolečine , iztrošena vretenca in vse druge delovne bolezni. Pa dodajmo še vsa razočaranja, vse puhle obljube o svetlejših in prijaznejših časih.
Ja , če vse to dodamo je pred nami postaran možakar, leto ali dve pred penzijo.

Mogoče bi kdo pričakoval, da gospoda v tej fazi nekdo iz uprave neki dan prijazno pokliče, mu vošči dober dan, povpraša po zdravju in kar je še podobnih in spodobnih stvari. Mogoče bi pomislili, da ga prijazna gospa iz kadrovske službe povabi v svojo pisarno. Tam bi ob kavi , ki bi jo urno prinesla njena tajnica, predebatirala kakšen problem, ki se je pojavil vsled njegovih ne več ravno mladih let.
Skupaj bi mogoče lahko potuhtala kje bi se dalo najbolje uporabiti njegove izkušnje in njegovo znanje, poznavanje izdelkov , tehnike in materialov. Tudi na njegov renome ne bi pozabila, kajpak je ta še posebno pomemben saj prinaša pozitivno energijo med mlajše , neizkušene kolege.

Pa se, ja, nenavadno, nič takega ne zgodi. Ne, te ljudi postavijo na stranski tir. To storijo ljudje, ki vseh naštetih argumentov proti takšnemu početju niso sposobni doumeti in ki z ljudmi niti niso sposobni delati. So pač tam kot orodje, kot podaljšek višjih vodilnih, ki se sami ne »morejo« bosti z nepomembnostmi. Ta odstranitev bi bila zlahka vsaj taktična. Lahko bi se človeku dodelilo enostavnejše delo, se ga postopoma odvezalo njegovih odgovornosti.
Ampak, ne. Po njih je treba planiti stihijsko, počez. Kaj postopoma, že danes je treba tipa skenslati stran iz njegovega becirka, ki ga je sicer res tudi sam zgradil, ampak…ma ja..nič.

Franc je po tistem, ko so mu našli mozoljasto, rdečelaso, računalniško podkovano zamenjavo zjutraj jutro za jutrom čakal pred pisarno, da mu dodelijo delo za tisti dan. Tam je stal skupaj z vajenci, ki so opravljali prakso in tam so stali tudi morebitni novi prišleki. Takšen kup nesreče kot je bil tiste dni Francelj, ni bil nihče od tistih drugih. Še pred nekaj dnevi ponosen star maček je sedaj stal tam z nekimi ljudmi, ki fabrike do tega dne menda še videli niso. Osramočen, ponižan in ubog se mi je zdel.

Lojz je štancal prav tako dobro ali bolje kot pol mlajši možakarji. Rad je delal nadure, nikoli ni zamujal. Mašinerijo je obvladal in nihče ni imel z njim nobenega dela. Z veseljem je po potrebi prišel v nedeljo ali ponoči. Je pač med tednom ostal kakšen dan doma in postoril kaj okoli hiše ali v gozdu. Na štancariji se je počutil sigurnega, domačega in, kar je res tudi bil, koristnega kar se da.
Na tekočem traku kjer je pristal pozneje, med delavci z invalidskimi omejitvami, med vajenci in sezonci je iz energičnega garača postal zamorjen in potrt starec. Za piko na i je pozneje zvedel, da so ga tja menda preselili, ker naj bi sam jamral nad pogoji, se pritoževal nad nadurami in nočnimi šihti. JA, take podatke so dobili v kadrovsko. Nerazumno, nizko in pokvarjeno.

Darko je dobil nekaj dni prej kot se mu je to naredilo teden dni dopusta. Prvič v vseh letih mu je šef ukazal naj gre domov in porabi teden dni dopusta. Čez dan ali dva ga je šefov mali namestnik, vampasti slinavec brez svoje persone, poklical domov in mu povedal, da se mora po dopustu zglasiti na drugem koncu fabrike. Ubogi naivni Dare! Po vseh letih je zaslužil, da so ga morali poslati domov, da mu ni bilo treba pogledati v obraz.

Ti na stran postavljeni, še včeraj cenjeni veterani ne nosijo nobene krivde. Niso krivi nobenih slabih rezultatov, niso padli v svoji marljivosti ali v kvaliteti svojega dela. Ne, krivi so samo tega, da v dnevni strategiji ne spadajo v koncept. Krivi so, da statistično za napredek in rast podjetja nimajo prave matične cifre.

Pred dnevi sem nekje prebral , da v kapitalizmu ni revežev, nesrečnikov , ponižanih in podobne šare. So samo sposobni ali nesposobni. Ne, ne bo šlo. Jaz opažam še nekaj kategorij. Ena je tudi ta , da si, recimo , malo starejši.

Aja, pa tisti znanec, ki smo ga omenili pri omizju? Nikar se ne bojte, da je na koncu ali da je celo mogoče umrl. Kje pa! Lahko ga greste obiskat…..na idrijsko psihiatrijo. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · v afektu

MOJ NOVI BEND

22.10.2007 · 6 komentarjev

Jagršče so vasica v cerkljanskih hribih. Tipična, nekdaj popolnoma kmečka vas z nekajkrat večjim številom prebivalcev je seveda postal zaselek z maloštevilnimi naseljenimi hišami in zelo majhnim številom tam živečih ljudi. Predvsem mladih je bolj malo. V hlevih se oglaša le še nekaj krav in vsi t.i. aktivni prebivalci hodijo lepo na šiht. Sicer ne gre razumeti tega mojega malodušnega uvoda kot opisa brezvoljnih ljudi, ki živijo tam gor. Kje pa. Jagršče so kraj, ki je brezhibno urejen, pokošen in sploh takšen kot je treba. No in prav tam gori je tisti kos planinskega raja , ki sem ga že nekajkrat na kratko omenil.

Sama vasica bi bila zlahka kulisa za kakšen slovenski film o minulih časih. Hrastovo mizo v samem središču dogajanja čuva dvestoletna lipa, ki poleti dela senco in zlepa ne pusti vsaki bedni plohi, da premoči njene mogočne veje. Nasproti omenjene mize stoji šola. Seveda šola že strašno dolgo ne opravlja več namena, ki bi sledil iz njenega imena. Pravzaprav so zadnji ljudje, ki so v njej gulili šolske klopi že precej v letih. Na desni strani je cerkev. Zraven nje je pripadajoči britof. Če pa iz pozicije, ki sem si jo zamisli pogledamo levo, ugledamo (po mojem skromnem mnenju) najpomembnejši objekt v okolici. Seveda govorim o oštariji. Gre za lokal, ki bi ga skoraj povsod drugje že davno zaprli jamrajoč in stokajoč nad nelikvidnostjo, davki in protikadilskimi zakoni. Vendar , ti ljudje se tudi tukaj ne dajo. Gostilna ostaja, za ljudi, za tradicijo in za življenje kraja.

To nedeljo je imel jagrški patron svoj god. Sveta Uršula je imela svoj praznik. To je eden od dveh dni v letu, ko v Jagršče pride nekaj več ljudi. ( drugi je dan mrtvih!) Včeraj so vaščani svoj praznik združili z blagoslovom dela cerkve, ki so ga obnavljali zadnje mesece. Prišel je škof in vsled tega seveda še precej več ljudi.
Skratka dokaj cerkveno vzdušje, kar običajno ni ravno moje področje, vendar bom v mojem gorskem raju glede tega naredil svetlo izjemo. Ta segment religije se mi zdi najbolj neoporečen in najbolj pozitiven od vsega kar sem iz vsega cerkvenega izluščil v zadnjih letih. Preprosto ne morem prezreti tega prijaznega naboja, ki ga začutiš med temi nasmejanimi in srečnimi obiskovalci, med domačini, ki so ta dan prijazni gostitelji, med tistimi, ki molijo v cerkvi v svoji menda globoki veri, kot tudi tistimi, ki namesto desno, zavijejo na levo in že takoj okupirajo šank.

Sem pa poleg pobožnih opazil tudi karijolo poganskih predhaloveenskih utrinkov

BUČE

No in za sveto Urško sem v Jagršah nastopil s svojim novim bendom. Svojega starega (skupaj smo že 17 let) seveda nisem zapustil ampak sem se le za to priložnost priključil dvema (občasno jih je bilo pet) mladima fantoma. Kot je razvidno s slike je bil koncept bolj goveje sorte, kar menda tudi ni moja najljubša vloga. Ampak ne tokrat. Tokrat sem se , kljub temu, da sem bil tretiran kot star maček, počutil v vlogi spremljevalca takšnega benda kot pomlajen. Tehnično bomo morali v bodočnosti sicer še mnogo postoriti ampak to vzdušje, ta zanos teh fantičev. Ja, lahko samo rečem: » Kaj bi dal , da bi pri muziki občutil še kdaj takšno veselje kot tisti mali baritonist«

moj novi bend

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

SLOVENCI RASISTI..ja pa kaj še

17.10.2007 · 18 komentarjev

Na blogih je tako, kot verjetno v drugih podobnih medijih, v navadi, da svoja stališča ljudje izražajo na način, ki se bolj trudi biti zanimiv kot pa realen. Očitno si dostojen pisec v svoji analizi ne more privoščiti, da bi napisal da je neke stvari petdeset. Lepo vas prosim. Ne, stvari je nič ali pa sto! Kje živite?! S stvarmi je treba pretiravati, jih napraviti bolj dramatične in ignorirati dejstva, ki mogoče ne govorijo tem skrajnim stališčem v prid.
Bral sem objavo, ki je sicer govorila o popolnoma drugi temi, kot jo nameravam omeniti, vendar pa je pozneje, med komentarji zašla stran od prvotnih zamisli. Ta odklon je zakrivil tip, domnevam da zelo mlad in močno zdolgočasen, ki je razpravo brez potrebe, brez okusa in nerazumljivo sesul s svojimi rasističnimi provokacijami. Njegove pripombe so bile tipa »čefurji raus« in niso imele nobene omembe vredne vsebine. Če bi bil sam udeležen v debati, bi poskušal tipa ignorirati in njegove bedne vrstice preskočiti.
Vendar pa ; Tip je s svojimi nizkimi pripombami uspel na celi črti in prvotna razprava se je preselila popolnoma v drugi plan. Še celo več, avtor članka je svojo jezo moral demonstrirati celo tako, da je o zadevi objavil čisto nov post.
No, in tam je prišlo do zaključkov, ki mi nikakor ne gredo iz glave. Predvsem je menda čisto jasno in nepreklicno, da smo Slovenci rasisti. Eko, čisto enostavno. Pol nas je rasistov kar tako, druga polovica pa sicer ne kaže javno svoje strašne nestrpnosti ali pa je celo sama ne čuti, vendar le-ta tli nekje v pokvarjeni, potuhnjeni podzavesti.
In tako ne pustimo dihati tujcem, posebno ne tistim , ki govorijo podobne pa zaboga zlepa ne čisto enakih jezikov.Ko zagledamo črnca, začnemo oponašati opice, mu ponujamo banane in se držimo za nos. Če srečamo azijca, prebledimo, se nagnemo čez plot in neutolažljivo kozlamo. Še sreča, da se Judom nacionalnost ne vidi že od daleč. Mislim, da bi vse prepogosto katerega vlekli domov in ga zbasali v peč od centralne.
S takšnimi skrajnimi in , verjemite, zelo kontraproduktivnimi mnenji se ne morem strinjati iz vsaj dveh razlogov. Oba razloga me spremljata stalno in sta mi zelo blizu. Prvi razlog je moje domače okolje.
Živim v majhnem blokcu z enajstimi stanovanji. To je približno trideset ljudi, ki pa so pripadniki vsaj štirih narodnosti. Nekaj ( :) ) je seveda Slovencev, obvezna kvota Bosancev ( ne skrbite, bodo razumeli hec) , eno stanovanje je polno Šiptarjev , prvi vhod poleg mojega pa vodi v stanovanje kjer stanujeta dve (črni) ženski z otroki iz Dominikanske republike. Mogoče sedaj ta struktura prebivalstva kliče k podrobnejšemu opisu stanja ampak ne bo nič. Ni kaj opisovati, mi čisto normalno živimo.
Drugo moje okolje je seveda fabrika. Od kod vsepovsod so ljudje s katerimi delam ne bi niti našteval. Lahko zagotovim, da je ex yuga zelo dobro pokrita in tudi waršavski pakt ima lepo zastopstvo. Ti ljudje so prišli k nam , ker imajo pač doma še za eno številko večjo bedo kot je tukaj pri nas. Vedo tudi sami, da niso prišli opravljati pisarniških del in da niso v planu za napredovanja . Tako torej opravljajo t.i. najslabša dela. Da je moje delo med najslabšimi jaz nisem vedel dokler niso prišli. Opravljam namreč ravno takšna dela kot oni. Plačani so na uro čisto enako kot jaz in nihče jim nič noče. Ravno tako nisem vedel za mojega kolega Janeza, da je rasistično nastrojen. Od nekdaj se je z vsemi kregal in vedno je veljal za sitnega. Ko so prišli Makedonci, se je že drugi dan z enim zakačil. Od takrat ni več siten ampak je rasist. Nenavadno.
Za zaključek bi še na kratko objavil moje izsledke glede števila rasistov ( mednje ne štejem adolescentnih prepotentnežev, ki v svojem dolgcajtu poleg praskanja genitalnega predela edino še iščejo pozornost), ki sem ga izračunal s pomočjo na oko pridobljenih podatkov.
Mislim, da je pri nas rasistov cca. dva procenta. To je malo več kot je ljudi z absolutnim posluhom ali tistih z epilepsijo. Je pa to veliko manj kot je skopuhov, ljudi z obrabljenimi vretenci, lastnikov Clia, prikritih homičev in delavcev z minimalnim OD-ejem. Lp Dare.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Oh, ta NAVDIH

15.10.2007 · 7 komentarjev

Z navdihom je križ. Posebno je pomanjkanje tega pojava težavno, če je zapora popolna, še več, nekako tone še globje in kaže , da ga nikoli več ne kaže pričakovati nazaj. Popolni mrk pomeni, da o tem ne moreš napisati objave in potožiti kaj se ti je zgodilo. Srečneži lahko v takšnem stanju celo objavijo nekaj, kar na koncu izpade celo ravno tako dobro kot vse prejšnje pisanje , ko je inspiracija kar preplavljala naše čute.
Poseben dejavnik je tudi tisti občutek, da si pomanjkanja idej in neaktivnosti me smeš privoščiti. To je, vsaj v mojem primeru, posledica nekakšne minimalne zasvojenosti z bloganjem kot svojo novo ( pa ne več tako novo) aktivnostjo.
Druga stvar, ki mi oža spekter je dejstvo, da me je vsebina in izgled tega blogerskega okolja postavila na realna tla. Z drugimi besedami sem , zelo počasi seveda, doumel kakšno približno je to okolje. Sicer sem glede nekaterih pojavov malo presenečen, glede drugih celo razočaran, po večini pa nimam pripomb.
Nedvomno obstaja tudi spisek pravih ustvarjalcev, ki so točno tisto, kar sem tudi sam pričakoval, da bom poskušal delati na teh straneh. Včasih se počutim ob res dobrih avtorjih majhen in celo neprimeren za njihovo družbo. Za navdih je to morilski občutek.
Nič kaj v prid mi ni tudi fiksna ideja, da je edino kar je res vredno objavljati tisto, kar je na nek način avtorsko. Ne kvalitetno, ne nujno povsem izvirno, ne ( bognedaj ) na vsak način umetniško ampak nekaj kar je pač čisto svoje. Pravi dnevniški zapisi….vstal ob šestih, spil kofe, scepil klaftro drv…so samo mašilo, da zadeva živi naprej. Ta prisilna živost , ki je eden pogojev , da vsaj minimalno obstajaš je celo ena najbolj zoprnih zadev, ki jo še dodatno poslabšujemo z inštalacijo raznih števcev in analyticsov, ki nas dnevno opozarjajo, da smo že po nekaj dneh mirovanja vse bolj bedno opaženi in da krivulja nenavadno strmo pada proti ničli.
Nekoliko lahko svojo eksistenco rešujemo s komentarji. Udeležujemo se debat in se poskušamo vriniti med ustaljene skupine, ki obdelujejo tekoče in vsesplošne problematike. Tako kot so objave na zelo različnih nivojih, so tudi debate zelo različne. Od otročjega krega pa tja do visoko strokovnih polemik, kjer s svojo naivnostjo mimogrede izpadem hecen, nerazgledan preprostež.
In tako, vidite, sem kljub ne prav velikemu navalu idej vseeno spravil skupaj nekaj razmišljanja. Tu bi sedaj moral slediti vsaj majhen zaključek. Mimogrede, ustaljena, v mojo podzavest zapisana forma, sestavljena iz uvoda, jedra in zaključka je verjetno samo še ena ovira pri mojem pisanju.
No , vsekakor se tukaj zelo dobro počutim. Če govorim o blogu, bi rekel temu hobi ali lastno veselje in mirne duše lahko zaključim, da me že dolgo časa nič takega ni niti približno tako okupiralo. Včasih se mi celo zgodi, da pred jutranjim šihtom preverim, če je kaj novega. To je sicer bolj redko ampak , verjemite, to je res višek. Vsekakor upam, da me bo ta prijeten občutek še dolgo spremljal in se ne bo spremenil, saj imam s tem lahko veselje samo v tej obliki.
Tu bi lahko omenil nekatere, ki so za razliko od tega o čemer govorim, na teh straneh našli poligon za svoja »poslanstva«, za širjenje svojih visokih idej in za ozaveščanja soljudi. Nekateri takšni ne izpustijo nobene debate in včasih kateri, zaradi nesmiselnih razlogov tudi zapusti to okolje. Odhod tudi glasno razglaša, kar poleg prejšnjega delovanja še dodatno daje vtis velike pomembnosti velikega blogerja.
No, jaz se pomembnega ne počutim in ta občutek se zagotovo ne bo spreminjal. Me pa tudi nihče drug posebno ne moti. Poleg tistih, ki jih občudujem in spremljam in poleg tistih, ki se jim zaradi njihovega (pre)visokega nivoja razpravljanja le redko previdno pridružim je tu še malo morje takšnih, ki jih ne poznam, ki jih spregledam in občasno kakšnega ignoriram. In oni mi to z veseljem povrnejo :) . Lep pozdrav DARE.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

NE LOMITE MI BAGRENJE 3.del

11.10.2007 · 5 komentarjev

Tako kot zanimiva struktura publike me je presenetilo tudi vse drugo. Kot prvo bi omenil nenavadno navdušeno, navijaško vzdušje. To o navijaštvu mi je padlo na pamet predvsem zaradi transparentov, ki so po večini odkrivali od kod prihaja tista skupina ljudi. Pisalo je Osijek, Split, Zagreb in še marsikaj iz lijepe njihove. Kasneje sem pred dvorano videl tudi nekaj deset avtobusov iz tistih krajev. Čudno, nisem pričakoval, da ljudje grejo poslušat Balaševića iz Splita v Ljubljano. Seveda je bil vzrok tudi in predvsem v tem, da v tistih letih na hrvaškem srbski glasbeniki niso bili preveč dobrodošli.
Omenjeni obiskovalci, ki so pomenili polovico občinstva so tudi zgledno poskrbeli za splošno vzdušje, ki sem ga v končni fazi lahko poimenoval samo še evforično. Poln parter mladine je zadevo obvladoval do potankosti, poznal pesmi do zadnje note in črke in potegnil za sabo tudi mirne in puste tipe, kakršen sem se na momente počutil sam.
Trajanje koncerta pa je tudi zgodba zase. Štiri ure neto. To je sicer mogoče celo nekoliko preveč posebno za ljudi z malo manj kondicije, vendar pa po drugi strani lahko pohvalimo redko viden zelo pošten nastop. Od Neki novi klinci pa vse do Odlazi cirkus, ki je donel že četrt čez polnoč že ob prižgani razsvetljavi. In vse to brez pavze. Nekje na polovici je napotil svoj bend na kratek odmor, takrat pa sta Djole in pianist sama izvedla nekaj balad. Svašta.
Da pa le je nekaj manjkalo sem opazil šele čez dobro leto ko sem ga poslušal v Križankah. Tam je namreč, veliko bolje ozvočen vzpostavil neprimerno boljši kontakt s publiko in pokazal drugo plat svojega nastopa v kateri je vsaj ravno tako močan kot v izvajanju svojih pesmi. Seveda gre za govorni del nastopa. O tem niti ne bi veliko razpredal. Gre za vice, prigode, recitacije, razmišljanja in vse drugo in vse je dobro in to mora človek preprosto sam doživeti. Tudi glasbeno se je slika za malenkost spremenila. Deležni smo bili nekoliko več ciganske muzike, madžarskega ritma in tudi svoj stalni bend je Djole razširil za tri ciganske majstre. Dva pevca – kitarista in izjemnega violinista. Zelo veliko (ali celo preveč ?) vrhunske glasbe in spet enako evforično vzdušje dolgo štiri ure.
Tudi naslednji ( zaenkrat zame zadnji ) koncert v Križankah (Križanke so zakon) je bil podobno dober in tudi tisti je bil razprodan. Edino kar sem opazil in kar vsaj zaradi mene ne bi bilo potrebno je bila opustitev vseh pesmi, ki so kakorkoli dišali po politiki, po Yugi in podobnem. Pa težko rečem, da je bila to velika izguba, dobrih komadov je bilo vseeno na pretek.
Lahko bi omenil še neverjetno domačnost in spontanost nastopajočih. Težko kje vidiš na koncertu na takšnem nivoju, da se glasbeniki na odru šalijo in sproti dogovarjajo kaj bodo igrali. Občasno se celo niso popolnoma strinjali :) . Pika na I je bila pa vsekakor poteza žene prof. Duina (pianista) , ki je potem, ko so začeli igrati tretji podaljšek, zaradi svežih večernih temperatur prinesla svojemu dedcu na oder odejo, ga pokrila čez noge in mirno izginila nazaj v zaodrje. Nasploh Djole svoj bend, ki ga spremlja v enaki postavi že precej let vedno omenja kot skupino prijateljev, ki bi bil brez njih kvečjemu »lokalni solist za jutranji program«.
O Balaševiću bi lahko pisal še naprej, lahko bi nabral na kup podatke , številke, imena in dogodke, vendar so te stvari dosegljive na drugih naslovih. Moja želja je bila, da približno opišem moje doživljanje njegove glasbe.
Svojo objavo sem poimenoval »Ne lomite mi bagrenje«. Gre za pesem, ki je po mojem mnenju nekaj najboljšega, kar je človek kdaj napisal kot besedilo za pesem. Ob tej pesmi se spomnim kako smo v kakšni zakajeni diskoteki kot mulci modrovali ob pesmih Child in time, Starway to heaven ali Bohemiam rapsody. Modrovali smo, da je pesem dobra takrat ko ti požene mravljince po hrbtu in dvigne kocine. Jaz sem bagrenje poslušal mogoče tristokrat in zares ne vem, mogoče sem otročji, patetičen in predvsem ne vem kaj je Majstor naredil s to muziko ampak meni se ob tej pesmi to vedno zgodi.
Mogoče moje pisanje zgleda kot reklama, kot bi želel koga vzpodbuditi, da prisluhne zadevi. Seveda to toplo priporočam, vendar pa vem da je to včasih podobno kot športnega nevernika prepričevati o globinah nogometne igre. Ne, to ti je dano ali pa ne! Rečem lahko samo to, da kdor se s tem ni nikoli srečal, ta je prikrajšan za lepe stvari. Dare

Nikada zlotvora dosta, suša mi uništi bostan
i led se prospe pred žetvu,a led je led, a red je red.
I prekardašilo, im’o sam bagremovu šumu,
tamo dole prema drumu,pa sam čekao,red je red.

Polako komšije ne može samo da se udje
da se ruši tudje,lepo sam rekao:
Ne lomite mi bagrenje.Bez njih će me vetrovi oduvati
pustite ih moraju mi čuvati jednu tajnu zlatnu kao dukati.
Ne lomite mi bagrenje.Pod njima sam je ljubio
bosonogu i odbeglu od sna.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

NE LOMITE MI BAGRENJE 2.del

8.10.2007 · 4 komentarjev

Po tistem, ko sem si nekajkrat ogledal ( in poslušal ) omenjeni beograjski koncert, se je moje spoznavanje njegove muzike osredotočilo na nabavljanje vsega, kar se je vsaj malo tikalo njegove glasbe in dogajanja okoli njega. To je pomenilo, da sem v kratkem času nabavil bolj ali manj vse njegove albume, stipkal vsa besedila, dobil nekaj video kaset s koncertov in se lotil poslušanja in v zelo kratkem času doumel, da je v teh dobrih petnajstih letih in po skoraj ravno toliko albumih nastala zgodba , ki daleč presega tisto moje preprosto mnenje, da Djoleta pač »še kar« poznam. Saj veste: Pjesma o jednom pjetlu, Boža zvani pub in Računajte na nas . Ne, ne , tako pa to ne gre.
V teh pesmih sem našel veliko, veliko več. Našel sem neverjetno občutene pripovedi, brezčasno aktualnost, neprekosljiv humor in neverjetno brezhibne in pomenljive tekste. S svojimi besedami je znal umetnik povedati stvari, ki si jih od nekdaj želimo povedati tudi sami, opevati stvari ki jih ceni, ljubezni , ki jih doživlja in karakterje, ki jih sovraži. In vse to znova in znova na pogosto preprost, vsekakor pa izviren in samosvoj način vedno varno pod mejo patetike in popovske cenenosti.
Seveda sem spotoma besedila po svojih močeh tudi opremljal z akordi in se jih nekaj nekako naučil. Glede tega sicer nisem naredil kakšnega izjemnega dela, je pa ob priložnostih , ko se z mojo družbo( ki premore še kakšnega Balaševićevca – Mohor op.) in s pomočjo kitare kdaj bolj po taborniško zabavamo, Djoletova muzika tako imenovani železni repertoar. Takoj mi je postalo tudi jasno, da vse pa le ni tako enostavno v tistih komadih, kot se sliši na prvo uho, predvsem pa se je treba kar potruditi, da dodobra osvojimo besedila, ki so praviloma dober in tudi dokaj obsežen izdelek.
Tam nekje proti koncu rajnkega stoletja sem Balaševića prvič slišal v živo. Bil je to prednovoletni koncert v veliki dvorani v hali Tivoli. Prav dobro nisem vedel kaj naj od koncerta pričakujem. Spomnil sem se edino kolega iz JNA, Puležana , ki mi je pravil, da edino pri Balaševiću ni bilo nikoli dileme, da bo puljska Piramida polna do zadnjega kotička.
Prvi vtis, ko sem nekako četrt ure pred začetkom prišel v skoraj prazno ledeno dvorano ni bil posebno v prid tej zastareli informaciji. Zlahka sem dobil sedež ( kar je bilo na koncertu v Tivoliju zame verjetno prvič), parter je bil popolnoma prazen in scena je bila vse prej kot fascinantna.
Kar se je zgodilo v naslednjih desetih minutah je ta prvi vtis postavilo popolnoma na glavo. Milo rečeno, mi ni bilo nič jasno. Dvorano so ljudje dobesedno okupirali. Polne so bile tribune in do zadnjega kotička je bil poln tudi parter. Verjetno to pomeni kakšnih sedem tisoč ljudi, ki so bili v razponu dobrih treh generacij vendar so , na še eno moje presenečenje, prevladovali zelo mladi, tudi najstniki……..se še malo nadaljuje……

Ne pitaj me dal’ je zima dok po rosi s ciganima
brilijante za kravatu biram

Ne pitaj me zašto ptice ne sleću na svake žice
ne pitaj me nikad za što sviram

Bolje da šešir nemam, pod njime djavo drema
sneva i izvoljeva, djavo mi je kriv

Budi se u zlo doba, za njega red ne važi
on mora sve da proba, to djavo pesmu traži
Ne sviram što uživam, nije to pesma stara
sviram da njega uspavam

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

NE LOMITE MI BAGRENJE

5.10.2007 · 9 komentarjev

Še krepko v sedemdesetih sem Djoleta prvič slišal. Bila so to leta,ko smo živeli v Jugoslaviji in o nekaterih stvareh nismo imeli niti najmanjšega pojma. Ena od teh je bila tudi ta, da se noben jezik na svetu v resnici ne imenuje niti srbo-hrvatski niti hrvatsko srbski. To pa je vedela učiteljica, ki nas je strašni jezik vključno s pripadajočo pisavo poučevala. Bila je gospa prava Srbijanka. Prava pravim zaradi stvari, ki sem jih doumel precej let kasneje. Takrat sem se tudi spomnil, da je recimo, ravno términ » sr-hr« šel tršici bolj težko iz ust. Ma ja, saj se niti ni trudila. Lepo nas je učila Srpski. Z zanosom nam je brala Jovana Jovanoviča in še z večjim zanosom Desanko Maksimovič. Marskikdaj je ponosno povedala kakšno iz srbske zgodovine.
»Kad su na engleskom dvoru još ždreli rukama, u Srbiji več se jelo zlatnim viljuškama!!«
Zaboga se ne spomnim v kakšnem kontekstu in zakaj je to povedala, kot že rečeno nismo imeli pojma (in tudi brigalo nas ni), moral pa je biti to zelo močan in pomenljiv stavek, da se mi je za vedno zapisal v možgane.
No, in če že govorimo o zanosu. Ko nam je gospa prinesla ploščo novega srbskega kantavtorja z imenom Djordje Balašević, takrat je tudi kazala precej tega čustva. Očitno jo je Djole s svojo muziko prevzel in plato smo v naslednjih urah redno poslušali, par pesmi pa je tudi lepo vključila v takratni, očitno fleksibilen učni načrt. Posebno je v ta načrt sedla »računajte na nas«, ki smo jo pozneje peli na proslavah in vsakič s tem dali učiteljem in ravnateljici lepo izhodišče za govore, ki so se vedno začenjali in končevali s parolo, računamo na vas, kakopak!!
Na Balaševića sem kasneje bolj ali manj pozabil. Dal sem ga nekam v podzavest skupaj z njegovimi »u razdeljak, panonski mornar, moja mala sad je u Japanu, oprosti mi Katrin« in drugimi takratnimi komadi.
Pozneje, v letih ko sem si dokončno priznal, da kljub temu da razumem, ali v slovarju najdem vsako besedo, niti slučajno nimam blage veze o čem poje Bob Dylan in ko sem na za Bežigradom videl, da je čisto običajen starec, ki me je po vseh letih odpravil s klavrnim, porazno ozvočenim koncertom , takrat enkrat sem Djoleta spet srečal.
Za to se imam zahvaliti sodelavcu, ki mi je prinesel videokaseto. »Balašević v Sava centru 1993« . Bil je to slab posnetek neverjetnega koncerta. Balašević se je takrat pravzaprav vrnil po velikih težavah, ki jih je imel zaradi svojega nasprotovanja vojni, upiranju mobilizaciji in zaradi nasprotovanja razpadu , kakor pravi, njegove domovine. Ravno v tistih letih smo bili vsled vsega tega tudi Slovenci od njega deležni nekaj »nizkih« zaradi našega plebiscita in odcepitve.
No, in ta njegova vrnitev je bila spektakularna in zmagovita. Popolnoma polni dvorani (4000+) je izvedel izčrpen repertoar lekcij o vsem, kar jim je menda že prej pravil in jih pred tem svaril. Nikoli prej ali pozneje nisem nikjer videl, da bi Srbi sprejeli toliko in takšne kritike na svoj račun in za to kritika še nagradili z ovacijami. (se nadaljuje……)

KRIVI SMO MI

Nisu krivci primitivci što su pokupili mast
Korov nikne gde god stigne, ma svaka njima čast
Krivi smo mi
Otkud svi ti paraziti što su nam zagustili
Nemoj, stari moj, krivi smo mi što smo ih pustili

Ma što su znali djenerali i brkati majori
Jedino da viču ‘pali’ ali nisu najgori
Krivi smo mi
Ni svi ti silni infantilni što su puške sanjali
Ne, ne, derane, krivi smo mi što smo se sklanjali

Putuj Evropo Nemoj više čekati na nas
Ne pitaj mnogo Dospet češ i ti na rdjav glas
Putuj planeto, super smo se družili
Nama je lepo taman kako smo zaslužili

Nisu krivci depresivci, lude i psihopate
što su rušili pa sada nama nude lopate
Krivi smo mi
Nisu krivi sedativi što ih nisu skrhali
Sori, matori, krivi smo mi koji smo ćutali

Putuj Evropo Pošalji nam malo peciva
Nama je dobro Sreća jedna neizrećiva
Putuj planeto, ovde se Vrag priziva
Nama je lepo, slika jedna neopisiva

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

OLD MAN’ s ADVICE

1.10.2007 · 9 komentarjev

Včeraj je začela svoje študentsko življenje že moja druga princeska. Odpeljala se je s svojim fantom in rekel sem ji »živjo« in vse je bilo pač čisto normalno. Nič ni kazalo, da gre v resnici za velik, kaj velik, ogromen korak. Da gre otrok od doma, kjer je v preteklosti »manjkal« le zanemarljivo malo dni . Da si gre ustvarjati svojo prihodnost. Da dela enega največjih korakov k samostojnosti in predvsem, res predvsem, da na nek način zapušča mamo, sestrice in nenazadnje svojega starega.
Če se mi v takšnih situacijah pred očmi riše mati, ki si s krilom briše solzne oči in ostali otroci, ki na železniški postaji neumorno mahajo svoji sestrici, ki odhaja nekam daleč, mi je glede starega padlo na pamet, da mora otroku ob odhodu z resnim, jeklenim izrazom na obrazu nekaj povedati, dati nasvet. Povedati mora nekaj modrega in trajnega, nekaj kar si bo dete zapomnilo in se včasih veliko kasneje kdaj pohvalilo ljudem »Ja, to mi je pa moj foter povedal!«
Seveda včeraj popoldne ni bilo takšnega dramatičnega vzdušja in kljub dogajanju smo bili normalno dobre volje, me je pa ravno tista zadnja postavka že cel dan begala in mi dajala misliti. Sam študent nisem bil nikoli in se ne morem delati kaj prida pameten okoli tega, vendar pa…brez izgovorov:

Torej: Petra, čimbolj marljivo se spoprimi s študijem in čimbolje prenašaj napore in pritiske, ki jih bo ta čas prinesel, hkrati pa ne pozabi na svoja veselja in srečo in poskrbi, da bo tudi študentsko življenje dalo tebi kar ti pripada.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje