SRCE (in defibrilator)

28.09.2007 ob 14:05

Če si vzamemo za novi post za izhodišče srce, to da avtomatsko misliti, da bomo pluli po bolj romantičnih literarnih vodah. Spomnimo se najprej Edmonda de Amicisa pa sto poetov in tisoče dramskih in filmskih junakov. Slejkoprej se moramo obregniti tudi ob glasbo, tako tisto bolj visoke vrednosti kot tudi tisto nižje rangirano. Aja, mimogrede bi prosil za besedilo katerekoli popevke v Španskem jeziku, ki ne vsebuje besede »corason«. Ja, srce je opisovano, opevano in obdelano z vsemi možnostmi. Iz njega prihaja ljubezen in ravno tako vsa druga čustva. Zaljubljeni svojim izvoljenkam podarjamo nič drugega kot ravno srce. ( to sicer nekoliko manj velja v nadaljevanju romance, ko z veseljem podarjamo tudi druge dele ) Angleži si celo stvari zapomnejo na srce in ne na pamet.

Tako bi lahko še kar naštevali in dolgovezili in lahko bi še pozabil zakaj sem se sploh lotil pleteničiti okoli tega organa. Ja, hotel sem omeniti srce zgolj in samo kot organ, kot mišico, ki sicer zmore neverjetno veliko nepogrešljivega dela, kot pumpo ki omogoča življenje, ki brez njegovega delovanja v zelo kratkem času zapusti prej toplo, utripajoče in sploh živo telo.

K tem mislim so me napeljali novinarji našega državnega radia. Majhen sprejemnik, ki ga imam parkiranega na svoji stružnici me tekoče obvešča o vsem pomembnem že od šeste ure zjutraj in naprej vse dopoldne.

Zadnji teden precej časa na valu 202 zasedejo obvestila in reportaže okoli avtomatskih defibrilatorjev, ki naj bi jih namestili v mestih, na smučiščih, bazenih, v večjih trgovinah in pač povsod kjer je na kupu veliko ljudi. Vzporedno z nabavo oz. naročanjem teh napravic, ki mimogrede zvočno, v Slovenščini, dajajo uporabniku napotke, potekajo po slovenskih mestih tudi hitri tečaji za uporabnike. Novinarji ali pa vprašani dohtarji in reševalci tudi navajajo število ljudi, ki umirajo na ulicah zaradi srčnega zastoja in še posebno poudarjajo koliko ljudi bi usposobljeni očividci s temi aparati lahko rešili.
Seveda si v zvezi z vsem povedanim ne bi niti drznil iskati kaj slabega. Niti na misel mi ni prišlo, da bi v tej akciji poskušal videti kakšno koristoljubje ali kaj podobnega, čeprav je zadeva predvsem zaradi že kar dolgega ponavljanja postala zelo podobna marsikateri drugi reklami, ki nas dnevno gnjavi iz zvočnikov in akranov.
Ne, mislim da je to lahko deležno samo velike pohvale in odobravanja. Vsako rešeno človeško življenje je vredno veliko več kot kot enotedenska akcija in malo ponavljanja tudi ni tako odveč. Konec koncev se bo lahko ravno kateri izmed nas v bližnji prihodnosti zgrudil sredi mesta in priseben in usposobljen uporabnik avtomatskega defibrilatorja bo pomagal, da se bomo rodili v novo življenje z na novo zalaufanim srcem. In poleg nas bo presrečen stal na novo rojeni junak, ki mu bomo hvaležni za vse življenje.

Vendar nekaj je pa le zmotilo to mojo neokrnjeno mnenje.
Med dvema blokoma javljanja s te defibrilatorske akcije, ki se imenuje »sekunde rešujejo« sem slišal tudi »novičko« z ljubljanske urgence. Verjetno je bila ravno takrat na sporedu čisto slučajno in ravno zato je morda naredila name tako čuden vtis.
Novica je govorila o možakarju 50+ , ki je na urgenco prišel z napotnico z oznako nujno in s hudimi bolečinami v prsih. Dohtarji so mu z zdravili zbili ekstremno visok krvni tlak in ga poslali domov. Ko je nesrečnik prišel domov, se je v svojem stanovanju zgrudil in po kratkem postopku umrl.

Da bi kar na pamet in tako počez napadal dohtarje, za to nimam ne pravice ne kompetenc, se mi je pa vse skupaj zdelo zelo čudno. Zdelo se mi je kot bi mi radio pravil, da se morajo navadni ljudje z ulice naučiti zdraviti srčne bolnike, ki jim zastane srce, potem pa lahko ti oživljenci odidejo v bolnico, kjer pa jim visoko strokovno usposobljeni dohtarji ne bodo nudili zdravljenja in ne bodo delali preiskav ampak jih bodo pošiljali domov, kjer bodo lahko v miru umirali.

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “SRCE (in defibrilator)”

  1. poezija poezija pravi:

    Priznam. Zanimivo temo si načel. S tovrstnim razmišljanjem sem se ubadala pred približno tridesetimi leti in od takrat naprej zelo pridno skrbim za svojo laično medicinsko razgledanost. Ravno zato, da vendarle uspem zdravnikom gledati pod prste. Zakaj? Zato, ker se kar pogosto motijo. Torej nimam visoke stopnje zaupanja vanje. Že če pomislim, da faks lahko narediš z 6 ali pa 10, se mi zazdi, da je vmes čisto zlahka postaviti vprašanje o biti ali ne biti.

    Komisija medicinskih strokovnjakov, ki v Ljubljani odloča o tem, kdo je sposoben za delo in kdo ne, mi je ubila sodelavko. Naklučje je popolnoma izključeno. Po težki operaciji srca, je bila nekaj časa doma na okrevanju in potem so kljub težavam, ki so bile tudi nemedicinsko kvalificiranim ljudem vidne, ugotovili, da je zdrava, in gre lahko delat za osem ur. Naslednji dan ji je dokončno odpovedalo srce in smo se od nje poslovili za vedno.

    Naše zdravje je veliko bolj v naših rokah, kot si večina ljudi misli. Ne samo takrat, ko smo še zdravi, pač pa tudi, ko zbolimo.
    Saj smo velikokrat zdravljeni napačno, ali pa se diagnostični postopki tako vlečejo, da smo že zato v smrtni nevarnosti.

    Moj bližnji sodelavec je leto dni hodil okoli zdravnikov, shujšal skoraj trideset kilogramov in se znašel s papirjem v roki, da je eventuelno depresiven (med vrsticami bi se dalo prebrati, da si bolezen namišlja). K sreči je našel “veze in poznanstva”, ki so ga sprejele na bolj natančno pregledovanje na Infekcijsko kliniko, kjer so postavili pravilno diagnozo, a je bolezen vmes že močno napredovala.

    Ničkoliko bakterijskih infekcij je neučinkovito zdrvljenih po metodi poskusi in popravi. Torej, zdravnik reče, če vam v parih dneh ne bo bolje, pridite nazaj. Čudovito. Zakaj že antibiotiki ne učinkujejo dovolj dobro, zakaj so bakterije razvile rezistentnost?

    No, saj sedaj se je vsaj tu zloraba zmanjšala. A vsaka bakterijska pljučnica se lahko zaradi tega hudo zaplete. Starejši je človek in več bolezni ima poleg nje, bolj je tvegana. Vsa vročinska obolenja zelo obremenjujejo srce. Da ne omenim kako se okužbe po organizmu lahko razširijo.

    Zakaj sem se tako zakopala v medicino.
    Ker je moja mama nekoč dobila strašno alergijo in je komaj preživela. Alergijo na penicilin. Ob nasednji infekciji je dobila zdravilo na penicilinski osnovi. Pojma nimam po kakšnem čudežu sem se odločila brati kaj piše na priloženih navodilih in potem jadrno odnesla zdravila zdravnici in jo prosila za druga.

    Ni druge izbire, človek mora paziti sam nase. In če to pomeni, da se bomo morali naučiti uporabljati defibliratorje, se pač bomo. In ročno masažo in umetno dihanje. Tega, kljub vozniškemu izpitu, večina ljudi prav nič ne obvlada.
    In o življenju in smrti res odločajo sekunde. Vsaj verjetnost preživetja si lahko na tak način zvišamo. Kljub temu bo ostalo še kup okoliščin, kjer bomo popolnoma nemočni. Žal.

    lp Nevenka

  2. likard37 likard37 pravi:

    No, to pa je komentar. Lep pozdrav tudi tebi. Sicer pa sem se v preteklosti ob dohtarijo po svojih močeh že spotaknil in tudi nasploh mislim, da je to predvsem zaradi svojega po defaultu vzvišenega, najhumanejšega in moralno najvrednejšega segmenta družbe najbolj nemarno boleča nemarnost v sodobnem življenju, ki s svojo brezvestno aroganco rani ravno najbolj ranljive. In, seveda spet ne gre metati vseh v isti koš, se mi pa včasih zdi, da bi znal biti koš za takšne zeelo velik.

    http://daretovblog.blog.siol.net/2007/05/12/dohtarija/

    http://daretovblog.blog.siol.net/2007/09/22/prasici-satira-in-dan-v-zivljenju/

  3. Fajfk pravi:

    Malo sem se zamislil v svojih Kritusovih letih. Šparat pljuča in srce. Odločil sem se opustiti kajenje. S tem imam manjše možnosti,da preizkusijo defribrliventilator na meni. Brez tobaka in raznoraznih nikotinskih nadomestkov sem že deset dni. Upam,da mi bo uspelo.

  4. kamper kamper pravi:

    Imam kar nekaj izkušenj,toda napisal bom samo zadnjo.Drugi teden grem v bolnico da mi naredijo by pass na obeh nogah,ker imam zaporo aort.To nebi bilo nič posebnega,toda rabili so dolgih sedem let,da so to ugotovili!

  5. likard37 likard37 pravi:

    @fajfk deset dni je že popolna fizična zmaga nad tobakom. Sedaj je treba to premagat še psihično. To se naredi tako, da si poskusiš čimprej dopovedati, da si s tem korakom zelo veliko pridobil in popolnoma nič izgubil. Jaz sem to uspel narediti in vem, da je to velik uspeh, tak za čestitat!

    @kamper, očitno imamo skoraj vsi kar nekaj izkušenj in skoraj vsi takšne, da vemo da bi se zlahka dalo bolje. Vsekakor pa ti želim, čim hitrejše okrevanje…..pa še se oglasi. LP

  6. poezija poezija pravi:

    Vredno se je potruditi za svoje zdravje.
    Brez njega se človek težko trudi še za kaj. K sreči obstajajo tudi zelo dobri zdravniki. A vseeno je bolje živeti tako, da jih ne potrebuješ. Torej fajfk in kamper, upam, da uspešno prebrodita težke čase.

    Premagati razvade, ki so v človeku zakoreninjene, je težko, zato lahko vsakomur samo čestitam, ko mu to uspe. Tudi tebi dare.

    Pozdrav vsem.
    Nevenka

  7. bronte72 bronte72 pravi:

    Strinjam se z Poezijo. Naše zdravje je v veliki meri v naših rokah in ni trapasto včasih tudi doktorjem pogledati pod prste. Jaz imam za seboj podobno trapasto zgodbo, kateri smo prišli do dna samo na račun moje trme. Namreč, nekaj let nazaj sem oslepela na eno oko. Specialisti na očesni kliniki so me vstrajno pošiljali domov – češ, da ni nič narobe.

    Ker se mi je z dejstvom, da (čez noč) ne vidim prav dobro na eno oko zdelo veliko narobe, se nisem pustila odgnati. Trmarila sem pri specialistih (težko bi mi kdo očital, da sem hipohonder, ker pred tem 10 let nisem bila pri zdravniku) in moja trma je le pripeljala do tega, da smo (skoraj vsi skupaj) pogruntali kaj je. Diagnoza je glasila multipla skleroza. S tem pač ne pošiljaš človeka domov in mu pri tem zagotoviš, da mu nič ni, kajne?

    MS ni nekaj s čemer se ne bi dalo dobro, kakovostno in lepo živeti. Vendar je to veliko lažje, če veš kaj ti je… od kod občasne slepote in zakaj mravljinci ipd. Kaj ni priporočljivo (vem, vem, kajenje sem šele pričela opuščati), kaj je.

    Na svoji poti od simptomov do danes sem naletela tudi na zelo skrbne, strokovne, prijazne zdravnike. Ki so si vzeli čas… mi prisluhnili. Vendar sem se do njih morala pretrmariti skozi one prve, ki so me pošiljali domov s pojasnilom, da je vse v najlepšem redu.

    Skratka… kako že ono gre, pomagajte si sami in zdravnik vam bo pomagal. Čuvati se je pač treba, eno samo življenje imamo. :) In naj se nam sveti.

  8. likard37 likard37 pravi:

    Nekaj stvari okoli dohtarije mi je zelo jasnih. Ena je ta , da je tudi veliko zelo dobrih in predanih zdravnikov. Drugo povsem normalno dejstvo je, da dohtar ne more vzpostaviti osebnega stika z vsakim pacientom in da je zdravljenje ljudi zanj pač delo kot je za mene npr. izdelava elektromotorjev.
    Vse moje razumevanje pa se konča pri vzvišeni aroganci, ki razsaja po ordinacijah in bolnicah. Té smo deležni s strani posameznih dohtarjev kot tudi na nek način s strani celega sistema. V prvem primeru si to privošči dohtar , ki je še iz generacije, ki si definitivno ni sama plačevala študija, v drugem primeru pa je to sistem, ki ga še bolj definitivno plačujemo mi, če smo že pri strogo pragmatičnemu kapitalističnemu pristopu. Če pa se lotimo govoriti o morali in vesti….ne ne bo šlo, sem popoldne na šihtu.

  9. bronte72 bronte72 pravi:

    Se popolnoma strinjam s teboj… enako kot Poezija, sem se v medicino zakopala preprosto zato, ker je bilo nekako potrebno “preživeti”. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !