PRAŠIČI, SATIRA in DAN V ŽIVLJENJU

22.09.2007 ob 19:26

Danes sem imel spet to smolo, da sem se moral potikati po beli Ljubljani. Imel sem sicer čisto vsakdanje oziroma vsaj ne kakšne prehude opravke. Sem se pa že na poti v prestolnico spomnil na člančič, ki sem ga »v afektu« napisal pred sedmimi, osmimi leti za društveno glasilo Platntaf. K temu me je napeljala zožana avtocesta, ki sem jo prevozil v koloni skoraj od Vrhnike naprej. Ko sem prišel domov sem sestavek takoj na hitro prebral in uvidel, da še marsikaj drugega od takrat ni doživelo kakšnih posebnih sprememb:

PRAŠIČI, SATIRA IN DAN V ŽIVLJENJU (cca. 1999)

Zanimivo se mi je zdelo. kako imam kdaj lahko zmedene misli. Razmišljam lahko o , vsaj na videz, strašno nepovezanih zadevah. Kdaj sem s svojim tuhtanjem globoko v modrih mislih , ki lebdijo tako rekoč še malo nad zemljo, drugič spet premlevam stvari, ki so jih nam modreci že davno dali v vedenje. Pa mi vse skupaj prekine kakšna nemarna banalnost ; vreme, moda sedemdesetih, upadanje števila kurišč na trda goriva, gnitje čebule od znotraj navzven ali pa celo prašiči. Ja prav ste prebrali. Prav o prašičih sem razmišljal oni dan. To so koristna bitja. Sicer radi brodijo po blatu in z rilcem orjejo po brdu lastnih odpadkov, pa so te navidezne nemarnosti kaj malo važne v primerjavi s strašansko pomembno vlogo, ki jo ima ta žival v našem življenju. Ste kdaj videli viseti darove tega bitja v pravi kraški kleti? Ste kdaj doživeli pravo kmečko malico po opravljeni košnji. Ste kdaj držali žival za nogo v njenih zadnjih trenutkih ob prazniku kolin. Ja res, prašiču gre vse priznanje! Pri omizju smo nedavno soglasno sprejeli, da je pravzaprav ravno prašič pravi kralj živali.
Čeprav ne glede na že omenjeno banalnost tematike stojim za svojim mnenjem , sem si moral slejkoprej vedno priznati, da z razmišljanjem o takih enostavnostih ne bom mogel napolniti prazne malhe z inspiracijo. Treba bi bilo ven v življenje, tam videti ljudi in dogodke, jih vreči na papir in zapisati zgodbo. Šel bi med študente, med delavce, kvartopirce in med zablodele duše. Med visoko družbo bi iskal intrig in skritih škandalov. V temačnih kotih ladjedelnic bi bil slučajno prisoten zločinu in v getu bi stopil na prste dilerju ali zvodniku. Med izgubljenimi dekleti bi naletel na mlado nesrečnico, ki ji je še mogoče rešiti dušo in revnemu umetniku bi kupil tubo rdeče barve za zadnji denar.
Pa sem stresel z glavo in se zavedel, da je dan in da je dan današnji.
Danes pa sem hodil po bolj navadnih poteh. Po beli Ljubljani sem capljal. Prej kot sem prispel v svetlo prestolnico sem moral skozi sto pasti razkopanih cest. Najširšo cesto so zožali in mi zaračunali vožnjo po nji. Skozi sto semaforjev sem se prebil v center. Lastniki majhnih krip so tenko piskali, lastniki ogromnih limuzin so vmes gromko trobili. Parkiral sem z enim kolesom na pločniku , z ostalimi v mestnem prometu. Konec koncev sem prispel na cilj. Tam je bila bolnišnica. Nerad sem šel tja, čeprav sem imel lepe izglede, da jo v relativno kratkem času tudi zapustim. Presenetila me je notranjost. Spomnila me je na čas pred četrt stoletja, ko sem bil tam otroški gost. Notranjost je bila skoraj enaka. V igralnici malih bolnikov je bil tudi računalnik. Ni bil iz tistih časov, bistveno bolj nov pa tudi ni bil. Pravzaprav takšnega peceja nima noben mulc več v svoji sobi. In sestre in dohtar so nekaj kracali na roko. Eno uro, dve uri, mame so kinkale, oni pa so na roko nekaj kracali. Čakal sem in gledal okoli sebe. Beda. Potem smo šli skupaj na preiskave. Sestra je hodila zelo hitro. Nekateri smo jo dokaj zlahka dohajali. Tisti, ki so nosili v naročjih otroke, so jo stežka dohajali. Nek fant , dobrih deset let je bil star, je ni mogel dohajati. Imel je čisto golo glavo in bil je šibak. Ko je padel , je začel nenavadno kričati. Medicinska sestra je takrat planila v nasprotno smer, mu pomagala vstati in pojamrala, da bodo spet kričali nanjo in da ni kriva če se mudi in , da jih je premalo, sam da mora delati za dve. Ni me zbodlo, da je fant ne skrbi, njena rutinska obdelava problema je čudno delovala name. Tam je čakala njegova mama. Dobila je pojasnilo o dogodku, ki ga je stoično sprejela. Imela je mirne, utrujene oči. Za pot nazaj sta s fantom po polurnem čakanju dobila voziček. Levo kolo je imel prazno, vendar sta dobila navodilo, da bo s sedenjem bolj na desno gotovo v redu. Beda. Mama je sestro žalostno gledala. Izgledala mi je modro in vzvišeno. Pa ne sestra. Opravil sem preiskave. Ko sem čakal na izvid , sem si zaželel posedeti ob reki. Namesto negovanega parka je bilo tam umazano s steklenicami in zmečkanimi cigaretnimi škatlami nastlano smetišče. Steklenice so bile od alkoholnih pijač. Na klopi sta sedela dva klošarja. Klop je bila tako zaraščena s plevelom, da je izgledalo kot da sedita tam že od začetka pomladi. Smešno! Ali bedno? Tisti manj na smrt pijan me je vprašal, če mu lahko dam malo denarja. Da ne morem, sem mu rekel. Po nekem spletu okoliščin ga tudi sam nimam na ostajanje sem mu še hitel pojasnjevati. Na naslednji klopci sem ugledal dosti mlajšega človeka, ki je s svojim izgledom in pogledom dajal misliti, da je bil tudi on deležen neke vrste omame. Deloval mi je kot bolnik. Ali skoraj mrtvec? Kdo ve! Potem sem odšel. Dobil sem izvid. Pokazalo se je , da lahko zapustim hišo zdravja še isti dan, za razliko od nekaterih, ki so potrebovali še dolgotrajne terapije in za bistveno razliko od nekaterih, ki sploh ne bodo zapustili tistega kraja. Počakal sem le še uro ali dve, da so nekaj nakracali na roko. Za slovo sem vrgel oko na nabiralnik prostovoljnih prispevkov za novo kliniko. Za stekleno pregrado so podarjeni bankovci kazali svoje zmečkane obraze. Bilo jih je najmanj za petnajst opek. Po isti poti sem šel nazaj, slika obsevanega dečka je šla z mano in starega peceja in stenskega šparovca in stoletnega jestriha, ki se je svetil vsem pod nogami. Beda. Prebil sem se skozi svetlobne signale. Ustavil sem se na bencinski črpalki. Gorivo je bilo dražje. Na svetovnem trgu je bil sod dvajset čentezimov cenejši. Prišlo je do uskladitve. Prevozil sem še zožano avtocesto in prišel z olajšanjem nazaj v objem svojega kraja, kjer se dobro počutim in legel sem na kavč pred televizor, kjer se še bolje počutim. Na ekranu so se spakovali pajaci v kravatah in se delali norca iz stvari, ki jih imam rad. Vmes so povedali tudi da bodo dohtarji stavkali. Zahtevajo denar in proste dni. Za čuda ne zahtevajo tajnic. Pajaci pa so se kar prerekali. Kregali so se bolj nesmiselno kot to zmorejo predšolski smrkavi otročaji, ko pride do nesoglasij med kavboji in indijanci. Na roko so nakracali glasovnico in se potem prepirali ali je da da ali je da ne. Za vsak primer so pripeljali medse tudi dva ali tri ducate novinarjev. Naj njih spakovanje vidi širni svet. Ali vsaj tisti del, ki ga naša dolina količkaj zanima. Za vse svoje nedelo so pajaci trošili denarje. Za vlak opek ga je bilo, če ne za dva. Za kilometre asfalta in za širok parkirplac . Za novo klop s pripadajočim, komunalcem , ki bi malo pometel okoli nje bi se tik tak našlo penezov. Za nov računalnik se ga je nabralo in čisto na koncu se mi je zdelo, bi ga bilo še za električen voziček z orenh gumami. A oni so se kar spakovali. Kot ne bi vedeli, da na drugi strani mahagonijevih sten in steklenih vitraž razsaja beda. Že v enem samem dnevu toliko bede, kaj šele v vseh letih, katerim so zrasli v pijane nesposobne gospodarje. Oni pa so očitno zadovoljni nad sabo na koncu še zapeli visoko pesem. Ob tem so demokratično pogledovali levo in desno, če slučajno kdo ne zabušava ob tem slavnostnem početju.
Postajal sem slabe volje in jezen. Padlo mi je na pamet, da bi spisal satiro. Zavrgel sem misel . Satira v končni fazi nima smisla. Smejijo se ji eni in smehljajo se ji drugi, nihče pa ne joka. Ne, nič satire. Ozmerjal jih bom! Ozmerjal jih bom z nesramnimi , umazanimi prašiči.
Ko sem sam pri sebi izrekel jezno misel, sem se spomnil svojih ugotovitev iz začetka tega sestavka. Res sem imel kdaj močno zmedene misli vendar to pa vseeno ne bo šlo. Imelo me je , da bi se opravičil prašičem. Prašiči so OK. Dare

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “PRAŠIČI, SATIRA in DAN V ŽIVLJENJU”

  1. Anonimnež pravi:

    Dobro napisano Dare.
    Še ena žalostna zgodba, ki sem jo potisnil v ozadje svojih misli. Čeprav bi v potrditev tvojih ugotovitev lahko še sam naštev ducat takih in drugačnih primerov iz te klinike, jih raje ne bom niti poskušal. Me spravi v slabo voljo.

  2. likard37 likard37 pravi:

    Sam sem bil z otroki velikokrat tam in ponavadi sem vse opravil v spodnjem “štuku”, kjer se mi vse še niti ni zdelo tako tragično. Ko sem pa prvič šel s hčerkico v gornje nadstropje, kjer se vsi hodniki zožani z lesenimi pregradami in kjer zdravijo majhne otroke in celo nedonošenčke v takorekoč kurnikih, ne tega pa nisem mogel verjeti. Šok, bruka i sramota. Najmanj kar se nam(a) lahko v takšnih primerih naredi je slaba volja, a ne?

  3. drmagnum drmagnum pravi:

    Vsaka in tudi tvoja zgodba me prizadene. Sam sem podoživljal marsikaj v starih poslopjih bolnic in po zatohlih stenah iskal kanček svetlobe in upal, da se to ne dogaja več. Vidim, da je iz leta v leto slabše. Kaj še vse bomo morali zdržati, da se bodo odgovorni postavili na stran bolnih. Sramota.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !