TANTADRUJ

19.09.2007 ob 18:02

(priredba)

Že v rosno rosnih letih je bil posebno bitje in kaj težko se je bilo njegovi materi sprijazniti s tem , da ima poleg pijanega in surovega moža še zaostalega otroka. Mali mulc seveda ni kaj prida razumel kaj se dogaja, tudi takrat ne ko je starega pijančevanje spravilo na britof in sta z mamo ostala sama. Zaradi svoje, kako naj rečem, nebistrosti še pozno v osnovnošolska leta ni dojel, da mu ni ravno z rožicami postlano. Le bedasto je gledal in se na široko smejal materi ko je pritekel na prag hiše. Le tu in tam je prisopel bolj slabe volje in takrat je mati že na pragu začela viti roke in med nejevoljnim odkimavanjem vprašala:
»Ja sine, so ti spet nagajali? Kdo je bil? Kar povej, kdo je bil??«
Mulc je še ves zasopen hitel naštevati: «Ta je bil , pa ta tudi, pa ta drugi…!«
»A ta ‘n ta ‘n tadruj?« je mati rekla v svojem milem narečju in objela svojega malega buteljčka. Takrat sta se oba nasmejala in hitro pozabila na nagajive pobaline.
S časom je s svojimi uličnimi soborci postal kar dober prijatelj. V bistvu se je navadil na njihove zbadljivke , malo pa so se tudi drugi naveličali stalno zbadati uličnega Tantadruja. Malo pa je k vsemu pripomoglo tudi to, da je fant zrasel za glavo višji od vseh ostalih fantalinov v okolici.
Po nekaj letih, ki se jih Tantadruj kljub vsemu lahko spominja kot leta brezskrbne otroške igre je v ulici sčasoma ostajal sam. Ostali fantje so se porazgubili po šolah in internatih. Njihovo otroštvo je bilo končano in začeli so postajati ljudje s poklici in karierami.
Tantadruj ni bil primeren za gimnazije in strokovne šole. Ne, on je bil še vedno otrok, velik in močan otrok.
»Veš, dragi sinko,« mu je rekla mama neki dan « delat boš moral iti«
»A delat?« je bedasto vprašal. Saj ne da bi dvomil v materine besede, ne kje pa! Le vedel ni dobro o čemu teče beseda.
» Ja , delat .« je mama vzvišeno pokimala .
Ko je gledala tako zviška in govorila tako jasno in resno, takrat je Tantadruj vedel, da gre za pomembne stvari.
»Veš, sinko moj, le tako ti bo lepo. Ko boš cel dan delal in boš zvečer videl kaj si tisti dan naredil in boš od svojega dela utrujen legel v posteljo….šele takrat boš srečen.«
»Utrujen…pa srečen, utrujen ,srečen……!« Besede so odmevale v Tantadrujevi glavi in se vsadile v njegove preproste možgane.

V tovarni je bil takoj dobro sprejet. Kako tudi ne? Nobeno delo mu ni bilo pretežko in nobena šefovska pokvarjena nesramnost ga ni odvrnila od njegove vsakodnevne dobre volje.
»Ha , je že takoj drugi dan pritekel k svojemu sodelavcu. »Zdaj jo pa imam ta pravo. Dve normi bom naredil pa bom utrujen.«
»Kaj pa noriš?« ga je jezno pogledal sodelavec Rusepatatis. Delavci so mu pravili Vinko in je bil podobne sorte kot Tantadruj. Bil je iz revne družine, otroštvo je menda preživel ob repi in krompirju in je bil zelo zamorjen možakar. Stalno je zgledal kot da bo ponorel in nekomu razbil betico. Pa ni bilo nevarnosti. Ko je prišlo do kakšnega problema je iznenada postal plah in majhen kot sinička. Le sam se tega ni zavedal.
»Kaj pa govoriš traparije, kakšni dve normi? Si nor ali kaj?«
Seveda se je za svojo normo bal in že stokrat je s stisnjeno pestjo mahal kako bo en dan naredil red če ne bodo zmanjšali prekletih normativov. Pa potem seveda ni bilo iz tega nič.
»Ja, delal bom in bom utrujen in potem bom srečen!« je dobrodušno razložil situacijo Tantadruj.
Vinko je dojel situacijo in postalo mu je jasno , da bo moral bolj taktično pristopiti.
»Nee, !« je odkimal »potem sploh ne boš utrujen. Le roke te bodo bolele!«
»A ne bom utrujen ?A nič ne bom utrujen?« Tantadruj je razočarano zapuščal sodelavca in se vračal k svojemu stroju. Nič mu ni bilo jasno in bil je nanavadno slabovoljen.
Spotoma se je butnil ob delavno mizo drugega sodelavca.
Le ta je takoj planil pokonci in hitel ravnati za nekaj milimetrov premaknjeno mizo. Seveda, saj to je bil naš Matic enaka palica. Njegova strašna, sitna in prepogosto nepotrebna natančnost je bila kar močno nadležna zadeva. Njegovo ime so ostali člani kolektiva kaj kmalu skrajšali in spremenili. Klicali so ga Picajzelj.
»Pazi malo butelj!« je nahrulil našega junaka. »A je treba vse podreti? »
»Kaj sitnariš, porkaduš?!« se je zadrl kovač Božorno boserna in vžgal z dolgo cevjo po nakovalu, da se je kar streslo. V trenutku so bili vsak za svojim strojem. Božorno boserna je sicer stalno robantil, posebno ko so mu šli ostali kakšen dan še posebej na živce. Včasih je s svojo jezo in izpod črnega čela sikajočimi pogledi zgledal prav grozen. Pa menda ni bil tako strašno nevaren. ravzaprav ni nihče še slišal, da bi kdaj komu kaj naredil. Sodelavci so ga zaradi njegovega rogoviljenja klicali kar Benti.
»Benti, ne bodi vendar tako hud!« je takrat v delavnico vstopil delovodja.
Tantadruj je ob njegovem prihodu še bolj zagrabil za težke komade in še bolj široko se je smejal, Vinku je upadel namrščen fris in dobrikajoče je pogledal šefa, Benti je malo tiše recitiral svoje psovke, Picajzelj pa je imel itak vse brezhibno urejeno.

Šefov poznamo poenostavljeno povedano štiri ali pet vrst. Ne zdi se mi primerno tukaj analizirati vseh vodstvenih tipov, ne bi bilo fer do naših junakov. Ampak ta naš rdečeličen, pegasti šefek, ta je spadal v vrsto paničarskih šefov. To je zelo pogosta pasma. V svoji koži in v svoji funkciji, ki jo takšni sami postavljajo na grozovito visoko mesto, se najbolje počutijo takrat, ko so stvari zakomplicirane in napete, takrat ko vsi nekam hitijo in predvsem vsi Njega nekaj sprašujejo in ga iščejo. Do tukaj je sicer vse v redu, problem teh ljudi nastane takrat, ko se zadeve umirijo. Takrat postanejo negotovi in zmedeni, nemogoče stanje pa rešujejo tako, da brez potrebe premešajo razporede, menjujejo ljudi med sabo, jih pošiljajo na druge izmene in vse kar je še podobnega samo da čimprej spet vzpostavijo stanje, ki ga obvladajo in obožujejo.

Ko je prišel petek, so naši prijatelji vsak teden pričakovali, da bo šefa tam nekje po malici prineslo z njegovo črno bukvico in da bo delal razporede za sobotne nadure.
»Jaz mu bom kar povedal!« je sikal Vinko. »Za tak denar naj mu kar njegova žena hodi delat ob sobotah!«
Picajzelj je ob Vinkotovem brezplodnem gobezdanju le zavil z očmi in med avtomatskimi ciklusi čistil že tako brezhibno čiste tipke na komandni plošči.
Benti je delal svoje delo, le tu in tam je med svojimi krucefiksi brcnil v kakšno kišto ali pa vrgel ob tla kos odžagane traverze, da je zadonelo po delavnici.
Tantadruj je smeje delal svoje z enako zagnanostjo kot prej.

»Fantje, veliko naročil imamo, v soboto bo treba delati nadure !« Šef je kot običajno vedno stopil najprej do Vinkota saj pri njemu nikoli ni imel problemov z dogovorom. Tudi tokrat je vinko z bedastim smehljajem kljub prejšnjim trdnim namenom že na daleč odobraval kar je boss od njega zahteval.
»Pridem!« je na kratko rekel in pri tem gledal nekam pred šefove noge.
Tudi picajzelj mu ni delal problemov, le to je rekel, da pride samo, če bodo delali točno od šestih do dveh , ne pa tako kot se bo kdo zmislil.
Za Bentija je moral imeti možakar včasih pripravljenih nekaj več argumentiranih stavkov v katerih je pojamral o strašnih pritiskih od zgoraj, o tem kako jih bodo počasi vsi konkurenti povozili in kako bodo vsi ob delo, če ne bodo , po domače povedano, vsi malo bolj bezljali tod okoli.
»Prmejkrvavkovaškduš, saj pridem!« ga je na hitro prekinil »samo nehaj pridigati, hudiča!«
Pri zadnjem stroju je Tantadruj komaj čakal , da pride na vrsto.
»Sem pogruntal tapravo, sem pogruntal !« je poskakoval kot majhen deček. »Kar dva dni bom delal, še nedeljo zraven, pa še ponoči če bo treba. Potem bom pa utrujen, a ne?«
»Ne, ne. « ga je miril šef, ki je poznal situacijo pa tudi na razpolago ni imel vseh terminov in niti možnosti, da organizira proizvodnjo v nedeljskem času. » Če boš delal v nedeljo, ne boš utrujen, le sit boš vsega. Pa še k maši ne boš mogel.«
To zadnje mu je dalo še posebno misliti, saj je poleg matere še najbolj spoštoval gospoda župnika. Nikoli ni sicer vedel kaj točno govori med svojimi bogoslužji, vendar se mu je zdelo, da ima podoben ton in podobno resno mršči čelo kot njegova mama kadar mu je pravila res pomembne stvari.

In tako so tekla leta našim junakom dela. To so bila leta včasih polna pritiskov in zmede, ki jo je šef uspešno uvedel v njihov vsakdan, spet drugič so bili to hecni , veseli trenutki.
Vinko je preživljal svoje dneve z obveznim negodovanjem in sladkim prepričanjem, da je dedec ki se za boga nikomur ne bi pustil zezati.
Picajzelj je nevrotično popravljal vse nepravilnosti, poravnaval kište in čistil nemarnosti, ki so jih packonarji puščali za sabo.
Benti je robantil ob svoji šmitni in kazal svoj na videz grozovit obraz.
Naš dragi Tantadruj, ja, taje pa bil pravo bogastvo skupine. Vedno pripravljen vzdigniti, premakniti ali početi karkoli le da bi se že enkrat utrudil in zvečer srečen legel v posteljo.

Časi so se v delavnici dolgo časa pozabili spreminjati. Obstali so kot zamrznjen trenutek iz nekega drugega obdobja in moralo se je enkrat zgoditi:
Vse može so zbrali v sejni sobi na zelo važnem sestanku. Prišli so direktorji, tehnologi in inženirji. Stvari, ki so jih pravili so bile že brez razumevanja pravega pomena izrečenih besed jako važne. In naši možakarji njihovih besed definitivno niso najbolje razumeli.
Kljub vsemu je Vinko nezavedno drobno pokimaval ob vsakem izrečenem stavku, posebno če je govorec ravno takrat pogledal proti njemu. On se je strinjal. Vinko pač!
Picajzelj je sedel čisto vzravnan in gledal je naravnost predse. Na živce so mu šli ostali delavci, posebno mladi, ki so bingljali z nogami in pogledovali skozi okna.
Benti je tisto urico moral svoje psovke utišati. Po migajočih brkih in občasnemu trzanju čeljusti se je videlo, da jih vsake toliko izgovarja po tiho, nekam sam vase.
Tantadruj pa je na svojem mestu zvedavo iztegoval vrat , kot majhen otrok , ki čaka svoj kos čokolade.

»Treba bo posodobiti nekatere programe.« je za njegova ušesa vse premodro poudarjal direktor. »Treba se bo prilagoditi trgu, dvigniti kvaliteto in predvsem….« ta zaključek mu je bil povsem razumljiv »….bo treba več delati.!

Tantadruj je, ne da bi se tega povsem zavedal, po šolsko visoko dvignil roko in otroško komaj čakal ,da pride do besede. Direktor, ki ga je seveda dobro poznal, je prizanesljivo prekinil svoje izvajanje: »Kaj bo dobrega, Tantadruj, kaj boš povedal!«
»Jaz, jaz bom več naredil. Bom šel še na žarilno peč, pa bom prekladal lamele, pa bom po šihtu utrujen.«
Direktor in ostali delavci so se veselemu vložku razumevajoče nasmehnili pa tudi Vinko ga je dregnil v rebra. Naj utihne , mu je rekel. Sicer pa, da si bo na prekladanju kvečjemu pokvaril hrbtenico, utrujen pa zlepa da ne bo.

Tako je bil sicer dobrovoljni in zagnani delavec do konca šihta tiho in se ni več vtikal v zanj nerazumljive zadeve. Bil je le nekoliko zaskrbljen saj so ostali trije iz njegove skupine po večini mrščili čela in dajali vtis, da jim nič kaj dobro ne kaže.

Res so v naslednjih dneh v delavnici začeli doživljati drastične spremembe. Najprej so odnesli Vinkotovo mašino in on jim je sprijazneno pomagal. Razumel je menda, da je to nujno in da morajo menjati tehnologijo. Morajo jo zamenjati s CNC – ji.
»Ja, ja ce en ce!« je ponavljal za njimi in pomembno kimal. Ni dvomil, da je uspešno prikril dejstvo, da se mu niti slučajno ne sanja o čem teče beseda.
Picajzelj se nasprotno z zmedo, ki je nastala ni mogel sprijazniti. Zmedeno je pogledoval okoli sebe in neznosen nered mu je povzročal glavobol, tresle so se mu roke in hladne potne srage so se mu nabirale na namrščenem čelu. V nekaj dneh je šel na dolg bolniški dopust Kaj kmalu se je izvedelo, da ga zdravijo na psihiatriji.
Benti je pri selitvi in podiranju pomagal delavcem. Marsikateri se mu je pri tem delu prestrašen umaknil, saj je pogosto iznenada brcnil v kakšno plehnato ohišje ali pa ob tla vrgel nezanemarljivo težak kos železja. Le tisti, ki so ga dobro poznali, so nad nasršenimi črnimi brki videli zaskrbljen izraz in nekakšno neznano bolečino na videz jeznega moža.
Tantadruja očitno vse skupaj ni kaj posebno motilo. Pri podiranju in selitvi je veselo pomagal. Kjer sta za breme prijela dva je brez razmisleka zagrabil sam na drugem koncu in z začudenjem so ostali opazovali njegov glasni ‘ho ruk!’. Pa so selivci pazili, da niso prehitro opravili in tudi Tantadruja so morali malo požlajfati. Vsekakor je bilo vedno dela konec prej kot je bil možak kaj prida utrujen.

In tako so šli naši junaki vsak na svojo stran. Za Vinkota se življenje ni kaj prida spremenilo. Ostal je isti sprijaznen ,ponižen in ubogljiv in ostala mu je ista slika, ki jo je le sam videl v svojem ogledalu. Tam je bil ponosen borec, ki se zlepa ni dal. Nihče mu ponavadi ni hotel kvariti teh iluzij.
Picajzelj ni več prišel nazaj v fabriko. Ne bi mogel prenesti vseh neurejenih sprememb. Pravili so, da je dobil štiriurno službo pri komunali. Urejal je britof ali pulil travne bilke med tlakom na mestnem trgu.
Benti? Ja, on je bentil. Hud je postal čisto na vse okoli njega, ljudi in stvari. Delal je v livarni, kjer so ga najraje pustili na miru v kakšnem temačnem kotu kjer je opravljal kakšna manj pomembna in težja dela. Tam je lahko v miru ropotal in psoval do konca šihta.

Naš Tantadruj je življenje nadaljeval po starem . S svojo otroško naivnostjo še naprej uspeval sprejemat skoraj vse kot dobro in potrebno. Tako kot ostale njemu podobne so na nek način imeli povsod radi. Bili so pravzaprav za določene zadeve idealni posamezniki. V glavi omejeni, lahko obvladljivi in močnih mišičastih udov.
Opazil pa je, pa čeprav le s svojo zmožnostjo dojemanja, nekakšno aroganco, ki je zavladala v odnosih med ljudmi. Vsi so postali prijazni in neprijetno pokroviteljski. Hinavsko so prihajali k njemu kadar so želeli neumornega, močnega fizikalca in ga brezobzirno ignorirali kadar ga niso potrebovali. Njegovo delo so mladi napihnjeni golobradci kaj radi dajali v nič in ga označevali za muzejsko in zastarelo. Nekako je tudi dojel, da v kuverti dobiva zelo borno plačilo, pa je velikokrat kljub temu slišal, da delovna sila preveč stane, da so drugje delavci bolj poceni.
»Saj je tako, kot bi delavnemu konju očitali pest ovsa!« se je neki dan branil pred napadalnimi pripombami. To je ostal za vse večne čase njegova najinteligentnejši izrečeni stavek.
Te nerazumljive opazke in odnos novih časov do njegovega garanja so mu glede na njegov marljivi pristop in njegovo vznesenost počasi jemale tisto živo iskrico, ki jo je nosil nekje v mehkobi svoje preproste duše. Od dela, ki ga je imal rad, posebno ko so bili še skupaj s prijatelji se na svojo žalost ni uspel utruditi, je pa od vsega drugega počasi a vztrajno postajal upognjen in počasi je začel dvomiti celo v najbolj sveto stvar pod soncem. Ja, celo v materine besede ni bil več čisto prepričan.
»Veš , » je nekoč v stanju takšnega mučnega malodušja dejal svoji ostareli materi , “zgleda, da v mojem delu ne bo moč najti sreče!«

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “TANTADRUJ”

  1. vlatka vlatka pravi:

    Ti povem,

    takim bedastim, zaostalim, (po psihiatrovih mnenjih), je najlepše v življenju. Ker ne poznajo nobenih skrbi, ne poznajo bitke za življenje in se vedno le bedsto režijo. Kar je v bistvu najbolje.
    Seveda, če odštejemo, kaj vse življenje v resnici prinaša in kako dobro se ga je zavedati.

  2. vlatka vlatka pravi:

    …kar je spoznal Tantadruj tudi sam :(

  3. Santos pravi:

    Hmmm očitno je vedno manj “šefov”,ki bi razumeli Tantadruje, ja kako lahko v človeku zatreš veselje in motivacijo.Enega ali več Vinkov pa ni problem najti :) ), jih povsod dovolj.

  4. likard37 likard37 pravi:

    Nenavadno! Moral sem v opombo vpisati, da je sestavek priredba :) . Ko sem govoril z omizjem, sem presenečen slišal le to, da sem ukradel naslov. Sem pač mislil, da je Kosmačeva mojstrovina bolj splošno znana.

  5. malisloncek malisloncek pravi:

    Tantadruj

    lepo je preveden v današnje čase
    Kosmač ne bi mogel lepše opisati današnjih časov ob Idrijci

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !