dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2007

SRCE (in defibrilator)

28.09.2007 · 9 komentarjev

Če si vzamemo za novi post za izhodišče srce, to da avtomatsko misliti, da bomo pluli po bolj romantičnih literarnih vodah. Spomnimo se najprej Edmonda de Amicisa pa sto poetov in tisoče dramskih in filmskih junakov. Slejkoprej se moramo obregniti tudi ob glasbo, tako tisto bolj visoke vrednosti kot tudi tisto nižje rangirano. Aja, mimogrede bi prosil za besedilo katerekoli popevke v Španskem jeziku, ki ne vsebuje besede »corason«. Ja, srce je opisovano, opevano in obdelano z vsemi možnostmi. Iz njega prihaja ljubezen in ravno tako vsa druga čustva. Zaljubljeni svojim izvoljenkam podarjamo nič drugega kot ravno srce. ( to sicer nekoliko manj velja v nadaljevanju romance, ko z veseljem podarjamo tudi druge dele ) Angleži si celo stvari zapomnejo na srce in ne na pamet.

Tako bi lahko še kar naštevali in dolgovezili in lahko bi še pozabil zakaj sem se sploh lotil pleteničiti okoli tega organa. Ja, hotel sem omeniti srce zgolj in samo kot organ, kot mišico, ki sicer zmore neverjetno veliko nepogrešljivega dela, kot pumpo ki omogoča življenje, ki brez njegovega delovanja v zelo kratkem času zapusti prej toplo, utripajoče in sploh živo telo.

K tem mislim so me napeljali novinarji našega državnega radia. Majhen sprejemnik, ki ga imam parkiranega na svoji stružnici me tekoče obvešča o vsem pomembnem že od šeste ure zjutraj in naprej vse dopoldne.

Zadnji teden precej časa na valu 202 zasedejo obvestila in reportaže okoli avtomatskih defibrilatorjev, ki naj bi jih namestili v mestih, na smučiščih, bazenih, v večjih trgovinah in pač povsod kjer je na kupu veliko ljudi. Vzporedno z nabavo oz. naročanjem teh napravic, ki mimogrede zvočno, v Slovenščini, dajajo uporabniku napotke, potekajo po slovenskih mestih tudi hitri tečaji za uporabnike. Novinarji ali pa vprašani dohtarji in reševalci tudi navajajo število ljudi, ki umirajo na ulicah zaradi srčnega zastoja in še posebno poudarjajo koliko ljudi bi usposobljeni očividci s temi aparati lahko rešili.
Seveda si v zvezi z vsem povedanim ne bi niti drznil iskati kaj slabega. Niti na misel mi ni prišlo, da bi v tej akciji poskušal videti kakšno koristoljubje ali kaj podobnega, čeprav je zadeva predvsem zaradi že kar dolgega ponavljanja postala zelo podobna marsikateri drugi reklami, ki nas dnevno gnjavi iz zvočnikov in akranov.
Ne, mislim da je to lahko deležno samo velike pohvale in odobravanja. Vsako rešeno človeško življenje je vredno veliko več kot kot enotedenska akcija in malo ponavljanja tudi ni tako odveč. Konec koncev se bo lahko ravno kateri izmed nas v bližnji prihodnosti zgrudil sredi mesta in priseben in usposobljen uporabnik avtomatskega defibrilatorja bo pomagal, da se bomo rodili v novo življenje z na novo zalaufanim srcem. In poleg nas bo presrečen stal na novo rojeni junak, ki mu bomo hvaležni za vse življenje.

Vendar nekaj je pa le zmotilo to mojo neokrnjeno mnenje.
Med dvema blokoma javljanja s te defibrilatorske akcije, ki se imenuje »sekunde rešujejo« sem slišal tudi »novičko« z ljubljanske urgence. Verjetno je bila ravno takrat na sporedu čisto slučajno in ravno zato je morda naredila name tako čuden vtis.
Novica je govorila o možakarju 50+ , ki je na urgenco prišel z napotnico z oznako nujno in s hudimi bolečinami v prsih. Dohtarji so mu z zdravili zbili ekstremno visok krvni tlak in ga poslali domov. Ko je nesrečnik prišel domov, se je v svojem stanovanju zgrudil in po kratkem postopku umrl.

Da bi kar na pamet in tako počez napadal dohtarje, za to nimam ne pravice ne kompetenc, se mi je pa vse skupaj zdelo zelo čudno. Zdelo se mi je kot bi mi radio pravil, da se morajo navadni ljudje z ulice naučiti zdraviti srčne bolnike, ki jim zastane srce, potem pa lahko ti oživljenci odidejo v bolnico, kjer pa jim visoko strokovno usposobljeni dohtarji ne bodo nudili zdravljenja in ne bodo delali preiskav ampak jih bodo pošiljali domov, kjer bodo lahko v miru umirali.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

FUNKCIONALNO NEPISMEN

26.09.2007 · 5 komentarjev

O tem strašnem in nesluteno razširjenem pojavu sem razmišljaj že pred časom, ko se je v podobnem kontekstu nad pismenostjo povprečnega Slovenca pri televizijskem omizju zgražala ena naših bolj eminentnih intelektualk. Takrat so se mi njene ugotovitve zdele pretirane in na trenutke nepravične. Zdelo se mi je nekoliko nefer, da se očita trem četrtinam prebivalstva, da ne zna pisati položnic in brati dohodninskih odločb. Zdelo se mi je, da bi bilo treba vsaj del krivde prevaliti na, recimo. izobraževalni sistem ali kaj podobnega. Pa nič, gospa je brezkompromisno ošimfala preprosti narod slovenski.
Pa celi zadevi niti nisem dajal prevelikega pomena. Jasno, sam sebe nisem štel med problematične nepismence.
Vidite, pa se je moje mnenje o samemu sebi meni nič, tebi nič, gladko spremenilo. Ja, prav ste razumeli. Jaz sem funkcionalno nepismen.

Začetna faza tega spoznanja sega slabi dve leti nazaj, ko sem kmetijski svetovalni službi oddal VLOGO ZA UVELJAVLJANJE NEPOSREDNIH PLAČIL ZA KMETIJSKA ZEMLJIŠČA. To bi seveda lahko napisal tudi bolj na kratko, pa mislim, da bo tako za osvetlitev moje težave bolje. Prav tako bi lahko tudi kratico ARSKTRP pustil na miru in ne bi razlagal, da je to Agencija republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja.
S to svojo vlogo sem bil relativno zadovoljen, saj sem jo zaradi gužve na svetovalni izpolnil sam, vrisal vse v črte v karte in letalske posnetke in dvajsetkrat pregledal vse formularje.

Ampak se je zgodilo. Pozabil sem vrisati križec. Sicer so mi tudi poslali grafične karte v popravo ampak to ni bilo bistveno, to se je zgodilo malodane vsem. Ne, bistven je bil križec.
Zanj sicer še danes ne vem točno kaj naj bi označeval, vendar je bilo očitno, da je to najbolj bistvena točka cele gore papirjev. Ta križec me je na momente spomnil na tistega z gusarskih zemljevidov. (Saj veste, sto korakov desno, petdeset naprej, pa križec, lopata in evo treasure.)

Če poenostavim. Vloga brez križca je izgledala približno tako kot bi zaprosil za otroški dodatek, priložil gajbo dokumenov in vse podpise, na koncu pa bi pozabil v formularju pocahnati svoje otroke . In rezultat. Rezultat je bil zelo zanimiv. Dobil sem luštno odločbo in že v prvem stavku se mi je razjasnilo lice ob besedi UGODENO. Temu krasnemu izhodišču je sledilo presenečenje v obliki števila nič : Rupe…0,5 hektara ugodeno …0 SIT, njiva…o,12 ha ugodeno….0,0SIT in takoooo naprej.

»Ja, saj nisi nič zahteval!«, so mi pojasnili na svetovalni, »križca nisi pocahnal!«

Dobesedno nisem mogel verjeti. Vse delo in predvsem vsa jeba s papirji se mi je odvrtela pred očmi. Spomnil sem se tudi na zagotovila o življenskem pristopu k obravnavi vlog, ki so nam jih dali na predavanju itd.itd.

»Pritožba!!!!« je bila naslednja in logična odločitev.

Pritožbo smo spisali na kmetijski svetovalni in jo kolkovali in oddali na že omenjeni ARTSKP.

Od takrat sem taščine senožeti že drugič pokosil in že drugič zaprosil za tistega slabega jurja Eurov subvencije, ki mi pri tem mukotrpnem in dolgotrajnem delu dajejo malo motiva in pokrivajo del stroškov z raznimi kosilnicami in podobno šaro. Od tistega denarja, ki ga je požrl nesrečni križec sem se že zdavnaj poslovil.

Takrat pa je prišla. Po enem letu in pol. ODLOČBA!

In ta odločba je tista, ki je zabila zadnji žebelj v krsto moje funkcionalne pismenosti. Na treh listih sta se poleg kratic, številk dokumentov, datumov, imen in imen krajev, označb parcel in še vsemogoče navlake vsaj petkrat , šestkrat zamenjale besede UGODENO in ZAVRNJENO.
Ta mogočna listina me je na taščinem ranču počakala potem, ko so jo pred mano poskušali razvozljati že trije drugi in s spoštovanjem sem se je lotil še sam. Po polurnem branju, zmajevanju z glavo, vračanju na začetek in sočnemu preklinjanju sem jo odložil nazaj na mizo in zaključil. da naj spoštovani ARTSKP naredi kar hoče, svojo odločbo pa naj si mirne duše vtakne v eno od svojih telesnih odprtin.

Prav ste razumeli. Iz napisanega vsi skupaj nismo uspeli zagotovo razvozljati kaj naj bi tam pisalo. Pa , majkemi, nobeden od nas ne spada med retardirane ali umsko prizadete osebe.
Še najbljiže se nam je zdela varianta, da odločba pravi, da nam je ugodeno, da se bo o zavrnjeni vlogi nekje , nekoč, nekaj še enkrat razpravljalo.

Takrat sem se spomnil kaj smo se kdaj učili o srednjem veku. O maševanju v Latinščini. O prepovedi opismenjevanja preprostih ljudi…
..in spomnil sem se tudi tiste gospe na televiziji. Gospa M., imeli ste prav. Jaz sem totalno FUNKCIONALNO NEPISMEN!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

PRAŠIČI, SATIRA in DAN V ŽIVLJENJU

22.09.2007 · 3 komentarjev

Danes sem imel spet to smolo, da sem se moral potikati po beli Ljubljani. Imel sem sicer čisto vsakdanje oziroma vsaj ne kakšne prehude opravke. Sem se pa že na poti v prestolnico spomnil na člančič, ki sem ga »v afektu« napisal pred sedmimi, osmimi leti za društveno glasilo Platntaf. K temu me je napeljala zožana avtocesta, ki sem jo prevozil v koloni skoraj od Vrhnike naprej. Ko sem prišel domov sem sestavek takoj na hitro prebral in uvidel, da še marsikaj drugega od takrat ni doživelo kakšnih posebnih sprememb:

PRAŠIČI, SATIRA IN DAN V ŽIVLJENJU (cca. 1999)

Zanimivo se mi je zdelo. kako imam kdaj lahko zmedene misli. Razmišljam lahko o , vsaj na videz, strašno nepovezanih zadevah. Kdaj sem s svojim tuhtanjem globoko v modrih mislih , ki lebdijo tako rekoč še malo nad zemljo, drugič spet premlevam stvari, ki so jih nam modreci že davno dali v vedenje. Pa mi vse skupaj prekine kakšna nemarna banalnost ; vreme, moda sedemdesetih, upadanje števila kurišč na trda goriva, gnitje čebule od znotraj navzven ali pa celo prašiči. Ja prav ste prebrali. Prav o prašičih sem razmišljal oni dan. To so koristna bitja. Sicer radi brodijo po blatu in z rilcem orjejo po brdu lastnih odpadkov, pa so te navidezne nemarnosti kaj malo važne v primerjavi s strašansko pomembno vlogo, ki jo ima ta žival v našem življenju. Ste kdaj videli viseti darove tega bitja v pravi kraški kleti? Ste kdaj doživeli pravo kmečko malico po opravljeni košnji. Ste kdaj držali žival za nogo v njenih zadnjih trenutkih ob prazniku kolin. Ja res, prašiču gre vse priznanje! Pri omizju smo nedavno soglasno sprejeli, da je pravzaprav ravno prašič pravi kralj živali.
Čeprav ne glede na že omenjeno banalnost tematike stojim za svojim mnenjem , sem si moral slejkoprej vedno priznati, da z razmišljanjem o takih enostavnostih ne bom mogel napolniti prazne malhe z inspiracijo. Treba bi bilo ven v življenje, tam videti ljudi in dogodke, jih vreči na papir in zapisati zgodbo. Šel bi med študente, med delavce, kvartopirce in med zablodele duše. Med visoko družbo bi iskal intrig in skritih škandalov. V temačnih kotih ladjedelnic bi bil slučajno prisoten zločinu in v getu bi stopil na prste dilerju ali zvodniku. Med izgubljenimi dekleti bi naletel na mlado nesrečnico, ki ji je še mogoče rešiti dušo in revnemu umetniku bi kupil tubo rdeče barve za zadnji denar.
Pa sem stresel z glavo in se zavedel, da je dan in da je dan današnji.
Danes pa sem hodil po bolj navadnih poteh. Po beli Ljubljani sem capljal. Prej kot sem prispel v svetlo prestolnico sem moral skozi sto pasti razkopanih cest. Najširšo cesto so zožali in mi zaračunali vožnjo po nji. Skozi sto semaforjev sem se prebil v center. Lastniki majhnih krip so tenko piskali, lastniki ogromnih limuzin so vmes gromko trobili. Parkiral sem z enim kolesom na pločniku , z ostalimi v mestnem prometu. Konec koncev sem prispel na cilj. Tam je bila bolnišnica. Nerad sem šel tja, čeprav sem imel lepe izglede, da jo v relativno kratkem času tudi zapustim. Presenetila me je notranjost. Spomnila me je na čas pred četrt stoletja, ko sem bil tam otroški gost. Notranjost je bila skoraj enaka. V igralnici malih bolnikov je bil tudi računalnik. Ni bil iz tistih časov, bistveno bolj nov pa tudi ni bil. Pravzaprav takšnega peceja nima noben mulc več v svoji sobi. In sestre in dohtar so nekaj kracali na roko. Eno uro, dve uri, mame so kinkale, oni pa so na roko nekaj kracali. Čakal sem in gledal okoli sebe. Beda. Potem smo šli skupaj na preiskave. Sestra je hodila zelo hitro. Nekateri smo jo dokaj zlahka dohajali. Tisti, ki so nosili v naročjih otroke, so jo stežka dohajali. Nek fant , dobrih deset let je bil star, je ni mogel dohajati. Imel je čisto golo glavo in bil je šibak. Ko je padel , je začel nenavadno kričati. Medicinska sestra je takrat planila v nasprotno smer, mu pomagala vstati in pojamrala, da bodo spet kričali nanjo in da ni kriva če se mudi in , da jih je premalo, sam da mora delati za dve. Ni me zbodlo, da je fant ne skrbi, njena rutinska obdelava problema je čudno delovala name. Tam je čakala njegova mama. Dobila je pojasnilo o dogodku, ki ga je stoično sprejela. Imela je mirne, utrujene oči. Za pot nazaj sta s fantom po polurnem čakanju dobila voziček. Levo kolo je imel prazno, vendar sta dobila navodilo, da bo s sedenjem bolj na desno gotovo v redu. Beda. Mama je sestro žalostno gledala. Izgledala mi je modro in vzvišeno. Pa ne sestra. Opravil sem preiskave. Ko sem čakal na izvid , sem si zaželel posedeti ob reki. Namesto negovanega parka je bilo tam umazano s steklenicami in zmečkanimi cigaretnimi škatlami nastlano smetišče. Steklenice so bile od alkoholnih pijač. Na klopi sta sedela dva klošarja. Klop je bila tako zaraščena s plevelom, da je izgledalo kot da sedita tam že od začetka pomladi. Smešno! Ali bedno? Tisti manj na smrt pijan me je vprašal, če mu lahko dam malo denarja. Da ne morem, sem mu rekel. Po nekem spletu okoliščin ga tudi sam nimam na ostajanje sem mu še hitel pojasnjevati. Na naslednji klopci sem ugledal dosti mlajšega človeka, ki je s svojim izgledom in pogledom dajal misliti, da je bil tudi on deležen neke vrste omame. Deloval mi je kot bolnik. Ali skoraj mrtvec? Kdo ve! Potem sem odšel. Dobil sem izvid. Pokazalo se je , da lahko zapustim hišo zdravja še isti dan, za razliko od nekaterih, ki so potrebovali še dolgotrajne terapije in za bistveno razliko od nekaterih, ki sploh ne bodo zapustili tistega kraja. Počakal sem le še uro ali dve, da so nekaj nakracali na roko. Za slovo sem vrgel oko na nabiralnik prostovoljnih prispevkov za novo kliniko. Za stekleno pregrado so podarjeni bankovci kazali svoje zmečkane obraze. Bilo jih je najmanj za petnajst opek. Po isti poti sem šel nazaj, slika obsevanega dečka je šla z mano in starega peceja in stenskega šparovca in stoletnega jestriha, ki se je svetil vsem pod nogami. Beda. Prebil sem se skozi svetlobne signale. Ustavil sem se na bencinski črpalki. Gorivo je bilo dražje. Na svetovnem trgu je bil sod dvajset čentezimov cenejši. Prišlo je do uskladitve. Prevozil sem še zožano avtocesto in prišel z olajšanjem nazaj v objem svojega kraja, kjer se dobro počutim in legel sem na kavč pred televizor, kjer se še bolje počutim. Na ekranu so se spakovali pajaci v kravatah in se delali norca iz stvari, ki jih imam rad. Vmes so povedali tudi da bodo dohtarji stavkali. Zahtevajo denar in proste dni. Za čuda ne zahtevajo tajnic. Pajaci pa so se kar prerekali. Kregali so se bolj nesmiselno kot to zmorejo predšolski smrkavi otročaji, ko pride do nesoglasij med kavboji in indijanci. Na roko so nakracali glasovnico in se potem prepirali ali je da da ali je da ne. Za vsak primer so pripeljali medse tudi dva ali tri ducate novinarjev. Naj njih spakovanje vidi širni svet. Ali vsaj tisti del, ki ga naša dolina količkaj zanima. Za vse svoje nedelo so pajaci trošili denarje. Za vlak opek ga je bilo, če ne za dva. Za kilometre asfalta in za širok parkirplac . Za novo klop s pripadajočim, komunalcem , ki bi malo pometel okoli nje bi se tik tak našlo penezov. Za nov računalnik se ga je nabralo in čisto na koncu se mi je zdelo, bi ga bilo še za električen voziček z orenh gumami. A oni so se kar spakovali. Kot ne bi vedeli, da na drugi strani mahagonijevih sten in steklenih vitraž razsaja beda. Že v enem samem dnevu toliko bede, kaj šele v vseh letih, katerim so zrasli v pijane nesposobne gospodarje. Oni pa so očitno zadovoljni nad sabo na koncu še zapeli visoko pesem. Ob tem so demokratično pogledovali levo in desno, če slučajno kdo ne zabušava ob tem slavnostnem početju.
Postajal sem slabe volje in jezen. Padlo mi je na pamet, da bi spisal satiro. Zavrgel sem misel . Satira v končni fazi nima smisla. Smejijo se ji eni in smehljajo se ji drugi, nihče pa ne joka. Ne, nič satire. Ozmerjal jih bom! Ozmerjal jih bom z nesramnimi , umazanimi prašiči.
Ko sem sam pri sebi izrekel jezno misel, sem se spomnil svojih ugotovitev iz začetka tega sestavka. Res sem imel kdaj močno zmedene misli vendar to pa vseeno ne bo šlo. Imelo me je , da bi se opravičil prašičem. Prašiči so OK. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

TANTADRUJ

19.09.2007 · 5 komentarjev

(priredba)

Že v rosno rosnih letih je bil posebno bitje in kaj težko se je bilo njegovi materi sprijazniti s tem , da ima poleg pijanega in surovega moža še zaostalega otroka. Mali mulc seveda ni kaj prida razumel kaj se dogaja, tudi takrat ne ko je starega pijančevanje spravilo na britof in sta z mamo ostala sama. Zaradi svoje, kako naj rečem, nebistrosti še pozno v osnovnošolska leta ni dojel, da mu ni ravno z rožicami postlano. Le bedasto je gledal in se na široko smejal materi ko je pritekel na prag hiše. Le tu in tam je prisopel bolj slabe volje in takrat je mati že na pragu začela viti roke in med nejevoljnim odkimavanjem vprašala:
»Ja sine, so ti spet nagajali? Kdo je bil? Kar povej, kdo je bil??«
Mulc je še ves zasopen hitel naštevati: «Ta je bil , pa ta tudi, pa ta drugi…!«
»A ta ‘n ta ‘n tadruj?« je mati rekla v svojem milem narečju in objela svojega malega buteljčka. Takrat sta se oba nasmejala in hitro pozabila na nagajive pobaline.
S časom je s svojimi uličnimi soborci postal kar dober prijatelj. V bistvu se je navadil na njihove zbadljivke , malo pa so se tudi drugi naveličali stalno zbadati uličnega Tantadruja. Malo pa je k vsemu pripomoglo tudi to, da je fant zrasel za glavo višji od vseh ostalih fantalinov v okolici.
Po nekaj letih, ki se jih Tantadruj kljub vsemu lahko spominja kot leta brezskrbne otroške igre je v ulici sčasoma ostajal sam. Ostali fantje so se porazgubili po šolah in internatih. Njihovo otroštvo je bilo končano in začeli so postajati ljudje s poklici in karierami.
Tantadruj ni bil primeren za gimnazije in strokovne šole. Ne, on je bil še vedno otrok, velik in močan otrok.
»Veš, dragi sinko,« mu je rekla mama neki dan « delat boš moral iti«
»A delat?« je bedasto vprašal. Saj ne da bi dvomil v materine besede, ne kje pa! Le vedel ni dobro o čemu teče beseda.
» Ja , delat .« je mama vzvišeno pokimala .
Ko je gledala tako zviška in govorila tako jasno in resno, takrat je Tantadruj vedel, da gre za pomembne stvari.
»Veš, sinko moj, le tako ti bo lepo. Ko boš cel dan delal in boš zvečer videl kaj si tisti dan naredil in boš od svojega dela utrujen legel v posteljo….šele takrat boš srečen.«
»Utrujen…pa srečen, utrujen ,srečen……!« Besede so odmevale v Tantadrujevi glavi in se vsadile v njegove preproste možgane.

V tovarni je bil takoj dobro sprejet. Kako tudi ne? Nobeno delo mu ni bilo pretežko in nobena šefovska pokvarjena nesramnost ga ni odvrnila od njegove vsakodnevne dobre volje.
»Ha , je že takoj drugi dan pritekel k svojemu sodelavcu. »Zdaj jo pa imam ta pravo. Dve normi bom naredil pa bom utrujen.«
»Kaj pa noriš?« ga je jezno pogledal sodelavec Rusepatatis. Delavci so mu pravili Vinko in je bil podobne sorte kot Tantadruj. Bil je iz revne družine, otroštvo je menda preživel ob repi in krompirju in je bil zelo zamorjen možakar. Stalno je zgledal kot da bo ponorel in nekomu razbil betico. Pa ni bilo nevarnosti. Ko je prišlo do kakšnega problema je iznenada postal plah in majhen kot sinička. Le sam se tega ni zavedal.
»Kaj pa govoriš traparije, kakšni dve normi? Si nor ali kaj?«
Seveda se je za svojo normo bal in že stokrat je s stisnjeno pestjo mahal kako bo en dan naredil red če ne bodo zmanjšali prekletih normativov. Pa potem seveda ni bilo iz tega nič.
»Ja, delal bom in bom utrujen in potem bom srečen!« je dobrodušno razložil situacijo Tantadruj.
Vinko je dojel situacijo in postalo mu je jasno , da bo moral bolj taktično pristopiti.
»Nee, !« je odkimal »potem sploh ne boš utrujen. Le roke te bodo bolele!«
»A ne bom utrujen ?A nič ne bom utrujen?« Tantadruj je razočarano zapuščal sodelavca in se vračal k svojemu stroju. Nič mu ni bilo jasno in bil je nanavadno slabovoljen.
Spotoma se je butnil ob delavno mizo drugega sodelavca.
Le ta je takoj planil pokonci in hitel ravnati za nekaj milimetrov premaknjeno mizo. Seveda, saj to je bil naš Matic enaka palica. Njegova strašna, sitna in prepogosto nepotrebna natančnost je bila kar močno nadležna zadeva. Njegovo ime so ostali člani kolektiva kaj kmalu skrajšali in spremenili. Klicali so ga Picajzelj.
»Pazi malo butelj!« je nahrulil našega junaka. »A je treba vse podreti? »
»Kaj sitnariš, porkaduš?!« se je zadrl kovač Božorno boserna in vžgal z dolgo cevjo po nakovalu, da se je kar streslo. V trenutku so bili vsak za svojim strojem. Božorno boserna je sicer stalno robantil, posebno ko so mu šli ostali kakšen dan še posebej na živce. Včasih je s svojo jezo in izpod črnega čela sikajočimi pogledi zgledal prav grozen. Pa menda ni bil tako strašno nevaren. ravzaprav ni nihče še slišal, da bi kdaj komu kaj naredil. Sodelavci so ga zaradi njegovega rogoviljenja klicali kar Benti.
»Benti, ne bodi vendar tako hud!« je takrat v delavnico vstopil delovodja.
Tantadruj je ob njegovem prihodu še bolj zagrabil za težke komade in še bolj široko se je smejal, Vinku je upadel namrščen fris in dobrikajoče je pogledal šefa, Benti je malo tiše recitiral svoje psovke, Picajzelj pa je imel itak vse brezhibno urejeno.

Šefov poznamo poenostavljeno povedano štiri ali pet vrst. Ne zdi se mi primerno tukaj analizirati vseh vodstvenih tipov, ne bi bilo fer do naših junakov. Ampak ta naš rdečeličen, pegasti šefek, ta je spadal v vrsto paničarskih šefov. To je zelo pogosta pasma. V svoji koži in v svoji funkciji, ki jo takšni sami postavljajo na grozovito visoko mesto, se najbolje počutijo takrat, ko so stvari zakomplicirane in napete, takrat ko vsi nekam hitijo in predvsem vsi Njega nekaj sprašujejo in ga iščejo. Do tukaj je sicer vse v redu, problem teh ljudi nastane takrat, ko se zadeve umirijo. Takrat postanejo negotovi in zmedeni, nemogoče stanje pa rešujejo tako, da brez potrebe premešajo razporede, menjujejo ljudi med sabo, jih pošiljajo na druge izmene in vse kar je še podobnega samo da čimprej spet vzpostavijo stanje, ki ga obvladajo in obožujejo.

Ko je prišel petek, so naši prijatelji vsak teden pričakovali, da bo šefa tam nekje po malici prineslo z njegovo črno bukvico in da bo delal razporede za sobotne nadure.
»Jaz mu bom kar povedal!« je sikal Vinko. »Za tak denar naj mu kar njegova žena hodi delat ob sobotah!«
Picajzelj je ob Vinkotovem brezplodnem gobezdanju le zavil z očmi in med avtomatskimi ciklusi čistil že tako brezhibno čiste tipke na komandni plošči.
Benti je delal svoje delo, le tu in tam je med svojimi krucefiksi brcnil v kakšno kišto ali pa vrgel ob tla kos odžagane traverze, da je zadonelo po delavnici.
Tantadruj je smeje delal svoje z enako zagnanostjo kot prej.

»Fantje, veliko naročil imamo, v soboto bo treba delati nadure !« Šef je kot običajno vedno stopil najprej do Vinkota saj pri njemu nikoli ni imel problemov z dogovorom. Tudi tokrat je vinko z bedastim smehljajem kljub prejšnjim trdnim namenom že na daleč odobraval kar je boss od njega zahteval.
»Pridem!« je na kratko rekel in pri tem gledal nekam pred šefove noge.
Tudi picajzelj mu ni delal problemov, le to je rekel, da pride samo, če bodo delali točno od šestih do dveh , ne pa tako kot se bo kdo zmislil.
Za Bentija je moral imeti možakar včasih pripravljenih nekaj več argumentiranih stavkov v katerih je pojamral o strašnih pritiskih od zgoraj, o tem kako jih bodo počasi vsi konkurenti povozili in kako bodo vsi ob delo, če ne bodo , po domače povedano, vsi malo bolj bezljali tod okoli.
»Prmejkrvavkovaškduš, saj pridem!« ga je na hitro prekinil »samo nehaj pridigati, hudiča!«
Pri zadnjem stroju je Tantadruj komaj čakal , da pride na vrsto.
»Sem pogruntal tapravo, sem pogruntal !« je poskakoval kot majhen deček. »Kar dva dni bom delal, še nedeljo zraven, pa še ponoči če bo treba. Potem bom pa utrujen, a ne?«
»Ne, ne. « ga je miril šef, ki je poznal situacijo pa tudi na razpolago ni imel vseh terminov in niti možnosti, da organizira proizvodnjo v nedeljskem času. » Če boš delal v nedeljo, ne boš utrujen, le sit boš vsega. Pa še k maši ne boš mogel.«
To zadnje mu je dalo še posebno misliti, saj je poleg matere še najbolj spoštoval gospoda župnika. Nikoli ni sicer vedel kaj točno govori med svojimi bogoslužji, vendar se mu je zdelo, da ima podoben ton in podobno resno mršči čelo kot njegova mama kadar mu je pravila res pomembne stvari.

In tako so tekla leta našim junakom dela. To so bila leta včasih polna pritiskov in zmede, ki jo je šef uspešno uvedel v njihov vsakdan, spet drugič so bili to hecni , veseli trenutki.
Vinko je preživljal svoje dneve z obveznim negodovanjem in sladkim prepričanjem, da je dedec ki se za boga nikomur ne bi pustil zezati.
Picajzelj je nevrotično popravljal vse nepravilnosti, poravnaval kište in čistil nemarnosti, ki so jih packonarji puščali za sabo.
Benti je robantil ob svoji šmitni in kazal svoj na videz grozovit obraz.
Naš dragi Tantadruj, ja, taje pa bil pravo bogastvo skupine. Vedno pripravljen vzdigniti, premakniti ali početi karkoli le da bi se že enkrat utrudil in zvečer srečen legel v posteljo.

Časi so se v delavnici dolgo časa pozabili spreminjati. Obstali so kot zamrznjen trenutek iz nekega drugega obdobja in moralo se je enkrat zgoditi:
Vse može so zbrali v sejni sobi na zelo važnem sestanku. Prišli so direktorji, tehnologi in inženirji. Stvari, ki so jih pravili so bile že brez razumevanja pravega pomena izrečenih besed jako važne. In naši možakarji njihovih besed definitivno niso najbolje razumeli.
Kljub vsemu je Vinko nezavedno drobno pokimaval ob vsakem izrečenem stavku, posebno če je govorec ravno takrat pogledal proti njemu. On se je strinjal. Vinko pač!
Picajzelj je sedel čisto vzravnan in gledal je naravnost predse. Na živce so mu šli ostali delavci, posebno mladi, ki so bingljali z nogami in pogledovali skozi okna.
Benti je tisto urico moral svoje psovke utišati. Po migajočih brkih in občasnemu trzanju čeljusti se je videlo, da jih vsake toliko izgovarja po tiho, nekam sam vase.
Tantadruj pa je na svojem mestu zvedavo iztegoval vrat , kot majhen otrok , ki čaka svoj kos čokolade.

»Treba bo posodobiti nekatere programe.« je za njegova ušesa vse premodro poudarjal direktor. »Treba se bo prilagoditi trgu, dvigniti kvaliteto in predvsem….« ta zaključek mu je bil povsem razumljiv »….bo treba več delati.!

Tantadruj je, ne da bi se tega povsem zavedal, po šolsko visoko dvignil roko in otroško komaj čakal ,da pride do besede. Direktor, ki ga je seveda dobro poznal, je prizanesljivo prekinil svoje izvajanje: »Kaj bo dobrega, Tantadruj, kaj boš povedal!«
»Jaz, jaz bom več naredil. Bom šel še na žarilno peč, pa bom prekladal lamele, pa bom po šihtu utrujen.«
Direktor in ostali delavci so se veselemu vložku razumevajoče nasmehnili pa tudi Vinko ga je dregnil v rebra. Naj utihne , mu je rekel. Sicer pa, da si bo na prekladanju kvečjemu pokvaril hrbtenico, utrujen pa zlepa da ne bo.

Tako je bil sicer dobrovoljni in zagnani delavec do konca šihta tiho in se ni več vtikal v zanj nerazumljive zadeve. Bil je le nekoliko zaskrbljen saj so ostali trije iz njegove skupine po večini mrščili čela in dajali vtis, da jim nič kaj dobro ne kaže.

Res so v naslednjih dneh v delavnici začeli doživljati drastične spremembe. Najprej so odnesli Vinkotovo mašino in on jim je sprijazneno pomagal. Razumel je menda, da je to nujno in da morajo menjati tehnologijo. Morajo jo zamenjati s CNC – ji.
»Ja, ja ce en ce!« je ponavljal za njimi in pomembno kimal. Ni dvomil, da je uspešno prikril dejstvo, da se mu niti slučajno ne sanja o čem teče beseda.
Picajzelj se nasprotno z zmedo, ki je nastala ni mogel sprijazniti. Zmedeno je pogledoval okoli sebe in neznosen nered mu je povzročal glavobol, tresle so se mu roke in hladne potne srage so se mu nabirale na namrščenem čelu. V nekaj dneh je šel na dolg bolniški dopust Kaj kmalu se je izvedelo, da ga zdravijo na psihiatriji.
Benti je pri selitvi in podiranju pomagal delavcem. Marsikateri se mu je pri tem delu prestrašen umaknil, saj je pogosto iznenada brcnil v kakšno plehnato ohišje ali pa ob tla vrgel nezanemarljivo težak kos železja. Le tisti, ki so ga dobro poznali, so nad nasršenimi črnimi brki videli zaskrbljen izraz in nekakšno neznano bolečino na videz jeznega moža.
Tantadruja očitno vse skupaj ni kaj posebno motilo. Pri podiranju in selitvi je veselo pomagal. Kjer sta za breme prijela dva je brez razmisleka zagrabil sam na drugem koncu in z začudenjem so ostali opazovali njegov glasni ‘ho ruk!’. Pa so selivci pazili, da niso prehitro opravili in tudi Tantadruja so morali malo požlajfati. Vsekakor je bilo vedno dela konec prej kot je bil možak kaj prida utrujen.

In tako so šli naši junaki vsak na svojo stran. Za Vinkota se življenje ni kaj prida spremenilo. Ostal je isti sprijaznen ,ponižen in ubogljiv in ostala mu je ista slika, ki jo je le sam videl v svojem ogledalu. Tam je bil ponosen borec, ki se zlepa ni dal. Nihče mu ponavadi ni hotel kvariti teh iluzij.
Picajzelj ni več prišel nazaj v fabriko. Ne bi mogel prenesti vseh neurejenih sprememb. Pravili so, da je dobil štiriurno službo pri komunali. Urejal je britof ali pulil travne bilke med tlakom na mestnem trgu.
Benti? Ja, on je bentil. Hud je postal čisto na vse okoli njega, ljudi in stvari. Delal je v livarni, kjer so ga najraje pustili na miru v kakšnem temačnem kotu kjer je opravljal kakšna manj pomembna in težja dela. Tam je lahko v miru ropotal in psoval do konca šihta.

Naš Tantadruj je življenje nadaljeval po starem . S svojo otroško naivnostjo še naprej uspeval sprejemat skoraj vse kot dobro in potrebno. Tako kot ostale njemu podobne so na nek način imeli povsod radi. Bili so pravzaprav za določene zadeve idealni posamezniki. V glavi omejeni, lahko obvladljivi in močnih mišičastih udov.
Opazil pa je, pa čeprav le s svojo zmožnostjo dojemanja, nekakšno aroganco, ki je zavladala v odnosih med ljudmi. Vsi so postali prijazni in neprijetno pokroviteljski. Hinavsko so prihajali k njemu kadar so želeli neumornega, močnega fizikalca in ga brezobzirno ignorirali kadar ga niso potrebovali. Njegovo delo so mladi napihnjeni golobradci kaj radi dajali v nič in ga označevali za muzejsko in zastarelo. Nekako je tudi dojel, da v kuverti dobiva zelo borno plačilo, pa je velikokrat kljub temu slišal, da delovna sila preveč stane, da so drugje delavci bolj poceni.
»Saj je tako, kot bi delavnemu konju očitali pest ovsa!« se je neki dan branil pred napadalnimi pripombami. To je ostal za vse večne čase njegova najinteligentnejši izrečeni stavek.
Te nerazumljive opazke in odnos novih časov do njegovega garanja so mu glede na njegov marljivi pristop in njegovo vznesenost počasi jemale tisto živo iskrico, ki jo je nosil nekje v mehkobi svoje preproste duše. Od dela, ki ga je imal rad, posebno ko so bili še skupaj s prijatelji se na svojo žalost ni uspel utruditi, je pa od vsega drugega počasi a vztrajno postajal upognjen in počasi je začel dvomiti celo v najbolj sveto stvar pod soncem. Ja, celo v materine besede ni bil več čisto prepričan.
»Veš , » je nekoč v stanju takšnega mučnega malodušja dejal svoji ostareli materi , “zgleda, da v mojem delu ne bo moč najti sreče!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

KOKOŠI in SOVE

13.09.2007 · 11 komentarjev

Prav nenavadno dolgo se včasih kakšna novica dolgo obdrži. Mediji jo oplemenitijo in postavijo na vidno mesto. Ozaljšajo jo z velikimi črkami in se ne menijo za to, če velike črke prekrivajo druge napise. Novica ostaja tam, medtem ko se prenekatera pomembna vest na hitro odvrti pred našimi očmi in ne uspe pokazati kako je važna za naše bivanje. Po večini nikomur niti ne pade na pamet, da bi podvomil v upravičenost te vzvišenosti. Le tu pa tam se najde kakšen redek model, ki poskuša kaj namigniti o pretiravanju ali prikrivanju……sitnoba tečna, čudaška.

Kokoš je na videz in po obnašanju dokaj neugledno bitje. Namesto možganov ima v glavi baje vozlišče živcev, ki omogoča delovanje njenih organov in žretje krmil, pri posebno samostojnih primerkih celo lovljenje kobilic ali glist. Že na pogled je neokretna , krila ima samo zaradi lepšega in pogosto jo kakšna kolegica zaradi pomanjkanja proteinov kljuva v rit. Z opuljeno rdečo zadnjico potem paradira po dvorišču in se nenavadno velikokrat dnevno poserje na prag.

Prav nasproten vtis naredijo nekateri drugi ptiči. Vzemimo na primer sovo! Sova je velika in častitljiva žival. Ima izdelan stil in podobo. Šele v nočnem času se poda na temna lovišča. Tam vzneseno čaka na svoji veji in srepo zre nekam predse z velikimi prodornimi očmi. Z brezhibnim slušnim sistemom zasledi svoj nizkotni plen , ki mu s tistim trenutkom ni več rešitve. Le za nekaj stopinj obrne svojo okroglo , modro glavo, izpusti predirljiv zvok in hop….uplenjena miš izpušča svojo glodalsko dušo. Sova pa mirno odleti nazaj na svoje visoko mesto, kjer se še naprej obnaša primerno njenemu mističnemu renomeju.

In povsod so seveda ljudem pravili o sovi. O kokoših niti besede. Le koga naj kura sploh zanima. Ne v šolah , ne v revijah , ne v poljudnem teve programu niso omenjali bednega bitja. Skrivnostni nočni ptič pa je polnil stolpce in njegove slike so se bohotile v revijah. Dokumentarce o tem bitju so hiteli snemat v vseh omembe vrednih TeVe bajtah.

» Mene pa ne zanimajo sove!« je v šoli bleknil Janez. Mulc je bil vedno nekoliko problematičen. Še najbolj je obvladal spretnost spravljanja tršice ob živce.
»Janez, sedaj se pač učimo o ptičih, poslušaj in molči!«
»Ja, o ptičih že, ampak mene zanimajo kokoši!« se ni dal naš Janezek.
Učiteljica je kar prebledela in sošolci so se vsi hkrati obrnili proti Janezu. Ko si je stara opomogla je udarila z redovalnico po mizi, da so otroci vsi naenkrat poskočili. »Ven iz razreda!« je ukazala in pri tem krčevito stegovala svoj koščeni prst proti vratom. »Pa mama naj pride v šolo!«
Mama je še isti dan prišla na govorilne ure. Nazaj proti domu je odšla, kot ponavadi, poklapana in z robčkom si je brisala oči, Janez pa je naslednjih nekaj dni težko sedel na svoji riti.
V učni program pa se ni več vtikal.
Sove so še vedno kraljevale, kure pa so še naprej živele svoja vse bolj bedna življenja. Vse manj jajc so nosile in imele so vsak dan bolj gole riti…..ampak…le koga bi to zanimalo!?!?

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

REZULTATI RAZISKAV

11.09.2007 · 1 komentar

Kot tipičen predstavnik svojega rodu se s stvarmi, tudi tistimi neprijaznimi in zoprnimi, sprijaznim. Ne borim se proti novim pravilom na ulicah, ne nosim na shodih velikih transparentov, ki bodejo v oči in segajo v srce, ne postavljam s svojim pravičnim bojem pod vprašaj vsakdanjih rutinskih potreb, ki jih imam sam in moji dragi. Zakone in predpise, ki mi jih servirajo veliki možje sprejmem. To storim včasih z zamahom roke, včasih z nejevoljo, kdaj pa tudi s pravo globoko žalostjo in jezo. Kakorkoli pa že poteka to sprejemanje novosti, v vsakem primeru se mi že takoj v naslednjem trenutku vklopi nek nezavedni mehanizem, ki se loti prilagajanja in vdajanja v zadevo, ki je morda bila še malo prej nezaslišano nemogoča.

Potem pa, ko se po svojih najboljših močeh vživljam v novo realiteto, takrat se pojavi nekaj česar pa moj organizem preprosto ne more predestilirati, nekaj kar ne more normalno skozi moj prebavni trakt in mi zaradi tega povzroči izpuščaje , podpazdušni srbež in drastično zmehčano stolico.

Govorim o rezultatih raziskav, ki jih v našo nedvomno korist izvedejo ravno tisti, ki so maloprej posegli v moje navade , razvade in želje. No, in sedaj oni raziskujejo vpliv te svoje poteze na moje bivanje. In glej ga šmenta! Čeprav sem jaz stanja žalosten, čeprav me vse skupaj jezi, čeprav se spuščam v stanja nostalgičnega malodušja in mi v trenutkih duhovne šibkosti gre celo malo na jok so rezultati nenavadno v prid in podporo ravno in ničemur drugemu kot ravno tej isti neumnosti, ki me tako nemarno mori.

Na Te-ve ju, radiu, v cajtengih in na vsakem koraku me zasipajo s podatki, da sem si tega pravzaprav želel. Ja, tega sem si želel, to sem potreboval in brez tega bi menda skorajda ne mogel več živeti.

Če se poskušam takemu klobasanju kakorkoli upirati se izkaže, da za to nimam kakšnih posebnih možnosti. Golorok in šibak se znajdem na bojnem polju z oči v oči z mogočnim orožjem in dih jemajočo relikvijo.

Ja, nasprotna stran ima »rezultate raziskave«.

Tehnična izvedba takšne raziskave mi seveda ni kaj prida znana. V glavnem gre seveda za naključna telefonska anketiranja in suhoparna štetja ‘zajev’ in ‘protijev’. Analiziranje ljudi in njihove reakcije na takšno zbiranje podatkov seveda tu ne pride na vrsto. Nobeden se nikdar nima časa vpraševati kakšne motive ima lahko npr. zagrenjena gospodinja, da podpre zakon , ki bi morebiti vplival, da bi njen dedec manjkrat obvisel v oštariji. Ja, vem, beden ekzampl!

Bolj se mi zdijo tipični ljudje, ki se v situaciji ko so nenadoma vprašani ne znajo vživeti v svojo trenutno anonimnost in odgovarjajo obremenjeni s spodobnostjo , splošnim mnenjem in podobnimi neumnostmi. Da ne bo pomote, čisto mogoče malo spadam tudi sam med takšne tipe.

V glavnem, rezultat raziskave je po pravilu, da je po dosti dolgem raziskovanju rezultat vedno lahko kakršenkoli, takšen, da se moram poleg izgube sprijazniti še s tem, da sem konec koncev z izgubo še celo zadovoljen. Nič ne pomaga, če moja čutila na terenu beležijo absolutno drugačne podatke.

» Mislim« bi mi v slučaju da bi znal govoriti rekel program za avtomatsko obdelavo podatkov, »Mislm, a zdaj se boš pa ti delal pametnega?!?«

In res se ne morem delati pametnega. Niti pojamrati nimam komu. Počutim se kot v svojih vojaških letih, ko sem moral ponavljati, da sem prostovoljno v uniformi ali ko sem zaneseno solidaren bojda prostovoljno delal po eno soboto na mesec za svoje južne brate.

Vse pa lepo teče naprej. Komur resnica paše, jo sprejme z razširjenimi rokami, komur ne, ta ima samo še eno stvar več s katero se mora čimprej sprijazniti. Jaz se v takšnih slučajih postavljam nekaj vprašanj; kdo si lahko dovoli da mi govori kakršenkoli drek, ki mu pade na pamet in predvsem …če se to že pač sme…… KAJ JE PA SPLOH ŠE RES?

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

MOJ ADRENALINSKI ŠPORT

9.09.2007 · 6 komentarjev

Do adrenalinskih športov in s tem do “ekstremistov” , ki s s tem ukvarjajo nikoli nisem imel kakšnega posebnega spoštovanja. Saj ne, da ne bi določenih podvigov občudoval ali se jim spoštljivo čudil, le na splošno nekako mi te stvari ne grejo v glavo. Prevelike hitrosti, prevelike višine in druge brez potrebe izzvane nevarnosti so se mi vedno zdele nepotrebne in nespametne. V zvezi s takšnimi stvarmi se mi bolj kot navdušenje zdi primerno neko čisto drugo občutje. Ja, v takšnih neprijaznih okoliščinah se mi dosti bolj naraven zdi čisto navaden strah. In strahu se ljudje izogibajo. To pravim zato, ker večina drugih živali strah doživlja kot enega najpomembnejših in najbolj vsakdanjih občutij, ki jim stalno rešuje življenje. In dvomim, da bi našli kaj dosti živalskih vrst, ki se njeni predstavniki zavestno in brez potrebe podajajo v življensko tveganje.
Kljub omenjenemu odnosu, ki ga imam do teh stvari pa imam tudi sam svoj adrenalinski šport. Imenuje se podiranje velikih dreves.

V določeni fazi, posebno takrat ko pri tem delu ne gre vse popolnoma po načrtu, presneto dobro občutim kaj pomeni , da se adrenalin požene po žilah. Adrenalin spremljan z bataljonom mravljincev in energijo, ki ti pomaga reagirati močneje in hitreje kot si tega sposoben v normalnih okoliščinah.
Postopek, ki ga omenjam je še dosti bolj nevaren za »golcarje« kot sem sam tj. takšne, ki nismo ravno profi in tudi oprema, ki jo uporabljamo ni ravno na najvišjem nivoju.


Sam nevarnost še povečam s svojim pristopom, ko v svojem večnem hitenju redno pozabljam na natančnost in potrpežljivost pri takšnem delu. In zelooo pogosto dvajsetmetrska bukev pade kakšnih 30 stopinj drugam, kot sem si sprva želel in to pomeni mučno »pajsanje« s cempinom ali vlečenje z zajlo.

Sam postopek je teoretično dokaj enostaven. Ta enostavnost traja vse do takrat , ko se stvari lotiš na terenu. Sicer pa je treba najprej ugotoviti kam naj bi bukev padla oz. kam bi morala pasti. Precej bolj zapleteno je , če želimo da bi padla na drugo stran kot pa bi ji to sledilo glede na težišče. No, v glavnem v smeri načrtovanega padca zažagamo v drevo in izžagamo trikoten del. Potem se lotimo žaganja debla na drugi strani. Če drevo visi v napačno stran, si moramo pomagati s klini. (tapravi imajo za to vitel)

Še dosti slabše je kadar se lotim drevo, ki noče pasti popolnoma na tla, spodžagovati ali (bog varuj) celo žagati drevo na katerega se je prvopožagana bukev obesila. Seveda se teh dvomljivih in stokrat odsvetovanih postopkov kar se da izogibam.
Sploh pa na leto ne požagam več kot deset, petnajst velikih dreves in še to opravim v največ dveh dneh. Poleg tega posekam še veliko grmovja in manjših gabrovih in bukovih dreves.
Potem sem za tisto leto z adrenalinskim športom opravil . Ostane mi le precej obiskov hoste kjer ležijo podrta drevesa. S svojim neolitskim orodjem

to vse skupaj predelam v metrska drva . S tem svojim izdelkom potem oskrbim nekaj žlahte , nekaj drv pa prodam komu tretjemu.

Aja, pa še to. V gozdu se zelo dobro počutim. Brez adrenalinskih šokov pa še bolje!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

BOJ Z DRAGINJO

6.09.2007 · 9 komentarjev

Na blogih se te dni jasno precej razpravlja o aktualnih socialnih problemih. S tem ko se s svojim postom pridružujem tej debati tvegam, da izpadem zelo neizviren saj kaj posebno novega Dare o tem res ne more potuhtati. V resnici se strinjam, da bi moje razmišljanje bolj spadalo med komentarje drugih postov, kot pa v samostojni zapis.
Predvsem sta me k pisanju spodbudila dve spoštovani mnenji. Prvo tukaj se mi je zdelo na momente nekoliko smešno, saj je avtorica svetovala vesoljni Sloveniji, naj vsi vprek začnejo rediti kure in saditi krompir pa ni bil hudič , da ne bo Mercator začel tuhtati kam se je izgubil tolikšen prihodek.
Pomislil sem seveda takoj na svoje izkušnje s takšnimi podvigi.
Če si želimo predstavljati uresničevanje takšne ideje , moramo seveda najprej odšteti polovico prebivalstva tj. tiste, ki živijo v mestih in nimajo možnosti na takšen način prinesti okoli sakramenske draginje. Zagotovo se strinjate , da ne bi bilo bogve kako v redu, če bi v blokih v mestnih središčih redili kure, zajce in pujse.
Ostala polovica, bi to nekako sicer lahko počela, vendar bi to imelo nekaj neljubih posledic. Novopečeni rejec bi bil nemalo presenečen nad rezultati. V začetnem zanosu bi odšel do prodajalca piščet in kupil tri kure. Ko bi jih prinesel domov bi v navodilih zgrožen prebral, da bodo začele njegove ljube kokoši nesti šele čez tri mesece do takrat pa naj jih krmi s posebno mešanico za nesnice. V tem času morajo biti spravljene na suhem in ustrezno toplem mestu. Bodoči proizvajalec jajc mora hočeš nočeš pristopiti gradnji kurnika. Najprej naroči dva kubika smrekovih desk in gre kupit tri kile žebljev. Od soseda si sposodi kladivo in žago. Po pol ure in po prvem počrnelem nohtu potuhta, da o gradnjah kurnikov nima pojma zato na pomoč pokliče mojstra tesarja. Ta mu po nekaj dneh izdela lično štalco in izda ličen računček.
Ko nesrečnik tretjič ali četrtič gre v zadrugo po krmila, pogrunta da bo moral krmo pridelati sam, če ne, je ekonomičnost reje pod velikim vprašajem. Kmet Lojze mu pripelje gnoj in preorje leho. Ko mu naš junak storitev plača, se razburjeno odloči, da bo na jesen kupil vsaj kultivator če že ne kar svoj traktor…….itd…itd.
Pred novim letom si nekega temačnega zimskega večera vzame čas in naredi kratek obračun. Kakorkoli se trudi klestiti in opravičevati številke na izdatkovni strani, vedno pride do podobnega rezultata. Za znesek, ki ga izračuna bi lahko kupil jajc, da bi bila cela naslednja generacija njegove žlahte preskrbljena s holesterolom.

Drugo razmišljanje , ki mi je padlo v oči sicer v večini ne seka tako drastično mimo, začne pa se z zelo dvomljivo ugotovitvijo. Namiguje namreč, da bi znale biti podražitve prava socialna bomba. Kako takšna bomba eksplodira in kakšno luknjo naredi tega jaz sicer ne vem, vem pa da se nam takšnega pojava v naših krajih skorajda ni bati. Slovenci smo poleg tega, da smo pridni, pametni in da imamo še cel spisek dobrih lastnosti tudi maksimalno pohleven in ubogljiv narod. V ljubih fabrikah delamo za mizerne denarje, marsikje pa tudi brez plač ljudje potrpijo nekaj mesecev. V bolnicah čakamo na nujne operacije dalj časa kot smo včasih čakali na naročeno stoenko in mirno gledamo kako se prej menja država kot pa nam na sodnijah rešijo kakšno življensko važno zadevo.
Tako, verjemite, se bomo tudi s temi desetimi procenti nekako sprijaznili.

Sam imenujem ta pojav »Vinkotov sindrom«. Naj pojasnim:

Imel sem sodelavca Vinkota. Bil je večno nezadovoljen in jezen človek. Nepoznavalec bi takoj pomislil, da gre za dedca, ki se zagotovo ne pusti prinašati okoli. Ko ga je kaj jezilo je ponavadi s stisnjenimi zobmi siknil: « En dan bom pa povedal svoje, pi %#$// jim materina! Ja, povedal jim bom. Meni bo zadosti in takrat bom povedal nekaj krepkih! «
In tako je njegovo jezno življenje teklo dalje in kar nekoliko groza nas je bilo pomisliti kakšen utegne biti njegov izbruh takrat ko jim jih bo napel. Problemi pa so se nabirali in neki dan so nas v smislu delavske demokracije vse zbobnali v sejni sobi in uprizorili pravi delavski sestanek. Pojasnjevali so nam rezultate, načrte, probleme in podobno šaro. Bolj kot govori pa nas je zanimal Vinko. »Kdaj bo vstal in zarobantil?« , smo se spraševali. »Kdaj bo povedal svoje?«

Vinko pa nič. Sedel je v svojem stolu in zrl predse s svojimi stisnjenimi zobmi.
Ko je bilo strašnega sestanka konec, sem stopil do njega in ga povprašal:« Kaj je bilo s tabo , Vinko? Nič nisi sodeloval?«
Pričakoval bi zadrego ali opravičevanje, vendar ni bilo nič od tega.
Vinko me je pogledal cinično in s tonom zmagovalca ter
samozavestno in s prizvokom pomembnosti rekel:
»Veš, jih kar klinc gleda, Dare! Jaz jim že ne bom nič pravil!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

JESEN JE ČISTO V REDU

4.09.2007 · 1 komentar

Prijazen komentator ene mojih objav je napisal, da ga moji prispevki spomnijo, da včasih pa le ni vse tako slabo in da je marsikaj na tem svetu tudi dobrega. Pa menda! Poglejmo samo skozi okno in se zamislimo nad jesenskim vremenom. Bolje bi bilo , da prej ne bi prebirali postov na blogosu, ker pol ljudi tam jamra zaradi raznoraznih težav z neprijaznimi temperaturami in še bolj neznosnim dežjem. Pa vendar, to kar se zunaj dogaja je čisto naraven in zelo pričakovan pojav. Opozarja nas, da je poletje mimo, da so morske dogodivščine, večerna posedanja pred lokali, žurke na prostem in romantika v naravi za nekaj časa odšli v varno zavetje naših spominov in v tem ni posebnega smisla iskati kaj tragičnega.
Sam mislim, da je čas , ko se poletje preklaplja v jesensko fazo čisto v redu. Sicer, da ne bo pomote, imam poletje bistveno rajši od ostalih letnih časov, vendar sem se v vseh teh svojih letih nekako uspel naučiti, da imajo naravni ciklusi vse svoje faze enako pomembne in če se znamo potruditi tudi vse lepe in prijetne.
Tega sem se pravzaprav moral naučiti, saj sem bil v podobnih situacijah v določenih obdobjih življenja žrtev dokaj hudih malodušij. Končevanje vikenda, počitnic, poletja…..vse to je redno imelo name zelo mučne učinke. V skrajni fazi poletja (npr.) že nisem znal uživati samo zaradi misli o prihajajoči sivi jeseni.
Kaj se je zgodilo, da sem začel razmišljati drugače, tega niti ne vem natančno, sem pa prišel v fazo, ko se vsakega letnega časa po svoje veselim in noben ponedeljek po dopustu me ne spravlja več v nikakršen obup. Zelo verjetno je temu pripomoglo to, da imam za vsak letni čas dovolj načrtov in za vsako obdobje primerno delo.
Nekje sem pred časom prebral, da imajo ljudje , ki iz našega podnebnega pasu odidejo živet v tropske kraje od vsega največ težav ravno zaradi tega , ker leto tam doli nima ciklusov. Preprosto je dan enak dnevu in tudi največji navdušenec nad takšno klimo v določenem času začne pogrešati spremembe.
Človek tam ugotovi , da sončno in vroče vreme ni lepo kar tako samo po sebi. Vetrovna jesen, mrzla zima in deževna pomlad so zaslužni za to, da so poletja tako krasna.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

ZDAJ TI NI MAR

1.09.2007 · 2 komentarjev

Ni ti mar, poskušam te razumeti,
utrujena je glava,težka je bila noč
in končuje se sedaj, v jutro že razpleta
svoje hladne trenutke, mrko zreš pred sabo,
iz ust se ti kadijo bedni ostanki tvoje energije,
le še kos poti in naslonil boš to trudnost na blazino,
le še kos poti, lahko bi malo bolje videl, lahko bi
se povzpel na prste,da bi videl kje se pot megleno
spne z obzorjem, pa saj ti ni mar, sedaj,
pozneje boš naslonil glavo in se odpočil,
upam da ti potem ne bo več vseeno.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar