NESTRPNEŽ

18.08.2007 ob 18:30

Ne bi hotel,da se stvar že kar takoj sliši čudno češ kako te lahko radosti, da nekoga vidiš pri zdravniku , vendar me je kar nekoliko razveselilo, da sem ga zagledal v čakalnici v zdravstvenem domu. Marinko je tam sedel in malodušno streljal svoje drobne poglede po ostalih čakajočih. Brez razmišljanja sem se namestil na stol zraven njega in tudi on se je ob mojem prihodu olajšano nasmehnil. Poznala sva se kar nekaj let. Sicer nisva bila sodelavca posebno dolgo časa. Komaj par let po tistem, ko sem sam šele dobro začel v kovačiji je Marinko že odšel v svojo zasluženo penzijo. Vendar, bil je to možakar, ki se je vtisnil v človekov spomin. Njegova bistra pojava mi je dostikrat prišla pred oči, posebno še takrat, ko je bilo govora o večno nezadovoljnih, pohlepnih, pokvarjenih ljudeh. Vidite in to Marinko ni bil. Ne, bil je pravo nasprotje vsega omenjenega in to, ja , to je bil s stilom. Prijazen in srečen, včasih sprijaznen a življensko močan je bil moj stari prijatelj in hudomušno se je znal posmehovati nepomembnim težavam nas mlajših.
»Kako je, stari tovariš?« sem ga pobaral na način, ki ga je imel najrajši. Ravno on mi je pred časom razložil pravi nepokvarjen pomen tovarištva. Ja, in tudi vikanje mi je prepovedal. Dokler delamo skupaj , da pa tega že ne bo prenašal.
»Kaj naj ti rečem?«, se mi je nasmehnil in šopki gubic so se mu narisali ob očeh. »Saj veš, da mi prav nič ne fali. Penzije imam zadosti, pa Mici, ona je tudi zdrava. No ja, vsake toliko že prideva malo pozdraviti te naše dohtarje, tako a veš,da jih ne zaskrbi !«
»Pa menda ste gor v vašem koncu le imeli nekaj težavic!«
»O čem pa ti govoriš?« je neumno vprašal in napravil enega tistih frisov, ki sogovorniku ne da niti malo vedeti, kdo je tukaj resen in kdo neumen.
»Saj veš kaj mislim! Tiste, kako naj rečem, one tačrne, ki taborijo zadaj v grapi. Menda vse rado gre pred njimi. Pa svoje male kuštravce pošiljajo fehtat po bajtah. Pa…..«
» A tiste?« me je prekinil Marinko. »jaz jim pravim godci. A veš, kakšno muziko kdaj zašpilajo. Joj, če bi bil tvojih let bi šel kar malo zaplesat. Tistim malčkom pa tudi rade volje dam kakšno sladkarijo!«
»Pa ti pustijo kaj solate in sadja okoli bajte?«
»Joj, tista naša njiva je pa tudi posebna zedeva!« se je zasmejal, «Mici obdeluje ravno takšno kot takrat, ko nas je bilo doma še polna bajta. Še sreča, da kdo pospravi malo tiste solate in zelja, če ne, kam bi prišli?«
Tudi ostali ljudje v čakalnici so postali pozorni na najin pogovor. Nekateri prej zamorjeni obrazi so oživeli in njihovi lastniki so z zanimanjem poslušali Marinkove besede. Njegov odgovor mi je nekolilko zavrl dar govora. O ljudeh, ki je o njih imelo celo mesto povedati polno stvari, samo dobrih nič sem prvič slišal takšne pozitivne misli.

»Kaj pa onadva tvoja nova soseda. Ljudje so o njima precej govorili. Gotovo tudi tebi ni vseeno. Dva dedca sama skupaj v hiši ? Pa v tako poštenem kraju?«
»Sam bog ve kaj misliš s tem svojim blebetanjem!« je nadaljeval v svojem slogu. Ostali so se kljub svoji okrnjeni zdravstveni sliki vse bolj zabavali. »Kolikor sem jaz sposoben opazovati, sta možakarja urejena in poštena. Okoli bajte vse pospravita, pa tudi nobenega hrupa ne zganjata. Aja, pa tudi prijazna sta do naju z mojo Mico. Do mene, imam občutek da še bolj kot do nje!«
Po tem njegovem samogovoru nisem takoj mogel priti do novih besed. Marinko pa me je gledal s tisto svojo iskrivo nagajivostjo, kot da čaka kaj si bo mulec še izmislil. Pobaral sem ga še okoli ene čudne kompanije v njegovi soseski. Na tisto zakajeno sodrgo sem mislil, ki si je našla prostor v stari šoli tam blizu. S celega kraja so se zbirali tam taki, ki so se uničevali z drogo, takšno in drugačno. Tudi takšni, ki so bili že precej na dnu so bili zraven.
»A tiste mladeniče v šoli misliš?« je poprijel za moje besede. Uspel je narediti vtis, kot da mu je komaj nekako vžgalo o čem teče beseda. »Veš prijatelj moj, tisti mi pa res nočejo nič hudega. Kolikor mi deluje moja stara pamet, bi rekel da tudi če bi mi kdo od njih kaj hotel, mi ne bi mogel posebno škodovati. Saj še hodijo čisto počasi…..pa smejijo se in zasanjano me pogledujejo, ko se srečamo!«
Ljudje so se kljub neprijaznemu ambientu že kar lepo zabavali, jaz pa sem počasi doumel, da za pogovor s starčkom nisem izbral pravih strun. Počutil sem se nekoliko bedasto zraven njega. Pa ga ni bilo mogoče kriviti za to. Ne, tudi Marinko je gledal kot človek, ki ne zna šteti do tri, vendar pa spet ni dovolil, da bi zagotovo kdo vedel ali za njegovimi bistrimi očmi res ždi takšna naivna duša ali smo ostali z mano na čelu tisti, ki bi se nam bilo za smejati.
»Ja, veš Marinko, nestrpen pa ti res nisi!« sem hotel priti z debato do konca. Pa je takrat iznenada poskočil, kot da sem šele s temi besedami omenil nekaj nezaslišanega. »O pa sem, pa sem« je vzrojil. Nestrpen pa sem in to vse bolj in bolj!«
Ljudje so presenečeno gledali in tudi jaz nisem razumel preobrata.
»Kako lahko rečeš kaj takega? Saj si vendar do vseh prijazen in popustljiv! Kje je tukaj nestrpnost?«
»Kako ne bom nestrpen« je jezno rekel in pokazal na stensko uro « Štiri ure že visim tukaj , bemti boga!«

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “NESTRPNEŽ”

  1. vlatka vlatka pravi:

    -.lol: :lol: , torej ga nič ne premakne, razen čakanja pri zdravniku?

  2. ditka pravi:

    marinkotu dam čisto prav.
    Tako smo včasih razumeli besedo nestrpnost.Za ljudi,ki nam niso bili všeč,pa smo rekli,da jih ne maramo.Danes se pa tudi temu reče nestrpnost :)

  3. bronte72 bronte72 pravi:

    Bravo Dare. Tvoji prispevki me velikokrat spomnijo, da je kdaj tudi kaj prav in ne vse samo narobe. Odlično napisano.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !