PLANINSKI RAJ

10.08.2007 ob 22:57

Pod noč sem sedel na obronek nad njivo in moje veselje do podeželske idile je bilo na tako strašno nizki točki, da sem imel občutek, da sem na momente na skrajnem robu še moškega obnašanja.

Okoli hiše je taval ostarel slepi petelin. Gibal se je čisto počasi. Edina kura, ki je še ostala ga ni več zanimala. V štali ni bilo več drugega življenja, okoli bajte pa se je namnožilo najmanj dvajset mačk. Nekaj je majhnih in lepih, nekateri pa so precej goli, grintavi in krmežljavi. Ta omenjeni stalež domače živine me je , verjetno tudi vsled ostalega dogajanja, spravil v slabo voljo. Tam pod potjo sem opazoval dolgo skladovnico bukovih drv. Spomnil sem se na vse ure, ki sem jih prebil v gozdu. Spomnil sem se na ročno cepljenje z macolo in železnimi klini in na premetavanje težkih špevt do mojega malega traktorja. Ja na jesen sem kupil tudi kosmodisk. In sedaj samevajo moja drva tam ob poti in ravno tam bodo očitno dočakala svoj konec. Mila zima, kaj moremo…ampak that realy pisses me off.

Pogled na že omenjeno njivo nekoliko niže pa je bil že skorajda nekakšna pika na i.
Saj njiva, tistih nekaj zabojev krompirja, košara paradižnika in nekaj solate res niso predstavljali kakšne pomebne stvari v življenju. Bilo je pač to še eno veselje, še ena prijetna vsakoletna obveza.

No in po tistih lehah se je sedaj veselo pasla dvanajstglava čredica sosedovih koz. Opustošenje je bilo fascinantno. Za nameček se je ena od starih hudičevk še nerešljivo zamežljala v mrežo in se presunljivo drla.

Čudaškega soseda, ki je pred dvajsetimi leti zapustil civilizacijo in se naselil na zapuščeni kmetiji nedaleč od našega ranča ne morem opisati v kratki objavi. Pravzaprav ga sploh ne morem opisati, saj možakarja ne razumem. Od danes. Še do tega večera je zgledalo, da sem zadnji človek, ki še nekoliko razume ta v samoto zablodeli osebek.

No potem pa sem po mobiju nepreklicno porušil ta simpatični most razumevanja in čudaku povedal, da je zadeva šla čez meje, ki so mi še všeč, da je neodgovoren, nepošten in da mu moram priznati, v smislu nedolgovezenja, da je idiot.

Jagršče sem po tem samogovoru zapustil. Veselje do podeželja je bilo res na nizki ravni.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “PLANINSKI RAJ”

  1. vlatka vlatka pravi:

    In kdo ima tako urejeno neurejeno okolico, da te je vrglo na rit? ;)

  2. likard37 likard37 pravi:

    Okolica je pravzaprav zelo lepa. Vse ostalo je pa dolga zgodba. O omenjenem jagrškem pastirju bi pa sploh lahko napisal bukvo. Ja, saj mogoče jo pa enkrat bom!

  3. vlatka vlatka pravi:

    likard,

    začni pisati :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !