dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2007

ŽELJA

28.08.2007 · 9 komentarjev

V roki sem stiskal plačilno listo. Naši mali šefi so jih nam potalali že takoj po malici, vendar sem jo jaz pustil zaprto vse do pavze. Rad sem namreč združil ritual odpiranja kuverte z opoldanskim kofetom. Tako sem šel proti svojemu otočku, kakor pravimo tistim mizicam kjer posrebamo kapučino in kjer so še do pred nedavnega nekateri sodelavci pokadili cigareto. Vroč napitek sem nekako držal v levici medtem ko sem kuverto z desno roko in s pomočjo zob že spotoma poskušal odpreti. Prav pred ciljem mi je uspelo odpečatiti prepomemben dokument in v istem trenutku politi malodane celo kavo. V vsej klavrnosti dogajanja pa mi je manjkalo samo še tisto, kar sem zagledal za svojo stružnico. Ja, ne boste verjeli, tam ni bilo ne mize, ne klopi, ne mojih tovarišev, ki so mi ponavadi ta čas delali družbo.

“Kaj hudiča!?” sem zarobantil.
“Vse so odvlekli ven” ,mi je pojasnil Francl, ki je slonel med pomičnimi vrati in po šolarsko, napol legalno vlekel svoj čik. ” saj vse piše na oglasni,” pa premestili so te tudi spet!”
Če ne bi bila še kar dobra kolega bi mu verjetno šlo še bolj na smeh. O vsem skupaj si trenutno še nisem vedel kaj misliti. Ni mi bilo še najbolj jasno. Odšel sem tistih par metrov nazaj do oglasne deske. Že tako klavrno kofe iz avtomata je bilo že napol mrzlo. Na hitro sem preletel floskule o reorganizaciji in s tem v zvezi o odstranitvi naših otokov. Na spisku spodaj sem tudi opazil, da res spet grem na drugi konec fabrike. V glavi so se mi vsi ti podatki začeli mešati v neznosno mravljinčasto nelagodje. Saj sem bil pravzaprav vsega vajen, sprememb, omejitev in nepotrebnih ukrepov. Premestili so me pa sploh že pogosto. Včasih sem se rad pošalil, da sem bil v proizvodnji že čisto vse razen čistilke in porodničarja. V tej zmedi nepričakovanih novosti sem ošinil že prej odprto plačilno kuverto. Zagledal sem cifro, ki me je kljub utrjeni proletarski izkušenosti neverjetno presenetila.
V glavi sta mi nekontrolirano začela rasti temperatura in pritisk. Prste sem začel nezavedno stiskati in rjava brozga, kolikor je je sploh še ostalo je špricnila po belih obvestilih in lepo izdelanih grafih. Kuverto sem zmečkal in vrgel ob tla, zarenčal sem srbijansko kletvico, brcnil najbližji smetnjak in se z ihtavim korakom napotil proti šefovi pisarni. Šef proizvodnje je imel svoj štab v zastekljeni kancliji na sredi hale in ko sem koračil v tisti smeri so se mi sodelavci, ki so se vračali s kratke pavze umaknili v špalir. Tudi Francelj je pri vratih ostal brez besed le skoraj pokajen čik mu je obvisel na ustnici.
V prostor sem planil točno tako, kot je bilo po moji hoji pričakovati. Vrata so s treskom udarila ob steno in se s prav takim pokom odbila nazaj v podboj. Gnida, ki je sedela v svojem naslonjaču je navkljub svoji običajni zgovornosti in visoki drži zlezla sama vase in v svoj naslonjač. Sicer dokaj visok dedec je naenkrat izgledal kot majhen šolarček.
“No, No…” je zjecljal in skušal miriti.
“Molči sem se zadrl. Kaj misliš, jebemti boga, da sem kurba tukaj notri, da se lahko vsa sodrga spenja po meni.?!”
“Poslušaj, saj se lahko pogovorimo!”

Sklonil sem se nadenj:” S tabo se jaz pogovarjal ne bom!”
Približal sem svoj obraz in verjetno je začutil mojo pobesnelo sapo. Možak je tonil v svojem usnjenem sedalu. Že tako bolj rdečičen, pegast ksiht mu je vse do ušes zalivala temnovijoličasta barva. V očeh sem mu lahko prebral čisto pravo pristno grozo.
“S teboj že ne!, sem ponovil.
“Kje si hodil, ko je bil čas da se kaj pogovorimo?? Pa takrat, ko si tuhtal svoje usrane ukrepe? Pravzaprav bi te vprašal, kje si hodil pred tridesetimi leti, ko sem jaz že potil svoj krvavi pot v fabriki?! V plenice si scal in sekiral svojo mater , kot sekiraš sedaj nas! Da bi te reva vsaj utopila v vedru, baraba sakramenska!! In ti boš sedaj mene premeščal in pometal z mano. Lahko se valjaš v svojem fotelju in matraš ljudi in za to dobiš tri moje plače, pa mi povej kako si prišel sem, baraba? Si šolan mogoče, si bolj pameten, si boljši od nas? Nič od tega, ritoliznik si in podrepnik, sramota za pošten kolektiv. Dobro se zapomni, ” prijel sem presranca za kravateljc ” glej , da urediš zadevo , drugič je ne boš tako gladko unesel !!”
Zravnal sem se in zdelo se mi je, da sem visok preko dveh metrov. Obrnil sem se proti vratom. Na drugi strani šipe so molče in z odprtimi usti stale delavke in nekaj mojih kolegov. Prijel sem za kljuko in vrata na široko odprl. Zaloputnil sem z vso močjo. In moči sem imel tisti trenutek zares veliko.

“TRESK”

Zvok, podoben žvenketu stekla ali bogve česa že, mi je bil znano neprijazen. Vsled vsega sem dokaj hitro skočil pokonci. Rutinsko sem opravil s tisto osnovno higijeno in terapijami in po petih minutah sem že sedel v avtu. Nisem imel veliko časa, zamujati pa nisem hotel. Zjutraj se mi je pot zdela zmeraj dolga in mučna čeprav, sem moral prevoziti komaj tri, štiri kilometre. Moja čutila medtem še niso niti približno v redu delovala. Po nekaj minutah sem pripeljal do parkirišča. Zavil sem v prosti boks, v tistem trenutku pa sunkovito zavrl. Pred avtom je bilo nekaj, ne bi vedel točno kaj. Bilo je, milo rečeno, dokaj grdo na pogled. Vzvratno sem parkiral na drugi prostor in šel zadevo pogledat. Bila je krastača. Pa ne le to. Bila je zlata krastača. Hotel sem gnusobo že brcniti in iti naprej na kar se beštija oglasi:

“Željo ti izpolnim” reče s krastačasto hripavim glasom,” ker me nisi povozil”
“Poslušaj ti”, sem nejevoljno rekel “nisem se še v redu zbudil , predvsem pa ne verjamem v zlate krastače. Aja, pa želje so ponavadi tri, ne le ena.”
“Ne, ne” je vztrajala, ” tisto je riba, ne smeš mešati” jaz ti izpolnim eno! Pa le hitro povej!”
Zamahnil sem z roko in se obrnil, da odidem stran od stvora pa še mudilo se mi je na delo. Vseeno pa mi je spotoma spreletelo možgane. Denar? Nee, denar bi me pokvaril pa še prijatelje bi menda izgubil! Zdravje? Ma, za zdravje sem bil vedno mnenja, da moram sam poskrbeti.
“Edino, če bi mogoče….” Sunkovito sem se obrnil. Krastače ni bilo več, prišel pa je s tiste smeri Francelj. Smeje me je vprašal:” Kaj je stari? A že sam s sabo govoriš?”
“Ne, ne”, sem odgovoril, ne da bi v svoji še ne popolni budnosti pomislil, kako bodo zvenele moje besede,” samo zlato kroto sem hotel prositi za malo poguma.”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

AH, REKREATIVCI

25.08.2007 · 5 komentarjev

Čeprav nepoznavalcu daje pisanje o omizju mogoče misliti , da gre za zelo statično skupino, ki ne ve za drugo kot oštarijsko dogajanje, vam moram povedati, da temu ni tako. Predvsem ni bilo tako v preteklosti. Naša skupina je tudi zdravo jedro športno, kulturno, rekreativno zabavnega društva z imenom GRČA. V našem kraju je bilo društvo v minulem desetletju in pol eden glavnih akterjev pri večini raznoraznega dogajanja. Najbolj znan vsakoletni projekt je bil TOUR BAŠKA GRAPA, ki je vozil po Sloveniji v najboljših letih preko petdeset kolesarjev. O teh tridnevnih bicikliranjih bom pisal kdaj v bodočnosti, saj se je s teh tourov nabralo kar precej zanimivosti.
Takšne množičnosti nam po nekih zakonih, ki zelo vsesplošno veljajo v sferah družabnega življenja že dolgo ne uspeva več obdržati. Posebno težko je organizirati projekte pri katerih je potrebno istočasno zagotoviti večje število (preko deset) prostovoljnih dobrovoljcev.
Kljub vsemu smo tudi letos (že desetič) organizirali Vzpon z Grčo na Jelenk. To je gorska dirka za kolesarje in tekače iz Spodnje Idrije v 600 m više ležeče naselje Idrijske Krnice. Udeležuje se je nekako do 100 rekreativcev. Prvi dobijo denarne ali praktične nagrade nagrade. Mislim, da je govora tam nekje do max. 100 E.
Kaj vse je potrebno narediti za organizacijo takšne majhne lokalne (komajda) množične prireditve bom vedel le deloma povedati.
Predvsem je treba predhodno vse prijaviti na nekaj naslovov. V mislih imam seveda občino, športno zvezo, policijo……itd.
Treba je od privatnikov nafehtati darila, ki jih na cilju izžrebamo in podarimo tekmovalcem.
Treba je izdelati majice.
Treba je organizirati prehrano(kuhano!!) in napitke.
Označiti poti skozi grmovje,
Dobiti sodnike,
Medicinca,
Vsaj dva, tri kombije in nekaj osebnih avtov,
In Borisa za računalniško obdelavo
In Dareta za ozvočenje in za zasilnega spikerja in…
kakih deset stvari, ki se jih trenutno ne spomnim

Sicer pa sem se tega pisanja lotil zelo slabovoljen in z lepim namenom, da označim rekreativce kot maksimalno sitno golazen. Na srečo pa sem potem prebral nekaj prijaznih besed od ravno naših udeležencev in sem to namero opustil. Očitno ne smem posploševati.
V slabo voljo so me spravili tipi, ki dajejo vtis, kot da komaj čakajo, da je lavfanja konec, da lahko pristopijo k naši mizi in začnejo naštevati, kaj vse ni bilo čisto idealno, kaj je drugje boljše, kaj bi se še dalo drugače. Sicer smo dovolj odprte glave in se stvari zapomnimo in jih poskušamo odpraviti. A kaj ko naslednje leto spoštovani rekreativci pogrešajo nekaj čisto tretjega v našem zakotju še neslišanega!?! Posebno dober za dvigovanje mojega pritiska je nek tekač, ki je sicer tudi novinar enega primorskih cajtengov. Lani sem bil jaz počaščen (pa ja!) , da sem mu dal izjavo. Ko je posnel par stavkov, ki sem jih spravil skupaj, mi je tip naredil celo mašo zaradi tega, ker bi menda morali imeti na cilju na krhlje narezana jabolke. Letos smo jih imeli pa nisem nič prepričan, če je stari kakšnega pogoltnil. Letos je bilo njegovo razočaranje okupirano z dvema gospema, ki sta pri teku za nekaj sto metrov zašli. Sicer domnevamo, da se je strgal ali snel markirni trak, vendar pa se ostalih 50 lavfarjev ni izgubilo v hosti. V glavnem, samo zaradi svoje prirojene in privzgojene prijaznosti nisem stopil do tipa in mu rekel:

»Spoštovani gospod, prav vseeno mi je ali lavfate tu po Jelenku ali ne. Celo bistveno bolje bi bilo če bi lavfali kje drugje. Recimo, tam kjer imajo na cilju tono jabolk, hrušk in banan , kjer vsak na cilju dobi nagrado v vrednosti petih štartnin in kjer je steza speljana skozi semaforizirana križišča v katerih za vsak slučaj stoji še policaj, dva redarja in pet čednih skavtinj.Eko!«

Še enkrat poudarjam, da je očitno med temi tekači in kolesarji precej prijaznih in predvsem realnih ljudi, ki se pridejo predvsem rekreirat v zares prekrasen košček naše dežele in znajo tudi opaziti naše delo. Vse tiste lepo pozdravljam!

Skupni vtis pa je, vsaj zame, vseeno tak, da mi je prav vseeno ali se bo Vzpon 2008 dogajal ali ne.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

POLITIČNA PODPORA OMIZJA

22.08.2007 · 2 komentarjev

Na ta spis sem se spomnil zaradi tega ker se vse več govori o »strašno pomembnih« predsedniških volitvah. Bil pa je napisan v času lokalnih volitev, ko je moje cenjeno omizje imelo enega svojih članov med županskimi kandidati. Zmagal, hvala bogu, ni tako da ga imamo še vedno v svoji družbi.

PODPORA OMIZJA

Če bi želel povedati nekaj lepega, pozitivnega o čisto navadni oštariji, o vaškem bifeju o enem tistih zakajenih zakotnih lukenj, ja, potem bi bil pa res nekoliko v težavah. Gostilni, tej ustanovi, ki je del kraja, del življenja in prav tako vsajena med nas kot šola, kot fabrike, cerkve in mostovi med bregovi so nekateri veleumni razlagalci življenja uspeli prilepiti mnogo in preveč črno črnih pik. Spravili so jo na tak glas, da že najmanjši poskus iskanja lepših strani teh objektov izzove marsikatero začudenje in neodobravanje. Četudi sem sam prepričan, da se najde marsikak argument, ki je pristašu gostilniškega druženja v prid, je nasprotnik seveda oborožen z mnogo številčnejšimi dokazi proti. Trobili nam bodo, da je ta kraj namenjen slonenju na zamazanih šankih in praznenju družinskih proračunov, da se v smrdljivih zanemarjenih kotih ob vinjaku in tobaku rojevajo družinski prepiri in nasilje, da od tam prihajajo povzročitelji katastrof na naših cestah in še mnogo takih in podobnih reči. Najbolj useka mimo tista, da je teh alkoholnežev vedno več in so vedno hujši. Ne , ta pa ne pride skozi. Svet v tem okolju opazujem s stoprocentno trezno glavo in zagotavljam vam, da sem videval pred leti veliko, veliko več pijanih in vsesplošno alkoholu podvrženih ljudi. Starih ,še bolj pa mladih. Pa pustimo sedaj to. Moj namen je bil razmišljati o precej lepšem in vrednejšem pojavu v teh od mene spoštovanih hišah. Moj namen je bil omeniti nekaj, kar premaga te sicer močne argumente. Kot križarska relikvija dvigne svojo vrednost nad puritanske stereotipe in ostaja tam med nami. Jaz temu pravim preprosto : Omizje.

Nikar, vas prosim, ob tej besedi ne pomislite na mizo z nekaj stoli, prtom, kozarci in pepelnikom. Te sicer pomembne reči so mrtve pritikline, ki jim le sposobni znajo vdihniti življenje, idejo. In takrat, ko kulise zadihajo in zaživijo se za temi mizami analizira visoko politiko, tam se najdejo rešitve za težave v socialnih, psiholoških in kakopak v filozofskih sferah. Dileme vrhunskega športa se razrešijo tako, mimogrede. Lokalne, domače in celo osebne zaplete omizje dobesedno povozi. Pa ne gre iskati pri vsem tem rdečih niti, enoličnih pristopov in še najmanj ponavljajočih se tematik. Raznolikost ? Ja, mislim, da gre izvor te besede iskati ravno za Omizjem.

Tistega prav vsakdanjega večera je razprava nekako nanesla na na politiko. Tako bolj na splošno. Od Busha, Ahmedineđana preko Libanona in drugih vsehsortnih krajev in tipov do čisto domačih mest, vasi, manjših in majčkenih političnih veličin. In kar samo se je ponujalo neko vprašanje. Koga naj navaden človek, kot smo mi, politično podpre. Pomislili smo na primer samo na predvolilne kampanje kakršnim smo priča. Zamislili smo si hipotetičnega prepotentneža, ki se je odločil zasesti dober občinski foteljček in se je spustil v predvolilni boj. V majhnem kraju se je odvijal ta njegov projekt in možakarja so vsi poznali. Pa to ni vplivalo na njegov pristop. Kmalu so se po stebrih, plotovih in razmajanih klanicah pojavili njegovi mega plakati. Ampak glej ga zlomka! Dedec je bil na njih čisto drug! Asteničem, puklast možiček je bil kar naenkrat pred nami v nekakšni atletski drži in pojavi. Kot arijski nadčlovek je z lepaka zrl nekam čez nas v daljavo. Prej mrki, vedno siten fris je iznenada zmogel biserni hollywoodski nasmeh. Celo njegova koža, prej upadla in zeleno siva se je sedaj bleščala v zavidljivem antično bronastem odtenku. In če smo se več kot le čudili njegovi vizuelni podobi, smo bili kvečjemu še bolj presenečeni nad vsem, kar je pod sliko o tem vse bolj spoštovanem gospodu pisalo. Prej siten in omejen odljudnež se je v nekaj literarno izpiljenih vrsticah predstavil kot dobrosrčen , inteligenten človek z energijo in vizijo za našo bodočnost.

»Ne, ta človek pa že ni tak!«, je nekdo prekinil naše komentarje. »Pravzaprav ni tak noben človek!« je še zaključil isti mislec.
Tako smo bili glede mnenja o političnih podporah na zelo nizki točki. Kako naj mi podpiramo zadeve, ki so že v samem startu laž in sprenevedanje? Mi, ki smo že desetletja na odvajanju od ravno teh stvari!
»Pa bi vi, recimo, podprli mene?«, je mučno situacijo poživil možakar zraven mene. Bil je stari in stalni član, vedno del dogajanja in vedno nekje blizu pobude in akcije.
Ostali smo se spogledali in skomignili. Nič kaj prepričani nismo izgledali.
» No, pameten si že!« blekne prvi
» Pošten in realen « se še zasliši
» Tudi delavnost in zagnanost ti gre priznati «
» In še izgledaš kar v redu « je sosed leve dodal z nekoliko zmanjšano resnostjo.
» Vendar bo s podporo težko!«, sem iznenada porušil krasen peščeni grad.
» Kako?«, se je nemalo začudil in vsi ostali z njim. » saj ste mi vendar priznali same lepe lastnosti?«
Pokroviteljsko sem objel prijatelja preko junaških ramen in mu pojasnil:« težko bo….tak si brez blefa in retuše!«

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

NESTRPNEŽ

18.08.2007 · 3 komentarjev

Ne bi hotel,da se stvar že kar takoj sliši čudno češ kako te lahko radosti, da nekoga vidiš pri zdravniku , vendar me je kar nekoliko razveselilo, da sem ga zagledal v čakalnici v zdravstvenem domu. Marinko je tam sedel in malodušno streljal svoje drobne poglede po ostalih čakajočih. Brez razmišljanja sem se namestil na stol zraven njega in tudi on se je ob mojem prihodu olajšano nasmehnil. Poznala sva se kar nekaj let. Sicer nisva bila sodelavca posebno dolgo časa. Komaj par let po tistem, ko sem sam šele dobro začel v kovačiji je Marinko že odšel v svojo zasluženo penzijo. Vendar, bil je to možakar, ki se je vtisnil v človekov spomin. Njegova bistra pojava mi je dostikrat prišla pred oči, posebno še takrat, ko je bilo govora o večno nezadovoljnih, pohlepnih, pokvarjenih ljudeh. Vidite in to Marinko ni bil. Ne, bil je pravo nasprotje vsega omenjenega in to, ja , to je bil s stilom. Prijazen in srečen, včasih sprijaznen a življensko močan je bil moj stari prijatelj in hudomušno se je znal posmehovati nepomembnim težavam nas mlajših.
»Kako je, stari tovariš?« sem ga pobaral na način, ki ga je imel najrajši. Ravno on mi je pred časom razložil pravi nepokvarjen pomen tovarištva. Ja, in tudi vikanje mi je prepovedal. Dokler delamo skupaj , da pa tega že ne bo prenašal.
»Kaj naj ti rečem?«, se mi je nasmehnil in šopki gubic so se mu narisali ob očeh. »Saj veš, da mi prav nič ne fali. Penzije imam zadosti, pa Mici, ona je tudi zdrava. No ja, vsake toliko že prideva malo pozdraviti te naše dohtarje, tako a veš,da jih ne zaskrbi !«
»Pa menda ste gor v vašem koncu le imeli nekaj težavic!«
»O čem pa ti govoriš?« je neumno vprašal in napravil enega tistih frisov, ki sogovorniku ne da niti malo vedeti, kdo je tukaj resen in kdo neumen.
»Saj veš kaj mislim! Tiste, kako naj rečem, one tačrne, ki taborijo zadaj v grapi. Menda vse rado gre pred njimi. Pa svoje male kuštravce pošiljajo fehtat po bajtah. Pa…..«
» A tiste?« me je prekinil Marinko. »jaz jim pravim godci. A veš, kakšno muziko kdaj zašpilajo. Joj, če bi bil tvojih let bi šel kar malo zaplesat. Tistim malčkom pa tudi rade volje dam kakšno sladkarijo!«
»Pa ti pustijo kaj solate in sadja okoli bajte?«
»Joj, tista naša njiva je pa tudi posebna zedeva!« se je zasmejal, «Mici obdeluje ravno takšno kot takrat, ko nas je bilo doma še polna bajta. Še sreča, da kdo pospravi malo tiste solate in zelja, če ne, kam bi prišli?«
Tudi ostali ljudje v čakalnici so postali pozorni na najin pogovor. Nekateri prej zamorjeni obrazi so oživeli in njihovi lastniki so z zanimanjem poslušali Marinkove besede. Njegov odgovor mi je nekolilko zavrl dar govora. O ljudeh, ki je o njih imelo celo mesto povedati polno stvari, samo dobrih nič sem prvič slišal takšne pozitivne misli.

»Kaj pa onadva tvoja nova soseda. Ljudje so o njima precej govorili. Gotovo tudi tebi ni vseeno. Dva dedca sama skupaj v hiši ? Pa v tako poštenem kraju?«
»Sam bog ve kaj misliš s tem svojim blebetanjem!« je nadaljeval v svojem slogu. Ostali so se kljub svoji okrnjeni zdravstveni sliki vse bolj zabavali. »Kolikor sem jaz sposoben opazovati, sta možakarja urejena in poštena. Okoli bajte vse pospravita, pa tudi nobenega hrupa ne zganjata. Aja, pa tudi prijazna sta do naju z mojo Mico. Do mene, imam občutek da še bolj kot do nje!«
Po tem njegovem samogovoru nisem takoj mogel priti do novih besed. Marinko pa me je gledal s tisto svojo iskrivo nagajivostjo, kot da čaka kaj si bo mulec še izmislil. Pobaral sem ga še okoli ene čudne kompanije v njegovi soseski. Na tisto zakajeno sodrgo sem mislil, ki si je našla prostor v stari šoli tam blizu. S celega kraja so se zbirali tam taki, ki so se uničevali z drogo, takšno in drugačno. Tudi takšni, ki so bili že precej na dnu so bili zraven.
»A tiste mladeniče v šoli misliš?« je poprijel za moje besede. Uspel je narediti vtis, kot da mu je komaj nekako vžgalo o čem teče beseda. »Veš prijatelj moj, tisti mi pa res nočejo nič hudega. Kolikor mi deluje moja stara pamet, bi rekel da tudi če bi mi kdo od njih kaj hotel, mi ne bi mogel posebno škodovati. Saj še hodijo čisto počasi…..pa smejijo se in zasanjano me pogledujejo, ko se srečamo!«
Ljudje so se kljub neprijaznemu ambientu že kar lepo zabavali, jaz pa sem počasi doumel, da za pogovor s starčkom nisem izbral pravih strun. Počutil sem se nekoliko bedasto zraven njega. Pa ga ni bilo mogoče kriviti za to. Ne, tudi Marinko je gledal kot človek, ki ne zna šteti do tri, vendar pa spet ni dovolil, da bi zagotovo kdo vedel ali za njegovimi bistrimi očmi res ždi takšna naivna duša ali smo ostali z mano na čelu tisti, ki bi se nam bilo za smejati.
»Ja, veš Marinko, nestrpen pa ti res nisi!« sem hotel priti z debato do konca. Pa je takrat iznenada poskočil, kot da sem šele s temi besedami omenil nekaj nezaslišanega. »O pa sem, pa sem« je vzrojil. Nestrpen pa sem in to vse bolj in bolj!«
Ljudje so presenečeno gledali in tudi jaz nisem razumel preobrata.
»Kako lahko rečeš kaj takega? Saj si vendar do vseh prijazen in popustljiv! Kje je tukaj nestrpnost?«
»Kako ne bom nestrpen« je jezno rekel in pokazal na stensko uro « Štiri ure že visim tukaj , bemti boga!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

NEZADOVOLJSTVO

14.08.2007 · 5 komentarjev

Najprej lep pozdrav. Prijazen začetek, spoštovani , je tukaj zato, da bi bili z novo objavo zadovoljni. O (ne)zadovoljnosti sem namreč že dostikrat precej razmišljal. Ugotovil sem nedvoumno, da je nezadovoljstvo zelo relativna in težko merljiva kategorija, ki poleg vsega ni v pričakovanih razmerjih z okoliščinami oziroma vzroki zanjo.

V praksi mi to izgleda tako, da vidiš npr. življenje v kateri najrevnejših dežel, ki jo poleg vsega muči diktatura in teror in opaziš, da ljudje (jasno) niso zadovoljni. Za naslednji primer vzemimo okolje, kjer so stvari bistveno znosnejše. Ljudje tam živijo in delajo v boljših razmerah. Zaslužijo za preživetje in država jih ne drži pretrdo za vrat, le standard je še nekoliko na psu. Ljudje so (še vedno nekoliko jasno) nezadovoljni. Za zadnji primer pa dajmo čisto drugačno sliko. Predstavljajte si deželo kjer imajo vsi delo, kjer ljudje živijo med rožami, kupujejo si avtomobile in gradijo stanovanja. Ob popoldnevih posedajo pred lokali in srebajo pivce. Lahko preklinjajo državo in politike in sredi trga recitirajo prevratniško poezijo. Za kosilo se bašejo z mesom in krompirjem in ostanke mečejo svojim pudljem in perzijskim mačkam. Za piko na I imajo prebivalci zvečer še vsesplošno veselico. In takrat se podajte na to taisto veselico, spoštovani. Ugotovili boste strašansko čudno stvar. Ljudje so ( nič več jasno) nezadovoljni. Nezadovoljni so za razliko od tistih v prvoomenjeni deželi z drugimi rečmi, vendar ostaja vtis, da nezadovoljstvo tehta tukaj ravno toliko ali več kot tam. O tem fenomenu sem kar nekaj časa razmišljal in prišel do nekaj odgovorov. Prvi je ta, da je takšen pristop pač v človeški naravi. S celim svetom zadovoljen človek, ki kot Gregorčičev pastir prepeva na planini visoki je v teh časih tretiran kot patološki ali kvečjemu čudaški pojav. Človek mora pač v vsem iskati slabe stvari. Drugi zelo pomemben izvor nezadovoljstva pa je v vseh treh primerih isti. Gre za moč, ki jo imajo nekateri ljudje nad drugimi oz. podrejenost trenutno aktualnemu (ne)redu. V prvem primeru, hipotetično, ljudi jezi, ker so tepeni, v drugem , da mogoče res niso tepeni, vendar pa bi bili lahko, v tretjem pa niso tepeni, jih tudi ne smejo tepsti, vendar pa se oni gor delajo nekaj fine. Eko!
V vseh primerih se pojavi problem kako se boriti proti izvorom nezadovoljstva. Ponekod je takšen boj lahko celo nevaren, ponekod spet nesmiseln. V tretji najlepši deželi pa se ljudem poleg vsega z bojem tudi ne ljubi ukvarjati . Prave variante seveda tudi sam ne poznam, menim pa da se z malo pameti tudi z nezadovoljstvom da spopasti. Zato vam namenjam v razmislek naslednjo zgodbico:

Na manjši ladji je skupina mornarjev leta in leta živela in delala skupaj. Skupaj so nalovili na tone rib in prepluli stotisoče milj. Med seboj so bili dobri, nerazdružljivi prijatelji. Z eno izjemo. Izjemi je bilo ime Ferdo. Bil je ladijski kuhar, majhen, strašansko debel fant. Bil je sramežljiv in neroden v stikih z drugimi ljudmi. Mornarji so Ferdija imeli za stalno tarčo svojih grobih žaljivk in zasramovanja. Nagajali so mu na vsakem koraku in ga zmerjali z rdečeličnim pujsom. Ferdo, ta pa je vse žalitve in zasramovanje mirno prenašal, celo tako mirno, da je to ostale močno jezilo. Tako so se mornarji po dveh ali treh letih takšnih odnosov soglasno odločili, da se Ferdiju opravičijo in z njim sklenejo prijateljstvo. Svojo odločitev so mu nekega večera vsi skupaj tudi slovesno objavili. Ferdo je reagiral zadovoljno, vendar še vedno mrtvo hladno. “Prav” je rekel, “Jaz vam pa v golaž ne bom več scal!”

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

O TOBAKU ZADNJIČ??

11.08.2007 · 6 komentarjev

To okoli tobaka se kar ne konča in ne konča. Jaz se bom probal tokrat okoli tega javljati čimbolj zadnjič. Močno me namreč jezi, da nikjer skoraj ne najdem sogovornika za misel, da bi sicer počasi morali vsi nehati kaditi ampak bi to morali storiti po svoji volji in pameti. Ne, tak argument v polemikah na spletu nima mesta. Veleumni debaterji zagovarjajo samo skrajna nepopustljiva stališča. Na enem od blogov sem se tudi sam zapletel v kreg. Tu je eden mojih komentarjev. Samo še opomba: V lakirnici in livarni je zrak nezdrav in smrdljiv, drugače pa sem že veliko let nekadilec. Torej:

Imam sodelavca, ki je imel stalno izgovor, da ne gre v oštarijo , ker potem smrdi po dimu. V resnici je le preveč ohrn in si bo moral sedaj izmisliti nov argument.
Sicer pa je ta moj komentar dokaj nesmiseln!
In ravno tako nesmiselna je postala ta vaša debata, ki se je iz izražanja različnih mnenj spremenila v tekmovanje v spretnosti ‘kako zatreti sogovornika’.
TA strašni zakon je samo en nepomemben dogodek, ki bo sicer nekoliko spremenil nekaj ustaljenih navadic, pa ne toliko kot zgleda. Ne bo toliko poslabšal življenja tistim, ki so vajeni čika ob kavi pa tudi ne bo toliko izboljšal bivanja zdravomislečim kot to domneva CHEF in njegovi.
Kajenje se bo tako ali tako v nekaj generacijah preselilo v zgodovino in v knjigah bo nekdo opisoval par stoletij, kot čas v katerem so se ljudje med drugim zastrupljali tudi s tobakom.
Kaj vse bo zamenjalo to razvado pa sam bog ve.
V prehodnem obdobju pa se bo skupina ljudi, ki ima o vsem skupaj bistveno manj pojma kot mislijo, hvalila da je zaslužna za to svetlo revolucijo, za rešitev zdravja in duha stotisočev.
Jaz bom ta zakon maximalno lahko preživel, bom pa iz časnikov izrezal slike teh ljudi in si naredil manjši pano. Nalepil ga bom na sekret in ko se bom kakšen večer po šihtu v lakirnici ali eventuelno v livarni Rotomatike mučil s trdovratno stolico bom v te slike in članke naperil pogled.
Mislim, da mi bo pospešilo prebavo. Amen!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

PLANINSKI RAJ

10.08.2007 · 3 komentarjev

Pod noč sem sedel na obronek nad njivo in moje veselje do podeželske idile je bilo na tako strašno nizki točki, da sem imel občutek, da sem na momente na skrajnem robu še moškega obnašanja.

Okoli hiše je taval ostarel slepi petelin. Gibal se je čisto počasi. Edina kura, ki je še ostala ga ni več zanimala. V štali ni bilo več drugega življenja, okoli bajte pa se je namnožilo najmanj dvajset mačk. Nekaj je majhnih in lepih, nekateri pa so precej goli, grintavi in krmežljavi. Ta omenjeni stalež domače živine me je , verjetno tudi vsled ostalega dogajanja, spravil v slabo voljo. Tam pod potjo sem opazoval dolgo skladovnico bukovih drv. Spomnil sem se na vse ure, ki sem jih prebil v gozdu. Spomnil sem se na ročno cepljenje z macolo in železnimi klini in na premetavanje težkih špevt do mojega malega traktorja. Ja na jesen sem kupil tudi kosmodisk. In sedaj samevajo moja drva tam ob poti in ravno tam bodo očitno dočakala svoj konec. Mila zima, kaj moremo…ampak that realy pisses me off.

Pogled na že omenjeno njivo nekoliko niže pa je bil že skorajda nekakšna pika na i.
Saj njiva, tistih nekaj zabojev krompirja, košara paradižnika in nekaj solate res niso predstavljali kakšne pomebne stvari v življenju. Bilo je pač to še eno veselje, še ena prijetna vsakoletna obveza.

No in po tistih lehah se je sedaj veselo pasla dvanajstglava čredica sosedovih koz. Opustošenje je bilo fascinantno. Za nameček se je ena od starih hudičevk še nerešljivo zamežljala v mrežo in se presunljivo drla.

Čudaškega soseda, ki je pred dvajsetimi leti zapustil civilizacijo in se naselil na zapuščeni kmetiji nedaleč od našega ranča ne morem opisati v kratki objavi. Pravzaprav ga sploh ne morem opisati, saj možakarja ne razumem. Od danes. Še do tega večera je zgledalo, da sem zadnji človek, ki še nekoliko razume ta v samoto zablodeli osebek.

No potem pa sem po mobiju nepreklicno porušil ta simpatični most razumevanja in čudaku povedal, da je zadeva šla čez meje, ki so mi še všeč, da je neodgovoren, nepošten in da mu moram priznati, v smislu nedolgovezenja, da je idiot.

Jagršče sem po tem samogovoru zapustil. Veselje do podeželja je bilo res na nizki ravni.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

MISLIM, DA JE TOBAK ŠKODLJIV

4.08.2007 · 19 komentarjev

Danes sem ob svojem kapučinu in ob akutnem pomanjkanju družbe padel v globoko razmišljanje. Naključje , preblisk ali pa asociacija na kakšen slišan stavek od šanka ali sosednje mize je bilo krivo, da sem razmišljal ravno o protikadilskem zakonu. Pri tej problematiki imam za razmišljanje prav udobno izhodišče. Sam sem namreč razčistil s tobakom že pred dobrim desetletjem. Vseeno pa mi takšen način zatiranja nezdravih navad pri prebivalstvu nekako najbolj ne paše.
Ne paše mi, ker se mi zdi, da je pravi način ravno takšen kot sem ga takrat izpeljal sam. Ne da bi mi okoli tega kaj težila država, ne da bi na cigaretih pisalo, da nikotin škoduje spermi in ne da bi mi zaradi kajenja grozile kazni in globe.
Ne paše mi, ker se za razliko od marsikoga zavedam kako smešno bi bilo slišati pred dvajsetimi leti, da nekoč ne bo dovoljeno kaditi za šankom. Ravno tako smešno, kot če bi kdo rekel danes, da čez leta ne bo dovoljeno jesti domačih klobas ali seksati ob nedeljah.
Ne paše mi, ker se bojim, da bo zaradi tega trpel obstoj mojega omizja.
Ne paše mi zaradi napihnjene, prepotentne, rekreativno-vegetarske bande softičev, ki se sedaj trkajo po prsih, kot da gre za njihovo veliko zmago, ki pelje v svetlo, mišičasto, čistozračno, zdravoprehransko civilizacijo po njihovi podobi.

Moje razmišljanje je zmotil kašelj drobne kelnarice, ki si je glede na praznost oštarije privoščila peto ali deseto cigareto to jutro.
Jutri bo na šihtu pokadila manj. mogoče bo ukradla kakšen dim, ko bo skočila na wc ali po flašo vina v temačni kevder. Pa to niti ni tako važno. Bolj je važno, da ne bo izpostavljena nevarnostim pasivnega kajenja.
Počasi sem zaključeval svoj kofe in svoje tuhtanje.
Mary je spet zakašljala.
Zdi se mi, da tobak nekoliko škoduje zdravju.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

OMIZJE….končno spet

3.08.2007 · 4 komentarjev

Moj dopust, strašansko dolgo letovanje in počitek imajo poleg svojih neznansko dobrih učinkov tudi kakšno slabo lastnost. Seveda ne gre jamrati, da že deset dni nisem kosil, oral, kopal, žagal ali kako drugače mučil svoje hrbtenice in pretegoval svojih mišic, vendar pa imam zaradi delne zasvojenosti s temi stvarmi tudi pomanjkanje tega nekako stalno nad sabo. Tudi tega, da že tri tedne ni bilo treba špilati na nobeni ohceti ali veselici še zdaleč ni tako hudo.
Daleč najbolj je zaradi mojega vdajanja komfortu novodobnih turističnih trendov trpela institucija, ki tega nikakor ni in ne sme biti vajena. Ja, govorim o družbi, ki je moje pribežališče, oporišče in vodnjak navdiha.
Ja, danes sem se do sitega naužil svojega cenjenega Omizja.
Zaradi našega dooolgega premora v plemenitem druženju so bile tematike, ki smo jih obravnavali nekoliko zmedene, neurejene in so v želji preglasiti druga drugo ostajale nedorečene ali pretirano obravnavane.
Tako (zgolj za primer) nikakor nismo zagotovo izključno ugotovili kakšne vrste kopitar je slon. Tega ni vedel niti Jackson, ki bo naslednje leto delal izpit za lovca. Ker še ni blagoslovljen jager mu gre neznanje torej oprostiti. V prid mu je tudi redka naseljenost naših revirjev s tem sesalcem. Vmes sem poskusil preiti na športno področje. Od vseh panog sem nekako izpostavil skoke v vodo. S skale nad Bohinjskim jezerom sem se namreč prejšnji dan fliknil v vodo, ki je bila po moji oceni pet metrov niže. Ostali gospodje so se temu podatku neobrzdano posmehovali in sem nazadnje popustil za dva metra, mira radi. Dogovorili smo se , da gremo v septembru na rafting na Kolpo pa bom tam lahko ponovil svoj nastop. Tam ima del našega Omizja tudi še neporavnane račune. Gre za tekmo v veslanju, ki je bila lani poleti sicer izvedena ampak je zaradi nepopolno definiranih kriterijev ostala brez zmagovalcev. Ostali spremljevalci smo ostali brez dela nagradnega sklada, ki je bil sestavljen iz pršuta in gajbe pira. Te napake prihodnji mesec ne smemo ponoviti.
Med našim skrbnim načrtovanjem je v oštarijo planil rajnki knap Ine. S sabo je prinesel pečeno svinjsko kračo in jo postavil na sredino mize. Prinesli so nam še kruh in čebulo in mesnatega artikla smo se brez obotavljanja lotili. Rajnki sem rekel zato, ker je Ine od sedaj naprej penzionist. Je eden zadnjih idrijskih rudarjev, ki odhaja v penzijo iz rudnika in to star manj kot petdeset let. V preteklih letih je bilo zaradi bonifikacij in predčasnih upokojitev takšnih kar precej.
Med dobrodošlo malico smo mimogrede odkrili varianto za omilitev protikadilskih ukrepov. Če izhajamo iz tega, da je ena glavnih težav kadilskih abstinentov ta, da ne vedo kam z rokami in kaj početi ob kavi ali pivu, bi bila očitno rešitev v pečeni svinjini. Ko smo opazovali tobačne zasvojence kako med oblizovanjem prstov sploh ne pomislijo na tobak, smo zaključili, da bi bilo smotrno namesto polic s tobakom montirati pečice v katerih bi se vrtele mastne prašičkove nogice. Sicer pa, to je zgolj in samo predlog.
To je seveda le manjši del zadev, ki smo jih uspeli obravnavati. Vsega si nisem zapomnil.
Lahko sicer še omenim, da je dobro biti v dveh nadzornih odborih in da so v vrhunskem športu itak vsi dopingirani. Lahko še povzamemo dogodek, ko se je šoferski kandidat v JNA s svojim FAP om prekopicnil v Drino. Izpita ni opravil, smo pa mimogrede navrgli nekaj faktov okoli višegrajskega mosta in Andrićeve bukve. Asociacija pač. Tu so tudi še ameriški mostovi, don Pierino in veliko vremenskih podatkov. Ampak to so že stvari, ki so bile obravnavane premalo resno in temeljito.
Ja to danes je bila pa res zmeda.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje