Nadaljeval je:
Tudi pri opisovanju novejših časov se mi je med zapiske vse prepogosto prikradla pikrost in kritičnost, ki je bila sicer sama po sebi nekaterim v zabavo, tistim, ki se jih je bolj tikala pa je kaj rada izgledala kot namerna bodica in provokacija.
O tisti majhni tovarnici v dolini sem začel brez kančka zle misli. Sprva sem spet zvedel le svetlo plat zgodbe, servirali so mi jo namreč v pisarni in to tisti, ki obvladajo te zadeve. Zapisal sem si tipično zgodbico o rasti podjetja. Iz male kovačije, da je s sposobnim vodenjem doseglo to kar je zdaj, so mi pravili. Dve strani sem popisal s to hvalo, na gosto.
Zahvalil sem se in odšel po drugo plat v bazo, med delavce. Spraševal sem jih, kako so začeli in kako so nadaljevali. Zanimali so me samo podatki, mislil sem namreč tudi sam ,da gre bolj za zgodbo o uspehu kot pa za kakšne nemarnosti. In zopet so me ljudje potlačili v mojih svetlih namerah. Iz njih se je vsulo, kot iz prenapolnjenega mernika nesreče in krivic. Mogoče so res ti delavci malo pretiravali, kako tudi ne, to počnemo v takih primerih vsi, vendar pa so mi natresli presenetljivo mnogo zgodbic. Govorili so mi največ o šefih in direktorjih, o tem kako so si obrabljali komolce, ko so lezli navzgor. Pravili so mi zgodbe o lažeh, krajah in o moči denarja. O možeh, ki nimajo ne izobrazbe, ne pameti , le o pravem času so spretno uporabili svoj talent in svojo pokvarjenost. Druge besede so rekli, da ne najdejo za to slednje, saj so padali ob tem njihovem napredku stran sposobni in pametni ljudje, ki jim je bilo mar tudi delavcev.
Ob takem naletu pripovedovanja pritoževanja in jamranja, sem komaj malo ustavil ljudi, se zahvalil in šel po svoje.

Vso pot sem razmišljal ali ni vse skupaj vse bolj žalostinka in ali ne pišem nekrologa za tisto za kar bi rad napisal odo. Prišlo je celo tako daleč, da nisem smel več niti omeniti, da je v moji vasi tudi kaj dobrega. Enkrat sem hotel boječe oporekati napadalcem mojega dragega kraja in njihovih velmož. Zadržano in tiho sem omenil, da so vas pa le uredili, okrasili in tudi asfalt, da je njihova zasluga.
” Kaj zasluga, cepec pisunski?” so me nadrli, da sem komaj verjel svojim ušesom. “Od plač so nam trgali za tisti asfalt, potem so ga pa še zrezali po enem tednu, ker so pozabili položiti pod njega cevi in kable, koštruni zahojeni. ” “Pa o tisti okrasitvi nikar ne pleteniči, saj je vse načičkano in to celo leto, da živ bog ne opazi razlike med božičem in kakšno aprilsko sredo.
“Zgubljal sem, kot sem že omenil, vse bolj tisto svoje začetno veselje. Vseeno sem imel v tisti fazi še trden namen , da speljem stvar do konca. Zapiskov in vse ostale šare se mi je kljub vsemu nabralo, da sem se že začel bati, da stvari tehnično ne bom kos.

Ko sem uredil vse po vrsti pa je vendar začelo zgledati čisto spodobno, če odmislim svojo nezadovoljstvo s nepričakovano negativno podobo moje ljubljene vasice. Problem se je pojavil čisto drugod.
Cela vas in okolica je seveda že vedela, da zbiram material in to od začetka ni nikogar motilo. Vendar le od začetka. Počasi se je nekaj ljudi ovedlo, da bodo tam notri kljub izmišljenim imenom , spremenjenim krajem in vsem namenoma izpuščenim ali dodanim malenkostim še kako razpoznavni. Takih junakov kot je Lipe in njegova simpatična druščina to ni motilo. Ničesar se niso imeli sramovati iz preteklosti. So bili pač takšni kot so bili.
Prvi je prišel k meni tisti sin tiste skope gospodinje, bogve kdo mu je naložil kakšne podatke sem zbral. Nič ni robantil, čisto prijazno je omenil, da ne bi rad bral kakšnih grdobij o svojih prednikih, še posebno ne o materi. Povedal sem mu, da ne mislim omenjati imen in krajev, le bolj na splošno bi rad opisal življenje v preteklosti. Tako da naj storim, če že moram, se je strinjal, na koncu pa je navrgel, naj bom previden. Nekaj čudnega se mi je slišalo v njegovi zadnji pripombi

Čudno, kljub prijaznim besedam je stvar zvenela kot grožnja, res čudno. Nekoliko sem se ob tem zamislil Kakšen smisel ima sploh moja zagnanost, komu bo sploh moje delo v veselje Ali ne bo vse skupaj le vzrok in povod za zbadanje in zamero? Ob svojem razmišljanju sem še naprej vztrajno zgubljal veselje do pisanja.
Naslednje podobno opozorilo je prišlo s tiste ‘tafine’ bajte. Od tam sicer ni nihče prišel. Ležerno so me obvestili po telefonu, naj se brigam za svoje stvari. Da bom za izid tako ali tako potreboval denarno podporo in da je v skupnem interesu njih in mene, da ima njihov lokal lepo podobo.
Ko sem odložil slušalko, sem čisto brez misli in idej strmel v tisti kup papirja in ostalega materiala, ki sem ga nabral v letu in več dnevih garanja. Zazdel se mi je kot smrdljiv kup gnoja. Zazdelo se mi je, da sem celo leto grabil na kup vse smeti, kar sem jih uspel najti. In zdaj ?
Nič! Vstal sem in odšel na kozarček v gostilno. Šele po tistem razmišljanju okoli smrdljivega kupa, sem tudi resnično opazil, da me malodane vsi gledajo postrani in zaničevalno. Celo tisti vaščani, ki niso imeli zato nobenega meni poznanega razloga.

Očitno so imeli vsi nekaj na vesti. Nekaj takega, kar bi po njihovem moralo ostati pod debelo odejo pozabe. Najsi je bilo kaj prerdeče ali prebelo, pregosposko ali preberaško, preveč neposredno življensko ali pa preveč neprijazno ljudem. Čudno se mi je zazdelo vse skupaj. Saj vendar gre le za majhno vasico. Od kje vse te težave in neljubi dogodki. Saj ne pišem o velikanski nepregledni Rusiji, kot Gogolj ali kakšen od njegovih kolegov. Samo o majhni idilični vasi sem hotel na kratko napisati par strani. In sem šel, bedak, poleg vsega drezati še v resnico. Mar bi ostal pri slikah starih hiš in lepih poljan, ponosnih gospodarjev in smejočih brkatih koscev. No, zdaj pa imam. Ko sem tako razmišljal enkrat med sprehodom po vasi, me je srečal tudi eden glavnih v fabriki. Zgleda, da se njemu niti telefonirati ni zdelo vredno. Tako me je pobaral:
“Ti, iskal sem te že!” , je rekel in se seveda debelo zlagal, ” okoli tiste tvoje pisarije morava govoriti!
Pravzaprav nimava kaj govoriti, samo to ti povem; Pamet imej , saj veš kaj mislim ! Potem je šel naprej. Malo je bil presenečen, ker se očitno nisem kaj prida ustrašil.

Saj tudi nisem točno vedel s čim mi grozi. On je že imel kaj v mislih. Pa se nisem ustrašil, skoraj lahko rečem, da nisem niti kaj dosti razmišljal o tem , le to se mi je zdelo, da je gospod naredil vsemu skupaj čisto majhno že pričakovano piko na i.

Po tistem sem odšel čisto počasi in mirno domov. Vsedel sem se za svojo mizico, pospravil vse zapiske na kup, slike in dokumente pa na drugega. Odbral se sposojene zadeve in jih dal v kuverto, da jih čimprej vrnem lastnikom. Nekaj slik sem še spravil v album, kjer imam spravljene samo takšne stvari potem pa sem zgrabil šop papirja popisan s tisto strašno sporno vsebino ga odnesel na dvorišče in z njim podkuril kup dračja. Eko!
“Kaj?” sem planil .
“Se ti zdi čudno? ” , me je z zanimanjem vprašal.
“Pa ja nisi res skuril vsega? ”
“Ja , prav zares sem vse uničil in sem se potam prav v redu počutil. Počasi so tudi ljudje pozabili na moje pisateljevanje in me nekoliko nehali gledati postrani in me imajo spet za starega nekoliko razstresenega vaškega čudaka.

Ura je bila že močno pozna. Najina debata , pravzaprav prijateljev monolog naju je zamotil, da nisva opazila, da je že kasno ponoči in da ljudje odhajajo. Godci so zaigrali zadnjo polko in pospravljai ozvočenje in ostalo šaro. Zvrnila sva še zadnji glažek in se počasi poslovila.
Kot je za takšna srečanja v navadi, sva se zmenila, da se kmalu kje dobiva na kakšni pijači ali pa se dogovoriva za krajši obisk. Oba sva seveda vedela, da pozneje od takih dogovorov ne ostane kaj prida. Sicer pa mi ta večer dal misliti, da so takšna spontana srečanja še največ vredna.
Pozdravil sem ga in odšel skozi vas do svojega avtomobila. Spotoma sem pogledal levo in desno, na osvetljeno cerkvico nad starimi hišami, na okna polna nageljnov stare zidove obraščene z bršljanom. Vso v lučeh sem videl nad vasjo gostišče, ki mi je o njem pravil znanec in fabrika je samevala nekje tam spodaj skrita med zelenjem, nemoteča za okolje in tiha, kot se za praznik spodobi.

Ja, vse je bilo mirno, le rečica je malo pošumela, ko sem stopal mimo kraja kjer se speni v majhne brzice. Jasno je bilo in luno sem videl v vodi.
“Ja” , sem si rekel prej kot sem sedel za volan ” prav je imel. Lep kraj je to. In naj ostane tako! ”

KONEC