Minulih nekaj dni pa res nisem imel časa. To pa že lahko trdim. Poleg mojih košenj in spravil, ki smo jih hvala bogu zaključili, me je doletelo še to. Ne le, da smo šli igrati na veselico. Ne, kot da to ni dovolj, smo šli drugi dan v nedeljo špilat še na drugo. Ker moram biti za sproščanje svojih globjih navdihov nekoliko bolj na frišno spočit, vam bom opisal nič drugega kot ravno to »veselično » dogajanje.
Najprej naj povem, da se takšnih dvodnevnih podvigov jako bojim. Drugi dan smo ponavadi nerazpoložene podrtije z zribanimi glasilkami. Tokrat smo, mimogrede, zadevo relativno dobro speljali.
Sobotna destinacija je bila v Žireh. Za tistega , ki ne ve prav dobro, naj povem, da je to tam kjer skoraj vsi delajo v Alpini in kjer po šihtu moški oblečejo plave delovne cunje in grejo še zidat. Imajo pa tudi dva gasilska društva in tisto PDG iz Račeve nas je povabilo na gasilsko veselico.
Stvari smo pristopili zelo rutinsko. Kombi, ki nam ga je kot ponavadi za zelo zmerno ceno posodil glasbeni mecen g. Benđo, smo s filigransko natančnostjo naložili.

Tako natovorjeni smo se pripeljali na prizorišče, kjer smo imeli za spremembo dovolj časa in predvsem prostora (bilo je povsem prazno):

da smo lahko opremo postavili in po najboljših močeh uštelali zvok.
To je moje delovno mesto:

Kmalu je prišel tudi prvi gost.

Gospoda smo pozneje (pol treh) opazili, da še vedno vztraja. Izgledal pa je, resnici na ljubo, malo drugače. Po prvem gostu so prihajali še drugi in kmalu je bilo prizorišče polno.

Vsaj toliko pač, kot se pričakuje za veselico z neznanim bendom.

Drugi dan smo že po enajsti uri štartali (kombi je bil naložen od sinoči…yes!!!) in se odpravili v Zakojco. Zopet naj za ilustracijo omenim kateri kraj je to. Vasica v cerkljanskih hribih je znana predvsem po pisatelju Francetu Bevku in njegovi domačiji. Zaradi tega sem na prizorišču tudi opazoval če so kje GRIVARJEVI OTROCI ali vsaj PASTIRCI. Ugledal sem le nekaj PESTRN in zvečer, ko je bil čas odhoda nekaj MALIH UPORNIKOV.

Do Zakojce smo rabili dobro uro. Vmes smo se dvakrat ustavili (kapučino ipd.) . Iz vročinskega kotla v dolini smo se povzpeli v prijetnejše , bolj zeleno okolje

Prej kot smo se lotili, smo morali nekako ozvočiti prizorišče, kjer se je zvrstilo cel kup nastopajočih. Najprej so zapele ženice iz Ruta. Bile so uglašene vsaj dve oktavi više, kot sem si jaz s svojim utrujenim grlom sploh upal pomisliti.
Sledili so Šentviškogorski folkloristi, ljudski humoristi, ki sem jih le delno razumel, nekaj tekmovanj v kmečkih spretnostih

mladi godci

in na vrsti smo bili mi. Ljudi se je nabralo po mojem dokaj veliko in nikakor mi jih ni uspelo poslikati z nobenega kota, ki bi to pokazal, zato sem poskusil posneti parking

Veselico smo pripeljali do konca brez »večjih težav«. Konec je postregel s tradicionalnim post festum izgledom.

Jaz sem v glavnem po zadnjem komadu spet občutil tisto olajšanje, tisti katarzičen občutek, ki mi od vsega tega cirkusa največ pomeni. Menda ne smem spet omenjati , kako nizko ceno dajem tej svoji dejavnosti (sem bil opozorjen, da s tem že pretiravam), sem se pa ob tem opisovanju spomnil na dva bosanska zidarja, ki sta zidarila v eni idrijskih fabrik Ko sta metala malto po zidu, je starejši iznenada sestopil s svoje kavalete in se sesedel na škarpo.
»Pfuj«, je pljunil in nejevoljno vrgel modro, od malte popikano čepico ob tla.
»Šta je Hasane?« , pravi mlajši
»E, Mujo« zajamra Haso « jebemliti takav život. Digneš kamen i eto majstora kao što smo mi!«