dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2007

Umag, Costeau in Bijelo dugme

29.07.2007 · 6 komentarjev

Odhod na morje ni bila stvar , ki bi jo bilo moč šteti med navadne dogodke. Ne, v mojih sanjah in fantazijah je morebiti zasedal celo najvišje mesto med posebnostmi. Seveda mi je bilo za takšen način razmišljanja dovolj prihranjeno z vsemi pripravami in z obrobnimi zadevami, kot je na primer denar, dela prosti dnevi in podobne banalnosti.
Mama je vso kramo poldrugi dan skladala v avto. To je delala tako kot, kolikor je meni znano, znajo to samo mame. Jaz že nisem srečal nikogar drugega, ki bi to vsaj približno tako dobro obvladal in ki bi bil pripravljen v to vložiti toliko časa in energije.
Odrinili smo zelo zgodaj. Točne ure ne vem , moralo pa je biti okoli šestih, saj sem prej, tako na oko , bedel v nestrpnem pričakovanju kvečjemu dve uri in ob uri vstajanja sem povsem svež in borbeno naravnan v minuti ali dveh stal ob avtu in se spraševal kaj zaboga se vsi toliko obotavljajo.
Karavana je krenila proti plavemu jadranu.

Po prvih kilometrih je takšna vožnja že kmalu postala pričakovana pustolovščina. To je pomenilo, da je nekje blizu Postojne postala neskončno dolga kača, ki se je le stežka premikala naprej. Na novo avtocesto nismo hodili, saj se je itak končala že pri Razdrtem. Včasih se je kača čisto ustavila. Tu in tam smo se pricijazili do kakšne podrtije ali tovornjaka, ki so ga miličniki izločili iz kolone in tako vsaj malo sprostili promet. Marsikateri se je izločil sam, ker se mu je izpod pokrova gosto belo kadilo. Največ takšnih je bilo fičkarjev. Tiste je naš ata gledal malo zviška. Še bolj je zavil z očmi ko je s svojo rjasto lado prehitel katrco ali diano. »Koš na kolesih!«, je rekel in strašno smešno se mu je zdelo.
Stella maris se mi je zdelo nekaj res velikega in posebnega. Nekaj takega, da komaj čakaš da o tem pozneje poveš prijateljem. »Stella maris!!« sem večkrat ponovil sam pri sebi. Bogovsko. Ne knapovski dom v Ankaranu, ne počitnice pri teti v gornjih Jaznah ampak Stella maris.
Ogromen avtokamp je bil sicer s turističnega stališča glede marsičesa nekoliko vprašljiv, vendar si jaz vprašanj nisem postavljal. Postavljali so si jih atiji in mamice, ki so hiteli v obratni smeri od pakiranja. Pri poznem kosilu so bile stvari že toliko znosno urejene, da so si sosedje lahko malo izmenjali grenke izkušnje s predhodniki, ki so kar po vrsti puščali za sabo, vam povem, tako svinjarijo, da ni za povedat. Tisti bolj sitni so se kar prvi dan pohiteli skregat za kakšen parkir plac ali vrv za perilo.

Jaz nisem imel časa, da bi se mešal v to megasindikalno vrvenje. Imel sem cel teden časa, celo Jadransko morje in meter in pol dolg gumijast čoln. Z vesli, seveda.
Pohitel sem, kot najbolj izkušen morski maček, da čimprej izplujem po modrem zalivu, ki čaka samo name, da ga raziščem, da odkrijem še neodkrito in najdem še nenajdeno. Videl sem se že v družbi Jacquesa Costeau-ja. Na obali me je zmotil Ečo, zelo družaben fant mojih let. Bil je zelo zgovoren in sprva sem pomislil, da bi ga sprejel za partnerja. Na njihovi prikolici je bila nalepka Litostroja in to je bil očitno zelo pomemben podatek. Malo me je motilo, ko se mi je smejal, ker sem prišel na morje samo za en teden. On je prišel za tri tedne, če ne celo več….aja pa še v avgustu deset dni. Te malenkosti sem nekako preslišal in mu pokazal čoln. Zdel se mu je smešen. On da je imel že lani večjega, letos imajo pa že takšnega z motorjem. Bemti! To se mi je zdelo pa že preveč. Odločil sem se za samostojno kariero. S svojim čolnom sem nekoliko jezen odveslal zelo daleč od obale. Če že nisem bil na odprtem morju, sem pa bil najmanj dvajset metrov od kopnega. Tam sem se sklonil čez rob čolna, ker sem skozi bistro vodo na dnu videl ježke. Ko se je moje plovilo obrnilo, sem se v trenutku spomnil, da niti slučajno ne znam plavati. Nekako sem vseeno obrnil čoln in se skobacal vanj. Moje motoviljenje je moralo biti dokaj zanimivo, saj je starejši gospod z motornim gumenjakom pripeljal blizu in me nekaj spraševal v meni nerazumljivem jeziku. Očitno je bilo, da me sprašuje, če je vse v redu in jaz sem mu skozi solze med mučnim kozlanjem z iztegnjeno dlanjo kazal, da obvladam situacijo. Za tisti dan sem končal in nadaljeval vse naslednje dni in odkril vse česar nisem pustil za naslednje leto.

Zvečer je vsakemu dnevu sledila obvezna promenada. Ponavadi nas je pot peljala od Umaga do Katora. Med kampom in Katorom je peljala ozka pot in ob njej je bila vsake toliko klopca. Na teh dveh kilometrih sta bila še dva kioska kjer so prodajali sladoled in baraka v kateri je star Šiptar ponujal lesene osle, čaplje in cigaretnice. Foter je na eno tretjino cene zbarantal za veliko leseno vazo in celo življenje ni mogel pozabiti, da se ga je stari naslednje leto spomnil in ga obgovoril. Velikokrat je pravil to zanj izjemno prigodo:
»Ja, prišel je k meni in rekel:’ Ti si od mene kupio vazu’«

No, in drugega vse do Katora, nič. Le tu in tam je kak naivnež namakal trnek ali pa je kak Italianski gurman z macolo nabiral prstace.
Tam pa se je bohotilo čisto na novo zgrajeno zabavišče . Na plakatih je pisalo, da je to Grand Plesier ZA ZA. Dobro, sem si mislil, pa naj bo grantplezir. Vsakih nekaj dni so tam nastopali menda znani umetniki. Tako smo se dvakrat kar malo zadržali. Notri nismo šli, ker je bilo predrago, smo pa vse zelo dobro slišali in videli z majhnega nasipa od zunaj. En večer je notri na vse grlo prepeval zagrebški tenorist Kruno Cigoj. Možakar se mi je zdel kar špasen , posebno ko je pel Kalinko in je skakal v luft, da si je moral siromak z robcem brisati srage s potnega čela. Dva ali tri dni kasneje smo v Katoru poslušali rock bend iz Sarajeva. Imenovali so se Bijelo dugme. Muzika me tudi tokrat ni kaj prida brigala, so pa tipi dobro telovadili. Kuštrasti suhec je med vreščanjem sukal mikrofonsko stojalo in se drl: «da sam , da sam , da sam pekar koji noću radi«

In tako je minil tisti teden. S sindikalnega mravljišča, s te slovenske roštiljade, s tega na izjemno nizkem higienskem nivoju urejenega socialističnega prizorišča smo se vrnili domov in imel sem občutek, da sem bil zelo zelo daleč. In tam se videl in odkril velike stvari, ki so se poleg drugega zelo verjetno zgodile meni prvemu in edinemu.

Katoro in Stella maris sem videl po 34 letih. Za vse večne čase zgrajeni Plesir je že zgodovina. Namesto ogromnih površin ničesar se sedaj od Umaga pa tako rekoč do Savudrije drži vse skupaj. Na kamp prikolicah ni več nalepk slovenskih podjetij in sekreti so maksimalno dobro urejeni. Tipe, ki so takrat razsajali na tistem odru, sem leta pozneje preposlušal do mehanske iztrošenosti vinilnih plošč. Na poti, kjer je sameval Šiptarski rokodelec in njegov rojak sljadoledar, se sedaj skoraj brez presledka stiskajo apartmaji, tenis igrišča, kopališča, bazeni.

Iz tistega časa je ostalo le malo stvari. Na tiste dni me spominjajo zarjaveli lunaparki, kjer debele ciganke s cigareto v ustih prodajajo zlizane žetone. Čisto enaki so tudi okrušeni mini golfi in ulični slikarji, ki portretirajo nemške penzionistke.

Nekoliko mi ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje kaj žene ljudi, da za dokaj velik denar najamejo nekaj kvadratnih metrov rdeče zemlje in si tam sprva želijo kampiranja potem pa v naslednjih dneh storijo vse , da bi vzpostavili stanje , ki bi bilo čimbolj podobno tistemu doma.

Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Raziskoval je pomembne stvari.

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija · črkar

NASVIDENJE

21.07.2007 · 3 komentarjev

Ne, kar tako pa ne morem odriniti. Najmanj kar moram storiti je, da se dostojno poslovim. Poslovim od BLOG a, od PC ja in od vseh dvajset obiskovalcev/dan. En dan se mi je sicer število visitov potrideseterilo in sem se kar ustrašil kaj se dogaja. Pozneje so mi povedali, da se je naslov mojega posta ( po bogve kakšnem ključu….a kdo ve?) znašel na naslovni strani Blogosa.
Sicer ne grem daleč. Bogvaruj! Grem samo na morje , za en teden. Nepričakovano, nenačrtovano in mogoče se prav zato še kar veselim. Običajno namreč nsem bil ravno zagnan za kakšna morjevanja. Tokrat tudi prvič gremo z nekoliko manjšo zasedbo. S celo družino je bil to običajno zajeten logistični zalogaj, ki je poleg vsega vključeval še dobrotnika, ki je z obveznim dodatnim avtom priskočil na pomoč prvi in zadnji dan. :)
Sedaj posebnega taksista ne potrebujemo, saj imamo že v familiji več šoferjev in tudi dodatno limuzino. Sori, v prometnem tako piše. Drugače je pa to renault 5. Prva limuzina je Škoda Felicia. Pozor nimam se namena hvaliti.
Olajševalna okoliščina je tudi to, da je destinacija zelo blizu. Dovolj blizu, da Plemeniti niti slučajno ne bi dopustil možnosti, da ni na slovenski zemlji. Je pa vseeno v tujini.
Dobro je tudi to, da gremo na morje skupaj z velikim delom omizja. Naj vas to ne čudi preveč, nastanjeni bomo stotine kilometrov narazen, vendar pa, pazite , ob istem morju adrijanskem.
Alora, se vidimo!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

BOEM PA NE

19.07.2007 · 7 komentarjev

Iznenada; sivi oboki, glava sloni mi na hrapavi steni,
ko nekaj me ziblje na vehastem stolu,
končno spet;
Duša priplavala mi je med ostale,
spet tu sem, kjer rad sem, kjer sem doma.

Drage pojave, črne in blede, ki skuštrane glave,
v sivem dimu stikajo k drugim,
a zaenkrat;
ste še zadržani, nič kaj zgovorni in
ne, kot včeraj in prejšne dni.

A ko prijatelj, natakar mu pravim,
prinese darove vinskih bogov,
da vidiš takrat,
se prebujajo zvezde, nekdanje,bodoče
naše in vaše, kot pač kdo hoče.

In glave betežne, blede in sive
odprejo modrosti široka vrata,
a naenkrat;
jutranji pisk mi prebode možgane
in svet se podre, kot se je zgradil

Zdaj grem v sanje, ki jim nekdo drug je lastnik,
kjer ni kameradov, kjer ni nočnih slik,
kjer ti povedo;
jaka pleča, močna roka le to kaj opravi,
in vedi; ”ne boem,kovač je dedec pravi.”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

BONUS JE NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO

18.07.2007 · 5 komentarjev

Kar nekam prepogosto se moje misli zadnje čase ukvarjajo s temi mučnimi socialnimi razmerami v moji okolici. Pa prav zares bi si rad kakšen dan vzel urico časa in si privoščil malo blagodejne poetično patetične ustvarjalnosti. Pa me že nekaj zmoti ali pa vsaj, kako naj rečem, pritegne mojo pozornost.
Pri mojem bonusu se je to zgodilo sicer že večkrat in vedno je ta zadeva imela name preveč neugoden učinek, da bi kar stipkal svoje vtise. Nisem namreč želel objavljati kakšnih zagrenjenih proletarskih modrovanj polnih zguzanih rdečih parol.
Sedaj pa je tega dosti. To preprosto moram nekomu povedati.

Delam v firmi, ki je prava zgodba o uspehu. Fabrški cajteng je briljantna publikacija polna nasmejanih obrazov in modrih vizionarskih člankov. Za korporacijo, kjer puščam svoja najboljša leta, je rajnki minister Lahovnik pri omizju rekel, da je pravi primer za to, da se da v teh časih tudi drugače, bolje.

O plačah je vedno nekoliko mučno govoriti in tudi vedno je ob številkah , ki nam jih kdo pove nekaj vprašajev. Za ilustracijo vam lahko omenim plačo delavke, ki dela v fabriki 32 let, nima plače z ničemer obremenjene, ni bila na bolniški, nima nobene nadure ali nočnega dodatka in ji je pri junijski plači zmanjkalo tri eure do številke 400.
Kot rečeno, samo za ilustracijo. (Jaz gospo presrečen šibam za slabih 20%.)

Vendar pa imamo kljub tej dvojni sliki in včasih turobni realnosti v daljavi pred sabo svetlo lučko. Imenuje se bonus. Ta dobrobitni institut so moji dragi delodajalci ustanovili pred dvemi leti. Izplačeval naj bi se vsake tri mesece in sicer v višini 100 eurov. Lepo!
Ampak! Vedno je kakšen ampak! Stvar ima svoja pravila. Poenostavljeno povedano gre to tako:

Če je odstotek bolniške nad 5%, se od tistih 100 E odšteje do 25 %.
( v fabriki, kjer je velika večina delavcev žensk, ki so tu že tri desetletja in imajo svoje zdravje dodobra iztrošeno. Zaradi dolgoletnega enoličnega garanja in, seveda, zaradi let.)
Če je odstotek neefektivnih ur nad 5 %, se lahko odšteje še drugih 25 %
( kar pomnim, se je na strojih menjavalo serije, popravljalo in obnavljalo)
Če kakšen procent presežemo predviden procent reklamacij ( pozabil številko) se odšteje še nadaljnih do 25 %.
(Reklamacije kot reklamacije so posledica sto stvari, slab material, slaba tehnologija, prehud tempo in , seveda, res je, človeških napak.)
Zadnja četrtina ostane , če je ugodna prodaja, naročila in še kaj , kar je le v zelo majhnem delu odvisno od nas v spodnjem štuku.

No, eko in s tem strašnim bonusom nam mahajo na vsakem sestanku, ki jih je več kot v Kardeljevih časih. Omenjajo nam ga na izobraževanjih kot enega od načinov motiviranja. Za piko na I pa je bonus opisan in orisan na oglasni deski in od tam me pozdravi vsaj dvakrat, trikrat na dan.

Če hočeš biti do nekoga pokroviteljski, aroganten, nefer in žaljiv, če hočeš nekomu povedati , da je bedak, bitje nižje vrednosti , če hočeš poudariti svoj vzvišen položaj, potem imaš za to več poti:
Ena je, da človeku poveš v obraz: »Evo,sori prjatu,ti si en drek vreden smrdljiv izmeček!”

Ja, druga pa je med ostalimi lahko tudi ta, da ljudem daš bonus.

V dveh letih (8 kvartalov ) so nam naši gospodje izplačali 21 (enaindvajset) Eurov.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

VESELIČARSTVO

16.07.2007 · 2 komentarjev

Minulih nekaj dni pa res nisem imel časa. To pa že lahko trdim. Poleg mojih košenj in spravil, ki smo jih hvala bogu zaključili, me je doletelo še to. Ne le, da smo šli igrati na veselico. Ne, kot da to ni dovolj, smo šli drugi dan v nedeljo špilat še na drugo. Ker moram biti za sproščanje svojih globjih navdihov nekoliko bolj na frišno spočit, vam bom opisal nič drugega kot ravno to »veselično » dogajanje.
Najprej naj povem, da se takšnih dvodnevnih podvigov jako bojim. Drugi dan smo ponavadi nerazpoložene podrtije z zribanimi glasilkami. Tokrat smo, mimogrede, zadevo relativno dobro speljali.
Sobotna destinacija je bila v Žireh. Za tistega , ki ne ve prav dobro, naj povem, da je to tam kjer skoraj vsi delajo v Alpini in kjer po šihtu moški oblečejo plave delovne cunje in grejo še zidat. Imajo pa tudi dva gasilska društva in tisto PDG iz Račeve nas je povabilo na gasilsko veselico.
Stvari smo pristopili zelo rutinsko. Kombi, ki nam ga je kot ponavadi za zelo zmerno ceno posodil glasbeni mecen g. Benđo, smo s filigransko natančnostjo naložili.

kombi

Tako natovorjeni smo se pripeljali na prizorišče, kjer smo imeli za spremembo dovolj časa in predvsem prostora (bilo je povsem prazno):

čist prazno

da smo lahko opremo postavili in po najboljših močeh uštelali zvok.
To je moje delovno mesto:

delovno mesto

Kmalu je prišel tudi prvi gost.

prvi

Gospoda smo pozneje (pol treh) opazili, da še vedno vztraja. Izgledal pa je, resnici na ljubo, malo drugače. Po prvem gostu so prihajali še drugi in kmalu je bilo prizorišče polno.

full

Vsaj toliko pač, kot se pričakuje za veselico z neznanim bendom.

Drugi dan smo že po enajsti uri štartali (kombi je bil naložen od sinoči…yes!!!) in se odpravili v Zakojco. Zopet naj za ilustracijo omenim kateri kraj je to. Vasica v cerkljanskih hribih je znana predvsem po pisatelju Francetu Bevku in njegovi domačiji. Zaradi tega sem na prizorišču tudi opazoval če so kje GRIVARJEVI OTROCI ali vsaj PASTIRCI. Ugledal sem le nekaj PESTRN in zvečer, ko je bil čas odhoda nekaj MALIH UPORNIKOV.

Do Zakojce smo rabili dobro uro. Vmes smo se dvakrat ustavili (kapučino ipd.) . Iz vročinskega kotla v dolini smo se povzpeli v prijetnejše , bolj zeleno okolje

Zakojca

Prej kot smo se lotili, smo morali nekako ozvočiti prizorišče, kjer se je zvrstilo cel kup nastopajočih. Najprej so zapele ženice iz Ruta. Bile so uglašene vsaj dve oktavi više, kot sem si jaz s svojim utrujenim grlom sploh upal pomisliti.
Sledili so Šentviškogorski folkloristi, ljudski humoristi, ki sem jih le delno razumel, nekaj tekmovanj v kmečkih spretnostih
sekači

mladi godci

mladi upi

in na vrsti smo bili mi. Ljudi se je nabralo po mojem dokaj veliko in nikakor mi jih ni uspelo poslikati z nobenega kota, ki bi to pokazal, zato sem poskusil posneti parking

gostje

parking
Veselico smo pripeljali do konca brez »večjih težav«. Konec je postregel s tradicionalnim post festum izgledom.

na koncu

Jaz sem v glavnem po zadnjem komadu spet občutil tisto olajšanje, tisti katarzičen občutek, ki mi od vsega tega cirkusa največ pomeni. Menda ne smem spet omenjati , kako nizko ceno dajem tej svoji dejavnosti (sem bil opozorjen, da s tem že pretiravam), sem se pa ob tem opisovanju spomnil na dva bosanska zidarja, ki sta zidarila v eni idrijskih fabrik Ko sta metala malto po zidu, je starejši iznenada sestopil s svoje kavalete in se sesedel na škarpo.
»Pfuj«, je pljunil in nejevoljno vrgel modro, od malte popikano čepico ob tla.
»Šta je Hasane?« , pravi mlajši
»E, Mujo« zajamra Haso « jebemliti takav život. Digneš kamen i eto majstora kao što smo mi!«

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

42 let…ČAS JE ZA RESNOST

11.07.2007 · 6 komentarjev

No tako, imam dvainštirideset let in nedopustno lahkotne šaljivosti je konec. Za sam rojstni dan sem si sicer dovolil malo ohlapnosti in znižanje nivoja , sedaj pa je tega zadosti. Primerno svoji pusti klimatkterični realnosti se bo spet treba postaviti na resnična tla in razmišljati tako kot to pritiče moji social realistični usmerjenosti. Nikakor ne morem tolerirati, da se zaradi nepomembnega osebnega praznika mimo mene odvije toliko dogajanja, ki kar kliče po mojih kritičnih mislih, da bi jih komentirale.

Vsekakor pa hvala vsem , ki ste kljub tej nepazljivosti obiskali moje strani.
Spoštovano Lola Blue za nagrado postavljam na častno mesto svojega blogrola.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

KOLIKO BOM STAR 11.7. ???

10.07.2007 · 12 komentarjev

1. Sem dovolj otročji, da objavim takšno neumnost.
2. V osnovni šoli sem poslušal Beatle, kar je bilo čisto »in«
3. V srednjo šolo sem šel kot prva generacija »usmerjenega izobraževanja«
4. Prve plače v življenju sem dobil še v kuverti v gotovini.
5. Vojsko sem služil po Titu za Tita
6. Najstarejša hčerka me je v izobrazbi že prehitela.
7. Minulo delo je pomembna rubrika v plačilni listi.
8. O penziji pa niti slučajno nikoli še ne razmišljam.

Vprašanje zastavljam kot nagradno. Nagrade sicer še nisem stuhtal, bo že kako. Mogoče bi bilo dobro, da se vzdržijo sodelovanja tisti, ki me osebno poznajo (Mohor živjo!), če pa se ne bo nobenemu ljubilo , pa…….DARE, VSE NAJBOLJŠE :) :) :) .

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

7.7.

8.07.2007 · 6 komentarjev

Če znajo ljudje iz kakšnih nesmislov narediti celega hudiča, potem je to pri številkah, numerologiji ,črkah, datumih in podobni vraževerju podvrženi navlaki mogoče še najbolj izrazito. Ljudje znajo okoli teh nepomembnosti naplesti obilo dramatičnosti. Zastonj je vraževernemu dopovedovati, da so si te stvari izmislili ljudje, da so pogruntali štetje, koledarje in večino ostalih ustaljenih zaporedij. Ena posledic tega je bilo tudi abnormno število porok v soboto. Bil je datum 7.7. 07 in zaljubljeni pari so zračunali, da jim bo ravno to pomagalo k srečnemu skupnemu življenju do konca svojih dni. Seveda moj namen ni kvariti njihovega veselja.
Pravzaprav sem bil zaradi tega datuma celo malo na dobičku, saj nam je pripadla ena od tisoč ohceti (in seveda pripadajoči honorar). Ohcet je bila na primorskem (Lipica), kar v prevodu pomeni, da kljub maksimalnemu trudu benda ni bila pretirano dinamična in spektakularna. In še nekaj . Ne glede na pogosto dolgočasnost ohcetnega dogajanja skorajda nikjer nismo po koncu ( od 3h –4 h, drugje po Sloveniji od 5h do 6h) tako brez izjeme pohvaljeni. Ostalih detajlov ne bom pravil, to pa zato ker je to privatna zadeva, še bolj pa zato, ker imam za takšne prilike Djoletov citat. (da mogoče nimam za vsako priliko Djoletov citat ?!) :

Svatba k’o svatba i šta da se priča
parada pijanstva i kiča
i poznata cura u belom.

Sicer pa bom o ohcetarjenju lahko pisal še kdaj kasneje, danes pa samo še podatek iz naše muzikantarske statistike. Iz povprečno 20 ohceti pred desetimi in več leti je številka padla na dve (2) na leto. Nič hudega.

Pa še to: 7.7. po mojem zagotovo ne more biti nekaj misterioznega, je pa vseeno pomemben dan. Na ta datum se je pred 71 leti rodil moj foter.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

POKOSIL SEM DOLINO

5.07.2007 · 9 komentarjev

Moja današnja objava zna biti nekoliko neartikulirana. Vzrok gre iskati vmojem bistveno poslabšanem počutju. Na šihtu sem bil le nekaj ur, po malici pa sem v borbenem stanju odšel v Jagršče (nazaj v planinski raj). Lotil sem se košnje doline pod bajto. To je že 13. od 16 delov Burje (ime domačije), ki jih moram pokositi. Zakaj se takšna strma, zaraščena , mahovnata reber lahko imenuje dolina ni znano nikomur tod okoli. Najprej sem se lotil obkoševanja z nitko. Že takoj v začetnem žaru se me je lotila zadeva kapitalno zezati. Ko sem tretjič namotal laks, sem le nekako končal s smukanjem trave okoli leskovja. Takrat sem vžgal buherco. Gonil sem jo tri ure. Vmes sem se ustavil samo takrat, ko mi je odneslo zamašek z rezervoarja in sem ga iskal 20 minut. Nekako sem se le prebil do vrha. Za hec ( hec in pol!!!) sem se odločil, da si naložim repete in sem se spustil v grbinasto strmino na drugi strani. Tam je buherca popustila vsem naporom in odletela sta dva jako pomembna šraufa. Stanja nisem hotel pustiti takšnega zato sem vžgal taveliko kosilnico (BCS letnik 69) in dokrajčil travo in sebe. Vmes mi je tudi s tega rezervoarja odletel zamašek. Nadomestil sem ga s tistim s FRUC a. Ga bomo mogoče našli med grabljenjem. Prej še nikoli nisem izgubil nobenega zamaška. V glavnem ta dodatek mi je skupaj s tehničnimi motnjami izpil vse moči, zato sem se brez omenjenih moči zagnal še v en obronek. Od tam so me prepodili pošastni oblaki, ki so prinašali nevihto. Teh se na Burji nekoliko bojimo, ker pogosto pošteno seka. Pred leti je strela tudi oplazila taščinega očeta in možak menda od tistikrat ni bil nikoli več čisto ‘ta prav’. Med nevihto sem zamenjal svoje prešvicane cota za bolj suhe in popil liter vode, trojno kafe in pol flaše ledenega čaja. Totalno dehidriranost je zamenjalo neprijetno klokotanje v abdominalnem področju. Ko se je dež umril, nas je počakalo tole:

mavrica

Tam sem sedel in gledal. Moja utrujenost se mi je zazdela čisto nepomembna!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

SONET (kar tako nekaj)

4.07.2007 · 1 komentar

SONET BREZ MOTIVA

Bral sem pesem,ki jesenski dež opeva,
začuden,zakaj umetniku je mar.
Kaj mu je dajal manj od jasnega neba,
kaj več bi mu vzel mrzli snežni vihar.

Jaz gledam pogosto nebo nad seboj
a tam ne najdem sledi in poti,
naj je poln oblakov ali pa čist in opran,
odgovor nekje tukaj bliže tiči.

In tukaj iščem,pa ne le pred vrati,
v globinah stvari,besed in ljudi
in često se najdem v lepi zagati.

Vendar poskušam,pa spet in spet
in pogosto uspeha nekako kar ni
je pa tu vsaj zadoščenje-moj mali sonet.

dare

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar