Nekoliko drugače je bilo, ko sem povprašal o kakšni stvari iz vojnih časov. Mislim seveda tisto vojno pred dobrimi petdesetimi leti. O tistih časih nisem izvedel kaj prida, čeprav se tudi naši kraji niso izognili tisti vojni, kje pa! Saj so res razna gobezdala vedela povedati sto zgodb, krvavih in v srce segajočih, tisti pa, ki vemo, da so bili takrat tam, tisti molčijo in ne govorijo o grozotah tistih dni, kot da bi govorili o cenah na tržnici. Pravo trpljenje, prave krivice in s tem, priznajmo, pravo sovraštvo se človeku vsadi nekam globje pod kožo.
Do tam ne seže nobena pridiga, nobena agitacija, pa čeprav sprava imenovana in seveda še najmanj moje zatrjevanje, da bi rad samo nepristransko opisal pretekle čase. Takšni možje nosijo svojo zgodbo v svoji glavi in jo na koncu odnesejo v grob, kjer je največkrat tudi njeno pravo mesto ne glede na to ali je v nji grenak okus krivice in trpljenja ali pa neuničljiva moč slabe vesti. Zviška in pomilujoče gledajo ti možje na nas nevedneže , ko se lotimo obnavljati resnico iz tako strašnih časov. In, veš da imajo kar prav. Tiste gobezdače sem poslušal, tiste, ki sem jih prej omenil. Še sedaj po toliko letih se razvnamejo in znajo obsojati te ali one akterje v tako oddaljeni zgodovini. Poslušal sem takšne, ki bi tiste rdeče takrat brez zadržkov natikali na kole in jim iztikali oči. Pa takšne tudi poznam, ki bi še več domobrancev pometali v brezna. Nenavadno, nenavadno. Nisem pa našel človeka, ki bi vsaj malo pomislil na klavrnost tiste situacije, recimo enainštiridesetega leta, v takšni vasici, kot je naša. Nihče ni pomislil kako malo je v tistih dneh človek vedel kaj se godi že za prvim hribom. Nobeden se ni poskusil vsaj malo poistovetiti z mlado glavo petnajst, šestnajstletnega fanta, ki ga je strašna stihija potegnila v svoj mlin, obšla na široko njegova vedenja, želje, upe in prepričanja in ga izpljunila na koncu kamor ga je sama hotela. Hudo je videti takšne nepojmljivo strašne usode kako se valjajo po ustih ozkosrčnih nevednežev, ki si lastijo pravico, da sodijo o njih. Kaj hitro sem sprejel odločitev, da o vojni ne bom pisal vaške zgodovine. Tu se je tudi najprej začela malo majati moja zagnanost pri ustvarjanju kronike mojega rodnega kraja. ”
“To si se pa dobro razgovoril. “, sem se na pol kot s šalo na pol pa kot z zasluženo pohvalo komaj uspel vtakniti v njegov samogovor. Čisto sem razumel, kaj mi želi povedati in komaj sem čakal, da se preseliva v kasnejši čas, med bolj vedre téme.
“Ja, tako je, ” je nadaljeval, ” da sem o dogodkih po vojni sicer res izvedel več smešnih kot pa resnih pripetljajev, spet pa nisem bil prepričan, da so jih tisti, ki so bili žrtve lahko kdaj jemali kot kakršenkoli humor. Precej stvari sem zvedel okoli povojne vsesplošne evforije, okoli gradenj, ustanavljanja zadrug in mnogoterih prostovoljnih delovnih akcij.

Ko je zadnjič v oštariji, to ti moram povedati, nekdo omenil slednje, smo izza šanka zaslišali ciničen smeh.”
Stari Mario je bil, Šuštarjev , saj veš. ”Kakšne akcije?” je rekel ”prostovoljne? Poslušaj ti zgodovinar!”, se je obrnil proti meni” Pred cerkvijo je v nedeljo ob enajstih pripeljal kamion in naložili smo se vanj vsi količkaj sposobni za delo ne glede na prostovoljnost. Izgovori in izmotavanja so bile zelo nepriporočljive stvari. Policajem, ki so prišli nakladat mlado prostovoljno druščino, takrat ni bilo treba veliko vzrokov, da so ti jih naložili. Še najslabše si jo odnesel, če si se izgovarjal na kmečka opravila. Kmetije, posebno malo večje, namreč niso bile preveč v skladu s politiko. Kmete so imenovali kulake, jim jemali zemljo in jih združevali v , bog se jih usmili, kmetijske zadruge. O tem ti bom pozneje povedal nekaj stvari. Prostovoljno delo pa vseeno daj med navednice, da bo vsaj malo podobno resnici!”
Pokazal sem mu z nedvoumno kretnjo, da mu popolnoma verjamem in ga razumem. Pa nov kozarček sem ga mu naročil, da mu ne bi prehitro zmanjkalo besed.

“S kmetijami in s cerkvijo so imeli opraviti Joj, ti bi jih moral samo videti. Ni ga bilo cerkvenega praznika, da ne bi tudi država morala, glej ga zlodja ravno tisti dan imeti parade ali proslave. Včasih je bila stvar prav smešna. Gori v Gorenjih selih so imeli enkrat novo mašo. Prav posebno so se pripravili in preverili vse mogoče dogodke, ki bi jih lahko praznovali istega dne oni drugi, ta rdeči. Na koledarju ni bilo nobene take stvari. Vendar pa poglej hudiča. Ko je novozapriseženi župnik začel svojo ceremonijo, se je okoli cerkve začel razlegati strahoten hrup in maša in vse skupaj je bilo čisto zanič. Veš kaj so stuhtali; daleč okoli so mobilizirali vse motorje, mopede in celo dva nekakšna džipa in proglasili tisto nedeljo za srečanje motoriziranih enot iz naših krajev. Pametno, kajne da? Pa moram priznati, tudi fantom na tistih prdalicah, dve uri so se prašili okoli vasi, se je vse skupaj zdelo jako trapasto. Ubogati so morali direktivo. Rad bi pa poznal tiste modre glave, ki so v njih rasle takšne briljantne ideje.
Malo sem ga pobaral , da sem mislil, sem rekel, da ni bil nikoli posebno pobožen mož.

“Seveda nisem bil Prav malo me je brigala cerkev, tudi sedaj me ne preveč. Razen Božič in Veliko noč imam rad, takrat doma spečejo potico ali pa skuhajo suho mesnino in naribajo hren! Vendar je to glede moje pobožnosti tako, ker jaz tako hočem. Takrat me je pa jezilo, ti povem, da bi kar v nekaj ugriznil. Takrat so drugi tako hoteli.

Ko je nekega leta razsajal v naših krajih koloradski hrošč, tista progasta golazen a veš, v krompirju, takrat so tudi stuhtali eno pametno. V smislu napredka in vsesplošne blaginje je prišel med nas državni odlok, da moramo pobirati tisto zalego po krompirišču. Pa to še ne bi bilo čudno, če ne bi bil za to delo tudi čisto določen urnik, ob nedeljah med deseto in enajsto uro, od vsake hiše dva človeka. Občinski kontrolor je pa preverjal, da si ni kdo drznil zaviti v cerkev namesto na njivo. Na njivi je bil namreč NAŠ NAJVEČJI SOVRAŽNIK, tako je vsaj pisalo na plakatih in hrošč je bil na njem narisan, pol metra visok. Groza in strah.”
Rad bi vedel koga in kakšne ljudi so dobili na svojo stran s takšnimi bolestnimi metodami. Samo bolje je bilo biti tiho, bolje za zdravje.

Če si bil preveč pameten, se ti je rado zgodilo kaj tako čudnega kot Milčetu in Silvestru z Belega rovta. Saj si ju verjetno poznal. Fanta sta bila takrat, dvajset let stara ali pa kakšnega čez. Okrajna oblast ju je poklicala na pogovor, med policaje bi ju radi vzeli. Očitno jih je manjkalo tistikrat, da so jih sami novačili. Močna dedca sta bila in to je bilo za takratne žandarje daleč najbolj pomembno. Pa kmetijo sta imela še kar veliko in tudi bolj pobožni so bili in takšne ljudi je bilo treba prosvetljevati. In ravno zaradi grunta in tudi mogoče svoje miselnosti, sta stvar odklonila, kar je bilo po besedah oblastnikov čisto v redu, pač nista za to delo, so prijazno dejali.
Presenečenje je prišlo na naslednje poletje. Ravno največ dela je bilo na polju in pri hiši, ko so jima prinesli poziv naj se javita na okrajnem odboru ali kar je pač tisto že bilo. Ko sta se fanta pojavila gor, so jih z drugimi podobnimi ‘pokvarjenci’ transportirali v kočevske gozdove, kjer so nekaj mesecev drvarili za potrebe premraženega ljudstva slovenskega. Zanimivo, da je tisti les ves ostal sredi gozda, niti polena niso odpeljali in uporabili za gretje prej omenjenih ljudi.

Menda pa so enkrat vmes vseeno zbrali vso skupino, preko sto ljudi je bilo, jim pripravili krajši govor in jih prizanesljivo pozvali naj se javijo tisti, ki imajo doma veliko dela. Javilo se je, seveda, veliko mož. Zanimivo je bilo, da so lahko odšli domov ravno tisti tadrugi, tisti ki se niso javljali, da imajo delo doma. Kaj praviš na to?”
Ob njegovem zagnanem pripovedovanju sem komaj skrival, da mi gre pravzaprav tudi nekoliko na smeh. Ko je to tudi opazil, mi je povedal, da se tudi sami pogosto nasmejejo takšnim zgodbam.
“Takrat se pa ni nobeden smejal, veš. Je bilo zadosti hudo. Onadva sta pustila doma kmetijo in bolehne starše samo zato, da sta si šla malo oprati možgane. In tudi oprali so jih jima nekoliko, čisto druga sta prišla nazaj, bolj tiha ne tako vesela kot prej. Bog ve kaj vse sta tam doživela.”

“Vidiš takšne stvari sem izvedel, mnogo takih zgodb.”, je prijatelj za trenutek prekinil pripoved. “Zdaj ti ne bom pravil o vseh, nimava časa. Samo tega nikar ne misli po mojih pripovedih, da sem se kakorkoli opredelil za kakšno stran, jaz že ne. Jaz bi ene in druge nekam poslal.

Vtis imam, da oboji delajo neumnosti kadar le imajo priložnost za to in, zanimivo, sploh se ne strinjajo, da obstajajo eni in drugi, tako sedaj kot kdajkoli prej. Tudi v oštariji so se skoraj preresno sprli kakšenkrat. Ko so se okoli trdih socialističnih časov prerekali kakšna grozovita nedela so počenjali državni biriči, je eden mlajših vaščanov napravil cel kraval, ko je čisto mirno pripomnil, da brezveze bevskajo. Starejši možaki so ga divje pogledali on pa jim je nedvoumno serviral, da imajo vsi lepe bajte , ki jim je socializem zanje dal kredite. Tiste pa že sami, da vedó, kako jih je bilo lahko odplačati. Pa za komunistične praznike, da so kurili kresove in napise, ki so se včasih šopirili nad vasjo tudi 1.MAJ ali pa nekaj dni prej ŽIVELA OF. Ko mu je Šuštar pokazal svojo uvelo pest, se mu je samo zasmejal. Svetoval mu je, naj se raje spomni kako je talal njemu in ostalim otrokom zastavice, ko je prišel pred leti v vas tisti afriški diktator, ki je pozneje pojedel nekaj svojih državljanov. Ja, talal da je vsakemu po eno in jim s strogim zavednim pogledom nedvoumno bičal naj le lepo mahajo z njimi. Zdaj pa rogovili in benti čez tiste čase .
Čudno da se mu zdi, je rekel, takrat pa so mu očitno kar prijali.Ne samo zamorskemu diktatorju, tudi tistim bolj bele barve je mahal in vzklikal. Debata se je tako v hipu prevesila na drugo stran in tudi s tako imenovane druge strani je bilo zgodb in argumentov, da je bilo veselje. Le vse skupaj je zgledalo bolj kot nepomirljiv prepir, ne pa tehtanje dobrih in malo slabših strani razmer v minulih letih. Malo me je takrat tudi zaskrbelo, da sem s svojim dreganjem v preteklost začel bolj zdraho kot pa dobro delo. Vidiš, zato ti tudi pravim, da me nikar ne uvrščaj na eno, drugo ali pa kakšno tretjo stran.
“Saj ni važno, saj vem”, sem rekel, “ti kar mirne duše nadaljuj!”

……se nadaljuje…………..