Ko se je polegel smeh, sem mu spet prisluhnil, vedel sem, da je možiček razpoložen in da se splača malo posedeti. ‘Ja včasih smo bili dedci drugačni kot ste vi danes.’ , je začel. ‘Takrat se je točno vedelo kako in kaj. Zame pravijo, da sem bil kaveljc. No, dobro, ja..ampak ti bi moral šele mojega strica videti, Ceneta. Njegova Mica ni nikoli imela miru, kar je bil živ. Pravili so, da jo je še na poti iz cerkve po grapi skoraj vedno polegel pod kakšno lesko. Sicer pa je tudi imel polno bajto mularije. Dvanajst ali trinajst jih je bilo.
Modro je prikimal sam pri sebi in na vsak naslednji stavek je bilo treba čakati minuto ali dve.
»Danes bi težko pojasnili, kako so zredili ves ta drobiž. Tudi pri delu možaku narava ni dala miru. Ko sta z Mico spravljala seno, je stric Cene metal seno na voz , ona pa ga je tlačila. Vsakič, ko je vrgel, je pogledal kvišku in po vsakem pogledu pod njeno krilo je težje prenašal klic nature, ki mu je oteževal korak. Nazadnje je vrgel vile po tleh in rekel Micki’ Stara, pridi dol, bova malo pomalicala!«
‘Kaj posebno mu stara seveda ni upala ugovarjati, da ne bi trpelo družinsko vzdušje in tudi kmečka opravila. Vidiš tako je bilo včasih, sedaj pa cagavci vse zakomplicirate in nazadnje sprašujete starce po gostilnah o teh stvareh namesto, da bi šli v akcijo. Veš kako vam jaz svetujem; nobene priložnosti ne izpuščajte iz rok. Dvakrat, trikrat je treba, ni važno!’ Tu si je malo oddahnil in se obrisal okoli ust. ‘Aja,’ je nadaljeval ‘ potem pa še doma enkrat!’

Moj pisateljski znanec se je tu malo ustavil in namignil, da bi lahko naročila kaj za pod zob. Seveda sem se strinjal. Dišalo je lepo s tistega konca kjer so kuharji vihteli svoje kuhalnice in zajemalke pa tudi vino je potrebovalo nekaj konkretnega za oporo na svoji poti v zemljo in po malem, kaj hočemo, tudi v glavo. Pomahala sva kelnarici, jaz pa sem pomignil prijatelju. Deklica je razumela, on pa tudi in je nadaljeval:

“Ko sem okoli tiste kmetije in okoli ljubezenskega življenja v tistih letih izvedel dovolj reči, sem se malo bolj poglobil v naslednji grunt, tisti gor na Vrhu. Saj poznaš zadevo? Preuredili so hišo v tisto fino oštarijo, a veš, da moraš imeti gvant in polkilsko listnico, da si spodoben za obisk. Ta me je še najbolj zanimala. Vedel sem tudi, da ne bo težav s svetlo platjo njene preteklosti. Imel sem tudi glede temne plati eno prednost.

Temno plat sem namreč imel v precejšnji meri kar v spominu. Od majhnega sem spremljal svetle in mnogo številnejše mračne dneve grunta. Bil sem tam blizu doma pa tudi ljudi sem poznal. Zdaj jim pravijo slavni ali pa mogočni predniki vsega tistega blišča.
Izbral sem dan med tednom, ko je prazno tam gori. Da ne bi motil. Prijazno so me sprejeli in kot sem pričakoval so mi rade volje postregli z željenimi informacijami. Sprehodili smo se po svetlem hodniku in si ogledali slike ponosnih dam v čipkastih oblekah z visokimi ovratnikih na katerih so slonele visoke brezhibno urejene pričeske. Imele so dame stroge in ponosne obraze. Menda jim je svoje čase šlo celo tako dobro, da je gospodinja vsako nedeljsko mašo oblekla novo obleko. In pred sto leti je bilo to tako nepojmljivo razkošje, da je kar nekam težko najti ustrezno primerjavo. Možje so se na slikah šopirili z lovskim orožjem ali okrašenimi sprehajalnimi palicami. Napihnjeni izrazi na obrazih zaraščenih z avstroogrskimi bradami in zavitimi brčicami so se neskladno z drobnimi postavami šopirili z orumenelih fotografij. Na izbočenih trebuščkih se je poleg kupa okrasnih gumbov spuščala obvezna verižica za žepne ure, ki so jih možje težkali v drugi, prosti roki. Res, možakom se je videlo, da so bili gospodarji. Pa so bili menda dobri gospodarji. Izvedel sem namreč koliko nemarno veliko mernikov pšenice so pridelali. Pa prašičev so zredili in drugih živali več kot mnogo za tiste čase. Še divjad so streljali kar v svojem revirju. Ja, bolj kot sem poslušal, bolj se mi je slikala podoba raja na zemlji. ‘S podobo, ki jo skuša hiša imeti v teh časih se pač tudi sklada edino takšna predstava’ , sem pomislil sam pri sebi.
Pa sem dobro vedel, da preteklost bajte ni bila samo svetla, še posebno ne za časa zadnje generacije, ki je gospodarila. Mogoče bi bilo bolje reči, tiste, ki ni gospodarila. Moramo pa priznati, da je klavrna zgodba za turiste, če se jim lotiš razkladati kako so odhajali biki iz hleva in se stekali po grlih žejnih stanovalcev zdaj svetle in velike hiše in kako je bilo vsako leto manj njiv in kako se je vse sesedalo samo vase. Ko pokažeš turistu bazen z lokvanji in lotosi ni nič kaj modro, če mu v isti sapi navržeš, da je bila tam ponavadi sicer velika gnojna jama, ki so jo zadnja leta uporabljali kvečjemu zato, da je v betežnih jutrih kdo v mukah kozlal vanjo prej kot je začel nov spet nič kaj drugačen dan, žejen in zanikrn, zabeljen po možnosti še s pretepom ali vsaj glasnim prepirom, ki je bil vse prepogosto prava predstava za sosede. Takšne sem se spominjal, ja, pa tudi moji sogovorniki so imeli kaj dodati, ko smo se o tem skoraj nekoliko preveč razgovorili v oštariji neki večer. V tem smo si bili pa kar enotni, da so bajto lepo prenovili, pravzaprav so napravili lepo novo hišo na tistem mestu, ki lepo kraljuje nad našo lepo vasico. Le svojo zgodovino ima pač za nas malo drugačno kot za imenitne obiskovalce, tako da ima njihovo hvalisanje o domnevnem briljantnem pedigreju za nas nekoliko drugačen zven.”

Praznik se je razvil v pravo veselico. Vseeno pa se je eden od vaških veljakov počutil primernega, če ne mogoče kar dolžnega, da še med večernim dogajanjem pridoda svoj prispevek k vsem govorom in hvalnicam tistega dne. S prijateljem ga nisva posebno dobro slišala, sva bila nekoliko stran od središča dogajanja, sva pa tudi tako ujela nekaj besed:”……eklektično in sinergično…….”

“Ti ga samo poslušaj !” je prijatelj malodušno pripomnil tej briljantni besedni zvezi, ki ji je sledilo še nekaj podobnih . “Jaz kar priznam , da nekaj besed ne razumem preveč dobro, stavim pa, da velja zanj zelo podobno. Seveda oba veva kako je z njim. Če pač siromak nima kaj povedati mora to brezvsebinskost zamotati v nerazumljive spakedranke in izpadel bo pameten kot dohtar. Stavim , da bo na koncu rekel še amen.”
Amena ni bilo, bil pa je zaključek, ki je omenjal božjo pomoč in to je kar dovolj blizu amena.
“Saj veš zakaj sem to zadnje omenil? ”
Na pol sem prikimal in on je nadaljeval:
“Eden tistih je, veš, ki so zadnja leta spremenili nekaj barv. To mi ponavadi ne dela velikih težav, človek pač kdaj spremeni svoje poglede in včasih se lahko čisto po človeško malo tudi prilagodi novonastali situaciji. Zdi se mi pa malo čudno če goreče zagovarjaš eno miselnost, drugi dan pa ravno tako ali pa še bolj vneto pleteničiš o ravno nasprotnih vrednotah, po tistih včerajšnjih pa pljuvaš in jih teptaš in pri tem, to mi najmanj gre v betico, žanješ neslutene uspehe.

O politiki sam veš, da nisem dosti razmišljal v preteklosti. Malo me je tu in tam v to vseeno kaj prisililo pa sem vse kar se je dalo na hitro odpravil. Tudi v svoji pisariji nisem mislil posebej pisati o političnih težavah naše vasi v preteklosti. Pa se je rado vse vsaj malo tikalo zlomka nemarnega. Ko smo že ravno na veselici; Ne boš verjel, še celo naše vaške muzikante je ta prasica neverjetno spremljala pri njihovih začetkih. Ko sem jih o tistih časih spraševal v oštariji, me je najbolj presenetila zgodba o njihovem prvem nastopu. Takrat so bili pri nas seveda trdi realsocialistični časi in to moramo upoštevati. Verjetno si slišal, da jih je v začetku učil muzike takratni župnik, ki je bil menda hudo zagnan za takšne zadeve. In ravno to, da so znanje črpali v farovžu je bilo zelo v nasprotju s takratno linijo. Pa so fantje po nekakšnih ovinkih le prišli do nastopa. Pravzaprav so se na odru, kjer je bila tistikrat proslava ob bogve katerem državnem prazniku, pojavili nenapovedani in po že končanem uradnem delu programa. Gospod, ki je vodil program, je napovedal, da bodo fantje pokazali kaj so se naučili in res so korajžno prišli na oder.
Kar se je zgodilo se danes celo za tiste čase zdi nekoliko pretirano kazanje bogsigavedi kakšne zavesti. Prvi dve vrsti gledalcev sta se dvignili in jadrno zapustili dvorano. Gospe in gospodje, takrat so bili seveda tovariši in tovarišice, seveda niso mogli poslušati fajmoštrovih učencev. Saj to bi bilo kot , da so šli v cerkev. Kar mraz jih je po mojem stresel ob takšni misli. Nekateri med njimi bi mogoče celo radi prisluhnili, pa so se morali zgledovati po tistih najbolj pravoverno usmerjenih. Nikar ne misli, da ne razumem tako enih kot drugih! So bili pač takšni čudni časi. Tega pa nikakor ne morejo doumeti moji možgani kako lahko danes nekateri , ki so takrat vstali v tistih prvih dveh vrstah spet tolčejo po mizi in robantijo čez preteklost in……ja, lahko bi rekel kar čez samega sebe in za piko na i? Ja, za piko rečejo na koncu še amen.
Pa pri tem ne izgledajo neiskreni, kje pa! Z neoporečno gorečnostjo so za stvar Ja res, ko to opazujem, mi pa res včasih kar sapo jemlje.

Nobenega namena nisem imel, da bi kogarkoli poimensko navajal. Niti tistih, ki niso marali poslušati godcev, še manj pa raznoraznih režimskih biričev, ki so počeli za zdajšno pojmovanje vrednot še kaj večje nemarnosti. Zanimivo, je da si danes te pripetljaje pripovedujemo tako bolj, kot nekakšne šale ali anekdote in prav na tak način so jih ti ostareli fantje servirali tudi meni in pri tem je bilo precej smeha in dobre volje. Da so bile stvari povezane z mnogo trpljenja in psihičnih travm so možje kar zanemarili. Po svoje jim niti ne gre zameriti.

..se nadaljuje……………