“Ko sem končal s suhoparnimi podatki in zbiranjem slik, je kazalo, da bom prav preveč lahko spisal željeno bukvo. Zgledalo je, da mi ničesar ne manjka več. Od začetka stoletja sem imel pokrita vsa leta s podatki in tudi nekaj zgodbic iz ustnega izročila se mi je nabralo. Ko sem v farovžu prepisoval podatke, mi je fajmošter navrgel dve ali tri anekdote, prav tako mi je vsak, ki je prinesel kakšno preperelo sliko, navrgel zgodbico v zvezi z njo. Stvar je dajala kar lep vtis. Pa se mi je zdel kar malo preveč lep, veš !”
“Kako misliš, prelep?”, sem se več kot začudil iznenadni spremembi razpoloženja.
“Ko sem vse zbral in napravil načrt, osnovo za knjigo, sem uvidel, da ne pišem zgodbe o kmečkem okolju, o majhni vasici , o usodah ljudi ampak nekakšen esej o pravljični idili; To pa že tudi sam veš, da zgodbe iz teh krajev niso zgodbe o pravljičnem življenju. Idila je lahko spravljena na starih slikah, v trenutkih iztrganih iz čisto drugačnega časa. Ta drugačen čas pa me je , če mi je bilo tako prav ali ne , mnogo bolj zanimal.

Pravili so mi o kmečkem delu, o košnji in podobnem. Risali so mi sliko o veselih možeh, ki so s pesmijo na ustih spretno gonili svoje kose po pobočjih tod okoli. Celo v tiste senožeti so se vedno podali, a veš tiste, ki se kot dolgi, ozki jeziki zajedajo v bregove tod okoli. Bili so takrat to dvakrat daljši jeziki a so morali biti obdelani do zadnje biljke. Kosci so vztrajno, počasi, korak za korakom tiščali proti vrhu. Za vsakih par zamahov posebej se je možakar moral vsidrati s peto v rušo in pokositi dosegljivo travo potem pa zadevo ponoviti in ponoviti in spet in spet in možje so se zvečer sesedi utrujeni v svoje slamnjače. Zanimivo, danes se nekaterim ljudem komaj zdi vredno pokositi travo pred lastnimi vrati. No pustimo. Kje sem že ostal? Aja! Majhni mulci, sedem ali osem let stari, so nosili možem vodo.
Nekateri od takih fantkov, zdaj so že starejši možje, so mi tudi pripovedovali te stvari. Dva moža sta stalno klepala kose. Vsakih nekaj ur jima je bilo potrebno dati orodje, da popravita utrujeno rezilo. Monotona pesem njunih kladiv je bila samoumevna spremljava košnje. Ko je zazvonilo v zvoniku, so gospodinje in dekle prinesle jerbase in flaškone. Posedla je druščina pod jablano in prigriznila in se pogovorila o delu in o raznoraznih stvareh. Bili so to šegavi, šaljivi in hudomušni ljudje. Radi so komu ponagajali ali se pošalili na njegov račun. Še najmanj kar se je takšni žrtvi lahko pripetilo je bilo, da so ji osovnik napolnili s kakšno nesnago, medtem, ko si je siromak privoščil tiste četrt ure počitka po kosilu. In bilo je smeha in veselja in dela so se oprijeli spet in spet z veseljem in pesmijo na ustih.

Takšno sliko so mi risali, vidiš. Pa sem vztrajal, da takšna zagotovo ni čisto prava in edina. Starčki so sprva malo čudno gledali. Češ, kaj bi pa ta rad, sčasoma pa so se le odvezali in navrgli kaj manj bleščečega iz tistih dni. Zanimivo so se lotili tega. Namesto, da bi meni navrgli še zgodbico ali dve, so se začeli zbadati sami med sabo:

“A si prepeval praviš, ko si lezel nazaj v breg? Raje povej, če si kdaj sit vstal od južine, bik!” Pripomba možička je sprožila pravi val besed. Imel sem vtis, da je možem razvezal vozel v grlu. Vsulo se je iz njih, da sem komaj spremljal njihove besede.

“A sit? Še vedel nisem kaj je to, sit. Enkrat sem prišel nekaj minut za drugimi na košnjo. Nihče ni rekel besede. Pri malici pa mi je gospodinja meni ni tebi nič odrezala dva koleščka klobase manj kot drugim. In baba je tudi vsem navzočim objavila, da je to za zamudo. Za opomin drugim, je rekla. In kaj sem hotel. Tiho sem bil. Da ne boš mislil, ti pisun, da sem hodil garat v tisto gmajno za hobi, za žoging in trim ali kako že pravite sedaj. Moral sem iti, če smo hoteli pozimi jesti in če smo hoteli v njihovem grmovju nabrati malo lesa za mrzle dni. Ja, gospodinja je bila pa skopa. Pa ni nič nesla s sabo, veš. Pravijo, da v skrinji, ki jo je zapustila, ko je škripnila, ni bilo niti za eno ubogo plačo denarja, so vse pojedle inflacije in tiste zadeve. Baba pa je to priskoparila skozi vse svoje življenje. Naši žulji so bili tam notri in naš znoj. Celo do svojih menda ni bila kaj dosti boljša, celo do otrok ne.

Da ne govorimo o hlapcih in deklah. Menda so hlapci imeli postlano kar v svinjaku….sicer pa , naj počiva v miru. Je že dvajset let kar je spustila ta zadnjo sapo.” Možiček je komaj zajel zrak. Pol tiše je rekel ;” Pa zaradi dveh koleščkov ne bi bil nič bolj sit, veš. Sem se pa počutil tako bedno in ponižano. In to…,da sem se tako počutil.”, je požrl suho slino, ” so mi lahko napravili kadarkoli so želeli.”

Nagnila sva kozarec in naročila nova dva. Ja, je že kar minilo nekaj časa kar sva se zadnjič dobila in razpredla enega najinih pametnih pogovorov.

“Vse sem si zapisal, pravzaprav sem si večino kar zapomnil. So možje zelo slikovito pripovedovali. Ko smo prišli do tistega kako si je kdo s kakšno deklo ali sramežljivo nedolžno mladenko popestril kmečka opravila, sem moral vrle pripovedovalce na koncu kar malo zaustavljati. Lipe, tisti a veš, ki ima tisti hecen vzdevek, je imel takšnih zgodb na kile in kar po vrsti so bile dovolj zabeljene. Ne bi si mislil, da so se dogajale toliko let pred seksualno revolucijo. Ja,njemu jih kar ni zmanjkalo, saj zato mu pa verjetno tudi tako pravijo. ”
Lipeta, ki mi je o njem pravil prijatelj, seveda poznam, kot vsi drugi tudi. Kljub svojim letom, preko osem desetletij je že nabral, ne govori kaj prida o drugih stvareh kot o tem kako je bil v svojih boljših letih pravi kaveljc za tiste stvari. Mimogrede navrže kakšno zgodbico, ki nam jasno da vedeti, da so bile v tistih časih te zadeve sicer malo drugače urejene še zdaleč pa ne tako zahojeno in puritansko kot so nam to razlagali pred leti, ko nam niso prav pogosto priznavali, da so tudi včasih ‘tamladi’ našli pot, da so potešili svoje mlade strasti.
Ko se sedaj po toliko letih odveže jezik kakšnemu staremu gostilniškemu stricu pa kaj lahko dobimo vtis, da so bile tu in tam te stvari celo bolj liberalne kot so danes. Seveda se je včasih zgodila nesrečnim mladostnikom kakšna nepredvidljiva nesreča. Za zaščito pred takimi nezgodami so imeli takrat bolj pičle možnosti, pozdravili pa so zadrego s hitro poroko in stvari so tekle naprej in¸redko kdo je mislil, da kaj ni kot bi moralo biti.

Lipetov sloves pa menda ni iz trte zvit. Vedo povedati tudi drugi njegovih let, da je bil korenina. Sedaj pa okoli tega včasih rad potoži,češ: ” Ko sem še lahko kakšenkrat , je bilo kar v redu zdaj ni pa nič, ja pa res nič!” Po kakšnem takem kratkem izlivu nostalgične otožnosti kaj hitro preklopi nazaj na svojo hudomušnost in spusti kakšno močno opazko. Če takrat mimo mizice pri kateri srka iz svojeg glažka slučajno pride ženska in to še lepa in mlada povrhu , ne pozabi navreči kake iz svojega bogatega repertoarja. Zelo znana je tista:” O bog, če si mi že vzel moč, zakaj si mi pa misel pustil?”
” Seveda sem ga moral malo povprašati o tistih časih,” je nadaljeval moj znanec ,” čeprav sem vedel, da bo poudarek na njegovih onovrstnih podvigih Ali pa ravno zaradi tega.”
Začel sem kar v njegovem stilu; ‘Kako je Lipe, a še kaj poštimaš tastaro?,” sem planil . Malo je sicer čudno pogledal, a se je kmalu široko brezzobo nasmehnil in odvrnil v zabavo vseh prisotnih; ‘Poslušaj mulc, ko boste ti in ostali tukaj v mojih letih, boste lahko srečni če boste še lahko zadrževali vodo!’

…….se nadaljuje…………