Ja, vse je bilo mirno, le rečica je malo pošumela, ko sem stopal mimo kraja kjer se speni v majhne brzice. Jasno je bilo in luno sem videl v vodi.
“Ja” , sem si rekel prej kot sem sedel za volan ” prav je imel. Lep kraj je to. In naj ostane tako! ”

Človek je vedno nekje doma. Tudi brezdomec, celo najbolj izgubljen, pozna nekje kraje, ki so mu vsajeni v srce. Mogoče ta slednji to čuti še najbolj, vseeno pa tokrat ne bomo razmišljali o mračnih usodah takšnih nesrečnikov. Tudi čisto vsakdanji človek kdaj začuti željo po tistem pravem domu, ki je pustil lepe spomine nekje v mehki steni duše.

Tako je postalo zelo običajno, da se v tej ali oni vasi, dolu, gorenjem ali dolenjem logu, selu ali pa pač v katerem koli na videz in nasploh zelo nepomembnem, neznanem in komaj še obstoječem kraju zberejo na družabnem shodu ljudje, ki tam živijo in tisti, ki imajo tam svojce, žive ali pa one, ki jim za vse svéte prinesejo nekaj rož. Nekateri imajo v tistem kraju le še hišo, zasilno popravljeno za vikend, drugi so postavili novo v ta namen, ker se je stara sesedla pod bremeni let. Tudi kak novi član te skupnosti je vmes. Je že po neki čudni poti zašel v ta konec in se navdušil nad okoljem, ljudmi in ugodno ceno starih zapuščenih domačij. Za takega bi rekel, da si je našel , če že ne svoj drugi pa svoj nadomestni dom.

No, kot že rečeno, vse večkrat se ti ljudje radi zberejo in tako pokažejo svojo pripadnost tej skupini, začutijo svoje korenine in tako na nek način najdejo svojo pravo identiteto. Nostalgičnim čustvom takrat dajo svobodo in se jih ne branijo. Hrepenenje po mirnosti vaškega življenja je v njih vsaj tako močno, kot je bila pred desetletji želja po pobegu iz enoličnega vaškega vsakdana.

Ob takšnih priložnostih je še bolj kot druge dni primerno proslaviti zaključek kakega pomembnega opravljenega dela v vasi, najsi bo to obnova starega vaškega vodnjaka ali pa strehe na zvoniku. Daleč najbolj svečano pa se zdi , če na tak dan proslavijo izid čisto prave pravcate knjige. Prav ste prebrali; knjige. V mislih imam knjigo , ki govori prav o ničemer drugem kot ravno o ljubljeni vasici in njeni zgodovini. Mogoče se sliši malo čudno, vendar se to kar pogosto dogaja. Večkrat se pač najde v takšni skupnosti človek, ki ima tisto žilico in željo, da se loti takšnega dela.

To je ponavadi človek, ki že tako ali tako vedno nekaj tuhta in snuje. Običajno velja za nekoliko čudaškega. Za uresničitev svojih idej mu ni mar svojega časa in še manj energije in že vnaprej odmisli kakršnokoli korist od svojega početja ter se zapodi v delo. Pri opisovanju preteklosti in sedanjosti kraja potrebuje poleg svojega spretnega peresa še stotine in tisoče podatkov, ki jih neutrudno zbira iz svojih spominov, še bolj pa iz spominov starejših sovaščanov, v arhivih farovžev in s pozabljenih podstrešij in zaprašenih skrinj.

Slučajno sem bil pred časom kot gost udeležen takšnega shoda. O knjigi ni bilo ne duha ne sluha, kar me je nekoliko presenetilo. O tem bom več povedal kasneje. Bilo pa je veselo in svečano. S skupnimi močmi so vaščani, tako tistih nekaj , ki tam še živijo, kot tudi veliko število občasnih povratnikov praznovali ureditev javne razsvetljave in prenovitve kulturnega doma. Bilo je nekaj govornikov, bili so muzikanti in bilo je veselja in vriskanja in sploh bilo je super. Tako se mi je vsaj zdelo. Potem sem zagledal možakarja, ki sem ga imel v mislih. Lahko bi ga imenovali kar vaški pisec, čeprav to nikakor ni zadovoljiv opis. Pa saj tudi ni pravi pisatelj. Le spreten je nekoliko s peresom in dušo ima za lepe besede. Vse to bogastvo pa uporablja za opisovanje svojega malega sveta, ki ga ima rad.

Prav smešen je včasih s tem svojim rodoljubjem. V teh časih, ko vse obrača pogled v svet in vsak vidi tam le svetle strani, pri sebi doma pa le pomanjklivosti in ničvrednost, je on še vedno neomajen patriot. Če kdaj v družbi kdo govori o stvareh, ki naj bi nam bili za vzor , o lepih krajih po svetu, o urejenosti človeških odnosov ali pa celo samo o lepih dekletih in dobrih jedeh, ki jih je spoznaval po svetu, takrat začne stiskati zobe in če le pride do besede zatre sicer dobronamerno pripoved. Samo dobre strani , da vidijo po svetu in kot konji s plašnicami gledajo le v eno smer. Kaj pa umori na ulicah in revščina v getih? Kaj pa razčlovečena družba? Kaj pa umetna hrana, ozkosrčnost in neumnost, ki prevladuje v tisti njihovi svetli civilizaciji? Ko se tako razburi, si sicer le redkokateri to žene k srcu, a moj znanec se počuti bolje, nekako kot da je opravil svojo dolžnost. To svojo miselnost in občutek za lepe stvari okoli sebe kot že rečeno rad strese na papir.

Seveda je to njegovo delo povsem naivna umetnost in tudi sam ne pričakuje, da bi z njo prodrl med kakšna bolj znana imena. Vendar pa včasih na proslavi, kot je bila omenjeno vaško slavje, slišimo njegovo pesmico ali pa slavnostni govor, ki pogosto zveni kot oda svojemu ognjišču. Seveda pa ga imajo tudi ljudje radi. Vsi poznajo njegovo prijaznost, vsaka stara ženica in vsak od maloštevilnih otrok. Le možje, posebno tisti, bolj delavske sorte, ti ga imajo tudi malo za čudaka, češ; ” za kramp naj prime, če je dedec ne za svinčnik!”
Možakarje lahko po svoje razumemo, priznamo pa tudi lahko, da so takšne , nekoliko umetniške dušice kaj redek okras naših krajev
Ta dan mi je tudi zaradi tega padlo v oči, da ni nič kaj v središču dogajanja. Tokrat se je držal čisto zase in glede na to, da možaka, kot že rečeno, že dolgo poznam, sem mimogrede ocenil, da ga nekaj pošteno žuli.

“Nekam potuhnil si se danes”, sem brez ovinkov planil. Razumel je, da hočem poudariti kako ponavadi bolj v ospredju sodeluje pri takšnih prireditvah.
“Se mi ne ljubi kaj preveč”, je zamahnil z roko in v isti sapi poskusil spremeniti tok pogovora. “Veš kaj ? Spijva raje kakšen kozarček, je že kar dolgo kar sva zadnjega. Se komaj spomnim. Kaj boš pil? Kot ponavadi?”

Odločil sem se kot ponavadi. Sedla sva in prisluhnila govorniku. Leporečil je o vasi, o novi cesti in o prenovljenih hišah.
“Zdaj je pa čas, stari, da mi poveš kaj o tem”, sem jasno nakazal, da ne mislim kar odnehati. “Poznam te kot star kovanec, pa tudi, ja , pravzaprav sem tudi nekaj slišal o tvojem raziskovanju.”
“No, potem pa najbrž veš, zakaj me vse skupaj jezi”, se je vdal mojim napadom. In prisluhnil sem:
“No, kot praviš me dobro poznaš. Potem tudi veš, da sem hotel preteklost tega našega prelepega končka sveta spraviti na papir, dokumentirati in podariti našim otrokom, kot rad rečem. A se ne sliši fino? ”
“Ja, ja, ti kar nadaljuj ” , ga skoraj nekoliko neprijazno spodbodem.
“Ja, sem po mojem kar dobro začel. Po prvih dneh mojega snovanja sem bil navdušen kot kakšen prepotenten adolescent. Komaj sem si privoščil par ur spanja in spet sem bil v akciji. V tednu ali dveh že ni bilo več krajana, ki ga ne bi povprašal po kakšni stvari iz preteklih let. Sumim, da so me bili nekateri že kaj kmalu siti.”
Tu si je vzel trenutek in se navihano namuznil, češ, kaj me briga. Bodo že potrpeli. In že je nadaljeval:
“Začetek je bil pravzaprav lažji del. Precej poti in stroškov sem že res nabral ampak drugo so bile predvsem formalnosti. Skakal sem po uradih in župniščih in zéval v ogromne bukve. Našel sem podatkov, da bi lahko spisal petkilski almanah. Vse sem lepo sistematično razvrstil in dobil zelo dobro osnovo za svojo bukvo.”
Muzikanti so urezali polko in zraven naju je nekdo rezko zavriskal. Bil je znan obraz, le nekoliko bolj rdeč kot ponavadi. Tudi obnašanje lastnika omenjenega frisa je bilo za malenkost drugačno kot ponavadi. Sicer pa takšni pojavi spadajo v sklop praznovanja in ne gre jih gledati kot nekaj strašno slabega. Konec koncev so to možje, ki med svojimi težkimi delavniki le redko najdejo čas za praznike. V svoji novopridobljeni korajži se je mož obregnil ob mojega sogovornika :
” Kaj je Hemigvej, a ne bo nič s komu zvoni? A je padu zvon v vodo? A se je špaga utrgala? ”
Možakar je šel svojo pot in se v navdušenju nad pogruntanim dovtipom gromko smejal. Uvidel sem, da ima moj znanec res nekoliko omajan renomé med svojimi sovaščani.
“Ti! Se je le meni zdelo ali se je res delal nekoliko norca iz tebe? ”
“Prav se ti je zdelo.”, odvrne ,” Si pa res odprte glave, to ti moram priznati.” Trudil se je dajati vtis , da tudi sam jemlje vse skupaj nekoliko v šali. Neuspešno se je trudil.
…..se nadaljuje