Petek, tam okoli poldneva. Po zgodnjem kosilcu sem malo prej odšel na delo. Do druge ure sem imel še ravno dovolj časa za moj kapuccino in za to da preletim cajteng, dogodke prejšnjega dne, srhljive nesreče, športne uspehe in kakšen bedasti vic na zadnjih straneh.
Mojo pozornost je med rutinskim kafetarskim početjem pritegnil mladenič, ki je očitno utrujen počival za mizo v kotu. Utrujenost je v tem primeru le delno primerna prispodoba za njegovo stanje. Fant je bil uničen zaradi več dejavnikov, pod bremeni tistega jutra je namreč v oštariji zaspal kot ubit. Skuštrana glava mu je slonela na levici, ki jo je v ta namen iztegnil do polovice mize. V desni je še vedno držal na pol polno flašo piva, ki mu je očitno veliko pomenila.
»Ej stari!«, sem siknil. Za čuda se je fant odzval, dvignil glavo in me pogledal. Takoj mi je bilo žal , da mi je padlo na pamet motiti ta prepotreben počitek. Izpod čela z vzorcem rebrastega žameta, ki se je dodobra skopiral z rokava na njegovo kožo so me namreč pogledale krvave, goveje oči na koridi ravnokar potolčenega bika. Kar olajšanje sem začutil, ko so se oči zaprle nazaj in je glava spet padla v prejšnji položaj, kot da se ni nič zgodilo. Seveda tip, ki ga sicer dobro poznam, ni niti slučajno vedel, da ga je kdo obgovoril. Kje pa! Tudi če bi ga v tistem trenutku spravil na noge, se z njim rokoval, ga objel in poljubil na presenečena lica, se tega zagotovo pozneje ne bi spomnil.
»Kaj ni to žalostno?«, me je pobarala kelnarica. Bila je Marija, ki se je tudi sicer stalno nekaj obregala ob stranke pa če je bilo to potrebno ali ne.
»Z nočnega šihta je prišel in obvisel tukaj« je še naprej jamrala nad njegovim nevšečnim stanjem.
»Ne vem kako so lahko ostali njegovi kolegi takoj odšli, on pa je ostal tukaj kot da ne bi vedel kje je doma. Dva sta spila vsak po malo pivo, eden kavico potem pa so lepo odšli in je ta ostal sam. Sedaj pa poglej kakšnega se je naredil! Joj, če bi bil moj! « V tej fazi njenega blebetanja je pomenljivo pokimala in z iztegnjenim kazalcem žugala proti utrujencu,« če bi bil moj dec, bi mu že pokazala!«
»Ja, res je žalostno!« sem se v tistem trenutku vtaknil v njen zoprn samogovor. Navidezno strinjanje ji je bilo všeč in še bolj se je izprsila in nasmeh se ji je raztegnil do ušes. To stanje sem v naslednjih trenutkih neusmiljeno porušil. Iz mojih ust se je med zapuščanjem prizorišča usul plaz besed, ki so se minule minute nabirale za pregrado, ki ji pravim »saj ni vredno ».
» Zelo žalostno!« sem nadaljeval » žalostno je, da je ostal sam. Zakaj se ostali po celem tednu nočnih šihtov niso vsedli skupaj z njim in se ga pošteno napili? Ko sem bil jaz v njegovih letih, je bilo to nekaj čisto poštenega in običajnega. Žalostno je tudi, da šimfaš svoje stranke. In še nekaj sem pozabil. Kakorkoli je tip pač zabluzil…….to je storil za svoj denar….zaslužen.!!«
Očitno hud sem odšel skozi vrata, presenečena Mary me je pospremila le s pogledom, brez besed!
In sem šel na šiht in po šihtu sem se odločil, da bom šel na pir. Če ne bom žejen pa zaradi principa. Na zdravje!