Ko so moji stari tam nekje sedeminšestdesetega leta prišvercali prvi pralni stroj iz Trsta, je bilo to na meji pregrehe. Stara mama je gledala tisti plehnato škatlo izpod namrščenega čela in se kar ni mogla sprijazniti s tem nerazumljivim in predvsem nepotrebnim stroškom.
»A tudi toliko nismo več vredni, da bi cunje oprali ali kaj? », je bil njen legendarni stavek, ki sem se ga pozneje vedno spomnil, ko je kje tekla debata o nesprejemanju napredka, o zavračanju novih tehnologij in o starokopitnih pogledih na nove dosežke.
Pozneje je na tistem Candy-u kar lep čas prala svoje gate in majice cela žlahta in trajalo je sedemnajst let in deset tisoč ciklusov, da je siromak klonil pod bremeni časa.
Babica Julija že leta gleda na napredek iznad oblakov in je zagotovo še vedno skeptična in arogantna glede tega. V to ne gre dvomiti.
Nekaj blizu dvoma pa se je zadnje čase pojavilo tudi pri meni. Sicer sem menda malo mlajši , kot je bila takrat omenjena dvomljivka a moji pomisleki na hitro zgledajo močno podobni tistim okoli pralnega stroja.
Bral sem nekakšen test mobilnega telefona. Kaj prida me takšne stvari ponavadi ne ganejo, čeprav je komaj dve tri desetletja od takrat, ko sta samo James Bond in Blake Carington imela v avtu svoj telefon. Premakne me ne niti dejstvo, da se da s sodobnimi mobilci poleg drugega celo telefonirati, poklicati prijatelja ali javiti ženi domov svojo zamudo.
Moje misli je nekoliko spodbudilo šele dejstvo, da sem ob omembi strašnega telefona pri omizju izpadel popolnoma neaktualen. GPS, povezavo s satelitom, karte mest in podobne ropotije niso še zdaleč več nikakršne novosti. Kaj vse se menda že dobi vgrajeno v navaden mobilnik. Kratic, storitev in možnosti si seveda nisem niti slučajno zapomnil. Saj me to kakopak tudi kaj prida zanimalo ni. Od vseh cvetk, ki so mi jih servirali najbolj abdejtani prisotni, mi je največji vtis pustila tista o mobi zadevi, ki ribičem lahko služi kot nekakšen sonar in opozarja na ribe v temnih tolmunih.
Kaj hitro sem si sam pri sebi zamislil ribiča, ljubitelja narave, ki si privošči pobeg iz urbanega cirkusa in se poda med pomirjujoče bregove moje bistre zelene Idrijce. Tam pod košatimi oboki starih vrb in v senci dišečih akacij najde pristen stik z ohranjeno naravo in tam začuti svoje prvobitne nagone in občutja…………
Takrat pa možakar iz žepa potegne svoj aparat, vključi povezavo s satelitom in aktivira sonar…….. bog se usmili njega in njegove tehnologije.
Pred leti sem nekje prebral intervju z Davidom Boviem. Pojma nimam o čem je tekla beseda, sam Bovie me ni nikoli zanimal. V spomin pa se mi je vtisnila njegova misel o tem kako se bo človek razvedril v »daljni« bodočnosti. Menil je , da bo takrat človek plačal, da ga bodo zaprli v sobo brez vseh zvez z zunanjim svetom, kjer bo v roki več ur držal kos lesa ….in se dobro počutil.