Spoštovani!

O nacionalistični problematiki sem razmišljal zato, ker sem iznenada opazil kar nekaj zelo komentiranih postov s tega področja. Kot pri vsaki podobno kočljivi problematiki tudi tukaj opažam veliko mnenj in zelo malo debate. V kratkem času se »sogovorniki« postavijo čimbolj vsak na svoj breg in trdijo svoje. Jaz se z nacionalizmom običajno ne morem identificirati, razumem pa, da imajo nekateri ljudje drugačne izkušnje in razumem tudi, da stvari niso vedno takšne kot zgleda na prvi pogled. Omenil vam bom samo en dogodek, ki poleg tega po dvajsetih letih tudi ne zgleda bogve kako dramatičen, so pa določeni ljudje takrat to občutili drugače in imeli pozneje zaradi tega tudi večje ali manjše težave.

Sem iz tiste generacije, ki se še dobro spominja kako je bilo okoli 1986 priti kakšno soboto zvečer v restavracijo Nanosa, v Kanon ali na Sočo, kjer so si naši vrli južni bratje okupirali omizja in ob rakiji prepevali sevdalinke. Spomnim se imen in obrazov in nekateri so menda izginili v njihovi vojni, bog jim daj večni mir. Stopil sem takrat v Nanos kot white man in black neigbourhood in naročil špricer in cigarete. K meni je pristopil droban možic in me z izrazom ihtave ninje vprašal :«Šta gledaš?!«

Prijel bi ga za kravateljc in položil ob šank a sem bil dovolj seznanjen, da sem vedel da ostali manj drobni komaj čakajo na to. In vse se je dobro izšlo, marsikomu pa se ni in takih dogodkov je bilo vse več in potem je po nekaj incidentih na nekem žuru v modri dvorani počilo.
Nihče nikoli ni vedel od kod se je takrat tam našlo vsaj dva ali tri avtobuse neavtohtonih Bosancev!! Po nekaj urni barufi in hajki po mestu so prišli specialci in vse se je pomirilo. Nihče pa ni nikoli pozneje omenil, da smo bili naših krajih kdaj podvrženi maltretiranju in provokacijam. Bili smo le nacionalisti in zatiralci poštenih bratskih delavcev. Najbolj mi je ostal v spominu naslov iz beograjske Politike: NAŠI RADNICI U SLOVENIJI SPAVAJU U ČIZMAMA!!!