Pogosto se postavim v bran sedanjim časom, našemu standardu in morda celo politični situaciji. V ta namen včasih brezkompromisno zavrnem dobrohotne nostalgične namige in v kali poteptam neškodljiva in simpatična obujanja spominov. Od tega seveda tudi sedaj ne mislim kar naenkrat odstopiti. Še vedno mislim, da nam ni ravno tako hudo, kot rada često brez kančka dvoma trdi raja okoli mene.
Pozabil pa sem omeniti nekaj postranskih pogojev, da lahko moje trditve držijo.
Eden ot teh je tudi, da si v tej državi zdrav in če je le mogoče, relativno mlad.
Mohorju v tej fazi nisem mogel ugovarjati. S svojo trenutno izkušnjo z našim zdravstvenim sistemom je imel dovolj dobre argumente, da nas je debata neustavljivo vodila ravno tja od kjer se vedno vrnem slabe volje. Ja, zdravstvo v naši deželi pri naši mizi ne najde ravno častnega mesta! Ravno nasprotno, ko drug za drugim dodajamo svoje izkušnje, se to v osnovi spoštovanja vredno področje v nekaj korakih sprevrže v greznico navlake in nečloveške sodrge. Zdravnik, ta najhumanejši akter v tej igri se iz dobrodušnega entuzijasta v kratkem času spremeni v brezdušnega obrtnika, ki sicer spretno in modro reši marsikaj na meji mogočega a le, če se to tisti trenutek splača in če je dovolj na očeh.
»V nasprotnem primeru, pridite popoldne in prinesite petnajst tisoč evrov!«
»KAAAJ?!«
Čovek bi včasih prijel kakšnega za kravateljc, ga malenkost dvignil od trdnih tal in ga vprašal tokrat po njegovem milem zdravju, po tem kaj piše v njegovih opisih del, ki jih je dolžan opravljati za plačo, ki si jo je prištrajkal. Vprašal bi ga tudi kdo in zakaj mu je dajal štipendijo, ko se je svaljkal vsa tista leta po faksu.
Vendar tukaj spet pride na plano tisti neljubi pogoj. Bolan , nemočen , prestrašen človek pa ne grabi dohtarjev za kravateljc!
Moj tast je poseben človek. O njegovem načinu razmišljanja in življenja bom mogoče razmišljal kdaj drugič. Vsekakor pa ni človek, ki bi stokal zaradi malenkosti. Ko sem ga peljal proti beli Ljubljani in je zelen v obraz in z velikimi sragami hladnega znoja na čelu sedel poleg mene in se držal za izpahnjeno ramo pa je nekajkrat glasno zajamral. Takrat sem vedel, da ga pa zares boli. Na urgenci tega očitno niso vedeli. Ure in ure se nisva mogla znebiti občutka, da se tam nič ne dogaja. Po mili prošnji, češ da res ne zdrži več, so starega sprejeli v ordinacijo in ga po kratkem postopku naložili na voziček, ga porinili pred rentgen in spet se je dve uri pojavljav tisti isti občutek o vsesplošnem ničdogajanju. Mimo so hodili stari dohtarji z generalskim izrazom na frisih in mladi gejevsko delujoči stažisti z ozkimi očalci in belimi na frišno pobritimi lobanjicami. Mimo so hodile cele čete medicinskih sester in nabildanih tehnikov. Čisto vsi so vrhunsko obvladali tehniko popolnega ignoriranja človeka v omembe vrednih težavah. Saj pozneje se je vse uredilo. Utrujenega a olajšanega dedca sem proti večeru peljal proti domu in nikoli in nikdar ne bom pozabil tiste njegove izjave:
»Veš, Dare, deca ko ima čez šestdeset let bi bilo treba ustrelt!«
Ko star čovek potrebuje pomoč, bi jo moral biti tudi deležen. Moral bi imeti občutek, da tisti, ki jim je to poklic ne le morajo ampak tudi želijo pomagati. Počutiti bi se morali varne in obravnavane spoštovano z vsemi njihovimi leti poštenega dela vred, z leti ki so zgradile bolnišnice in izšolale te arogantne nadljudi. Če se v ustanovah zgodi, da je kakšen tak pacient problematičen zaradi administrativnih težav, da ga po domače povedano ne vedo kam z njim, je to treba reševati tako, da tega ostareli bolnik ne občuti. Če pa tega tako visoko omikana gospoda kot je ta danes obravnavana dohtarija ne zmore, kako naj potem pričakuje naše spoštovanje.
Mohor, materi želim čimprejšnje okrevanje in vrnitev med prijazne ljudi.
Ja, moj tast je pa tudi v redu…nismo ga ustrelili!
12.5. 2007 ob 11:12
Živemu človeku se marsikaj zgodi. Samo bolan ne smeš biti. Se strinjam. Sam imam veliko izkušenj z njimi. Ravno v tem letu se spopadam s problemi onkoloških bolnikov in pa pogoji v katerih dela zdravstveno osebje. Zdravniki so razred zase. Nekateri so doktorirali, da imajo svoj naziv. Nekaj izbrancev, pa opravlja svoje delo odgovorno in do pacientov prijazno. Ker njih ne opazimo, so ustvarjeni vsi pogoji, da bodo še ti počasi zabredli v vode klientelizma in korupcije. Žal.
12.5. 2007 ob 15:53
O nesprejemljivem obnašanju dotičnih se strinjam … v eni moji zgodbi, ki je na pol resnična (a zelo resničnih takih je žal veliko) je doktor zabrusil pacientki, da ji ni nič. dal ji je karton in ji rekel, naj menja lajf. rekel je, da po nepotrebnem bremeni državo z dodatnimi pregledi, ki bi jih morala dati skozi … potem je umrla. …
ima kdo kakšen naslov, namig, kako v Ljubljani do sočutnega, dobrega lečečega zdravnika? ne bi se branila imena. Lp. M.
12.5. 2007 ob 15:53
Mene pa v zdravstvu motijo sindikalistke in AFŽjevke. Kar naprej gonijo svojo, da privatizacija pomeni, da bo treba plačevati iz svojega žepa.
Jaz imamže 15 let privatnico - splošno zdravnico, pa do pred kratkim sploh nisem vedel, da je privatnica. Še nikoli nisem plačal. Enako z zobozdravnico.
Sindikalistke iz KC pa se samo bojijo, da pri privatniku ne bodo smele gobcati po TV, ampak bodo morale delati. Zato nas strašijo z dentisti, ki jih je res treba plačati. Vendar ti tudi v zdravstvenem domu mostička ali krone ne naredijo zastonj.
Kar se pa starih dedcov tiče; jih imam že krepko čez 60, pa me še ni treba ustreliti. Mi je preveč luštno!
13.5. 2007 ob 11:47
Popolnoma se strinjam glede privatnikov. Jaz imam takšno izkušnjo z zobozdravnikom. V pol leta mi je zrihtal zobovje pošteno, poceni in hitro. Zdaj imam že pet šest let mir. Koncesionarji se pa ve , odpravijo te čimbolj na hitro, material, ki ga zaračunajo prodajo še enkrat popoldne in v ustih je stanje vse slabše. Razen prve pomoči bi take tipe jaz kar prepovedal.
Sindikalisti so seveda tudi zgodba zase. Mene pa še bolj motijo vrhunski medicinski strokovnjaki, ki se borijo za direktorske in podobne administrativne ali politične funkcije v zdravstvenih ustanovah. Tiste bi šele vprašal kdo in zakaj jih je štipendiral!!
14.5. 2007 ob 14:05
Dare,
hvala za lepe želje!
Glede dohtarije pa bi imel tole pripombo:
nekemu gospodu so pred davnimi časi rojile po glavi neke misli o moralnih načelih zdravniškega poklica in dela.
Takrat tisti gospod še ni vedel nič o kapitalističnih in ostalih vrednotah, ki danes veljajo.
Bil je pač zdravnik!
Po njemu se danes imenuje zdravniška prisega.
Danes se obrača v grobu
gospod Hipokrat!
LP
15.5. 2007 ob 10:23
Nekoč so rekli “prijetno s koristnim”. Je to kaj narobe? Morala pa je pri tem figa v žepu.
Ko so komunisti razpravljali o socialiostični morali, semna nekem zboru rekel.
Morala je pojem iz religije. Mi pa smo ateistična družba. Govoriti o socialistični morali je tako kot govoriti o rdeči travi.
Nekaj podobnega velja tudi za dohtarje. Mislijo, da so nekaj posebnega, ker odločajo o življenju in smrti. O tem konec koncev odloča vsak polupismen sunit, ko nastavi bombo šiitom.
16.5. 2007 ob 17:45
S temi duhtari je pa ris križ. Ka ga nucaš ga ni kadar te pa ni triba te pa jebe.Kakor imamo v idriji lep primer fanatika v zdravstvu,kipa je še cenjen v višjih slojih na navadnim smrtnikom žav nedostopni.