dare.likar@siol.net

SE JE KONČALA STABILIZACIJA?

3.05.2007 · 1 komentar

Da nisem spremljal Slakove telovadbe in njegovega zadihanega blebetanja je posledica vsaj dveh stvari. Ena je ta, da vsaj pol tipov za tisto mizo, skupaj z vodilnim Milič- Hribarjem spada v društvo neprebavljivih gnusov Slovenije, drugi pa je , da si predstavljam da vem odgovore brez veleumnega omizja. To mogoče zveni malce domišljavo, vendar pa pred preuranjeno sodbo prosim za malo pozornosti.

Socialne težave moje ljubljene domovine vidim, kot posledico dolgoletnega dogajanja. Predvsem domnevam, da je problem v tem, da se določene zastavljene aktivnosti za doseganje naših višjih standardov niso izpeljale do konca, tako kot smo se strumno, stisnjenih zob in pesti , ponosnih obrazov in svetlih pogledov dogovorili. Neizpolnjeni dogovori, prelomljene obljube in izkrivljanje izrečenih besed na moje pričakovano bogatenje niso vplivale bogve kako pozitivno, edino kar smo dosegli je bilo vse večja utrujenost mojega bridkega uma in moje ne več rosno mlade hrbtenice.

V svet te neverending borbe so me postavili v obdobju, ki smo mu pravili čas STABILIZACIJE. Kdor ne ve kaj naj bi to takrat bilo, naj si poskuša bistvo zadeve izluščiti iz gesla, da je treba šparati, pa naj stane kar hoče. Šparali smo na najrazličnejše načine in vedno smo nekateri morali štediti tudi namesto tistih, ki jim to ni šlo tako dobro od rok. Vse smo počeli z veseljem, saj je bilo jasno, da bo po koncu obdobja zasijalo novo sonce na naše vedre proletarske obraze.

Naslednje kar se mi je vsedlo v spomin, je HIPERINFLACIJA. To je bilo stanje, ki so ga nekateri naravnost ljubili, a po nobeni logiki ni moglo trajati baš dolgo časa.

Ko je prišla slavna osamosvojitev, je dosežke naših žuljev in upanja naših očetov napadla grozljiva IZGUBA JUŽNEGA TRGA. Lahko bi na dolgo našteval fabrike, ki jih je spodnesla ta strašljiva packarija, od proizvajalcev kamionov do tistih, ki so delali sivozelene gate za vojaške obveznike.

Vštric s tem in potem globoko v prihodnost se je zajedlo boleče obdobje TRANZICIJE. To je preširok pojem, da bi ga poskušal opisati v dveh stavkih. Zaradi svoje širine je bilo to stanje tudi dober razlog za še širši repertoar izgovorov in seveda obljub.

In po vseh teh bolečih izkušnjah je našo rajo napadla najbolj zlovešča in že po imenu zelo dokončna temna sila. Gospodje z modrega vrha so jo poimenovali GLOBALIZACIJA. Sedaj pa ni več treba iskati izgovorov in opravičil v naših grapah in razdrapanih bajtah. Kje pa? Kje pa vi živite. Sedaj pa naše plače, naše službe in ostalo ropotijo določa to koliko smo se sposobni spopadati s Kitajci, Indijci in vsemi ostalimi, ki so številni in poceni.

In kaj želim povedati. Spet sem pri dveh stvareh. Ena in glavna je ta, da so se vse te ACIJE na koncu koncev tako ali drugače znašle nikjer drugje kot na mojih utrujenih in iztrošenih ramenih. Od vseh sil, vseh umov in vseh možnosti so se zgrnile ravno na človeka, ki iz teh mogočnih sil ni več zmogel iztegniti vratu in pogledati naprej. Ja vsule so se ravno na šibkega, upognjenega in sprijaznenega Dareta.

In drugi razlog. Ja, po treznem razmisleku sem prišel do zaključka, da bi znalo biti vse drugače, če bi mi povedali kdaj hudiča se je v mojih mladih končala tista strašna STABILIZACIJA.

  • Share/Bookmark

Kategorije: v afektu



1 odgovor ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !