dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2007

JAZ VERJAMEM V JANEZA

30.05.2007 · 5 komentarjev

Ali … Komu sploh še verjeti?

Zadnje čase imam velikokrat občutek , da me zasipajo s podatki , ki bi menda morali v meni sprožati miselne procese . Kar nekako zahtevajo od mojih zdesetkanih nevronov, da te podatke predestilirajo in povlečejo logične misli iz njih. Takrat se vedno znova podzavestno vprašam kako bi lahko jaz imel prav čisto svoje mnenje. Ma kaj lahko? Kako bi sploh smel misliti čisto nekaj svojega!

Ko je mali Darko še hodil v bolj male šole in nekaterih razlik še ni razumel prav posebno dobro, se je v njegovih malih možgančkih za vse večne čase razvil center za počasno paljenje in iskanje smeri mimo. To sta sicer v splošni nevrologiji nepopolno definirana sektorja a zelo pogosta pri povprečno intelegenti populaciji , ki izhaja iz klerikalno proletarske malomeščanske družbe. V glavnem tak osebek redko pravilno usmeri svoje potenciale, če pa že, to stori prepozno.

Janezek je svojo pot že kaj kmalu pravilno usmeril ne meneč se za svoja leta in še ne do konca razvite miselne organe. Njegov mali korak je delal gaz za prihodnje bolj pomembne, bolj korajžne in bolj velike.

Dare je šolo obvladal. Dobival je značke Iva Lole Ribarja, čeprav ni vedel kdo so bili ti trije, vpisal se je na gimnazijo in od tam kljub uspehu pobegnil po dveh letih, ker je potuhtal , da je pravi dedec kovač. Šolo, ki jo je pozneje končal, je kronal s tem , da je pri praktičnem delu ošpičil kos rjastega betonskega železa, ki ga očitno ni bilo škoda. Za popoln triumf je iz taistega železja naredil pravo zidarsko klamfo. Žarel je od ponosa.

Janez je v šole zakoračil z drugačnimi koraki. Ko je vstopil skozi široka vrata je stavba začutila, da bo dolgo njen. Končal je gimnazijo, končeval fakultete, partijske tečaje in na vrhu strme gore učenosti ga je čakal doktorat. Prav tako kot mali kovaček, ga je koval na nakovalu modrosti in nazadnje z obdelanim, izpiljenim korakal proti Olimpu. Na vrhu stopnic ga je čakal sivolasi profesor in mu v roke podal v tulec zvezano diplomo, na glavo pa posadil kartonsko pokrivalo. Janez je trdno stiskal tanke ustnice in srepo gledal v bodočnost, kot bi poziral za duplikat torinskega prta.

Dare je šel delat svojo državo na nepreklicen poziv. Oprtal je puško, napolnil žepe s patroni, poljubil mlado ženko in zbegan odšel v hosto. Tam se je boril. Dva dni se je boril s strahom in štirinajst dni z dolgčasom. Pri tegobah tistih štirinajstih dni si je pomagal s pivom in iskanjem gob. Taroka pač ni obvladal.

Janez je državo delal z velikimi in modrimi potezami. Tam je bil kot vodja, kot veliki mož. Oblikoval je svobodne dni , ki jih sedaj živimo. Še vedno je stiskal svoje tanke žnablje in se že vidno šibak razdajal svojim ljudem.

Dare je v svobodi delal zelo običajne stvari. Ljubil je svojo družino, za golaž ob treh je kupil malo mesa, enkrat na tri leta je pobelil stanovanje in pozimi očistil sneg okoli bajte. Pogosto si je privoščil pretirane količine pijače.Takrat je neartikulirano psoval cigane in se posmehoval gejem. Tudi mesa je pojedel preveč, posebno svinjine. Za nameček je tudi sam kdaj predelal prašiča v klobase, odrl nekaj zajcev in poleti zaklal kozliča.

Janez je v svobodi vzljubil življenje. Odpovedal se je mesu in preziral je v krzno oblečene dame. Sam si je pekel kruh in se sprehajal s svojim prijaznim kužkom. Romskim materam je zaželel prijazne božične večere in strpnost se je bleščala iz njegovih drobnih oči.

V svobodi , ki nam jo je Janez prinesel, smo v opoju demokratične moči šli na volitve. izbrali smo velike ljudi, ki imajo častne in plemenite ume. V te pa jaz ne zmorem dvomiti.

JAZ JANEZU VERJAMEM !

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

NACIONALIST!!

29.05.2007 · 4 komentarjev

Spoštovani!

O nacionalistični problematiki sem razmišljal zato, ker sem iznenada opazil kar nekaj zelo komentiranih postov s tega področja. Kot pri vsaki podobno kočljivi problematiki tudi tukaj opažam veliko mnenj in zelo malo debate. V kratkem času se »sogovorniki« postavijo čimbolj vsak na svoj breg in trdijo svoje. Jaz se z nacionalizmom običajno ne morem identificirati, razumem pa, da imajo nekateri ljudje drugačne izkušnje in razumem tudi, da stvari niso vedno takšne kot zgleda na prvi pogled. Omenil vam bom samo en dogodek, ki poleg tega po dvajsetih letih tudi ne zgleda bogve kako dramatičen, so pa določeni ljudje takrat to občutili drugače in imeli pozneje zaradi tega tudi večje ali manjše težave.

Sem iz tiste generacije, ki se še dobro spominja kako je bilo okoli 1986 priti kakšno soboto zvečer v restavracijo Nanosa, v Kanon ali na Sočo, kjer so si naši vrli južni bratje okupirali omizja in ob rakiji prepevali sevdalinke. Spomnim se imen in obrazov in nekateri so menda izginili v njihovi vojni, bog jim daj večni mir. Stopil sem takrat v Nanos kot white man in black neigbourhood in naročil špricer in cigarete. K meni je pristopil droban možic in me z izrazom ihtave ninje vprašal :«Šta gledaš?!«

Prijel bi ga za kravateljc in položil ob šank a sem bil dovolj seznanjen, da sem vedel da ostali manj drobni komaj čakajo na to. In vse se je dobro izšlo, marsikomu pa se ni in takih dogodkov je bilo vse več in potem je po nekaj incidentih na nekem žuru v modri dvorani počilo.
Nihče nikoli ni vedel od kod se je takrat tam našlo vsaj dva ali tri avtobuse neavtohtonih Bosancev!! Po nekaj urni barufi in hajki po mestu so prišli specialci in vse se je pomirilo. Nihče pa ni nikoli pozneje omenil, da smo bili naših krajih kdaj podvrženi maltretiranju in provokacijam. Bili smo le nacionalisti in zatiralci poštenih bratskih delavcev. Najbolj mi je ostal v spominu naslov iz beograjske Politike: NAŠI RADNICI U SLOVENIJI SPAVAJU U ČIZMAMA!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

KOMENTARJI!?

28.05.2007 · 1 komentar

Par minut nazaj sem skočil pogledat kaj je bila moja prva objava. Olajšano sem opazil, da ni bila podobna tisti molitvi, ki jo marsikateri vrže na Blog za uvod ob svoji pridružitvi. Ta ponavadi zgleda kot kupček opravičil in vnaprejšnih opozoril na domnevno nekvalitetno vsebino. Za piko na i pa je ponavadi dodana še tista lepa opazka:«Saj to tako ali tako pišem samo zase!«
Prvič: Bloge so se zmislili drugi, tako so mi dali udoben nezahteven medij, da lahko to počnem. Če bi bil še boljši bi izdal knjigo, če bi bil čisto zanič, ne bi vedel katere tri tipke moram pritisniti, da mi izpiše @. Mimogrede, poznam miljon ljudi, ki se ne bi nikoli lotili niti tega. A je prov?
In tega nikakor ne delam samo zase. Če bi hotel to imeti zase, bi pustil v računalniku ali pa kar v glavi. Mogoče bi lahko sprintal na papir in nosil s sabo, da si stvari preberem kdaj v težkih trenutkih. Ne, ne nič od tega! Jaz na svoje misli, zmedene, jasne , pametne, bizarne, zgrešene, bogokletne in naivne pričakujem odziv. Pričakujem pozdrave, kritiko, pohvalo in posmeh . Nekaj od tega bom vzel kot izziv, drugo v razmislek, tretje mogoče kot spodbudo. Z vsem skupaj pa bom zadovoljen . To bo zame znak, da sem bil deležen majhnega a sorazmernega, pripadajočega deleža slave.
Za nagrado, ker ste se potrudili prebrati to mojo ekspresijo vam poklanjam pesmico iz mojega starega, naivnega poetskega opusa. Tega je že preko deset let in še sedaj se spomnim kako sem se ob tem dobro počutil. Včasih komaj čakam, kdaj me spet zagrabi, da bi napisal dvajset novih pesmi.

PUSTITE NAJ DIHA

Novih dvajset pesmi bom napisal,
novih dvajset sprehodov in
novo prgišče opravičil za nedelo neopravičljivo.
V kozarec bom natočil spet meglo iz svojih žil
in družno bova spila ostanek
na sedmini moje domišljije.

In knjigo bom položil pod shrambo spominov,
lajšala bo noč počitka,
slabo vest bo obtežila,da bo tam ostala,
a z mano šlo bo pojasnilo:

Kaj je s tem fantom?
Je vodstveni delavec?
Politik?
Sprevrženec?
Bioenergetik ali ekolog?

Samo poet je-
Pustite ga naj diha.
Zaljubljeno ima srce.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

25. MAJ !!!!!

25.05.2007 · 5 komentarjev

Spoštovani obiskovalci moje skromne pisarije, zdi se mi, da skoraj moram nekaj napisati o petindvajsetem maju! Torej:

24. maja 1941 se je rodil v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota v židovski družini Zimmerman fantiček, ki so mu dali ime Robert.. Ko je bil star 6 let se je družina preselila v Hibbing. Pri osmih ali devetih letih je igral klavir – brez kakršnih koli učnih ur je kar razbijal po domačem klavirju. Zelo solidno je igral tudi orglice. Ob dopolnjenem desetim letom je dobil še ceneno kitaro znamke Sears Roebuck in držalo za orglice, ki ga je nosil okoli vratu. Po končani srednji šoli je odšel poln navdihov in z jasnim ciljem »postati slavnejši od Elvisa« v New York.

S svojimi prvimi komadi, ki so imeli že v začetku zelo angažirana besedila je precej nastopal v folk klubih in kmalu postal precej znan v študentskih krogih. Spoznal je takrat že dokaj znano Joan Baez in po nekaj skupnih nastopih začel tudi koncertirati

S precejšnim številom himničnih protestnih uspešnic je postal v naslednjih letih idol cele generacije mirovnikov, hipijev in ljubiteljev angažirane protestne muzike. Kot avtor je bil vseskozi zelo ploden in se ponaša po štirih desetletij delovanja s skoraj petdesetimi zelo raznolikimi albumi.

Doživljal je mnoge padce v svoji dolgi karieri, predvsem pa je bil vedno zelo slab v živih nastopih. Poleg tega njegovo nosljajoče jamranje v današnjih časih težko najde poslušalce.
Jaz osebno možakarja še vedno kar spoštujem, čeprav globjih pomenov precejšnega dela njegovih tekstov ne razumem najbolje. Lahko pa rečem, da skoraj ne mine dan, da ne bi z radia zaslišal kakšne njegove pesmi. Večinoma gre za posodobljene verzije, ki jih prirejajo glasbeniki vseh mogočih žanrov.

Ja, gospoda, 24.5.1941 se je rodil BOB DYLAN. Pa 25-etega ?? Ja, takoj naslednji dan je bilo pa 25-etega!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

VERA

21.05.2007 · 4 komentarjev

Omizje je danes v večerni debati z zares rahlo okrnjeno razsodnostjo sprožilo razpravo o veri. Izkazali smo se večinoma kot skupina ateistov z mnenjem. Ta naziv navajam, ker to niso ateisti, kot jih je razlagal ex šef slovenskih fajmoštrov Rode, ki je ateista označil kot nerazmišljujoče bitje, ki živi z dneva v dan in svoje bližnje po smrti vrže v smetnjak. Nekaj malega naših članov je okoli ateizma tudi malo kolebalo vendar svojega pravega odnosa do trenutne dileme niso znali dovolj nazorno pojasniti. Ker stvari nismo uspeli do konca definirati, dajem v razmislek nekaj verzov. Verzi so lahko dobro sredstvo za reševanje takšnih zagat, posebno kadar zaidemo v metafizične sfere:

Tako ponekad te reči mi dodju k’o jeka,
Kad bure se spuste, pa pacovi napuste brod.
Ne brinem mnogo o njime; vrate se s lepim danima;
Pa idemo dalje i plovidba traje k’o pre.
Al’ znam da…

Neko to od gore vidi sve.
Povlači te konce; igra se.
Postavi na svoje mesto svako dobro, zlo još pre;
Sve vide oći sudbine.

Đ.B.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

KOŠNJA prvi dan

20.05.2007 · 2 komentarjev

Ja, bil je lep sončen dan. Če smo realni je bil dan krasen. In takšnega sem izkoristil za obisk najlepšega kraja tod okoli. Vsaj kolikor je meni znano!

pokošene strmine

In kaj bi si lahko še želel? V vsej tej idili sem začutil potrebo po delu. Pa nisem pomislil na kakšen tak, manjši opravek. Nee, po vzoru sosedov in večine tistih, ki jih vidim preko doline, kjer se vije moja Idrijca sem začel svojo kosilno sezono. Kaj to pomeni v naših obronkastih hribih z mojo niti najmanj sodobno tehnologijo je težko pojasniti nekomu, ki tega ni poskusil ali pa vsaj videl od blizu. V glavnem, za začetek sem obrnil eno lepših njiv, da se skupaj z mojo kosilno napravo kao bolj počasi ogrejeva.

kosilnica (še v fazi čakanja)

Med samim postopkom sem bil s potekom relativno zadovoljen. Stroj je vžgal takoj in tudi meni je začuda kar hitro speljalo. Imava pa oba, da ne pozabim omeniti, že davno za sabo leta, ki bi jih kak zgledno strpen človek imenoval rosna. No, potem ko sem zribal kakšnega četrt hektara gorskega travinja, sam se sesedel pred bajto in nemo, kot bi rekel Karel Destovnik, spokojno zrl v bodočnost. Dan je bil sicer še vedno lep, večer ki je prihajal je začel risati rdečo zarjo tam daleč nad Matajurjem, le jaz sem bil zgolj le še bleda senca tistega nedeljsko poskočnega možaka, ki je po kosilu energično prihitel v svoj planinski raj. Spremenil sem se v mlahavo, prešvicano, iztrošeno in zanikrno truplo.
Poleg vsega je pa ta moja nedeljska fizkultura samo majhen začetek veličastnega projekta. Vsega skupaj je menda malo manj kot šest hektarov in kot že rečeno, sem se danes »poigral« z najlepšo parcelico. Ranč je treba pač pokositi. To bom naredil, da bo okolica urejena in tudi zato, da mi bo država dala jurja eurov subvencije. Kakšne ekonomske računice z vsemi stroški s stroji, gorivom in kilometri sicer ne vidim, imam pa neopisljivo lep občutek, ko kakšen večer posedim pred šterno in gledam te travnike in senožeti lepo urejene med bukovimi in borovimi gozdovi.

moja klopca za večerni oddih

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

AKVARIJ-M

17.05.2007 · 2 komentarjev

Zelo hecno se mi včasih zdi, da me imajo v moji okolici (zelo lokalno op.) za nekako, kako naj rečem, pišočega človeka. Tega so krivi maloštevilni pa zato nenavadno opazni članki v Platntafu in nekaj podobnih tudi drugje (spet zelo lokalno). Parkrat sem bil tudi sam zelo presenečen nad odzivom predvsem zato, ker sam nisem videl česa posebnega v svojem nakladanju. Ne glede na morebitno upravičenost takšne oznake se me očitno kar dobro drži.
To sicer ni niti malo neprijetno. Malo v zadregi sem pa bil nekajkrat, ko sem bil postavljen pred nalogo, da nekaj napišem o neki stvari, ker bom pač pa že znal »dobr spisat«. Zastonj sem jamral, da je za to potreben navdih, da je treba o tematiki kaj vedeti in podobno. Nisem se izvlekel. Zadnji tak podvig je bil tekst za spletno stran za Akvarij-M . Nekaj podatkov sem dobil nakracanih na majhen papir, zdaj se pa znajdi. In o akvaristiki! O tem pa res nimam pojma

AKVARIJ M

Želja, ki jo nosim v sebi desetletja je tista čisto prava želja deliti si z naravo pozitivno energijo, biti blizu življenju in gibanju. Barve in utrip podvodnega sveta so mi vedno pomenile nekakšen najpristnejši stik s skrivnostmi obstajanja.
Časi, prostor, materialna osnova in vse ostale danosti niso bile ravno v prid mojim skromnim začetkom, prav tako pa moja volja tem postranskim zadevam ni dovolila, da bi bile nepremostljive ovire.
Prve zlate ribice, pisanci in kapuni so v mojih posodah in kozarcih zaplavali že pred dobrimi tremi desetletji, že kar leta ‘74 – ega. Akvaristika me je od teh okornih začetkov pa vse do prvega kotnega akvarija spremljala vse življenje. Vmes so le res veliki življenski dogodki, kot so selitve, vojaški rok in podobno za krajši čas preprečile ukvarjanje s svojim konjičkom.
Konjiček pa je kmalu po najpestrejšem družinskem obdobju začel postajati več kot le to. Začel sem iskati poti za razširjanje svojih kapacitet, najprej v stanovanju, sledila je selitev v klet, kaj kmalu pa se je pokazala potreba po najemanju večjih in primernejših prostorov. Po prehodnem obdobju v stari rudniški pralnici sem pristal v prostoru kjer se nahaja AKVARIJ M sedaj.
Po temeljiti obnovi in raznim prilagoditvam je na sedanji lokaciji nastal primeren prostor, ponudba pa solidna in raznolika. Še vedno pa nisem razmišljal, da bi svojo dejavnost poskušal vključevati v turistično ponudbo , organizirati oglede in deliti ta ujeti del podvodnega razkošja z drugimi. Še vedno je ostala moja prva ljubezen, kar je zelo očitno vidno tudi v akvariju M , gojenje rib. Kljub nujnim prilagoditvam bodočim gostom sem v ta namen poleg drugih tudi pustil določeno število gojitvenih akvarijev, kot tudi akvarije za razplavanje mladic, ki so nameščeni v spodnjih vrstah.
Ureditev prostora za javne oglede se je počasi začela kazati kot nujna in logična poteza. Tako so mi prigovarjali prijatelji in strokovni znanci in tako je kazala situacija v mojem podjetju. Vse bliže sem bil temu, da svoj čas, znanje in energijo profesionalno popolnoma posvetim delu, ki ga imam od nekdaj rad.
Prostor je razdeljen na dva dela. V prvem so poleg akvarijev z ribami za prodajo še drstni akvariji, akvarij za avtohtone ribe in dva morska akvarija. (1. Morski konjiček, 2. Plamenka). Tam je našel prostor še rezervoar za menjavo vode in seveda obvezna pisalna miza.
Drugi del je namenjen v prvi vrsti za oglede. Osrednji je 1400 litrski morski akvarij. Večji akvariji so še : Amazona 500 l , Avstralija, Papua nova Gvineja 450 l , Malavi 430 l ,Kongo 350 l , moji prijatelji Oskarji 1000 l, PIRANJE 420 l , 12 kosov dvesto litrskih akvarijev, 6 70 l akvarijev za manjše ribe. 11 akvarijev s prostornino 200 l je namenjeno razplavanju vzgojenih mladic.
Skupno je v AKVARIJU M mogoče videti 130 različnih vrst rib.
Poskusil sem čimbolj nazorno in natančno našteti kaj je mogoče videti v AKVARIJU M , za pravi občutek tega pestrega in pisanega , predvsem pa dinamičnega dogajanja pa bo treba priti malo bliže. Najbolj se veselim pravih ljubiteljev akvaristike in narave nasploh. Zelo vesel bom tudi vseh, ki bodo želeli o ribah o vzgoji in negi izvedeti kaj več . Z veseljem bom delil svoje bogastvo z vami.

http://www.akvarij-m.si/

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

DOHTARIJA

12.05.2007 · 9 komentarjev

Pogosto se postavim v bran sedanjim časom, našemu standardu in morda celo politični situaciji. V ta namen včasih brezkompromisno zavrnem dobrohotne nostalgične namige in v kali poteptam neškodljiva in simpatična obujanja spominov. Od tega seveda tudi sedaj ne mislim kar naenkrat odstopiti. Še vedno mislim, da nam ni ravno tako hudo, kot rada često brez kančka dvoma trdi raja okoli mene.

Pozabil pa sem omeniti nekaj postranskih pogojev, da lahko moje trditve držijo.

Eden ot teh je tudi, da si v tej državi zdrav in če je le mogoče, relativno mlad.

Mohorju v tej fazi nisem mogel ugovarjati. S svojo trenutno izkušnjo z našim zdravstvenim sistemom je imel dovolj dobre argumente, da nas je debata neustavljivo vodila ravno tja od kjer se vedno vrnem slabe volje. Ja, zdravstvo v naši deželi pri naši mizi ne najde ravno častnega mesta! Ravno nasprotno, ko drug za drugim dodajamo svoje izkušnje, se to v osnovi spoštovanja vredno področje v nekaj korakih sprevrže v greznico navlake in nečloveške sodrge. Zdravnik, ta najhumanejši akter v tej igri se iz dobrodušnega entuzijasta v kratkem času spremeni v brezdušnega obrtnika, ki sicer spretno in modro reši marsikaj na meji mogočega a le, če se to tisti trenutek splača in če je dovolj na očeh.

»V nasprotnem primeru, pridite popoldne in prinesite petnajst tisoč evrov!«
»KAAAJ?!«

Čovek bi včasih prijel kakšnega za kravateljc, ga malenkost dvignil od trdnih tal in ga vprašal tokrat po njegovem milem zdravju, po tem kaj piše v njegovih opisih del, ki jih je dolžan opravljati za plačo, ki si jo je prištrajkal. Vprašal bi ga tudi kdo in zakaj mu je dajal štipendijo, ko se je svaljkal vsa tista leta po faksu.

Vendar tukaj spet pride na plano tisti neljubi pogoj. Bolan , nemočen , prestrašen človek pa ne grabi dohtarjev za kravateljc!

Moj tast je poseben človek. O njegovem načinu razmišljanja in življenja bom mogoče razmišljal kdaj drugič. Vsekakor pa ni človek, ki bi stokal zaradi malenkosti. Ko sem ga peljal proti beli Ljubljani in je zelen v obraz in z velikimi sragami hladnega znoja na čelu sedel poleg mene in se držal za izpahnjeno ramo pa je nekajkrat glasno zajamral. Takrat sem vedel, da ga pa zares boli. Na urgenci tega očitno niso vedeli. Ure in ure se nisva mogla znebiti občutka, da se tam nič ne dogaja. Po mili prošnji, češ da res ne zdrži več, so starega sprejeli v ordinacijo in ga po kratkem postopku naložili na voziček, ga porinili pred rentgen in spet se je dve uri pojavljav tisti isti občutek o vsesplošnem ničdogajanju. Mimo so hodili stari dohtarji z generalskim izrazom na frisih in mladi gejevsko delujoči stažisti z ozkimi očalci in belimi na frišno pobritimi lobanjicami. Mimo so hodile cele čete medicinskih sester in nabildanih tehnikov. Čisto vsi so vrhunsko obvladali tehniko popolnega ignoriranja človeka v omembe vrednih težavah. Saj pozneje se je vse uredilo. Utrujenega a olajšanega dedca sem proti večeru peljal proti domu in nikoli in nikdar ne bom pozabil tiste njegove izjave:

»Veš, Dare, deca ko ima čez šestdeset let bi bilo treba ustrelt!«

Ko star čovek potrebuje pomoč, bi jo moral biti tudi deležen. Moral bi imeti občutek, da tisti, ki jim je to poklic ne le morajo ampak tudi želijo pomagati. Počutiti bi se morali varne in obravnavane spoštovano z vsemi njihovimi leti poštenega dela vred, z leti ki so zgradile bolnišnice in izšolale te arogantne nadljudi. Če se v ustanovah zgodi, da je kakšen tak pacient problematičen zaradi administrativnih težav, da ga po domače povedano ne vedo kam z njim, je to treba reševati tako, da tega ostareli bolnik ne občuti. Če pa tega tako visoko omikana gospoda kot je ta danes obravnavana dohtarija ne zmore, kako naj potem pričakuje naše spoštovanje.

Mohor, materi želim čimprejšnje okrevanje in vrnitev med prijazne ljudi.
Ja, moj tast je pa tudi v redu…nismo ga ustrelili!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

SPOŠTOVANI ROGOV PONY 2.del

8.05.2007 · 3 komentarjev

Kot sem napisal že v prvem delu tukaj, sem moral napisati tudi pravila za uporabo spoštovanega vozila. Seveda jih moramo prej kot jih namestimo na določeno mesto med mojimi še pošteno in odgovorno predebatirati, da sploh dobijo svojo pričakovano veljavo. Torej:

KOLO je kot del inventarja okrepčevalnice »NA VAS« namenjen uporabi cenjenih gostov lokala. Lahko ga najame vsak gost, ki ima potrebo za krajše vožnje predvsem v bližnjo okolico, vsekakor pa le na območju Republike Slovenije oz. ima v bližini nujen opravek. (Bankomat ipd.)

POGOJI NAJEMA KOLESA:

1. Ključ, za odklepanje varnostne verige dobite pri šanku.

2. Kot jamstvo za odgovorno uporabo morate zastaviti svoje dobro ime.

3. Cena najema znaša v letu 2007 0,0 Eur in se v enem letu ne sme zvišati za več kot 5%.

4. Zbrana sredstva so namenjena dobrodelnim organizacijam.

5. Pripadajočo verigo lahko kolesar po dogovoru vozi s seboj.

6. Morebitno škodo na vozilu bomo obračunavali po EUROTAX sistemu.

Cenjeni uporabniki ste vabljeni na čimveč prijetnih in nepozabnih voženj z našim kolesom.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

SE JE KONČALA STABILIZACIJA?

3.05.2007 · 1 komentar

Da nisem spremljal Slakove telovadbe in njegovega zadihanega blebetanja je posledica vsaj dveh stvari. Ena je ta, da vsaj pol tipov za tisto mizo, skupaj z vodilnim Milič- Hribarjem spada v društvo neprebavljivih gnusov Slovenije, drugi pa je , da si predstavljam da vem odgovore brez veleumnega omizja. To mogoče zveni malce domišljavo, vendar pa pred preuranjeno sodbo prosim za malo pozornosti.

Socialne težave moje ljubljene domovine vidim, kot posledico dolgoletnega dogajanja. Predvsem domnevam, da je problem v tem, da se določene zastavljene aktivnosti za doseganje naših višjih standardov niso izpeljale do konca, tako kot smo se strumno, stisnjenih zob in pesti , ponosnih obrazov in svetlih pogledov dogovorili. Neizpolnjeni dogovori, prelomljene obljube in izkrivljanje izrečenih besed na moje pričakovano bogatenje niso vplivale bogve kako pozitivno, edino kar smo dosegli je bilo vse večja utrujenost mojega bridkega uma in moje ne več rosno mlade hrbtenice.

V svet te neverending borbe so me postavili v obdobju, ki smo mu pravili čas STABILIZACIJE. Kdor ne ve kaj naj bi to takrat bilo, naj si poskuša bistvo zadeve izluščiti iz gesla, da je treba šparati, pa naj stane kar hoče. Šparali smo na najrazličnejše načine in vedno smo nekateri morali štediti tudi namesto tistih, ki jim to ni šlo tako dobro od rok. Vse smo počeli z veseljem, saj je bilo jasno, da bo po koncu obdobja zasijalo novo sonce na naše vedre proletarske obraze.

Naslednje kar se mi je vsedlo v spomin, je HIPERINFLACIJA. To je bilo stanje, ki so ga nekateri naravnost ljubili, a po nobeni logiki ni moglo trajati baš dolgo časa.

Ko je prišla slavna osamosvojitev, je dosežke naših žuljev in upanja naših očetov napadla grozljiva IZGUBA JUŽNEGA TRGA. Lahko bi na dolgo našteval fabrike, ki jih je spodnesla ta strašljiva packarija, od proizvajalcev kamionov do tistih, ki so delali sivozelene gate za vojaške obveznike.

Vštric s tem in potem globoko v prihodnost se je zajedlo boleče obdobje TRANZICIJE. To je preširok pojem, da bi ga poskušal opisati v dveh stavkih. Zaradi svoje širine je bilo to stanje tudi dober razlog za še širši repertoar izgovorov in seveda obljub.

In po vseh teh bolečih izkušnjah je našo rajo napadla najbolj zlovešča in že po imenu zelo dokončna temna sila. Gospodje z modrega vrha so jo poimenovali GLOBALIZACIJA. Sedaj pa ni več treba iskati izgovorov in opravičil v naših grapah in razdrapanih bajtah. Kje pa? Kje pa vi živite. Sedaj pa naše plače, naše službe in ostalo ropotijo določa to koliko smo se sposobni spopadati s Kitajci, Indijci in vsemi ostalimi, ki so številni in poceni.

In kaj želim povedati. Spet sem pri dveh stvareh. Ena in glavna je ta, da so se vse te ACIJE na koncu koncev tako ali drugače znašle nikjer drugje kot na mojih utrujenih in iztrošenih ramenih. Od vseh sil, vseh umov in vseh možnosti so se zgrnile ravno na človeka, ki iz teh mogočnih sil ni več zmogel iztegniti vratu in pogledati naprej. Ja vsule so se ravno na šibkega, upognjenega in sprijaznenega Dareta.

In drugi razlog. Ja, po treznem razmisleku sem prišel do zaključka, da bi znalo biti vse drugače, če bi mi povedali kdaj hudiča se je v mojih mladih končala tista strašna STABILIZACIJA.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu