JAZ VERJAMEM V JANEZA
30.05.2007 ob 22:34Ali … Komu sploh še verjeti?
Zadnje čase imam velikokrat občutek , da me zasipajo s podatki , ki bi menda morali v meni sprožati miselne procese . Kar nekako zahtevajo od mojih zdesetkanih nevronov, da te podatke predestilirajo in povlečejo logične misli iz njih. Takrat se vedno znova podzavestno vprašam kako bi lahko jaz imel prav čisto svoje mnenje. Ma kaj lahko? Kako bi sploh smel misliti čisto nekaj svojega!
Ko je mali Darko še hodil v bolj male šole in nekaterih razlik še ni razumel prav posebno dobro, se je v njegovih malih možgančkih za vse večne čase razvil center za počasno paljenje in iskanje smeri mimo. To sta sicer v splošni nevrologiji nepopolno definirana sektorja a zelo pogosta pri povprečno intelegenti populaciji , ki izhaja iz klerikalno proletarske malomeščanske družbe. V glavnem tak osebek redko pravilno usmeri svoje potenciale, če pa že, to stori prepozno.
Janezek je svojo pot že kaj kmalu pravilno usmeril ne meneč se za svoja leta in še ne do konca razvite miselne organe. Njegov mali korak je delal gaz za prihodnje bolj pomembne, bolj korajžne in bolj velike.
Dare je šolo obvladal. Dobival je značke Iva Lole Ribarja, čeprav ni vedel kdo so bili ti trije, vpisal se je na gimnazijo in od tam kljub uspehu pobegnil po dveh letih, ker je potuhtal , da je pravi dedec kovač. Šolo, ki jo je pozneje končal, je kronal s tem , da je pri praktičnem delu ošpičil kos rjastega betonskega železa, ki ga očitno ni bilo škoda. Za popoln triumf je iz taistega železja naredil pravo zidarsko klamfo. Žarel je od ponosa.
Janez je v šole zakoračil z drugačnimi koraki. Ko je vstopil skozi široka vrata je stavba začutila, da bo dolgo njen. Končal je gimnazijo, končeval fakultete, partijske tečaje in na vrhu strme gore učenosti ga je čakal doktorat. Prav tako kot mali kovaček, ga je koval na nakovalu modrosti in nazadnje z obdelanim, izpiljenim korakal proti Olimpu. Na vrhu stopnic ga je čakal sivolasi profesor in mu v roke podal v tulec zvezano diplomo, na glavo pa posadil kartonsko pokrivalo. Janez je trdno stiskal tanke ustnice in srepo gledal v bodočnost, kot bi poziral za duplikat torinskega prta.
Dare je šel delat svojo državo na nepreklicen poziv. Oprtal je puško, napolnil žepe s patroni, poljubil mlado ženko in zbegan odšel v hosto. Tam se je boril. Dva dni se je boril s strahom in štirinajst dni z dolgčasom. Pri tegobah tistih štirinajstih dni si je pomagal s pivom in iskanjem gob. Taroka pač ni obvladal.
Janez je državo delal z velikimi in modrimi potezami. Tam je bil kot vodja, kot veliki mož. Oblikoval je svobodne dni , ki jih sedaj živimo. Še vedno je stiskal svoje tanke žnablje in se že vidno šibak razdajal svojim ljudem.
Dare je v svobodi delal zelo običajne stvari. Ljubil je svojo družino, za golaž ob treh je kupil malo mesa, enkrat na tri leta je pobelil stanovanje in pozimi očistil sneg okoli bajte. Pogosto si je privoščil pretirane količine pijače.Takrat je neartikulirano psoval cigane in se posmehoval gejem. Tudi mesa je pojedel preveč, posebno svinjine. Za nameček je tudi sam kdaj predelal prašiča v klobase, odrl nekaj zajcev in poleti zaklal kozliča.
Janez je v svobodi vzljubil življenje. Odpovedal se je mesu in preziral je v krzno oblečene dame. Sam si je pekel kruh in se sprehajal s svojim prijaznim kužkom. Romskim materam je zaželel prijazne božične večere in strpnost se je bleščala iz njegovih drobnih oči.
V svobodi , ki nam jo je Janez prinesel, smo v opoju demokratične moči šli na volitve. izbrali smo velike ljudi, ki imajo častne in plemenite ume. V te pa jaz ne zmorem dvomiti.
JAZ JANEZU VERJAMEM !