Če povprašate starše soldata, ki je kot stodvaintrideseti padel pod streli iraških upornikov in čez dva dni v vreči odpotoval proti domu, tega zagotovo niso pozabili. Pozabili so seveda vsi drugi. Bogve kaj si je ubogi fant mislil o pozabljanju in minljivosti? Res jo je slabo odnesel. Kako nepravično je bilo do njega, če ga primerjamo s prvim, ki je v Iraku pustil svoje mlado življenje. Tistega so, slava mu in večni mir, cel teden svaljkali po glavnih TV postajah, na naslovnicah časopisov se je smehljal njegov mladostni obraz.

  Tisti, ki so nasedli na mino štirinajst dni kasneje, so bili evidentirani neprimerno bolj klavrno. Na teletekstu so nas pozdravljale le skupne številke umrlih. Kmalu se je tudi ta podatek umaknil v tretjo ali četrto vrstico in nedolgo kasneje mrknil z naslovne strani.

   Ko je bil na vrsti naš stodvaintrideseti, je bil od vse medijev zrel komaj še za statistični urad.

   Tak potek izgleda nepravičen in krut, zato mu je pozabljanje lahko kvečjemu v prid. Le kdo bi želel, da grdobije tega sveta polnijo naše nežne, senzitivne možgane.

    Sprašujem pa se včasih, kako je s temi tipi, ki vlečejo niti teh epohalnih dogodkov. Kako je s tistimi, ki se jim ne dvigne utrip niti za en usran šus na minuto, ko pošljejo bataljonček mladine v kakšno vojno igrico. Ko ukažejo zmetati stare zaloge zastarelih bomb na geografsko nepomemben, neznan in žensk in otrok poln arabski kraj?

  Nikoli nisem veliko razmišljal o kakršnemkoli mirovništvu ali protestništvu, kje se mi pa ljubi. Ampak me pa res zanima. Ali tipi ne vedo, da bomo nanje ravno tako pozabili.