SPOŠTOVANI ROGOV PONY
omizje 12.4. 2007
Daleč so časi, ko je bicikel imel veliko večji pomen kot ga ime danes. Dragocenost v obliki grobega, težkega italijanskega kolesa so si knapi kupovali za pet eli šest mesečnih knapovskih plač . Seveda pa je ob primernem vzdrževanju tudi zdržal cele generacije delavcev, ki so se vozili z njimi po dolini na svoje naporne šihte. Še v mojih otroških letih je čisto lasten bicikel zapolnjeval marsikatere otroške sanje. Najbolj srečni so takrat dobivali ROG ove ponye, ko so šli k birmi ali ko so kakšen razred zdelali z odliko. ( Ostali smo morali biti zadovoljni z rusko uro. ) O takšnem dirkalnem rogovcu z zavito balanco in desetimi brzinami si pa še sanjati nismo upali kar tako.
V teh časih dobiš uporabno kolo na vsakem smetišču. Ko imamo odvoz kosovnih odpadkov, bi brez težav zastonj s solidnimi kolesi opremili cele družine. Potrošništvo in visok standard je drastično degradiral to nekdaj cenjeno vozilo.
Bicikel je v teh časih zgolj pripomoček za vožnjo, je neoseben in samo tehnično uporaben predmet. Zaradi svoje cenenosti se večina ljudi ne naveže osebno na ta kos železja, plastike in gume.
Krasen primerek, ROG – ovega “maxi PONY a” , ki ga je čakala nemila usoda na smetišču je dal okoli vsega tega precej misliti članom našega omizja. PONY se je prej kot je našel pot med smrdljive odpadke usedel v srca naših čustvenih nostalgikov. Odločili smo se kolo zopet postaviti na njemu primerno mesto. Ja, iz tega je bilo treba narediti projekt.
Za začetek smo spoštovani bicikel postavili na plano, namenili smo mu častno in ugledno mesto. Zaščitili smo ga , seveda, pred nepridipravi. Pozneje bomo določili in na vidno mesto v bližini postavili tudi pravila za spoštljivo in odgovorno uporabo. Seveda bomo ta pravila, ki bodo predvsem opredeljevala možnosti najema in specifikacijo porabe tako pridobljenih sredstev, tudi objavili v blogu.
13.4. 2007 ob 07:09
Prav takega sem imel, z njim sem se prvič peljal na morje. Čeprav so mi padle kroglice iz ležajev sem srečno prispel v Novi grad in nazaj v Ljubljano. Bilo je prav zabavno
.
13.4. 2007 ob 10:18
wiiii direkt isti rdeč je bil moj…ahh bogve kje je zdej..
13.4. 2007 ob 12:34
Pony je bil zakon, takrat si lahko izbiral med nekaj barvami in to je bilo to. Meni je bil bolj vsec manjsi pony, tisti, ki si ga lahko “prelomil” in tako zlahka transportiračl kam na morje.
13.4. 2007 ob 12:57
Mel ta zelenga, dobil za odlicen uspeh v 1. razredu … leta 76, pajslni v Lj iz AKja v 2. letniku faksa …
Najbolj kul bajk ever!
13.4. 2007 ob 13:20
Js sm mel tud zelenga
drgač najboljši bajk je pa še zmer tastar bmx
13.4. 2007 ob 14:56
kolko vidim je to 2. generacija … maxi pony
če se prav spomnim … je bil prvi tisti za zložit
16.4. 2007 ob 20:33
Sam sem si vedno želel kekkca. O kekec je bla moja večna želja. Stalno sem lobiral pri starših, da bi rad meu kekca. Ko sem prerasel svoje mini češko kolo, mi je očka nekega dne pripeljal kolo in … ni bil kekec. V jok. Bil je BMX, ki so se v tistem času šele uveljavljali. Bil sem res razočaran. Poskusil sem se peljati z BMX-om, pa se vztrajno padal. Kok sem bil užaljen, jao. Fotr mi je pa kupil BMX-a, ki je bil res nekaj posebnega. Sigurno je bil tudi sam precej razočaran nad mojim trmastim jokom. Na koncu dneva sem se vendarle navadil BMW-a in od vedno bo ostal v mojem srcu:)
24.4. 2007 ob 08:24
zaaakon ….
6.5. 2007 ob 10:11
Sama sem dobila sivega Ponija 2 za odličen uspeh v drugem razredu. Najbrž je bolj kot uspeh starše prepričalo dejstvo, da je morda čas, da imam svoje kolo in ne prihajam več polomljena domov zaradi plezanja na kolesa prijateljev, ki so bila prevelika zame.
Še zdaj je “živ”. Čuva ga oče v mojem rodnem mestecu.
Spomnem se, da sem bila zelo ponosna na tisto dvokolesno zadevo…. in nase..