dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2007

Utrujeno omizje

29.04.2007 · 4 komentarjev

Moje spoštovano omizje se zadnje čase nekoliko slabše počuti. Sicer ne kaže delati kakšnih obupanih zaključkov, prej bi rekel, da gre za prehodno slabost. Ne bi posebno omenjal svojih trenutnih zdravstvenih težav, predvsem me je malo zaskrbel celoten videz moje skupnosti. Najbolj me je užalostil nekoliko neizrazit (beri prazen) videz, ki me je pričakal kar nekajkrat v zadnjem tednu. Danes je bila miza za piko na i popolnoma neobiskana tudi ob enem od elitnih terminov tj. v nedeljo ob 11 h dopoldne, ko nekateri pridejo na kavo, drugi kao po kruh v trgovino z demokratično nedeljskim urnikom, tretji pripeljejo otroke v cerkev, sami pa raje po moško in pošteno pomeditirajo v oštariji. Ja, danes sem bil tam tisto urico čisto popolnoma sam. Kaj storiti? No, zaenkrat bom brez panike in umirjeno ostale gospode samo lepo pozdravil, za spodbudo in v razmislek pa jim pošiljam eno iz svojega naivnega poetskega opusa :) :

MIZA

Ne,prijatelj tukaj gre to pa drugače,
po tej mizi pa najbolj moja pest udari
in ko vzamem si čas da tu posedim,
pa že menda lahko kaj rečem o stvari.

Vsi me poznajo, ko tako tukaj sedim
opazijo vsi, kadar slučajno me ni
deklice zdavnaj že ne sprašujejo več
kaj nanjo prinesti, kaj srce mi želi.

In te,ki so z mano kar vljudno pozdravi,
tukaj niso le star inventar
in niso navadni, so oni tapravi
premalo domač si, da bi ne bilo ti nič mar.

Res, prijatelj, tukaj gre to drugače,
poišči drugje me, če hočeš po svoje.
Tam boš močnejši in glasnih besed,
ta miza, ta kót, veš,to je pa moje.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

KDO JE TA “GLASBENIK”?

28.04.2007 · 12 komentarjev

Skoraj šestdeset jih ima. Lahko bi tipa pustil na stara leta na miru, ampak lahko bi tudi on pustil mene na miru. Tako pa mi je eno svojih starih maloumnih uspešnic zagrčal z malega ekrana v večernem elitnem terminu. Kakšno petje, kakšen tekst kakšen nastop! Saj ne morem verjeti! Spraševal sem se kaj si vraga mislijo pravi muzikanti iz big banda, ki morajo spremljati to skrpucalo. Nikoli nisem posebno raziskoval kako se je skozi svojo kariero prerinil s svojo blefersko kvazimuziko in kakšno pomoč je pri tem imel, zdaj pa mislim da je napočil čas, da bi pri vseh naših dobrih in šolanih avtorjih, pevcih (in predvsem pevkah) komu drugemu dali prostor na odru. Se opravičujem za svojo nejevoljo in da gospoda nizkotno napadam varno skrit za tipkovnico ampak to je pa prehudo in….ne morem spoštovati človeka, ki je v življenju napisal in v menda ljubezenski baladi posnel verz KO PONOČI DRUGI TE BOŽA, POKA MI KOŽA:

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

STROJANI NISO RESNI

23.04.2007 · 7 komentarjev

Sicer smo bili mnenja, da stvari ni več mogoče urediti, saj so ušle z vajeti že čisto na začetku. Tako je vse prišlo do stadija, ko nobena rešitev ni več dobra. Potrebno se bo le poštenim, delavnim državljanom sprijazniti, da je red za nekatere pač malo manj enak kot za druge. Skratka, zadeve niso več na kakšnem resnem nivoju, zaradi tega smo tudi pri omizju odvezali spone resnosti in intelektualne zadrgnjenosti in se v večernem obdobju razigranosti strogo pod točko razno posvetili reševanju zapleta:

resolution no. 1 :

Romskim družinam je treba kupiti primerno število kvalitetnih avtodomov. Investicijo opravičujemo predvsem s tem, da je treba ciganom tako ali tako kupiti precej stvari pa tudi v njihovi zgodovini in tradiciji. Njihova vrnitev v (moderne) ciganske vozove (čerge) problema sicer ne bi rešila, bi ga pa razpršila po deželi in tako razbremenila žarišča. Tak pristop bi imel tudi ugoden učinek na aktivnosti kot so brušenje nožev, popravljanje dežnikov in na nekatere cirkuško glasbene ponudbe. Negativno se je v naših izračunih izkazal ogroženi stalež kokoši in še nekaterih drugih dobrin.

resolution no. 2 :

Cigane bi odstopili Hrvatom. Oni bi jih (domnevamo) naselili na kakšnemu od njihovih brezštevilnih otokov (npr. Grgur, Susak, Goli idr.). Država Slovenija bi Hrvatom za storjeno uslugo odstopila del ozemlja. Ozemlja primerna za to transakcijo so v prvi vrsti: Del Piranskega zaliva, Trdinov vrh in drugi. V primeru težjih pogajanj pa bi brez zadržkov navrgli še nasipe ob Muri ali kakšen podoben del naše dežele. Verjetno ni težko opaziti, da omenjeni deli našega ozemlja spadajo v skupino parcel, za katere je naš uslužbenec doc. asist. prof. ing. Dr Resnik dejal, da grejo že tako ali tako (oprostite izrazu) v pičku materinu.

resolution no. 3 :

Pri tretji rešitvi bi začeli s pogajanji z gospodom Joškom Jorasom. Po naših predvidevanjih bi po trdih in dolgih pogovorih pristal na nadomestno gradnjo vile v Radovljici ali Gozdu Martuljku. V njegovo hišo, ki dopušča tudi postavitev šotorišča in manjše deponije odpadnega železa in barvnih kovin pa bi naselili ogrožene romske familije. Sicer poudarjamo, da stroški, kadar gre za cigane ne smejo predstavljati problema, vendar pa v tej situaciji predstavljajo prihranki pri nadzoru lokacije velik odstotek same investicije. Strojanovi bi bili po našem strokovnem mnenju dovolj dobro nadzorovani s strani hrvaških obmejnih organov.

Še nekaj primernih pripomb se je zaslišalo, vendar jih nismo uspeli spraviti v uporabno celoto. Ozračje je postajalo utrujeno, ura pozna in mi smo postali ciganske tematike siti, kot so jo zagotovo siti povsod po naši ljubi domovini.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

UČENI PRIJATELJ

20.04.2007 · 1 komentar

»Od kod vse to pobiraš, stari?«
» O čem govoriš?« je pristno presenečeno vprašal.
»Te tvoje pripombe, tvoji komentarji! Saj se vendar poznava. Učen nisi kaj prida. Sva skupaj pogorela prej kot sva se lotila učenosti. Najbrž si načitan. Seveda, to bo. V knjigah tičiš vse dneve ko te ni na spregled!«
»Pa veš, starina prismuknjena« zavzel je položaj za globje razlage in se mi približal za nekaj pedi » pa veš, da si usekal totalno popolnoma mimo!«

Prav posebno je poudaril, da sva res stara znanca, da bi moral bolje razumeti njegove načine. Hvala, ta mu že dobro dene, to ja, a resnica. Joj , prijatelj kje je tista nesrečna resnica. Ne z načitanim, z nepismenim dedcem si se lotil razglabljati o učenosti iz knjig. Desetletje ali več je že kar da je bil zadnjič sposoben prebrati celo omembe vredno knjigo.

»Pa zadnjič si pravil o Gogolju in Gončarevem, ko smo se nekaj zapletli v takšno debato! Kaj je bilo to?«

Nekaj o blefu,o fintah o ignoranci je potem pleteničil. Vse manj sem ga razumel. Iz enciklopedij, da ve nekaj o pisateljih. Kratke biografije si je že davno zapomnil. Namesto veličastnih stvaritev je preletel šolske obnove in skrajšane prirejene zgodbe.
Nepismeni otopeli možgani ne morejo brati!

»Ne le da ne morem knjige, fizično nisem sposoben prebrati prospekta, vrstice se mi pomešajo že pri drugem poglavju navodil za uporabo in kuharski recept je zame literarni zalogaj.!«

Njegovo nakladanje bi uvrstil med običajne črnohumorne vložke a moj prijatelj je deloval resno, utrujeno in nehumorno:
Še sem ga hotel opogumljati! Omenjal sem mu prijetno poslušanje njegovih komentarjev. Celo o tem sem mu pravil, da je on tisti , ki ga nazadnje vprašamo za mnenje. In od kod bi dobival takšne izraze in točne podatke, če bi bil res tak bedak?

»To so finte stare kot človeška neumnost !«, je rekel z nekakšnim utrujenim cinizmom. »Tri štiri besede potegnem s kakšnega slovarja in jih potem v naslednjih debatah malo pretirano uporabljam, pa še vedno ne toliko da bi kdo kaj opazil. A se ti sploh sanja kolikokrat sem zadnje dni rekel vehemenca, sinergija, metafizika ali diskrepanca?«

Gledal sem ga bedasto in vse manj mi je bilo jasno.

»A imaš kakšno bolezen, okvaro ali kakšno drugo čudaško zadevo?«

»Ja, kar po nekaj od vsakega!« je dejal, kot bi to vprašanje že pričakoval » In še nekaj ti moram povedati, » dajal je že kar nekoliko jezen, nerazpoložen vtis« pojma nimam več o čem sva sploh govorila!«

Nič nisem več poskušal brskati po njegovem slabem dnevu. V miru sva spila naročeno pijačo, govorila o nogometu in pokomentirala dve ali tri mimoidoče mladenke.

Saj ni slab človek ta moj Spidi!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

O POZABLJANJU

19.04.2007 · 4 komentarjev

   Zazdelo se mi je, da sem na vrsti za vsaj minimalno objavo. Brez pravega izhodišča zadeva ne steče nalahko. Ne morem komentirati najnovejših dogodkov, strašnega nasilja, množičnih pobojev in grozljivih nesreč. Ves svet to komentira. In pozablja. Ja, od trenutka ko poči, ko izdahne človek, od tega trenutka se začne pozabljanje. Nekateri bolj srečni, se že drugi dan ne spomnijo več. Kaj je že bilo? O čem je bilo govora? Nekateri, ki jih je usoda porinila bližje žariščem, bodo leta in leta celili brazgotine spominov v ranjenih dušah.

  Če povprašate starše soldata, ki je kot stodvaintrideseti padel pod streli iraških upornikov in čez dva dni v vreči odpotoval proti domu, tega zagotovo niso pozabili. Pozabili so seveda vsi drugi. Bogve kaj si je ubogi fant mislil o pozabljanju in minljivosti? Res jo je slabo odnesel. Kako nepravično je bilo do njega, če ga primerjamo s prvim, ki je v Iraku pustil svoje mlado življenje. Tistega so, slava mu in večni mir, cel teden svaljkali po glavnih TV postajah, na naslovnicah časopisov se je smehljal njegov mladostni obraz.

  Tisti, ki so nasedli na mino štirinajst dni kasneje, so bili evidentirani neprimerno bolj klavrno. Na teletekstu so nas pozdravljale le skupne številke umrlih. Kmalu se je tudi ta podatek umaknil v tretjo ali četrto vrstico in nedolgo kasneje mrknil z naslovne strani.

   Ko je bil na vrsti naš stodvaintrideseti, je bil od vse medijev zrel komaj še za statistični urad.

   Tak potek izgleda nepravičen in krut, zato mu je pozabljanje lahko kvečjemu v prid. Le kdo bi želel, da grdobije tega sveta polnijo naše nežne, senzitivne možgane.

    Sprašujem pa se včasih, kako je s temi tipi, ki vlečejo niti teh epohalnih dogodkov. Kako je s tistimi, ki se jim ne dvigne utrip niti za en usran šus na minuto, ko pošljejo bataljonček mladine v kakšno vojno igrico. Ko ukažejo zmetati stare zaloge zastarelih bomb na geografsko nepomemben, neznan in žensk in otrok poln arabski kraj?

  Nikoli nisem veliko razmišljal o kakršnemkoli mirovništvu ali protestništvu, kje se mi pa ljubi. Ampak me pa res zanima. Ali tipi ne vedo, da bomo nanje ravno tako pozabili.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

FINANČNO OBREMENJEN?

15.04.2007 · 4 komentarjev

  Pred dnevi je ena najaktivnejših blogeric med drugim postavila tudi zanimivo vprašanje. Ko je robantila čez šolski sistem in položnice, ki ji jih pošiljajo iz šole za njene otroke, je pobarala bralce njenega posta : ” Ali je še kdo drug tako finančno obremenjen?” Jaz vem točno še za enega. Najbolj to obremenitev čutim petnajstega, ko se parkiram pred računalnik in prek abaneta plačam račune. Ko nazadnje potegnem črto, se počutim res maksimalno obremenjen. To takrat družinsko rešujemo tako, da me kakšno urico vsi pustijo čisto na miru. Potem steče življenje dalje in počasi začnem normalno funkcionirat. Začnem si praviti, da mogoče naslednji mesec ne bo poračuna za teden športa Forni di sopra, da gimnazijci ne bodo šli v filharmonijo, da ne bo akontacije za Francijo in da za božjo voljo v bloku ne bodo ravno nabavili nafte. Jaz namreč še nikoli in nikdar nisem razmišljal ali bi katero od deklet pustil na teden športa, ekskurzijo ali kaj podobnega. Večina od tega pa je seveda tudi bolj ali manj “obvezno”. Me pa res nekoliko spravi s tira. Ko sem nocoj seštel vse te stroške, sem prišel do lepega izračuna. Izogibal se bom zneskom, zato bom zadevo ponazoril tako. Računov sem plačal toliko, da sem za to porabil celo plačo, invalidnino in malo manj kot 10 % otroškega dodatka. That really piss me off!!!! In taisti dodatek mi bo država za piko na I še zmanjšala za cca 120 E. To se bo zgodilo zato, ker so punce lani prek študentskega zaslužile skupno 700 jurjev stare valute. Z mojo kmečko pametjo izračunano pomeni to, da so torej dobro polovico od tega delale zastonj.

 

   Do konca tiste zgoraj omenjene ure, ko moram imeti mir je ostalo še dobrih petnajst minut. Takrat ne bom več pizdil v bridkem afektu. Takrat se bom skuliral in ob šalci hladnega jogurta začel sprijazneno razmišljati, da sem pač član te kaste iz katere me ne bodo zlepa izpustili.

 

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

SPOŠTOVANI ROGOV PONY

12.04.2007 · 11 komentarjev

   Daleč so časi, ko je bicikel imel veliko večji pomen kot ga ime danes. Dragocenost v obliki grobega, težkega italijanskega kolesa so si knapi kupovali za pet eli šest mesečnih knapovskih plač . Seveda pa je ob primernem vzdrževanju tudi zdržal cele generacije delavcev, ki so se vozili z njimi po dolini na svoje naporne šihte. Še v mojih otroških letih je čisto lasten bicikel zapolnjeval marsikatere otroške sanje. Najbolj srečni so takrat dobivali ROG ove ponye, ko so šli k birmi ali ko so kakšen razred zdelali z odliko. ( Ostali smo morali biti zadovoljni z rusko uro. ) O takšnem dirkalnem rogovcu z zavito balanco in desetimi brzinami si pa še sanjati nismo upali kar tako.

  V teh časih dobiš uporabno kolo na vsakem smetišču. Ko imamo odvoz kosovnih odpadkov, bi brez težav zastonj s solidnimi kolesi opremili cele družine. Potrošništvo in visok standard je drastično degradiral to nekdaj cenjeno vozilo.

  Bicikel je v teh časih zgolj pripomoček za vožnjo, je neoseben in samo tehnično uporaben predmet. Zaradi svoje cenenosti se večina ljudi ne naveže osebno na ta kos železja, plastike in gume.

   Krasen primerek, ROG – ovega “maxi PONY a” , ki ga je čakala nemila usoda na smetišču je dal okoli vsega tega precej misliti članom našega omizja. PONY se je prej kot je našel pot med smrdljive odpadke usedel v srca naših čustvenih nostalgikov. Odločili smo se kolo zopet postaviti na njemu primerno mesto. Ja, iz tega je bilo treba narediti projekt.

  Za začetek smo spoštovani bicikel postavili na plano, namenili smo mu častno in ugledno mesto. Zaščitili smo ga , seveda, pred nepridipravi. Pozneje bomo določili in na vidno mesto v bližini postavili tudi pravila za spoštljivo in odgovorno uporabo. Seveda bomo ta pravila, ki bodo predvsem opredeljevala možnosti najema in specifikacijo porabe tako pridobljenih sredstev, tudi objavili v blogu.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

VIEWS or VISITS

6.04.2007 · 3 komentarjev

Mi lahko kdo na kratko pojasni, kakšna je razlika med ogledom in obiskom strani? tnx

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

V ŠTALI JE ŽIVA ŠTALA

6.04.2007 · 9 komentarjev

    Verjetno je “ogromno” število ljudi zgroženo opazilo, da sem že nekaj dni odsoten. Glejte spoštovani, temu se pa res reče pomanjkanje časa. Ranč, kjer pogosto preživljam svoj prosti čas je oddaljen dvajset kilometrov, zato ponavadi ne morem vsak dan kmetovati. Ta teden pa so razmere nekoliko izredne.   Že prva od štirih koz je s svojim porodom maksimalno zakomplicirala. Ima sicer dva krasna, močna kozliča, vendar je sama oslabela in smo jo komaj obdržali pri lajfu. Seveda ta čas mala dva nista mogla sesati in smo zato od soseda privlekli drugo kozo za dojiljo. Ker koza včasih ne mara dojiti drugih mladičev, je treba to dojenje nadzorovati oziroma žival zvezati in držati, da se mladička najesta. Poleg tega ima dojilja tudi svoja dva mladiča, ki sicer že jesta drugo hrano, vendar rabita tudi še nekaj mleka. Pripraviti jima je treba mleko v prahu in ju nahraniti, kar je precej podobno wrestlingu, saj sta živali popolnoma nori, da o njuni moči ne govori. Za piko na i je tu še moja tašča, ki običajno hrani živino, ima pa problem da takšne težave jemlje podobno čustveno, kot če bi hudo zboleli otroci. Mislim, res, živa štala.

Aja, če kdo želi tri visoko breje koze mešanke, kozla in eno kozo trenutno malo slabšega zdravja in dva mladička……..cijena sitnica…….šenkam…….al pa še sam dam nekaj zraven.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

MATURANTKA No. 2

1.04.2007 · 2 komentarjev

Maturantski ples. Ja, to moram omeniti. Pa ne bom poskušal veliko fantazirati o tem. Domov smo prikolovratili okoli dveh. Modra dvorana je pač čisto tukaj zraven. Maturantje so takrat po celovečernem spektaklu šele sezuli in slekli gala opravo in odšli v lajf. Špilali so ČUKI, tako kot lani. Profi, čeprav bi glede na tri jurje evrov honorarja lahko malo abdejtali repertoar. Food je bil OK in obvezni ples s hčerko sem v redu prestal. Pojma nimam. Sicer pa sem užival v ambientu, med stotnijo ljubkih bitij . Ko sem prišel domov, sem kar na hitro hotel prilimati nekaj slik v ta moj strašni blog. Ko mi to ni uspelo s prve, sem obupal in preložil na drugič. Tako mi morate verjeti na besedo. Naša druga maturantka je bila princeska, tako kot je bila prva lansko leto. Naslednja pride na vrsto “šele” čez dve leti! Gaudeamus igitur!

No, pozneje sem si vzel čas in za silo stuhtal tisto s fotkami:

No.: 1

        in

No.: 2

  • Share/Bookmark

Tagi: moje