Ko sem po vsem prigovarjanju, po vseh neprijetnostih in po desetih sposojanjih le kupil mobilca še zdaleč nisem postal normalen lastnik. Še po letu in več ne znam mobilno telefonirati. Pokličem Janeza in ko se oglasi vprašam, če je tam Janez. Ko sitno potrdi to mojo menda samoumevno domnevo, ga še vprašam kako je in potem že začutim, da se ne vedem posebno konvencionalno in da v kratkem pričakuje od mene izjavo kaj bi sploh rad. To nekako tudi povem. Na hitro se zmeniva in na hitro me tudi odpravi…spet sitno! In naslednjič je, zanimivo, enako.Mobilec pa ni edini, ki mi daje misliti. Tudi v pogovoru me je kaj lahko preglasiti in mi odvzeti besedo. To tudi ni vedno slabo, saj moje govorjenje brez predhodnega razmišljanja, striženja, leplenja in tehtanja pogosto ni prav produktivna zadeva. Za omizjem še nekako gre, pogosto pa padem v kakšnem bolj uradnem okolju. Tam se pričakuje hitre in premišljene reakcije , takšne ki dajejo slutiti, da za njimi stoji prav takšna suverena in pokončna persona. Ne jaz se takrat spustim v varne vode. Izražanje omejim na pavšalne in neškodljive kratke izraze, ki pa so seveda hkrati tudi jako nekoristni.Ko se od mene pričakuje prepir, ko je na vrsti boj, takrat šele propadejo vse strategije in vsi izdelani miselni vzorci, ki bi morali priti v poštev, se skrijejo molku in čudaškemu begu samega vase.

Pri omizju pogosto obdelamo kakšno filmsko stvaritev. Jaz v tem teritoriju nisem preveč doma, me pa pogosto zbode nekaj kar mi deluje že kar pravilo, kar nekakšen stereotip. Na dan pride posebno takrat, ko gre za film narejen po zelo znanem literarem delu. V takšnem primeru sem vnaprej prepričan in staviti bi upal, da bo eden bleknil: “Knjiga je stokrat boljša kot film!” Jaz si ne morem kaj in  takšnemu primerjanu dveh tako različnih medijev ugovarjam in izpadem siten. Je torej knjiga lahko boljša kot film? (nikoli, zanimivo, ni obratno)