Na tem kraju, ki se mi ga je resnici na ljubo ljubilo odkriti šele pred kratkim, berem poleg obveznega procenta navlake in poleg precejšne količine višjeinteligentnih komentarjev tudi nekaj zelo osebnih pripovedi. Seveda tudi v blogih, enako kot je bilo včasih pri IRC-u, sedaj pri nekakšnem Mesengerju in verjetno še sto stvareh, ki jih ne poznam, tudi tu ne veš kdo ali kaj je na drugi strani in kaj je resnica in iskrenost. Vseeno pa mi marskikatera mučna življenska izkušnja, ki jo naši soblogerji delijo z nami da več kot le misliti. Zaradi bridkih izkušenj se vprašam marsikaj. Tudi to postane dilema ali imam sploh kaj povedati, kar bi spadalo med takšne zgodbe. Stanje mi zbija navdih in moja samopodoba se nevarno zamaje.   

   Vendar ne danes. Danes sem kupil čevlje. Nisem jih kupil le kot artikel, kot nujen pripomoček za bivanje. V teh čevljih bom napravil korak naprej in se za ta taisti korak približal enemu svojih pomembnejših ciljev. Ko bom na tem cilju, pa čeprav bom do takrat uničil še kakšen par obuval pa tudi vem kaj bom naredil. Točno vem katera miza me bo čakala tisti dan in vsedel se bom na tisti stol čisto sam. Zanemaril bom takrat člane omizja in si čisto samo zase naročil pijačo, pogledal kozarec in si rekel: “Mater, Dare, stari, to ti je pa uspelo!!”     In v soboto bom do tja napravil še en korak, navaden, majhen in najpomembnejši in velik kot modra dvorana.