(ali: KDOR NE DELA NAJ NE PIJE)

V smislu izogibanja stereotipom ne bomo začeli;”Bil je lep sončen dan” Sicer je sončen res bil, pa tudi definitivno lep, saj drugače pač tudi ni moglo biti. Predstavljajte si poln avtobus športnih navdušencev in ljubiteljev domačih običajev , muzike in prešernega druženja.

Kako hudiča naj bo drugače kot lepo?

Namesto športno turistične reportaže vam bom, spoštovani bralci, povedal zgodbo o zanimivem, lahko berete: čudaškem, možakarju. Če vam bo zgodba slučajno izzvenela, neveselo, otožno ali na trenutke celo tragično, ste jo, spoštovani, pravilno razumeli:

Med vso planiško množico je bil. Patriot namreč. Če bi le malo pogledali bi ga, tako kot jaz, tudi vi nedvomno opazili, saj so se vrste njemu podobnih zadnja leta drastično zdesetkale in takšni osebki nam izgledajo kot zadnji goloprsi bojevniki, ki na slikah v zgodovinskih učbenikih na barikadah bijejo svoj brezupni boj.

Dajal mi je vtis maksimalno srečnega človeka. Svetlih oči si je ogledoval toplino tega rajanja, srečo te velike družine. Videl je može s klobuki na glavah in šopkom za trakom. Vedel je , da so doma pustili zadovoljne in zadovoljéne žene, site, srečne otroke, dosti drv in privezanega psa ter se šele vsled vsega tega sproščeno podali na ta praznik slovenstva. In zakaj si ne bi Slovenec, ki je za ta teden vse postoril , nalil kozarca in nazdravil in zavriskal. Ja, zavriskal, saj je Avsenik igral tisto: “junaki Planice letijo kot ptice ” pa tudi druge lepe melodije so se razlegale vsevprek, glasba je pač pol veselice. Srce mu je zaigralo, ko je videl starega očanca, ki je potegnil iz “taploščate” požirek domače žganice in jo žarečih lic spravil nazaj v staro jagrovsko suknjo. Ponosno si je ogledoval skupine, ki so kot purani paradirale s transparenti z imeni svojih krajev. Na čelu vsake je bil brkati harmonikar, mojster “brbardona” in če je bilo treba še bobnar in trobentač. Pogled mu je zaneslo tudi malo više nad vso to množico, na zasnežene očake, na skalnate vrhove in na stoletne smreke, ki pasejo to našo prelepo dolino. Ja, zanj je bil to srečen dan.

Pozneje sem ga srečal šele po nekaj dneh. Bil je, milo rečeno, pravo nasprotje prejšnjega samega sebe, pravi primer kontrasta, kot bi ga, na primer, vzel iz ljudskih fraz o črnem in belem in o dežju , ki se nujno pojavi po sončnem dnevu. Sedél sem nasproti njega in se obotavljal naj možaka ogovorim ali naj ga raje pustim samega z njegovo očitno otožnostjo, ki jo je ispričeval njegov upadel obraz in brezvoljen pogled skozi mrežo popokanih kapilar. Pa sem se le odločil:

“Kako je stari?”

Odgovor je sledil z nekoliko neobičajno dolgim zamikom, bil je na začetku počasen in brez prave volje, a se je razvil v izčrpno zgodbo močno razočaranega moža: ” O Planici sem bral”, je počasi začel “pa ljudi sem poslušal in na televiziji je bilo tudi. Menda sploh ni bil tak praznik. Pravijo, da je bil le pijanski shod.

V tej fazi je že govoril dvakrat hitreje in zraven nezavedno stiskal svojo desno pest..

“Pa pri dnevniku sem videl; par poletov, pet častnih gostov, ostalo pa čisto sama kozlarija. Še tistega fanta, ki je bil z nami so pokazali. Ima pač mladenič malo nemiren želodec in je prišlo do manjše slabosti.V Kichbuehlu sem bil tudi, veš, na smuku. Gor so bili šele prav po prašičje pijani. Pa so Avstrijci posneli le smuk, pa hribe, hoch bergen in spitzen pa enga majstra, ki je jodlal kot slavec. Tako se zdaj svetu še sanja ne, da bi bil kakšen človek tisti dan tam gor malo manj trezen.Vsi vejo le, da je bil smuk, da je bil praznik in še to, da je lepo v tistih krajih.

Tukaj je za vložek dodal psovko iz južne Evrope.

“In stari jager, ki je zraven nas proti prehladu srknil zamašek domačega, veš kaj je on po ta novem?” Na moj začuden pogled je nadaljeval z vse večjo ihto:” črnoborzijanec je, ja , ne glej me zaklano, črnoborzijanec. Po novem bodo vrli varuhi naše ljube kokoške vsakega starega deda, ki bo pospravil sadje, da ne bi segnilo in ga v zimskih dneh predeloval v žlahtno domačo žganico obravnavali kot hudodelca in kaznovali po pisanih zakonih, da bo revež opustil misel na takšna zlodela za vse večne čase. Podrli mu bodo bakreni kotel, ga ocarinili za trideset njegovih bornih penzijonov in , ne bi me začudilo, če bi napisali tak zakon, da bi jih lahko siromaku še naložili po njegovi stari grbi.!!”

“Čakaj no, malo pa le pretiravaš”, sem ga poskušal malo pomiriti.

“Kaj?!” je planil,” da pretiravam? Pa muzikanti? A veš, da so vsi veseli muzikanti in pevci ves tisti veseli dan nesramno in brezvestno kradli državi in ubogim nemočnim avtorjem viž in napevov, ki so se razlegali iz njihovih instrumentov.?” V razlago mojemu ponovnemu začudenju je nemoteno nadaljeval:” če pride v to našo oštarijo špilat muzikant petdesetim veseljakom, je dolžan oštir najmanj toliko za nakakšne avtorske jebemti pravice, kot pa dobi prešvicani muzikant za celo noč trdega dela. Njega potem ocarini še davkarija. A?

Kaj praviš na to? V Planici je bilo pa toliko tisoč duš, da me je kar strah zračunat kolikšna je bila ta gnusna masovna zloraba intelektualne lastnine.!!”

Spet sem ga nekoliko boječe poskušal ustaviti, a sem dosegel enak, se pravi nasproten učinek.

“Menda te stvari počnejo strokovnjaki po vzoru nekaterih najboljših držav na planetu. Po vzorih s tistih koncev sveta se tudi streljajo po mestnih ulicah pa zmrznjeno svinjarijo jemo po tistih vzorih in po takšnih vzorih lažje najdeš mulca, ki ima v žepu deset gramov trave, kot pa takšnega, ki je prebral kakšno Kersnikovo novelo. Ja, tako je, da veš! Ubogi je tak grunt, ki odganja muzikante, podira žganjekuhe, puli trte in ne zna urediti staje za plemenite žrebce. Pfuj!!”

Možakarja nisem več poskušal ustavljati. Sicer se je pa že tudi sam nekoliko umiril, kot da se je utrudil.

“Ne vem”, je hripavo in precej bolj potiho dodal ” komu smo dali kuro v varstvo, vem pa, da jo slabo čuva. Lomi ji krila in kljun, cefra ji rdeči greben. Še to čakam, da ukažejo razbiti harmonike in skuriti knjige od Voranca in Finžgarja pa tistemu, ki požvižgava med hojo, da zaračunajo davek potem pa AMEN.”

Na hitro je spil,počasi vstal in namesto pozdrava zamahnil z rokó. Ta kretnja mi nekako ni delovala naravno. Bil sem malo zmeden in nisem več vedel ali je stari res kaj prida pretiraval ali je ,sicer malo po svoje, govoril najbolj čisto resnico. Kdo bi, hudiča, vedel?

Aja,še to: Zmagal je neki Japonec in…..bil je lep sončen dan.

  • Share/Bookmark

6 odgovorov v “PATRIOT V PLANICI (platntaf marec 1999)”

  1. mile pravi:

    Lep pozdrav, patriote!

  2. dare » Blog Archive » Planica praznik … japajade! pravi:

    [...] pred leti sem, v enem prvih mojih pisnih izdelkov pisal o Planici. To je bilo v letih, ko sem na polete tudi sam z [...]

  3. mijau pravi:

    Kaj pa, zapojemo si še lahko?

  4. daredare pravi:

    @MIjau, to je bilo napisano res precej let nazaj in takrat so bili zelo aktualni nekateri ukrepi. Tisto z žganjekuhami je izgledalo še kar dramatično. Na televiziji so kazali besne gospodarje, ki so demonstrativno posekali sadovnjake in podobno. Zdaj vidimo, da je bilo vse skupaj dokaj brez veze. Tisto prijavljanje kotlov in podobno se je izkazalo za popolnoma nepomemben ukrep. Razen mogoče za nekaj proizvajalcev. Doma pa si lahko vsak še vedno scmari malo šnopca. Glede na tako zelo zmanjšano porabo pa sploh. Razem tistih najbolj poslušnih državljanov, ki so uničevali kotle ali pa, kot omenjeni, ki so posekali češplje in japke.

    Malo drugače pa je s temi sazasi in podobnimi priskledniki, ki so uspeli priti do korita in zdaj živijo od mahiniranja z avtorskimi pravicami. Poleg tega, da že tako ne porajtam zelo ljudi, ki živijo od dela drugih, so tudi zares zelo zamorili sceno, drastično zakomplicirali tj. zmanjšali število prireditev in tako dalje. Mislim pa vseeno, da si lahko zapoješ. Pa ženi tudi. Če pa prideta poslušat še dva soseda, pa že nisem več ravno sto posto!! lp

  5. daredare pravi:

    Aja, edino če jim poješ lastne skladbe. Potem pa ja!

  6. dare.likar@siol.net » Blog Archive » TRIKRATTRI pravi:

    [...] Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu. In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. [...]

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !