Z vegetarijanstvom, z ljubeznijo do živali in varstvom njihovih pravic nekako ne morem priti na čisto. Če moja hčerka že nekaj let ne je mesa, me čisto nič ne moti saj ji dieta očitno nič ne škodi, njen motiv pa tudi ni slab. To počne namreč zaradi zdravega prehranjevanja. Ko slišim, da kdo ne more več uživati mesa, ker se mu živali smilijo, tudi ne ugovarjam kaj prida. Človek si vseh občutkov pač ne more določati sam. Nekakšni pomisleki me obhajajo , ko poslušam ljudi, ki (mimogrede) v življenju še niso videli žive krave ali prašiča, začnejo razpredati o nekakšni živalski psihologiji, o stresnih kurah in paranoičnih pujskih. Takšno nesmiselno in predvsem nestrokovno počlovečevanje živalskih nagonov se mi zdi otročje in neresno. Jaz sem svoje živali opazoval in ocenil, da na primer kokoš zelo hitro sprejme vsako novo realiteto, ki ji določa ciklus hranjenja, izločanja, spanja. Seveda pa v njene kokošje štiri gramske možgane tudi jaz ne vidim.