Ko omizje na plan privleče nostalgijo, se rado zgodi, da postane rdeča nit debate nekakšna vsesplošna ugotovitev, da je v vseh teh letih vse skupaj šlo nikamor drugam kot ravno v preklemansko maloro. Kdaj drugič bomo predelali kako so po mnenju spoštovanih članov konec vzele vse moralne in materialne vrednote, danes pa se bomo ustavili pri zelo konkretni zadevi. Razglabljanje o vaški veselici ne daje slutiti, da gre za kakšno resnejše razmišljanje, vendar vam zagotavljam, da je ravno to zelo dober primer, katerega vzorec lahko opazimo tudi marsikje drugod.
Ravno takrat, ko se je dogajalo vse tisto zaradi česar nas sedaj včasih napadajo nostalgična čustva, smo lahko namreč skoraj vsako sobotno noč pustili v vaški dvorani. Ta je takrat nosila pošten realsocialističen naziv kulturni dom ali zadružna dvorana. Včasih lokalni, včasih kakšen bolj znan, vsekakor pa velikokrat isti bend je občinstvo ( tudi vedno bolj ali manj isto) nedvomno in očitno zabaval. Štiri vrste pijače, cenena kranjska klobasa in vsaj malo medkrajevnega nasilja so bile tudi stalnice. Omeniti velja še, da so ljudje zelo veliko plesali, zeeelo veliko pili in v debatah višje intelektualne vrednosti ob vsem še reševali večino ključnih težav takratne družbe.

No in dilema, ki smo jo vrgli med umske prežvekovalce naše spoštovane družbe?

Ja, seveda! Zakaj ni več vaških veselic?

“Ni d’narja!!” je bila prva, pričakovana in najbolj vehementna ugotovitev.

“ Policaji!!” se je kot nedokončan stavek zaslišalo iz drugih ust. Ko smo možakarja ošinili z vprašljivimi pogledi je nadaljeval: “ Pihat dajajo za vsakim ovinkom… in kazni….da ne govorim!”

“Predrago, preveč dovoljenj, higienski pregledi, avtorske pravice, varnostnike je treba najemat!”

“Ni več prostovoljnega dela, nihče več nič ne naredi zastonj!”

“Društva ne smejo prodajati pijače in hrane in organizirati srečelovov!”

In moje mnenje za moj blog? Tisto okoli denarja odpade. Iz prve! Ostalo pa je menda vse res in verjetno smo še marsikaj izpustili. Res pa je zelo verjetno še nekaj. Če bi nekako rešili cel spisek, še vedno ne bi bilo moč pričakovati, da bi se ljudje ponovno zbirali na takšen način. V teh časih nič ne sme biti isto kot zadnjič. Ne družba, ne prostor, ne pijača, ne debata in ,bog ne daj, pa ja ne isti bend.

Tako bomo zadevo raje pustili v varnih rokah modrega selektivnega spomina, ki takšne stvari lepo ureja in se spomni le spomina vrednih stvari, samo uspešnih osvajalnih akcij, samo nepobruhanih prihodov domov in samo podeljenih klofut.

Kakorkoli pa stvari obrnemo……veselice ni.

Kaj mislite vi, zakaj je temu tako?