DAN ŽENA NEKOČ IN DANES
v afektu 8.3. 2007
Končno sem dočakal tako dolg staž na planetu, da lahko brez težav primerjam stvari kakšne so bile včasih in kakšne so danes. Pri vseh pojavih seveda ugotavljam strahotne spremembe. Ljudje okoli mene vse te spremembe v celoti označujejo kot spremembe na slabše. To je menda posledica nagnjenosti k nostalgiji in selektivnemu spominu .
Jaz se tem stereotipnim komentarjem nekoliko upiram a moram vseeno pri marsikateri spremembi priznati, da mi je bilo bolj všeč staro stanje. Dan žena mi je vtisnjen v spomin kot pravi praznik, kot praznik ki smo ga praznovali. To je bil dan. ko so delavke v fabriki dobile nageljčke in vsi boljšo malico. Po že omenjeni malici je proizvodnja prepustila mesto zabavi in jedilnica se je po hitrostni preureditvi spremenila v plesišče. Ljubitelji alkohola, kar smo bili takrat bolj ali manj vsi, smo svoje skrite flaše prinesli iz omaric in jih v drugi polovici šihta praznili neobremenjeni in ne vedoč za pivsko ali kakšno podobno kulturo.
Ko je praznovanje popoldne prišlo do svojega konca, so dame odkovratile domov, nekatere tudi malo težje od drugih, dedci pa so okupirali vaške šanke in pot proti domu poiskali šele pozno zvečer, ko so si pri svoji cikcakasti navigaciji proti domu pomagali z utrujenimi polomljenimi šopki za svoje ljubljene slavljenke.
Dandanes o vsej zgoraj omenjeni folklori okoli dneva žena (AFŽ) ni več sledi. V teh časih je Dan žena namenjen nekakšnim analizam in diskusijam. Cele dneve po radiu neki tipi premlevajo zakaj ni več žensk v politiki, na vodilnih položajih in zakaj je le redkokatera pilot ali general. Jaz imam sicer nekaj mnenj o teh dilemah pa jih bom na vsak način pustil za kdaj drugič. Želel pa bi ženskam, da se jim danes vsaj za vzorec vrne nekaj tistih starih cajtov in da se malo veselijo svoje vloge v življenju, razglabljanje o menedžerkah in oficirkah dajo malo na stran in feministične monade prepustijo kakšnim afganistanskim babnicam, ki zavite v črne cunje še ne vedo za dan žena. Še bolj pa želim, da bi ljudje končno potuhtali, da je roditi in predvsem vzgojiti denimo tri otroke velik uspeh v življenju in da je mamica, ki ji je to uspelo vredna veliko večjega spoštovanje kot tista, ki je premagala vse družbene ovire in sedaj triumfialno zeha v svojem stolčku v parlamentu. Amen!






12.3. 2007 ob 10:50
Zadnja dva stavka sta me vzpodbudila,da ti napišem dve moji izkušnji:
Kot predsednik sindikata naj bi imel govor ob dnevu žena.Največja težava je bil govor spraviti na papir.En teden sem rabil,da sem ga kolikor toliko oblikoval.In glej,Dare nekaj podobnega sem tudi jaz uporabil,nekaj o vrednotah mamic in šimfanje o karierizmu žena,ki se je takrat že začelo pomalem pojavljati.Verjemi mi,da sem požel huronski aplavz.(pa mi niso aplavdirale karieristke,ker jih takrat tam ni bilo)
Drugi govor sem ravno tako pisal za srečanje s Prvomajsko v Raši,le da sem tu navrgel nekaj o Titu,ljubezni,bratstvu…Spet so mi aplavdirali!Govor je bil že velikokrat slišan,vendar sem imel občutek,da so ga tisti naši prijatelji tam doli vzeli zelo čustveno,kot da bi mi verjeli kar sem jim povedal.(in so mi,menim,nenavsezadnje pa je bil tekst napisan par minut pred nastopom na sekretu)Tako vidiš,Dare,so se spremenili tile naši ljubi bivši časi!
Še srečo imamo da naše omizje še funkcionira po starih načelih.
LP Mohor