dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2007

MOHOR JE NAŠ

31.03.2007 · 2 komentarjev

   Moj prijatelj gdn ing strojništva Mohor je eden ključnih članov omizja, ki ga sestavljam tudi sam. Bistven in nepogrešljiv se mi zdi kot zrak, ki ga dihamo v hramu vinskih modrosti, kot pijača, ki nam jo nosijo deklice in kot miza, naša miza našega omizja.     

   Predstavljajte si, da bi kot kup nesreče sedeli v krogu brez tega dragocenega kosa pohištva. Prekladali bi kozarce iz roke v roko. Naslanjali bi se malo nazaj, malo na soseda, že naslednji trenutek bi spet v svojem neznosnem neudobju zbegano pogledovali levo in desno. Ne, to ne bi šlo, miza mora biti in za to mizo mora med nami sedeti tudi  Mohor. 

  Nisem danes vžgal svoje kište, da bi seciral spoštovanega člana družbe. Za to nimam časa. Za romane potrebuješ čas. Le na kratko bi rad, zelo rad omenil tega gospoda.          

   Človek pač ve kako se gre dobro družbo, kako se pove in kako se sliši. Prijaznost , poštenost in iskrenost prinaša s seboj. Ko je čas zrel, udari po mizi ali izreče kelnarci bridki ukor. Siten in zoprn zna biti, ko pride tistih pet minut. Včasih je preobremenjen psihično in preobremenjene ima žile in notranje organe. A Mohor se ne da. On ni človek, ki bi klonil pod prvo težko besedo, ni človek, ki bi mu stregli pivo v kakršnikoli čaši brez kartonskega podstavka in ni tip, ki bi dovolil da za njegovo mizo kdorkoli parkira svojo rit.

  In nikoli, pa naj bo blog vaš, pa naj bo trikrat vaš, nikoli in nikdar si ne dovolite cenzurirati njegovega komentarja na vaš post.

   In kar je mogoče najpomembnejše: vse te lastnosti, ki sem jih na hitro preletel , se mi zdi,  se vedno zlijejo v eno najboljšo, redko in iskano. On ostaja takšen kot je. Ne spreminja lestvic svojih vrednot, ne menjuje barv in hvali vedno iste ideologije. Kljub kompromisom, ki jih vsiljuje življenje ohranja držo in nivo.

   Občutljiv pa je tudi na pravila v materinem jeziku, zato bom še enkrat preletel ta sestavek. Dodal bom vejice in pike, popravil kakšno besedo….in še nekaj bom naredil:

Besedo Prijatelj bom napisal z veliko.

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

UMRL JE MARŠAL

28.03.2007 · 2 komentarjev

To me je nerazumljivo  razjezilo!

Nikoli se v debatah omizja nisem počutil kot tisti, ki ima vedno prav. Lahko, da sem kdaj tako učinkoval na druge, posebno možno je to za tiste ne čisto vsakdanje člane, vendar sam pri sebi tako zagotovo nisem mislil.

Še najslabše se glede agresivnosti v polemiki obvladujem takrat, ko v zraku okoli mene zavibrira kateri iz železnega repertoarja oštarijskih stereotipov.

Bogve kako smo prišli na tematiko, ki je navrgla spominjanje sedečih okoli mene na davno leto osemdeseto, na maršalovo smrt, na komentarje Tomaža Terčka in na spektakularen beograjski pogreb. Omenili smo pozitivna, mojega spoštovanja deležna čustva pa tudi kakšno pikro se je zaslišalo.

Nenavadno je bilo mogoče, da smo te stvari sploh omenjali a problema okoli tega res ne vidim.

Problem sem zaslutil v nujnem, neizogibnem pojavu, ki sem ga čakal kot odmev v alpski soteski. In prišel je čez pičlih nekaj minut . Na dan je planil v obliki obvezne stokrat premlete debate o zlatih časih, ki so nam menda takrat , ko je kraljeval že omenjeni Tito, točili med in mleko.

To mi pa res stopi na žulj. To me pripravi do pretiravanja in preveč vehementnega nastopa. Z dvignjenim utripom se kljub številčni premoči zoperstavljam nerealnim primerjavam med tako različnimi časi. Pa že stokrat sem sprevidel, da ne morem spremeniti mnenja ljudi in jim dopovedati, da takrat hrana ni bila zastonj, da stanovanj niso talali kot žemlje in da je veliko lepih spominov plod takratne kolektivne, dostikrat simpatične in pozitivne naivnosti.

Sovražim se takšnega. Vsedel se bom za kompjuter, da se pomirim. Sreča da obstajajo blogi!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

KUPIL SEM NOVE ČEVLJE

27.03.2007 · 4 komentarjev

    Na tem kraju, ki se mi ga je resnici na ljubo ljubilo odkriti šele pred kratkim, berem poleg obveznega procenta navlake in poleg precejšne količine višjeinteligentnih komentarjev tudi nekaj zelo osebnih pripovedi. Seveda tudi v blogih, enako kot je bilo včasih pri IRC-u, sedaj pri nekakšnem Mesengerju in verjetno še sto stvareh, ki jih ne poznam, tudi tu ne veš kdo ali kaj je na drugi strani in kaj je resnica in iskrenost. Vseeno pa mi marskikatera mučna življenska izkušnja, ki jo naši soblogerji delijo z nami da več kot le misliti. Zaradi bridkih izkušenj se vprašam marsikaj. Tudi to postane dilema ali imam sploh kaj povedati, kar bi spadalo med takšne zgodbe. Stanje mi zbija navdih in moja samopodoba se nevarno zamaje.   

   Vendar ne danes. Danes sem kupil čevlje. Nisem jih kupil le kot artikel, kot nujen pripomoček za bivanje. V teh čevljih bom napravil korak naprej in se za ta taisti korak približal enemu svojih pomembnejših ciljev. Ko bom na tem cilju, pa čeprav bom do takrat uničil še kakšen par obuval pa tudi vem kaj bom naredil. Točno vem katera miza me bo čakala tisti dan in vsedel se bom na tisti stol čisto sam. Zanemaril bom takrat člane omizja in si čisto samo zase naročil pijačo, pogledal kozarec in si rekel: “Mater, Dare, stari, to ti je pa uspelo!!”     In v soboto bom do tja napravil še en korak, navaden, majhen in najpomembnejši in velik kot modra dvorana.

    Grem na maturantski ples moje druge hčerkice.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

BLOGOVSKA ETIKA ??

24.03.2007 · 6 komentarjev

Ravnokar sem storil nekaj, kar bi znalo biti dokaj nezaslišano. Včerajšno objavo sem zbrisal in jo ponovno objavil. To nizkotnost sem storil zaradi dveh svojih znancev, ki bosta tako laže prišla do članka in ga prebrala. Nista namreč baš vešča interneta. Pa pustimo to. Pravzaprav sem želel nekako povprašati glede Blogovske etike. Ali obstajajo kakšna napisana pravila ali kaj podobnega, ne bi namreč želel delati preveč neumnosti glede na to, da imam občutek, da sem v dobri družbi. LP

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

PATRIOT V PLANICI (platntaf marec 1999)

24.03.2007 · 6 komentarjev

(ali: KDOR NE DELA NAJ NE PIJE)

V smislu izogibanja stereotipom ne bomo začeli;”Bil je lep sončen dan” Sicer je sončen res bil, pa tudi definitivno lep, saj drugače pač tudi ni moglo biti. Predstavljajte si poln avtobus športnih navdušencev in ljubiteljev domačih običajev , muzike in prešernega druženja.

Kako hudiča naj bo drugače kot lepo?

Namesto športno turistične reportaže vam bom, spoštovani bralci, povedal zgodbo o zanimivem, lahko berete: čudaškem, možakarju. Če vam bo zgodba slučajno izzvenela, neveselo, otožno ali na trenutke celo tragično, ste jo, spoštovani, pravilno razumeli:

Med vso planiško množico je bil. Patriot namreč. Če bi le malo pogledali bi ga, tako kot jaz, tudi vi nedvomno opazili, saj so se vrste njemu podobnih zadnja leta drastično zdesetkale in takšni osebki nam izgledajo kot zadnji goloprsi bojevniki, ki na slikah v zgodovinskih učbenikih na barikadah bijejo svoj brezupni boj.

Dajal mi je vtis maksimalno srečnega človeka. Svetlih oči si je ogledoval toplino tega rajanja, srečo te velike družine. Videl je može s klobuki na glavah in šopkom za trakom. Vedel je , da so doma pustili zadovoljne in zadovoljéne žene, site, srečne otroke, dosti drv in privezanega psa ter se šele vsled vsega tega sproščeno podali na ta praznik slovenstva. In zakaj si ne bi Slovenec, ki je za ta teden vse postoril , nalil kozarca in nazdravil in zavriskal. Ja, zavriskal, saj je Avsenik igral tisto: “junaki Planice letijo kot ptice ” pa tudi druge lepe melodije so se razlegale vsevprek, glasba je pač pol veselice. Srce mu je zaigralo, ko je videl starega očanca, ki je potegnil iz “taploščate” požirek domače žganice in jo žarečih lic spravil nazaj v staro jagrovsko suknjo. Ponosno si je ogledoval skupine, ki so kot purani paradirale s transparenti z imeni svojih krajev. Na čelu vsake je bil brkati harmonikar, mojster “brbardona” in če je bilo treba še bobnar in trobentač. Pogled mu je zaneslo tudi malo više nad vso to množico, na zasnežene očake, na skalnate vrhove in na stoletne smreke, ki pasejo to našo prelepo dolino. Ja, zanj je bil to srečen dan.

Pozneje sem ga srečal šele po nekaj dneh. Bil je, milo rečeno, pravo nasprotje prejšnjega samega sebe, pravi primer kontrasta, kot bi ga, na primer, vzel iz ljudskih fraz o črnem in belem in o dežju , ki se nujno pojavi po sončnem dnevu. Sedél sem nasproti njega in se obotavljal naj možaka ogovorim ali naj ga raje pustim samega z njegovo očitno otožnostjo, ki jo je ispričeval njegov upadel obraz in brezvoljen pogled skozi mrežo popokanih kapilar. Pa sem se le odločil:

“Kako je stari?”

Odgovor je sledil z nekoliko neobičajno dolgim zamikom, bil je na začetku počasen in brez prave volje, a se je razvil v izčrpno zgodbo močno razočaranega moža: ” O Planici sem bral”, je počasi začel “pa ljudi sem poslušal in na televiziji je bilo tudi. Menda sploh ni bil tak praznik. Pravijo, da je bil le pijanski shod.

V tej fazi je že govoril dvakrat hitreje in zraven nezavedno stiskal svojo desno pest..

“Pa pri dnevniku sem videl; par poletov, pet častnih gostov, ostalo pa čisto sama kozlarija. Še tistega fanta, ki je bil z nami so pokazali. Ima pač mladenič malo nemiren želodec in je prišlo do manjše slabosti.V Kichbuehlu sem bil tudi, veš, na smuku. Gor so bili šele prav po prašičje pijani. Pa so Avstrijci posneli le smuk, pa hribe, hoch bergen in spitzen pa enga majstra, ki je jodlal kot slavec. Tako se zdaj svetu še sanja ne, da bi bil kakšen človek tisti dan tam gor malo manj trezen.Vsi vejo le, da je bil smuk, da je bil praznik in še to, da je lepo v tistih krajih.

Tukaj je za vložek dodal psovko iz južne Evrope.

“In stari jager, ki je zraven nas proti prehladu srknil zamašek domačega, veš kaj je on po ta novem?” Na moj začuden pogled je nadaljeval z vse večjo ihto:” črnoborzijanec je, ja , ne glej me zaklano, črnoborzijanec. Po novem bodo vrli varuhi naše ljube kokoške vsakega starega deda, ki bo pospravil sadje, da ne bi segnilo in ga v zimskih dneh predeloval v žlahtno domačo žganico obravnavali kot hudodelca in kaznovali po pisanih zakonih, da bo revež opustil misel na takšna zlodela za vse večne čase. Podrli mu bodo bakreni kotel, ga ocarinili za trideset njegovih bornih penzijonov in , ne bi me začudilo, če bi napisali tak zakon, da bi jih lahko siromaku še naložili po njegovi stari grbi.!!”

“Čakaj no, malo pa le pretiravaš”, sem ga poskušal malo pomiriti.

“Kaj?!” je planil,” da pretiravam? Pa muzikanti? A veš, da so vsi veseli muzikanti in pevci ves tisti veseli dan nesramno in brezvestno kradli državi in ubogim nemočnim avtorjem viž in napevov, ki so se razlegali iz njihovih instrumentov.?” V razlago mojemu ponovnemu začudenju je nemoteno nadaljeval:” če pride v to našo oštarijo špilat muzikant petdesetim veseljakom, je dolžan oštir najmanj toliko za nakakšne avtorske jebemti pravice, kot pa dobi prešvicani muzikant za celo noč trdega dela. Njega potem ocarini še davkarija. A?

Kaj praviš na to? V Planici je bilo pa toliko tisoč duš, da me je kar strah zračunat kolikšna je bila ta gnusna masovna zloraba intelektualne lastnine.!!”

Spet sem ga nekoliko boječe poskušal ustaviti, a sem dosegel enak, se pravi nasproten učinek.

“Menda te stvari počnejo strokovnjaki po vzoru nekaterih najboljših držav na planetu. Po vzorih s tistih koncev sveta se tudi streljajo po mestnih ulicah pa zmrznjeno svinjarijo jemo po tistih vzorih in po takšnih vzorih lažje najdeš mulca, ki ima v žepu deset gramov trave, kot pa takšnega, ki je prebral kakšno Kersnikovo novelo. Ja, tako je, da veš! Ubogi je tak grunt, ki odganja muzikante, podira žganjekuhe, puli trte in ne zna urediti staje za plemenite žrebce. Pfuj!!”

Možakarja nisem več poskušal ustavljati. Sicer se je pa že tudi sam nekoliko umiril, kot da se je utrudil.

“Ne vem”, je hripavo in precej bolj potiho dodal ” komu smo dali kuro v varstvo, vem pa, da jo slabo čuva. Lomi ji krila in kljun, cefra ji rdeči greben. Še to čakam, da ukažejo razbiti harmonike in skuriti knjige od Voranca in Finžgarja pa tistemu, ki požvižgava med hojo, da zaračunajo davek potem pa AMEN.”

Na hitro je spil,počasi vstal in namesto pozdrava zamahnil z rokó. Ta kretnja mi nekako ni delovala naravno. Bil sem malo zmeden in nisem več vedel ali je stari res kaj prida pretiraval ali je ,sicer malo po svoje, govoril najbolj čisto resnico. Kdo bi, hudiča, vedel?

Aja,še to: Zmagal je neki Japonec in…..bil je lep sončen dan.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

POJEDEL SEM KOZLIČU NOGO

20.03.2007 · 2 komentarjev

Z vegetarijanstvom, z ljubeznijo do živali in varstvom njihovih pravic nekako ne morem priti na čisto. Če moja hčerka že nekaj let ne je mesa, me čisto nič ne moti saj ji dieta očitno nič ne škodi, njen motiv pa tudi ni slab. To počne namreč zaradi zdravega prehranjevanja. Ko slišim, da kdo ne more več uživati mesa, ker se mu živali smilijo, tudi ne ugovarjam kaj prida. Človek si vseh občutkov pač ne more določati sam. Nekakšni pomisleki me obhajajo , ko poslušam ljudi, ki (mimogrede) v življenju še niso videli žive krave ali prašiča, začnejo razpredati o nekakšni živalski psihologiji, o stresnih kurah in paranoičnih pujskih. Takšno nesmiselno in predvsem nestrokovno počlovečevanje živalskih nagonov se mi zdi otročje in neresno. Jaz sem svoje živali opazoval in ocenil, da na primer kokoš zelo hitro sprejme vsako novo realiteto, ki ji določa ciklus hranjenja, izločanja, spanja. Seveda pa v njene kokošje štiri gramske možgane tudi jaz ne vidim.

Kakorkoli že, na čisto ne morem priti. Živali imam rad. Čistim jim prostor. Mačka vzamem tudi v naročje in s kozami in zajčki se občasno, ko ni nikogar drugega blizu, tudi malo pogovarjam. Zagovarjam stroge zakone pri prevozih živali in najhumanejše možne načine usmrtitev v klavnicah.

No vidite, tu sedaj nastane paradoks. Takšen najprijaznejši odnos poskušam gojiti do teh bitij, po drugi strani pa jih vsako leto nekaj ročno predelam v hrano. Tega opravila se (bog varuj) ne veselim a poskušam to jemati kot rutino, kot del nujnega procesa.

In za piko na i…………….sem v nedeljo pojedel kozličkovo nogo!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

JAVNI USLUŽBENEC IN DETEKTIV

16.03.2007 · 7 komentarjev

Moje sprejemanje podatkov je zelo neurejeno zastavljeno. Novice, obvestila, govorice, čenče in reklame se pomešane s fabriškim hrupom nesistematično nalagajo med moje zdesetkane nevrone. Poleg te komaj znosne nesistematičnosti trpim še za to nevšečnostjo, da raznim nepomembnostim namenim preveč svojega utrujenega diska. Če slišim po radiu, ki je parkiran na moji stružnici nezanimivo novico, ki je poleg vsega zaradi svoje nedramatičnosti na vrsti bolj na koncu poročil, se mi znajo razna vprašanja, ki si jih dežurni novinar seveda ni zastavil, razpresti po možganih.

Moje dileme okoli dotične téme so ponavadi bolj preproste, kmečko proletarske in razlage zanje ravno takšne.

Ko sem tako danes na pol ušesa ujel, da se javni uslužbenci ne strinjajo, da detektivi nadzorujejo če slučajno ne izkoriščajo bolniške in ali ne prinašajo države okoli s kilometrinami. “Viš hudiča”, sem si rekel, ko sem vstavljal nov kos v stroj “ zgleda, da se ne strinjajo “. Hkrati sem se neuspešno skušal spomniti, kdaj sem se s tem strinjal sam, kdaj so me glede tega sploh kaj vprašali. Še bolj so me zanimali kakšni so lahko njihovi argumenti. Ali so mogoče napisali v protestni izjavi:

“ Ne nadzorujte nas za božjo voljo, saj vendar veste, da izsledki izvedencev ne bodo v našo korist.”

Vidite in s takšnimi stvarmi se ukvarjajo moje utrujene sive celice. Ignoriram vse državotvornosti in državodestruktivnosti, gladko preslišim koliko šiitov je ugonobil samomorilski šoferdjija in čisto mimo mene gre rezultat hokejske tekme, takšna zanikrna novica pa ostane v malih možganih in z njo se znam bosti vse do naslednje podobne.

Mogoče je pa bolje, da slišim vse bolj na pol?

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

ZAKAJ TA VIKEND NI VESELICE?

14.03.2007 · Brez komentarjev

 

 

Ko omizje na plan privleče nostalgijo, se rado zgodi, da postane rdeča nit debate nekakšna vsesplošna ugotovitev, da je v vseh teh letih vse skupaj šlo nikamor drugam kot ravno v preklemansko maloro. Kdaj drugič bomo predelali kako so po mnenju spoštovanih članov konec vzele vse moralne in materialne vrednote, danes pa se bomo ustavili pri zelo konkretni zadevi. Razglabljanje o vaški veselici ne daje slutiti, da gre za kakšno resnejše razmišljanje, vendar vam zagotavljam, da je ravno to zelo dober primer, katerega vzorec lahko opazimo tudi marsikje drugod.
Ravno takrat, ko se je dogajalo vse tisto zaradi česar nas sedaj včasih napadajo nostalgična čustva, smo lahko namreč skoraj vsako sobotno noč pustili v vaški dvorani. Ta je takrat nosila pošten realsocialističen naziv kulturni dom ali zadružna dvorana. Včasih lokalni, včasih kakšen bolj znan, vsekakor pa velikokrat isti bend je občinstvo ( tudi vedno bolj ali manj isto) nedvomno in očitno zabaval. Štiri vrste pijače, cenena kranjska klobasa in vsaj malo medkrajevnega nasilja so bile tudi stalnice. Omeniti velja še, da so ljudje zelo veliko plesali, zeeelo veliko pili in v debatah višje intelektualne vrednosti ob vsem še reševali večino ključnih težav takratne družbe.

No in dilema, ki smo jo vrgli med umske prežvekovalce naše spoštovane družbe?

Ja, seveda! Zakaj ni več vaških veselic?

 

“Ni d’narja!!” je bila prva, pričakovana in najbolj vehementna ugotovitev.

“ Policaji!!” se je kot nedokončan stavek zaslišalo iz drugih ust. Ko smo možakarja ošinili z vprašljivimi pogledi je nadaljeval: “ Pihat dajajo za vsakim ovinkom… in kazni….da ne govorim!”

“Predrago, preveč dovoljenj, higienski pregledi, avtorske pravice, varnostnike je treba najemat!”

“Ni več prostovoljnega dela, nihče več nič ne naredi zastonj!”

“Društva ne smejo prodajati pijače in hrane in organizirati srečelovov!”

 

In moje mnenje za moj blog? Tisto okoli denarja odpade. Iz prve! Ostalo pa je menda vse res in verjetno smo še marsikaj izpustili. Res pa je zelo verjetno še nekaj. Če bi nekako rešili cel spisek, še vedno ne bi bilo moč pričakovati, da bi se ljudje ponovno zbirali na takšen način. V teh časih nič ne sme biti isto kot zadnjič. Ne družba, ne prostor, ne pijača, ne debata in ,bog ne daj, pa ja ne isti bend.

 

Tako bomo zadevo raje pustili v varnih rokah modrega selektivnega spomina, ki takšne stvari lepo ureja in se spomni le spomina vrednih stvari, samo uspešnih osvajalnih akcij, samo nepobruhanih prihodov domov in samo podeljenih klofut.

 

Kakorkoli pa stvari obrnemo……veselice ni.

 

Kaj mislite vi, zakaj je temu tako?

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

KO NI ČASA

14.03.2007 · Brez komentarjev

Nekaj večerov že nisem uspel priti do kompjuterja, tega veličastnega pomočnika lenih pisačev. Posledici sta lahko dve. Ali bom dileme in ideje, ki se kopičijo še bolje premislil in dodelal ali pa bom do naslednjič vse skupaj pozabil. Se bom pač  lotil pa česa drugega. Do takrat ko bom dostop do računalnika in spleta uspel iztrgati iz rok tehnološko zasvojene mladine pa samo lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

DAN ŽENA NEKOČ IN DANES

8.03.2007 · 7 komentarjev

Končno sem dočakal tako dolg staž na planetu, da lahko brez težav primerjam stvari kakšne so bile včasih in kakšne so danes. Pri vseh pojavih seveda ugotavljam strahotne spremembe. Ljudje okoli mene vse te spremembe v celoti označujejo kot spremembe na slabše. To je menda posledica nagnjenosti k nostalgiji in selektivnemu spominu .

   Jaz se tem stereotipnim komentarjem nekoliko upiram a moram vseeno pri marsikateri spremembi priznati, da mi je bilo bolj všeč staro stanje. Dan žena mi je vtisnjen v spomin kot pravi praznik, kot praznik ki smo ga praznovali. To je bil dan. ko so delavke v fabriki dobile nageljčke in vsi boljšo malico. Po že omenjeni malici je proizvodnja prepustila mesto zabavi in jedilnica se je po hitrostni preureditvi spremenila v plesišče. Ljubitelji alkohola, kar smo bili takrat bolj ali manj vsi, smo svoje skrite flaše prinesli iz omaric in jih v drugi polovici šihta praznili neobremenjeni in ne vedoč za pivsko ali kakšno podobno kulturo.

   Ko je praznovanje popoldne prišlo do svojega konca, so dame odkovratile domov, nekatere tudi malo težje od drugih, dedci pa so okupirali vaške šanke in pot proti domu poiskali šele pozno zvečer, ko so si pri svoji cikcakasti navigaciji proti domu pomagali z utrujenimi polomljenimi šopki za svoje ljubljene slavljenke.    

  Dandanes o vsej zgoraj omenjeni folklori okoli dneva žena (AFŽ) ni več sledi. V teh časih je Dan žena namenjen nekakšnim analizam in diskusijam. Cele dneve po radiu neki tipi premlevajo zakaj ni več žensk v politiki, na vodilnih položajih in zakaj je le redkokatera pilot ali general.   Jaz imam sicer nekaj mnenj o teh dilemah pa jih bom na vsak način pustil za kdaj drugič. Želel pa bi ženskam, da se jim danes vsaj za vzorec vrne nekaj tistih starih cajtov in da se malo veselijo svoje vloge v življenju, razglabljanje o menedžerkah in oficirkah dajo malo na stran in feministične monade prepustijo kakšnim afganistanskim babnicam, ki zavite v črne cunje še ne vedo za dan žena.    Še bolj pa želim, da bi ljudje končno potuhtali, da je roditi in predvsem vzgojiti denimo tri otroke velik uspeh v življenju in da je mamica, ki ji je to uspelo vredna veliko večjega spoštovanje kot tista, ki je premagala vse družbene ovire in sedaj triumfialno zeha v svojem stolčku v parlamentu. Amen!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu