Prav posebno mesto v mojih razmišljanjih imajo nekateri osebki, ki v sebi nosijo ogromno energije in želje za reševanje sveta, ljudi, narodov, živali in vseh mogočh pomoči potrebnih zadev. Medtem, ko se spisek za nas, ki sestavljamo apatično večino konča že nekje pri prvinskih potrebah, bi ti ljudje vsak dan na svojega dodali trpečega otroka, mučeno žival ali nov ogrožen kos naše zemljice.

Prav poseben članek sem prebral v BLOG-u ene takšnih oseb. Bilo je nakakšno pismo otroka vojaka v eni Afriških držav. Šokantno! Srhljivo! Preko meja mojih dojemanj. Zaradi preseganja meja sem zadevo tudi odrinil med ostale podobne beštijade in jih bom pustil spravljene pod opombo “mrak človeškega uma” in bom čimmanj mislil nanje.

Podobno sem storil, ko sem si ogledal dokumentarec o obsojencu (mislim da v Sudanu), ki so mu zaradi ukradene deske po šeriatskem pravu amputirali desno roko in podobno sem storil, ko sem videl CNN – ov prispevek o obrezovanju šestletne deklice v stanovanju v centru Kaira.

Ta svoj odnos do teh stvari sem še toliko dodelal, da takšnih stvari, če se le da sploh ne gledam in jih že vnaprej ignoriram.

Moj pristop ima seveda veliko slabih lastnosti. Poleg nesposobnosti reševanja problemov in nepripravljenosti na soočanje z resničnostjo odkriva mogoče celo mojo strahopetnost in nevednost.

Kakorkoli že, jaz se bom še naprej oklepal tega pristopa. Med seboj in temi svetovi bom še naprej gradil čimvišji zid in svoj pogled bom obračal čimbolj stran. Veselil se bom še naprej svoje strani zidu in ostajal čimbolj prepričan, da je stanje tukaj plod pridnosti in modrosti mojih genov.

Ljudi, ki zmorejo tako veliko, veliko več pa bom še naprej občudoval.