dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2007

GROZLJIVKA BTC

27.02.2007 · 3 komentarjev

Če že priznam, da Ljubljane ne maram, kaj naj potem rečem šele o BTC-ju? Po defoltu grozljiv kraj. Mislim, da je od meni znanih ljubljanskih plejsov na vrsti kmalu po onko-kliniki in Žalah ponoči. Poleg tega sem tja odveslal z glavobolom, nepredelano gripo in po jutranjem šihtu. Vzrok za pot je šel kar z mano in to v tričlanski izvedbi. Ena članica je že skoraj nujno morala dobiti maturantsko obleko, saj ji to v dveh naskokih štacunskih centrov ni uspelo. Tja smo prispeli kot ponavadi in na žalost je bilo vse kot ponavadi. Prvi tradicionalni trud, da bi nekako sodeloval je splahnel po pol urice in pobegnil sem v nekakšne moške štacune, ki sem jih iztrošil v slabi uri. Glava me je stalno obupno bolela še posebno potem, ko sem uskladil frekvenco svoje vrtoglavice z neonkami na visokih stropovih. Od vsega kar mi je še padlo na pamet, sem si privoščil srednje dober mesni burek in ostal sem brez domišljije na strašnem kraju, v hrupu, v gneči in sam. Sedel sem na klopi pred čudno štacuno in na pamet mi je padlo, da bi pozdravil svoje omizje, ki se danes brez mene intelektualno razdaja. Odločil sem se za SMS v verzih:

Zdaj pa poglej te krasote sveta

ko strmim v pročelje Emporia.

Malo na desno je še Kolosej

in moja radost nima več mej.

BTC city, Bauhaus in Merkur

užitka obilo bo do poznih ur.

Za piko na i je tu tisoč ljudi

in kup lepih avtov tod mimo hiti.

In sred teh lepot, ki so mestu v okras

ponosen del tega sem tudi jaz.

Hitro sem dobil odgovor, da imam očitno res veliko cajta.

Po klepanju bizarnih stihov sem prešel na gledanje ljudi. To sem otopelo počel celo večnost. Vmes sem se malo zamislil nad svojo hetero usmerjenostjo, saj so se mi zdele skoraj vse babnice grde. Olajšano sem ugotovil, da so tipi še bolj nemarno grdi. Ker tudi jaz ne izgledam bogve kako dobro, sem bil nadvse vesel mojih princes, ki so takrat prišle in dvignile nivo. Bil sem že uničen do konca in delovni čas tega centra mučilnic je že tudi jemal bridki konec a deklica je imela v rokah vrečko s trofejo in svetleče iskrice v očeh. Odleglo mi je: vsaj to!

Še dobro uro svetlobnih in hitrostnih šokov za moje že tako oporečne možgane in grozljivke BTC je bilo konec. Na koncu me je prijazno, tiho, neosvetljeno in vnaprej rezervirano čakal moj kavč.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

GRIPA, JEBA IN JANŠEVA OBLEKA

26.02.2007 · Brez komentarjev

Nedelja mi je postregla z gripo, ki je sicer rojena prejšnje dni zrasla že v soboto. Videti slišati in otipati sem bil kot kup zanikrnega, lepljivega, škripajočega dreka. Ko sem pod večer tretjič spustil temperaturo na normalnejši nivo in spral s sebe mrtvaške srage, sem se poskušal spraviti za kompjuter. Preletel sem bloge. Neki tip je raportiral športne rezultate, ki sem jih prebral že na teletekstu. Prebral sem še razmišljanje revice, ki je pogruntala da sovraži svojega tipa zaradi devetih stvari in ljubi zaradi ene. Želi se postarati z njim. Potem sem skočil še pogledat kaj pravi Crnko. Komentiral je oblačenje premiera in njegove punce. Ta se pa res na vse spozna. Sedaj bom čakal na kakšen njegov kuharski recept, komentiranje menstrualnih težav in esej o umetnostnem drsanju moški posamezno.Pravzaprav so bili blogi verjetno čisto v redu. Ampak za bolnega človeka? …….In vrnil sem se med rjuhe.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

POUČEN NASTOP

21.02.2007 · 1 komentar

Z najinim “ad hoc” duetom sva z Milčetom vstopila v lepe svetle prostore. Prijazno osebje nama je pokazalo kot, kjer se je pozneje dogajala tista dveurna pustna matineja. Kolega je raztegnil harmoniko in opazil sem nekaj poslušalcev, ki so spontano in takoj bruhnili v jok. Nekaterim se je to zgodilo kasneje. Takrat so se eni od tistih prejšnjih že smejali. Ne pri smehu ne pri solzah nisem čisto točno vedel za kaj gre. Oni verjetno tudi ne. Občinstvo je že ob prvih zvokih napolnilo del sobe, ki je bil potem dve uri polno plesišče. Nekateri okorni plesalci so se trudili z gibi, ki so se jih v podzavesti spomnili izpred veliko let. Drugi spet so se gibali prožneje a niso dobro vedeli kaj jih je ta dan doletelo. Energične in vsega mojega razpoložljivega spoštovanja deležne mlade dame so se trudile animirati trudno občinstvo, ki je s špičastimi klobučki, trakci, maskami in velikimi madeži urina na ponošenih trenirkah name delalo ogromno število vtisov. Tisti bolj zdravi so nama ploskali po vsakem komadu. Nisem bil nezadovoljen, da sem bil del dogajanja. Ko sem pred izhodom iz doma starih zahlastal po zraku, ki ni imel vonja po zdravilih in človeških izločkih sem se zavedel, da je bilo to dobro, koristno in……poučno, zelo poučno!!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

NESREČNIK

15.02.2007 · Brez komentarjev

Da bi sam sebe upal prištevati med pišoče ljudi je nekako smešno pomisliti. Resda tudi posluha nimam in o mojem občutku za ritem ni da bi govoril pa le mlatim že leta in leta po svoji kitari in si z njo celo prislužim dodatni dve ali tri plače. A pomanjkanje talenta je majhna težava v primerjavi s to, ki jo imam pri pisanju vrstic, ki bi si povrh vsega še strašno želele biti vsaj malo literarne. Sem namreč, težko mi gre z jezika, zadovoljen človek. Zadovoljen sem s svojim življenjem, zadovoljen s prijatelji, srce mi igra ko me v jutrih pozdravi moja lepa zakotna dolina, zaljubljen sem v svojo ženkico in obožujem svoje otroke. Na zgražanje vseh me prav nič ne motijo splošna situacija v moji deželi in skoraj nikoli ne kritiziram TV programov. Sem edini človek, kolikor je meni znano, ki ni prepričan, da pivo ni bilo še nikoli v zgodovini dražje kot v teh “prekletih” časih, na živce mi gre le redkokateri športni komentator in EMA se mi zdi čisto v redu. In iz česa naj črpa takšen siromak. Kako naj upam v tej bedni situaciji, da bodo kipeli izviri navdiha, kot se to dogaja večini spodobnih trpečih in preizkušanih piscev. Ne, to je res smešno pomisliti. Veste, spoštovani zaradi tega sem kar nekako nesrečen.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

KULTURA

7.02.2007 · 3 komentarjev

Ta moja objava je podobna potovanju skozi čas, potovanju skozi tristo in nekaj dni. Skozi zgrožene čute in skozi mikroskopske tehnološke dosežke vse do zapisa pred letom dni. Ko sem prispel tja, sem zakamufliral svoj takratni post. Razlog? Ja, zgodilo se je nekaj kar me je nekoliko neprijetno presenetilo. Iz svojega arhiva sem v tisti bodočnosti od koder zdaj prihajam objavil tekst, ki sem ga objavil že na današnji dan. Preprosto mi je ušlo iz spomina. Tej kišti, ki ima ves spomin, vse arhive in še celo čustva hoče imeti, vsaj tista slaba, ja vse ima sprešano na tanki foliji in spravljeno nekje pod pobarvanim plehom, tej kišti pa ni ušlo s spomina.
No pa vendar , spis o kulturi mi je kar nekako pri srcu in želim ga še enkrat objaviti v prihodnosti. Tukaj v objemu preteklosti je tako osamljeno spolzel mimo in le nekaj parov oči ga je preletelo in niti en komentar ga ni doletel.
Kljub vsemu upam in pričakujem, da nihče ne bo opazil moje ponovitve. Nasprotno bi me močno presenetilo. Kultura mi pa tako na splošno še kar nekaj pomeni. A mislte , da ne verjamete???

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

RED

5.02.2007 · 1 komentar

Nisem vedel prav dobro kaj naj s svojimi mislimi. Kaj sploh delam v tem času tod okoli? O, saj sem že večkrat prišel in gledal dolge vitke bukve, osute macesne in dolge krivenčaste gabre. Na pol zasneženi štori že davno posekanih smrek so na robovih hranili nekaj zelenega mahu. Na kakšnem sem našel kos suhega lesa in se vsedel. Brez romantike, patetike in brez udobja. Le tako brezhibno urejeno se mi je zdelo vse. Tu pa tam sem zaslišal kakšno žival, ki se je prilagojena okoliščinam vedla primerno svoji vrsti. Jaz sem pa kar sedel in globje zatlačil roke v žepe. Še zmeraj nisem vedel kaj naj s svojimi mislimi. Nisem se počutil hinavec. S svojim celoživljenskim odvajanjem od blefiranja sem bil tukaj vidno zadovoljen. A poskušal sem misliti na nič. Vse te urejenosti si nisem upal svinjati s svojimi bednimi idejami. Bil sem premajhen in prešibak. Vstal sem in se odpravil. Kos rogovile je gledal iz snega in smešno sem se spotaknil. Ne, nič ni bilo narobe z mojim gozdičem. Le neroden sem bil.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

INTELEKTUALEC

2.02.2007 · 3 komentarjev

Vstopil je v prostor. Prostor zakajene oštarije je lepo uokvirjal njegovo boemsko postavo. Prisedel je k našem omizju. Iz oči mu je sijala potreba po tem, da izlije preprosti raji nekaj svoje poduhovljenosti. Stresel je nekaj svojih tematik na omizje in zažarel. O eni ali dveh smo tudi mi nekaj vedeli. To mu je zamajalo sistem. Nekaj sekund je deloval prestrašeno. Svojo omikanost je za nekaj minut zmečkal in jo spravil v notranji žep suknjiča. Medtem je izpil nekaj požirkov iz kozarca. Pravzaprav je v kozarec vedno le pomočil kljun in ga postavil enako polnega nazaj na mizo. Tuhtal sem zakaj ne srkne malo in si pogasi žejo ali vsaj omoči žrelo. Mogoče je kaj bolan. Mogoče mu je dohtar prepovedal delati požirke. Da ni preskop, da bi privoščil grlu lep trenutek? Morda ne prenese dveh kozarcev in pazi, da bi lahko še ob prvem nadaljeval svoje izvajanje? Ne vem! Ko je nehal vaditi dviganje vina, je potegnil svojo akademskost spet na plan. Spregovoril je o ljudski glasbi. Mimogrede je navrgel, da mu je skandinavski znanec, ki ga je spoznal bogve kdaj in kje in ki se spozna na te stvari, rekel, da imamo najbolj ničvredno narodnozabavno glasbo v Evropi. Nasmehnili smo se. Kaj nas briga. Edino nekaj nas je zmotilo. Zakaj Skandinavec tuhta te stvari” To, dragi viking, to so naše ničvrednosti! Ti lepo veslaj po fjordih in poslušaj svoje lastne!” Intelektualec spet ni vedel kam bi z omikanostjo. Zdelo se je , da jo preklada iz roke v roko kot da je vroča ali pa kot, da je sam nekoliko živčen. Kanilo mi je na pamet kaj bi bil lahko vzrok. Da ni z njo kaj narobe? “Že vem”, sem si rekel. Pogledal bom lastnika te izobrazbe v oči. To sem nemudoma storil. Nekaj v očeh mi je odkrilo problem. Omikanost je gospod napihnil in nam s tako povečano in zabuhlo mahal pred očmi. “Mislim, da sploh nimaš diplome!” sem neusmiljeno presekal in zasekal in čakal na rezultat. Gospod je umolknil in se posvetil dviganju vina. Želel je oditi. Ni smel. Potem bi se videlo, da je užaljen. Tako se je videlo po vseh ostalih stvareh, da je užaljen. Njegov premor je bil tokrat še daljši. V međuvremenu je nekdo prdnil. To je navadno rajo zabavalo in razpredli so debato o črevesnih dogodivščinah. Za višjeligaša je bil to samo še en udarec in še en dokaz, da ne spada k nam. Zaradi vsega skupaj se je le počasi opomogel, dosegel pravilen srčni pulz in dihanje. Barva njegovih uvelih lic in podočnih zavesic je spet dosegla svoj običajen, zdravo zelen odtenek. Ko je spet izpolnjeval pogoje za vključitev v življenje je izjavil opravičilo in olajševalo. “Bil sem precej v tujini” je prisiljeno hladno pri……sredi stavka ga je prekinil kuštravec s kosmatimi cokli in denarnico na verigi. “Jest sn biu tut u tujin! Sn vozu kamjon u Iraku en let.Mater!” Ob ponovnem nenadnem padcu inteligenčne vrednosti ozračja je modrec zavil z očmi, hkrati pa dobil novega zagona in napadel. Tokrat je prijavil nekaj o konjih. Običajno o konjih debatirajo pač v višjih sferah a tokrat je sedel na mino. O konjih smo vedeli boga in pol. Marengo in Hatatitla, Rozinant in Mig, trojanskega in tistega z ročaji smo navrgli za povrh. Kuštravi je dodal:”Moja mašina ma tristu kojnev, buh ja!” Kolega je še omenil, da konje učijo skakati V slog v Predazzu. To smo ocenili za neresno. Tip zraven mene je bil dotolčen. Intelekt je bil v še slabšem stanju. Valjal se mu je pod mizo med čiki in nesnago. Dvignil je čašo. Tokrat je vino tudi izpil. Zelo hitro in v nizkem letu je zapustil njemu neprimerno okolje. Pri odhodu je še bolje izgledal kot takrat ko je prišel.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

NA SVOJI STRANI ZIDU

1.02.2007 · 2 komentarjev

Prav posebno mesto v mojih razmišljanjih imajo nekateri osebki, ki v sebi nosijo ogromno energije in želje za reševanje sveta, ljudi, narodov, živali in vseh mogočh pomoči potrebnih zadev. Medtem, ko se spisek za nas, ki sestavljamo apatično večino konča že nekje pri prvinskih potrebah, bi ti ljudje vsak dan na svojega dodali trpečega otroka, mučeno žival ali nov ogrožen kos naše zemljice.

Prav poseben članek sem prebral v BLOG-u ene takšnih oseb. Bilo je nakakšno pismo otroka vojaka v eni Afriških držav. Šokantno! Srhljivo! Preko meja mojih dojemanj. Zaradi preseganja meja sem zadevo tudi odrinil med ostale podobne beštijade in jih bom pustil spravljene pod opombo “mrak človeškega uma” in bom čimmanj mislil nanje.

Podobno sem storil, ko sem si ogledal dokumentarec o obsojencu (mislim da v Sudanu), ki so mu zaradi ukradene deske po šeriatskem pravu amputirali desno roko in podobno sem storil, ko sem videl CNN – ov prispevek o obrezovanju šestletne deklice v stanovanju v centru Kaira.

Ta svoj odnos do teh stvari sem še toliko dodelal, da takšnih stvari, če se le da sploh ne gledam in jih že vnaprej ignoriram.

Moj pristop ima seveda veliko slabih lastnosti. Poleg nesposobnosti reševanja problemov in nepripravljenosti na soočanje z resničnostjo odkriva mogoče celo mojo strahopetnost in nevednost.

Kakorkoli že, jaz se bom še naprej oklepal tega pristopa. Med seboj in temi svetovi bom še naprej gradil čimvišji zid in svoj pogled bom obračal čimbolj stran. Veselil se bom še naprej svoje strani zidu in ostajal čimbolj prepričan, da je stanje tukaj plod pridnosti in modrosti mojih genov.

Ljudi, ki zmorejo tako veliko, veliko več pa bom še naprej občudoval.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno