dare.likar@siol.net

Zgodba mora imeti ogrodje. Šele okoli tega skeleta, ki drži konstrukcijo za silo skupaj, lahko nizamo nepovezane misli.

In negativne like tudi potrebujem. S temi ne bo večje zagate.

Dan je bil še naprej sončen in slejkoprej ni kazalo na večje spremembe.

Nizanje misli bi moralo biti delo filozofa, misleca. To mogoče ne velja tako zagotovo za nizanje neumnih misli, kar neumnosti jih imenujmo. V obeh primerih so med nami, preprostimi bralci zelo podobne žrtve. Žrtve, ki ne razumejo in žrtve , ki mislijo, da ne razumejo. Nekateri berejo in tuhtajo in čakajo, da se bo začelo, da se bo začel lep in sončen ali pa vsaj kakršenkoli pač že. Pa ni nič, pride drugo pa deseto poglavje, epilog in kazalo in zadnja platnica in nič. Vsaj tistim , ki so to travmo doživeli pri branju neumnosti, bi bilo modro pomagati. Lahko bi na koncu, kjer piše podatke o založnikih in prevajalcih, napisali besedico ali dve. Lahko bi prizanesljivo sporočili; “Drage žrtve, nič hudega, saj ni bilo česa razumeti! Živio in ne sekirajte se zaradi izgubljenih ur!”

Brez ideje zgodbe, želje in motiva se vsedem. Če je začetek problematična postavka, začnem nekako tako, kot sem do tega trenutka razmišljal, da naj ne bi začenjali stavkov ali juter. Jutro je namreč zame sinonim za začetek. To sem omenil samo mimogrede. V nadaljnem besedilu ne bom opozarjal, kdaj sem kaj omenil samo mimogrede. Lahko se zgodi , da bo več stvari samo mimoidočih pripomb, kot pa besedila, ki je bil cilj. Govoriti o cilju v evidentno brezciljni situaciji je pa tudi…ma ja.

Nikoli mi ne bo jasno zakaj se lahko nekdo odloči , da bo nekaj napisal čeprav ga k temu ne žene nikakršna nuja ali potreba, še manj navdih ali pa žilica, ki drugače žene nemirni duh, da izpljune iz sebe pravljico dne. In dan? Ja temu smo komaj podarili jutro.

Ali pa zakaj bi izkopal šest metrov dolg jarek v vrtu ? Danes? Ne, danes nisem razpoložen ne za jarke ne za druge nizke gradnje.

Izdelek poleg pomanjkanja motivov tudi skoraj ne daje upanja, da bi bil kadarkoli v ponos, bolj že vnaprej iščem opravičil in izgovorov za vsako misel in še pogosteje za vsak nesmisel.

Da začenjam drugače kot sem si predstavljal začetke ni znak uporništva . Pri meni ni nič znak upora. Za črke se skrijem in čakam, da mine napad. Drugače od navadnega? Ja, to je ena od variant. Ena od variant za začetek je tudi tista: Bil je lep sončen dan. Samo, da ne pozabimo, komaj smo prišli do jutra. In nič ne kaže na veter, ki bi razpihal meglo.

Imam sploh osebe te nezgodbe?

Prijatelje imam. Nekaj. Malo.

Vsi imamo malo prijateljev. Ko pademo nepripravljeni in neizkušeni na planet, takrat je drugače. Lep planet je. Vsa trava je zelena. Izkušnje pa nam v dušo rišejo raze, ki so menda dragocena stvar. V njih je modrost . Modrost je zelo selektivna. Zato imamo ljudje malo prijateljev.

Bil je lep sončen dan.

Dragi komentator. Nisi mi poznan ali pa tvoje komentiranje po mojem mnenju nima prave povezave z zapisom. Verjetno si po pomoti dodal komentar ali zamenjal moj blog za peskovnik ali celo za pljuvalnik. Nič hudega, pomote se dogajajo. Saj smo samo ljudje!! V kolikor se motim, prosim da se počutiš tako kot kadar prejmeš opomin pa si v medjuvremenu že plačal položnico. Torej brezpredmetno. lp