Arhiv za mesec januar, 2007
Zgodba mora imeti ogrodje. Šele okoli tega skeleta, ki drži konstrukcijo za silo skupaj, lahko nizamo nepovezane misli.
In negativne like tudi potrebujem. S temi ne bo večje zagate.
Dan je bil še naprej sončen in slejkoprej ni kazalo na večje spremembe.
Nizanje misli bi moralo biti delo filozofa, misleca. To mogoče ne velja tako zagotovo za nizanje neumnih misli, kar neumnosti jih imenujmo. V obeh primerih so med nami, preprostimi bralci zelo podobne žrtve. Žrtve, ki ne razumejo in žrtve , ki mislijo, da ne razumejo. Nekateri berejo in tuhtajo in čakajo, da se bo začelo, da se bo začel lep in sončen ali pa vsaj kakršenkoli pač že. Pa ni nič, pride drugo pa deseto poglavje, epilog in kazalo in zadnja platnica in nič. Vsaj tistim , ki so to travmo doživeli pri branju neumnosti, bi bilo modro pomagati. Lahko bi na koncu, kjer piše podatke o založnikih in prevajalcih, napisali besedico ali dve. Lahko bi prizanesljivo sporočili; “Drage žrtve, nič hudega, saj ni bilo česa razumeti! Živio in ne sekirajte se zaradi izgubljenih ur!”
SONČNI ZAČETEK
črkar 28.1. 2007
Brez ideje zgodbe, želje in motiva se vsedem. Če je začetek problematična postavka, začnem nekako tako, kot sem do tega trenutka razmišljal, da naj ne bi začenjali stavkov ali juter. Jutro je namreč zame sinonim za začetek. To sem omenil samo mimogrede. V nadaljnem besedilu ne bom opozarjal, kdaj sem kaj omenil samo mimogrede. Lahko se zgodi , da bo več stvari samo mimoidočih pripomb, kot pa besedila, ki je bil cilj. Govoriti o cilju v evidentno brezciljni situaciji je pa tudi…ma ja.
Nikoli mi ne bo jasno zakaj se lahko nekdo odloči , da bo nekaj napisal čeprav ga k temu ne žene nikakršna nuja ali potreba, še manj navdih ali pa žilica, ki drugače žene nemirni duh, da izpljune iz sebe pravljico dne. In dan? Ja temu smo komaj podarili jutro.
Ali pa zakaj bi izkopal šest metrov dolg jarek v vrtu ? Danes? Ne, danes nisem razpoložen ne za jarke ne za druge nizke gradnje.
Izdelek poleg pomanjkanja motivov tudi skoraj ne daje upanja, da bi bil kadarkoli v ponos, bolj že vnaprej iščem opravičil in izgovorov za vsako misel in še pogosteje za vsak nesmisel.
Da začenjam drugače kot sem si predstavljal začetke ni znak uporništva . Pri meni ni nič znak upora. Za črke se skrijem in čakam, da mine napad. Drugače od navadnega? Ja, to je ena od variant. Ena od variant za začetek je tudi tista: Bil je lep sončen dan. Samo, da ne pozabimo, komaj smo prišli do jutra. In nič ne kaže na veter, ki bi razpihal meglo.
Imam sploh osebe te nezgodbe?
Prijatelje imam. Nekaj. Malo.
Vsi imamo malo prijateljev. Ko pademo nepripravljeni in neizkušeni na planet, takrat je drugače. Lep planet je. Vsa trava je zelena. Izkušnje pa nam v dušo rišejo raze, ki so menda dragocena stvar. V njih je modrost . Modrost je zelo selektivna. Zato imamo ljudje malo prijateljev.
Bil je lep sončen dan.
Zdravo svet!
Aktualno 26.1. 2007
TRENJA
Če bi kdaj v bodočnosti oddaja trenja začutila potrebo po preimenovanju bi rade volje priskočil na pomoč v morebitni zadregi. Svetoval bi naslov Tedenski festival blefiranja in arogance. Sicer ni to videti posebno praktičen naslov vendar pa bolje odkriva vsebino kot termin Trenja. Spodbudilo me je k sledečemu razmišljanju bedasto prerekanje okoli kadilskega zakona. In če me je kot dolgoletnega nekadilca zadeva spravila s tira, ne vem šele kako je s kadilci. Še manj mi je jasno, kako lahko govorimo o trenju, če pa so bili vsi prisotni na isti strani problema. (če odmislimo nekakšnega realista Crnkoviča in približno dveh gostov, ki sta bila s svojim hripavim in oštarijsko artikuliranim izvajanjem drastično kontraproduktivna glede na tisto kar sta žalela zagovarjati). In glede na takšno družbo se sprašujem kaj je tam delal minister saj bi gospod glede na svojo suvereno in in z vseh strani podprto pozicijo lahko mirne duše tja poslal kakšnega namestnika, tajnico ali vratarja in bi se kateri od njih namesto njega arogantno posmehoval nekaj stotisočem Slovencev. Jasno mi tudi ni komu so potrebne takšne oddaje, ki pod krinko “prisiljeno spontanega” javnega mnenja skrivajo prave probleme. Pa lepo vas prosim gospodje! Prepirati se o tem ali je kajenje dobro ali slabo je podobno, kot bi tuhtali ali je dobro ali slabo pobijati ljudi. Tobak, to je vendar jasno in gotovo, je slaba stvar. Lahko bi billi tudi zadovoljni, da to v zadnjih letih ve vse več ljudi.( posebno dobro se tega začenjajo zavedati kadilci!!) Težava je drugje. Težava je v prepovedi. Vprašanje, ki se mi mota po možganih je to kaj je naslednje na vrsti. Ali ne bo mogoče to kakšen manj obče slab pojav. Ali ne bo mogoče to kakšna meni draga in prijazna zadeva. Ali ne bo mogoče naslednja prepoved prizadela tudi tistega prepotentnega mladeniča, ki v Trenjih ni bil sposoben v svoji samozaverovanosti niti slišati nasprotnega mnenja? Sedaj so gospodje mahali na televiziji s črnimi pljuči. In če nam v bližnji bodočnosti prepovejo kakšno drugo, danes samoumevno dejavnost? Samo pomislimo koliko stvari počnemo, ki so nezdrave in nevarne! V rudnikih in cementarnah si tudi uničujemo pljuča, v tovarnah si kvarimo ude in za računalniki možgane. Na cestah nosimo dnevno naprodaj svojo kožo. Stresen je tudi strah za otroke, ki nanje prežijo zelo mnoge nevarnosti. Močno zdravju neprijazno je tudi trepetanje za službe in stalno slabšanje socialne varnosti delavcev.
Vendar, gospodje bodo tudi v bodoče te stvari zaobšli in iz nekega drugega dolgega spiska izluščili nekaj nezdravega in v vehementnih arogantnih debatah jih bomo spet poslušali kako rešujejo narod vseslovenski pred nezdravimi vplivi. (in spet vse za narodov blagor?!) Mahali pa bodo s kakšno drugo stvarjo, ki bo pri roki.
