Konjarina (SAZAS-ovina)
črkar, v afektu, Aktualno 10.5. 2008
Ob povišanju cen SAZAS - ovih “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi - štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty izvaja: CCR naslov pesmi: cotton fields trajanje pesmi : 3′ 28” Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako:
KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!






