Marsikateri moj znanec me je že povprašal zakaj hudiča kvasim te svoje neumnosti in jih potem dajem na ogled ljudem. Seveda za to ne bi iskali kakšnega posebno velikega razloga. “Zakaj pa ne?” , bi bil ponavadi moj odgovor.

Pri današnjem sestavku pa temu ni tako. To danes je izpolnitev nekakšnega mojega dolga in sicer že precej starega, ki seže tja daleč v leta mojega kratkotrajnega šolanja. Enkrat v tistih letih sem dobil (pa ne samo jaz) nehvaležno nalogo, da v spisu napišem:” Kaj je kultura”. Oddal sem čisto popolnoma prazen list. Presenečena je bila profesorica in presenečen sem bil sam, ampak tako je bilo. Na papir nisem mogel spraviti niti enega kolikor toliko spodobnega stavka o tej témi. Bil sem seveda za svoj prazen izdelek tudi primerno stimuliran. Ženska mi je dala enko, ker ničle ni imela na razpolago. Pozneje sem sicer zadevo brez posebnih težav spravil v pozitivne vode, takrat pa preprosto ni šlo. Še sedaj ne vem kaj je bilo vzrok. No, od takrat nosim v svoji glavi to vprašanje in se počutim kar nekako dolžan, da nanj odgovorim, po svojih najboljših močeh seveda.

Pa sem , ne boste verjeli, spet v zadregi. Glede na to, da naj bi se moje pisanje ujemalo z našim praznikom osmega februarja, sem moral obiti nekatere zvrsti kultur in subkultur. Kar na hitro sem zavrgel misel, npr. na koruzo. Sicer je to nedvomno kulturna rastlina, vendar tako ne bi nikamor prišel. V smislu poštenosti do ostalih kulturnih zeli bi moral potemtakem tveziti tudi o krompirju, rdeči pesi, konoplji in tisočih drugih vrst.

Potem sem se poglobil v starodavne, eksotične in vseh sort manj znane kulture po svetu. Vse sem ovrgel. Ponekod so imeli stvari sicer kar v redu urejene, vendar se je povsod našla kakšna malenkost, ki je zbila ceno njihovi tako zvani kulturi in jo postavila v opozicijo mojim humanističnim pogledom glede te tematike. V Grčiji so svojo vzorno demokracijo in visok nivo umetnosti okrnili s svojimi sužnji in nekoliko neprimernim odnosom do njih. V južni Ameriki so Inki in Maji tudi imeli kar solidno ureditev pa se mi ni kaj prida dopadlo, da so zaradi vsake suše, deževja ali kakšne druge muhe njihovih bogov obredno klali nedolžne mladenke, ker naj bi se zaradi tega menda morale zmanjšati njihove vremenske in podobne tegobe. Afriške kulture mi tudi niso delovale posebno sofisticirano. Predvsem me je motil njihov jedilnik.

Fizkultura tudi ni prišla v poštev. Mogoče kdaj drugič. Kam bomo spravili v ta naš blog toliko pisanja, če obdelamo vse športne zvrsti, vse športnike, olimpiade, sokole, rekreacijo, aerobiko, fitnes in mogoče še kakšen batšejpr ali fatevader s teve prodaje?

Bežno sem še vrgel oko v enciklopedijo in na internet, če slučajno med častilci sonca, vode, satanov in bogov obstaja kakšen “kult ure” pa nisem našel nič pomembnega.

Tako sem po zelo kratkem postopku zelo omejil. Omejil sem se tematsko, časovno in celó krajevno. Odločil sem se namreč, da bom razmišljal zgolj o kulturi v ožjem smislu, o tisti v današnjih časih in v naših krajih. Kako naj se sedaj lotim te težke naloge?

Razmišljal sem in razmišljal. Odobraval sem, da ne jemo surovega mesa in hodimo po predpisanih poteh, da ne pljuvamo v cerkvah in da ne opravljamo potrebe v javnosti, sem pa močno dvomil, da bi bilo teh par misli dovolj za pošten blogerski članek. V svoji stiski sem se odločil za akcijo. Odpravil sem se na prizorišče prave kulture. Na mesto kjer se je najžlahtneje razdajala kulture žejnemu slovenskemu človeku. Šel sem na strahovito visoko umetniško predstavo. Šlo je za nekakšno bolj moderno glasbeno- recitatorsko stvaritev. So pač ravno tisto takrat premogle kulturne ustanove v moji bližnji okolici. Saj menda niste pričakovali, da bom potoval po celi deželi zaradi par stavkov. V glavnem; na takem kraju sem si mislil bom pa ja dobil vtis kaj in kako je s to ubogo kulturo.

Začelo se je po pričakovanju. Gospodje glasbeniki in recitatorji so se razporedili po odru, se nekoliko uglasili nakar je tisti, ki je stal spredaj pred vsemi sunkovito dvignil obe roki, strupeno pogledal ansambel in dal znak za začetek. Takrat je nekaj zaškripalo, da me je spreletelo po celemu telesu. “Ubogi godec”, sem pomislil” toliko ljudi ga posluša, on pa tako zamoči!” pogledal sem prizanesljivo proti nesrečnemu goslaču, da bi mu s svojim tolerantnim sprejemanjem njegove smole dal poguma za boljše nadaljevanje. Pa ni dajal gospod prav nobenega vtisa, da potrebuje tolažbo! Kje pa! Vzneseno in zamaknjeno je nadaljeval s svojim uho trgajočim početjem in tudi spredaj stoječi šef je nemoteno krilil z obema rokama. Bil sem več kot zbegan. Ko so po nekaj minutah muzikanti nekoliko utihnili, sem si malo oddahnil in napel ušesa kajti zgledalo je, da bo recitator podal svoj nastop. Pričakoval sem seveda kakšen lep liričen verz, Minattija ali pa Kosovela. Recitator pa je stopil na prste in se zadrl kot bi ga iz bridke kože dajali:” SMRT!” “O madona”, sem se ustrašil in se skoraj sesedel na svojem zakotnem stojišču “zgleda , da je nekoga navilo prav sredi predstave!” Takrat so spet godci napeli svoje loke čez očitno slabo uglašene violine. Neokusno se mi je zdelo, da godejo, če niso še niti odnesli umrlega nesrečnika. Moja zbeganost je bila na vrhuncu. Ko so recitatorji prišli spet na vrsto so se namreč najprej histerično zasmejali in takoj nato povedali nekaj stavkov, ki jim zaboga nisem vedel niti približnega pomena. Mrtvec je bil pa očitno še vedno v dvorani. Potem so se izmenjevali glasbeniki s svojim kregajočim škripanjem in recitatorji z nesmiselnimi govorancami, da sem pozabil na preminulega in se svojemu zanikrnemu počutju navkljub spomnil po kaj sem sploh prišel. Zavrgel sem misel, da bi se vmešal v očiten prepir recitatorjev. Ni se mi namreč zdelo fer, da se trije močni dedci derejo in znašajo nad suhljatimi ženicami, ki so stale s svojimi rdečimi platnicami vrsto pred njimi. Skoncentriral sem se torej na orkester in na gledalce, saj tam nekje bi moral biti odgovor na moje bistveno vprašanje. V tistem trenutku se je zadeva približala koncu. Grmelo je in treskalo kar nekaj časa, potem počasi pojenjavalo, se še parkrat malo razhudilo, spet poniknilo in na koncu je bil strahoten bum. In konec. Takrat je nastala popolna, blagodejna tišina. trajala je nekaj dolgih sekund. Z zanimanjem sem spremljal kaj se bo zgodilo. In takrat je tišino prekinil gospod v prvi vrsti. Bil je tako nekako, kako naj rečem, bolj odličen gost. Planil je možakar pokonci in vse svoje nedvomno navdušenje pokazal z energičnim aplavzom. Takrat me je za trenutek prešinilo:” Pa menda ni za vraga, samo on kulturen? ” V tistem so na moje olajšanje enako ravnali vsi v prvih dveh ali treh vrstah, kjer je bilo očitno skoncentriranega ogromno posluha in čuta za kulturo. Kot dobro uvežbana častna četa so po vzoru prej omenjenega odličnega gospoda skočili pokonci in ploskali in ploskali in zraven kimali in se gledali med sabo in zopet odobravajoče ploskali. To so počeli toliko časa, da so godci, ki so prej dobrohotno utihnili, spet zaigrali nekaj not, ki se za moja neuka, preprosta ušesa spet niso posebno ujemale druga z drugo. Ko je bilo konec, se je vse skupaj še enkrat ponovilo, potem pa smo se odpravili na zrak, na domove , za šanke in k svojim mislim. Jaz sem se spravil k slednjim. Pa veste, spoštovani, da spet nisem vedel pravih odgovorov. Vendar sem se potrudil narediti povzetek. Vsaj ne bo ves krvavi trud zastonj. Sploh pa si to tudi dolgujem.

Torej; Po mojem je kultura zelo nerazumljiva stvar, ki se na trenutke zelo grdo sliši. Vse pa se očitno popolnoma spremeni, če si čisto spredaj.

Mislim ….zadevo je treba definirat. Stanje takšno kot je, ne more shajati brez tega, da ga dam v nek bogve če pameten kalup. Svet z vsem svojim škripanjem in pokanjem po šivih bom pustil tam zunaj. Naj se sam bode z vsem skupaj pri svojih minus desetih stopinjah z globalnim segrevanjem in z vso svojo iz vajeti pobeglo brzino. Noro.
Ne svetu danes ne morem pomagati. Nič! Bom raje malo šaril po svoji lobanji. Nisem kakšen nevrokirurg ali kaj takega. No, pa tudi če bi bil, menda ne bi mogel sam sebi popravljati povezav po možganih. Če bi lahko, bi pa verjetno kdaj malo pošaril po tisti zmedi. A ti sploh kaj misliš, jebenti?! Ja pa ja de! Sploh se ne zalotim pogosto, da bi sploh počel nekaj, kar bi brez dileme poimenoval razmišljanje. Tehtanje in barantanje, celo nekakšen majhen boj mogoče. Drenjajo se med sabo in prerivajo besede, ki bi rade postale misli. Odločna bi rada stopila naprej, pogumna še bolj želi biti prva. Oprezna se ideja razkorači pred njima in zadrži ta naval. Pogledajo se vsi skupaj in zastanejo za trenutek. Presodi neka gnila mala reč, da je treba paziti na všečnost in na to kaj drugi pričakujejo od njih. V ozadju pa mrmrajo modre izkušnje in mirijo prehitre razvrvane kolegice. Ne pozabite, da smo se vsega morale naučiti in da je šele čas in veliko sprejemanja tisto, kar nam je dalo modrost!! Vedno povem kar mislim, mi je nedavno spet zatrjeval nekdo, ki mu ni bilo znano, da sem sit ljudi, ki sami sebi in meni lažejo, da so takšni. Prjatu, sem si mislil, še tega kar zdaj blebetaš, ne misliš zares. A misliš, da jaz povem kar mislim? Ne, za vso zmedo, ki nabija tam kjer naj bi se rojevale resnične besede, za tisto še niso iznašli pravih pisav in glasov.
Živim v času, ko prosperirajo tisti, ki jim hitreje delajo možgani. Ne bolje in bolj modro! Ne, hitreje. Tisti, ki lahko obdelujejo več podatkov hkrati in še takrat jim nenaden tretji signal ne zamaja in ne zmoti sistema. Hladnokrvno dajo tretjega za nekaj sekund na čakanje in mislijo naprej. Brez boja , brez zmede in vsako uro in dan! In tisti , ki je bil še malo prej tretji je zdaj že v obdelavi. Moje misli pa se drenjajo in prehitevajo, spijo in se umikajo. Že prvi problem je na čakanju, drugi ima vse izglede, da zamočim v enostavni komunikaciji z njim, tretjemu samo neartikulirano dam vedeti, da so moje misli odsotne in nezmožne za pametne reči.
Med nami so ljudje, ki odkrivajo nove svetove in takšni ki rešujejo stare. Okoli mene hitijo ljudje, ki obvladajo strese in premike. Sprejemajo odločitve. Ponekod se siromaki borijo za življenje, drugje spet se skrivajo pred kroglami. Herojski dobrotnik reši cel kup življenj, nek drug zablodeli um pa v svoji goreči veri pobije za malo vas nedolžnih ljudi.
In vsi stremijo k idealu. Vsi stremijo k življenju brez težav. Brez boja, Brez skrbi za karkoli.
Mene pa od vsega hudega na planetu …v bistvu čisto malo zebe v tace. Dva metra stran imam copate.
Ampak nimam časa ….ker ravno mislim!

Med temi svojimi tipkarijami sem se pa res navadil kar pogosto potikati. Celo prepogosto se mi kdaj pa kdaj zazdi. Po drugi strani pa me marsikaj in marsikdo kdaj opomni, da ne smem nikoli in nikdar pozabiti nanje. Včasih mi kdo kar direkt servira, da sem nekako usahnil, da nekako nimam več tapravega redu. Potem po šihtu brzim domov in mrzlično preverjam ali je res tako hudo. Potem včasih potuhtam, da je med dvema objavama zares minil dan ali dva več kot ponavadi, kar znese recimo tako, med nami, skoraj cel teden. Da tip, ki me je opomnil ne upa spraviti skupaj niti kratkega komentarja ali vsaj pozdravčka, tega ne bi niti omenjal.
Da me tako prestraši, to mu pa ne dela težav. A model sploh pomisli kakšen srh me spreleti ob misli, da sem na nekaj tako važnega preprosto pozabil.

Ja, pozabljanja se ljudje, kot sem jaz kar nekako bojijo. Pozabljanje je znak, da nekaj ne deluje tako kot naj bi delovalo. S temi mislimi sem se v bistvu začel ukvarjati zaradi zadeve, ki ni povezana s pisanjem. No, vsaj spomnim se ne, da bi bila ! Sem pa spet izvedel pozabljivsko predstavo, ki zanjo vedno znova tuhtam kako bi uspel, da je ne bi ponovil nikoli več.
Zadeva zgleda na primer nekako tako: S trdnim namenom in jasnim ciljem koračim čez pol fabrike. Jasno lice in svetal pogled ne dovoljuje dvoma v to, da vem kaj hočem in nameravam. Samozavest in pogum izžareva cela moja pojava in tak prihitim v skladišče. Tam nekaj viličaristov opravlja svoje delo, par skladiščnikov srka svojo kavico v improvizirani pisarnici pod stopniščem, dva kamionarja nervozno postopata okoli dvignjene cerade in še nekaj ljudi je prisotnih, ko me prinese skozi glavni vhod. Za svoj performans kakopak počakam, da pridem čisto v sredino prizorišča. Tam pa…stop, zmeda, prestrašen obraz, bedasto praskanje po pleši in za piko na i še nespretno poskušanje, da bi prikril kaj se dogaja. Ja, Dare je popolnoma in dokončno pozabil po kaj, h komu in kam je prišel. S tem, ko je poskusil prikriti kaj se je zgodilo in se je naredil, da samo slučajno prečka halo, s tem pa je svojo zadrego samo še potrdil in poudaril.
No, pozneje se seveda spomnim kaj sem hotel in takrat veliko bolj oprezno in počasi opravim zadevo.

Kaj bi naj bilo temu razlog, tega ne vem. Mislim pa, da nekako še nisem zrel za kakšno dementno, sklerozno zadevo. Nekako ne spadam v tisto očetovo štorijo, ki jo je pred precej leti strašno rad pravil. Večkrat. Strašno smešna se mu je zdela in verjetno je pozabil, da jo je že kdaj prej povedal.

Živela sta mož in žena. Zelo stara. In nekega dne je baba rekla decu, naj gre v trgovino. »In zapomni si« je rekla« dve stvari. Kruh in mleko!«
In starec je vso pot do trgovine sam pri sebi govoril:« dve stvari, kruh in mleko!Dve stvari, kruh in mleko!«
Ko pa je stopil skozi vrata trgovine, mu je prodajalka rekla«dober dan« in decu se je vse skupaj podrlo in niti slučajno se ni mogel več spomniti po kaj je prišel. Ker mu ni padlo nič bolj pametnega na pamet je kupil škatlo cigaret. Ko je prinesel tiste filter sedeminpetdeset domov jih je vrgel na mizo pred tastaro.
Baba je pogledala cigarete in vzrojila:« Ja, starina zgubasta, a ti nisem rekla dve stvari!? Kje so pa vžigalice!?«

No, mislim da je kar jasno, da pozabljanje deluje zelo moteče na normalen potek človekovih aktivnosti. Vendar pa po drugi strani pa pozabljanje ni na tako slabem glasu kot kakšna druga nemarnost. Bolj se smatra kot bolezen ali vsaj nevšečnost. Tako se mi je na primer zgodilo, da sem ob bogvekakšni priložnosti brenkal nekim ljudem in vesela družba je pritegnila mojemu dretju. Pesem je bila znana in lepo smo skupaj poprijeli. Prva kitica je padla kot nič. Drugo smo nekako začeli in že drugi verz se je iz besed prelil v vsesplošni lalala. Potem smo ponovili še enkrat prvo in dodali še malo lalalajev…. mislim, sem se spraševal, le kam je šlo besedilo?!
»Fina pesem !« mi je rekel eden od žurerjev »škoda, da ne znaš cele!«
Pa sem mu pojasnil, da sem znal še kako celo, pa sem vse skupaj pozabil. In razumevajoče so prikimavali vsi okoli mene. »Zna, zna, samo pozabil je!«

In tako se z dejstvom, da smo pozabili lahko izvlečemo iz vseh sort zadev. Pozabimo lahko na dolg, na obljubljeno pomoč ali na zagotovilo, da bomo nekaj strašno zoprnega postorili po bajti.

So pa seveda tudi stvari, ki pa jih zaboga ne smemo pozabiti. Mednje spadajo obletnice, rojstni dnevi in še cel kup stvari. Zaradi takšnih imamo tipi iz zgornje skladiščne štorije lahko kar precej težav. Zaradi strahu, da bi nam pobegnilo nekaj tako važnega iz spomina, si nakopljemo bistveno več skrbi in tuhtanja, kot bi bilo to sicer pametno. To nam krati spanec in moti razmišljanje o ostalih rečeh. Včasih so takšni delali vozlje na smrkave robce, da so lahko kasneje tuhtali kaj pomenijo ali kdo jim je robec zamežljal. Zdaj si delamo opomnike na mobilnih telefonih.

No prav kakšne usodne stvari , kot je na primer rojstni dan kakšne od hčerk ali bognedaj moje ženkice še nisem pozabil. Me je pa prav danes prešinilo, da mi je popolnoma ušlo, da je te dni moj blog praznoval svojo častitljivo tretjo obletnico. Vse najboljše, stari!

Sicer pa sem vam hotel povedati nekaj čisto drugega. Želel sem omeniti …? …. !… ? ………O porkaduš!!

Za bistro misel,za par pametnih besed je čas
in vse je pod kontrolo in le moj še manjka glas.

A ko se odpro mu vrata,že spet mi je jasno,
prvi bo tam in spet za pamet bo kasno.

On pa se zaveda svoje moči,
kot veter plane,da se znori.

S sivo ga kepo,počasno in leno,nemočno loviva,
ko on že podira,uničuje,razbija.

Zdaj rdečih lic popravljam stvari,
a on je spet varno tam za zobmi.

“Mladi” člani literarnega društva RIS se bomo na kratko predstavili v petek 22.1. ob 18h v idrijski kavarni.

Kot sem že omenil, nisem prepričan če upam koga vabiti, vendar sem prej

omenjal 19 uro pa ne bi rad povzročal kakšne zadrege. Saj jo bo še tako zagotovo dovolj.

Lepo pozdravljeni!

A veste zakaj objavljam zapis s takšnim naslovom ? Se mi kar zdi, da vas ni prav veliko ,ki bi iz prve izstrelili pravilen odgovor. temu je tako zato, ker sem nekega davnega dne objavil »99 inventuro« in potem leto kasneje še »199 – ko!«

Če govorimo o izvirnosti. Zagotovo sem hotel pri prvi inventuri biti originalen in sem obeležil eno objavo prej kot bi bilo bolj običajno. Zdaj pa je drugače. Moj staž na blogosceni postaja že tako dolg, da izvirne (?) zadeve že uspevajo postajati tradicionalne.

Ugotovitev, da bi le redkokdo takoj ugotovil, zakaj tak naslov pa seveda ni mišljen kot dvom v bistrost mojega bralstva ampak predvsem je tako zaradi mojega občutka, da se je tukaj zelo veliko ljudi zamenjalo. Seveda tega ne morem zagotovo vedeti, posebno ne pri vseh tistih, ki prhajate na bloge kot obiskovalci. Verjetno vas je kar nekaj stalnih. Zagotovo pa to lahko vem le za nekaj ljudi, ki me kdaj pa kdaj pozdravite s kratkim komentarjem. Pa ne mislim kritizirati ostalih. Smo že kar dovolj dobro razjasnili »problem« okoli komentiranja. Moje črkarije pač niso material za kreganje, polemike in dolge debate …. hvala bogu.

No, bolj me ta občutek, da se je veliko spremenilo, spremlja zaradi blogerjev. V bistvu se mi včasih celo zdi, da so se utrudili skoraj vsi, ki so pred mojo prvo 99-ko razturali po blogovju. Nekateri so dajali vtis , da so malodane zvezde v tem okolju. Seveda sem za vsakega od njih prepričan, da je pač našel za svoj prosti čas in za svoje navdihe nekaj drugega, čisto mogoče nekaj bolj pametnega od veslanja in modrovanja po blogovju.

Seveda pa lahko z veseljem opazimo tudi nekaj svetlih izjem. Neumorno pesnico, ekstra aktivno pisateljico, mornarja, prijaznega dohtarja, poetične poljane in seveda tudi nekaj zelo aktivnih in dobrih blogerjev, ki pa se njihovo pisanje sveda ne prepleta z mojimi črkarijami. Chef, SimonaRebolj, Pris, Irena so samo nekateri med njimi. Se opravičujem, če sem kaj pomembnega spregledal.
Seveda so tu še tudi hišni “profesionalci” in nekaj samozadostnih hiperaktivcev, ki so jih te strani tudi brez moje pozornost dovolj polne.

In kako se počutim sam? No, včasih se počutim nekoliko zmatran in kot vedno takrat delam načrte, kako bom poskusil čimveč narediti v smeri kondicije in podobnih zadev. Ko se počutim , recimo, nekoliko slabše, se mi tudi za tipkovnico zazdi, da ni nič bolje in celo kdaj, da sem zmatran od pisanja in tuhtanja novih dogodvščin mojih junakov.
Še posebno zadnje čase sem imel pogosto takšen občutek. Številka kar ni hotela pririniti do 300. spomnil sem se na maratonce. Menda imajo oni vedno vsaj eno krizo prej kot prisopihajo do cilja. Ampak ponavadi ni najslabše pred ciljem. Ne, nenavadno, nekje vmes, med tekom jih na trasi malo stisne, potem pa pridejo k sebi in na cilju se nam takšen atlet včasih zazdi kot da je čisto frišen prečkal tisto črto.
Sicer pa je bilo obdobje teh sto pisarij z vidika bloganja in pisanja nasploh ravno prav zanimivo in aktivno. Parkrat sem se srečal z blogerji in kar nekaj jih je, ki so iz virtualne pojave postali pravi ljudje. Udeležil sem se
predstavitev knjižnjih izdaj in včlanil sem se v idrijsko literarno društvo, ki je kolikor sem bil seznanjen do zdaj izredno aktivno in bogve kaj vse me tam še čaka!

Za naprej pa ne nameravam delati posebnih načrtov. Vse, ki prihajate na te strani, prijazno vabim, da to delate še naprej. Tako tisti, ki me razveseljujete s svojimi pripombami , kot seveda tudi vsi ostali, ki se vam tega pač ne zdi potrebno početi.

Lep pozdrav, Dare

Dejstvo je, da mi tipkanje te dni ne steče tako kot sem tega vajen. Že parkrat sem se zvrnil na ta svoj naslonjač pred kompjuterjem in se lotil nizanja črk. Zdelo se mi je, da imam nekaj stvari za začeti in vsaj eno ali dve za končati…. Pa ni šlo. Ampak ne mislite, da imam zdaj namen spet premlevati že tavžentkrat povedane stvari okoli kriz z navdihom in o zimsko- pomladni utrujenosti, ki jo imam pa itak celo leto.

Ne, v resnici je vzrok čisto nekje drugje. Gre za to, da mi po glavurini, kakor v srbiji kdaj rečejo izrazito veliki glavi, lavfajo neke čisto druge stvari. Prav vsako prosto minuto moji utrujeni možgani porabijo ravno za tuhtanje o tisti zadevi. Pa nisem imel namena trditi, da imam prekomerno veliko lobanjo in s tem pripadajoče velike možgane. Ne, to ne, le ko cel dan in pol noči zraven premlevaš eno in isto, se ti začne zdeti, da ti tisto odmeva po vogalih in zakotnih prostorih nekje znotraj.

Pred nekaj dnevi sem bil na dveurnem sestanku idrijskega literarnega društva. Gre za zanimivo društvo kjer sem bolj nov član. Večino članstva sestavljajo seniorji in to celo v takšnem delu, da sem po njihovem kriteriju pristal med mladimi člani društva. Glede na to, kako redko se to sploh še zgodi, sem s temi kriteriji kar zadovoljen. Presenetilo me je srečanje poleg tega, da sploh še obstajajo takšna društva, ki imajo tako dolge sestanke tudi s tem, kakšen plan in koliko projektov so si gospe in nekaj gospodov naložili. Očitno obstaja v moji okolici velika želja zvišati ceno besedni umetnosti, kulturi in odnosu do ustvarjanja.

Pa vse to le ne bi tako zaposlovalo mojih misli. Če ….. če ne bi nekaj od vseh teh načrtov doletelo tudi nas, spet me lomi smeh, tamladih. No, in tako je tri (zares ) mlade člane, dve dekleti in fanta, ter pogojnega mladeniča Dareta doletela čast ali karpačžetoje, da se v petek 22.1. predstavimo s svojimi literarnimi stvaritvami v idrijski kavarni. No, o tej ideji sem bil obveščen že nekaj dni pred sestankom zato sem tja prišel predvsem z vprašanji v stilu, kako si je Ga. predsednica kaj takega zamislila. Prijazno in brez kančka dvoma mi je bilo pojasnjeno, da nihče ne dvomi v to, da bomo zadevo v redu speljali. Da naj bi nastop tudi sam(i) vodil(i) je samo še jagoda na toritci.

Nekaj sem gospo poskušal prekinjati s pripombami o neizkušenosti pri takšnih prireditvah in predvsem o grozni tremi. Kakšna trema? Ja porkaduš, še na sestanek sem prišel s tremo, kaj bo šele na nastopu ??!

No in sedaj mi vsak dan in (pre)pogosto po glavi lavfajo scenariji, prizorišče pod kavarniškimi lučmi, z zahtevnim občinstvom do zadnjega milimetra napolnjen prostor in ubogi črkar, ki kaj takšnega še nikoli ni počel.
In kakor je pač logično, prevladujejo temnejši odtenki . Po zraku frčijo glave gnile solate in iz množice sikajo pripombe o tem, kako mi bolj paše motorna žaga ali kramp kot pa svinčnik.

Ja pa kaj? Bom šel pa na blog malo pojamrat. Tam bo že našel kdo besedo spodbude … ali pa dve

Ko je telebnil z vsemi svojimi kilami na trdo zemljo, se mu je zdelo, da so šle k hudiču vse kosti in tudi drugače mu je delovalo vse skupaj strašno čudno. Tako čudno, da bi zagotovo skočil panično nazaj pokonci in razjasnil to nevsakdanje stanje. Če bi mogel! Tako pa, zaboga se ni mogel premakniti. In v glavi mu je od silnega treska vse žvrgolelo, slika bohotnega zelenja nad njim pa je poplesavala in le megleno je slutil detajle.
»Ja, krošnja!« mu je za trenutek blagodejno prešinilo možgane. Še sinoči se je lovil z Njo po tistih gornjih vejah. »Ona je taprava!« je skorajda na glas pomislil. Pri tem mu je na obrazu blago zaigral nasmešek in priprl je veke kot v polsnu, ko nas nekaj lepega zaziblje v noč. Z najbolj žametno kosmato samico se je zadnje čase pogosto lovil po najvišjih rogovilah. Še nedavno ji ni smel blizu. Ma kaj blizu, še pomisliti ni smel na tisto najbolj živordečo rit v celem gozdu. Stari kosmati vreščač mu še pred kratkim ni pustil blizu. Ja, pa ga je bil počasi že malo sit, starine smrdljive in prijel ga je enkrat čez pleča. Potem sta se spopadla. No, v bistvu sta le kričala drug na drugega, tisto mikastenje je bilo bolj zaradi protokola. Ha! Mladinci so morali verjeti, da gre to s tem naravnimi izborom pač na tak način. Stari je pač že ob prvem prijemu začutil, da so njegove mišice izgubile tisto mlado moč in da je zdaj mojih pet minut. »Ej, rdečerita Ona, ta je taprava!«

Takrat je otresel z glavo in zbistril svojo pretreseno glavo. »Zakaj sem treščil na zemljo ?« , mu je samoumevno vprašanje spet spreletelo misli. »Še nikoli se mi ni zgodilo!? Sem se vedno ulovil. Z repom sem zagrabil vejo, se zasukal. Ej, sem se zazibal. Da ni kaj z repom!? se je zdrznil nadvse prestrašeno .

Takrat se je končno toliko skorajžil in premaknil svoje ude, da je začutil, da ima še cele tace. Pogledal je kako je z repom. Groza, ki ga je spreletela se ne da opisati z besedami, ki jih pozna njegova vrsta. Obstal je s široko razprtimi očmi in odprtim gobcem. Zahlipal je nekje v sebi, tako kot kdo zajoka, ko v najhujšem šoku skoraj ne pride do sape.
Tam kjer je se je od vedno bohotilo njegovo repato bogastvo, je bila sedaj samo bedna, gladka, najbolj nemogoče gola in totalno brezrepa bela rit.
»Ja, kaj tako strašnega se dogaja samo v črnih morah.!« je iskal vsaj nekaj upanja. Uščipnil se je v svoj trebuh in tam ga je čakala nova strašna slika. Namesto svojega gostega črnega kožuha je na svojih prsih otipal ogabno gladko rožnato reč, ki nikakor ni mogla biti kaj prida. ne za zimo, ne za krošnjo, ne za nič.
Uščipnil se je še močneje in ostra bolečina mu je dala brez milosti vedeti, da ne spi. Zakričal je od bolečine, vendar se je namesto lepega samčevskega uho trgajočega vreščanja, zaslišal beden nepomenljiv zvok.
»Kot pohojena krota!« mu je kruta misel o svojem nepričakovanem strašnem stanju prešinila možgane.

»Moram od tukaj, moram stran!« je panika začela prevladovati njegov samčevski razum. Postavil se je na vse štiri in želel pobegniti in še vedno je čakal kdaj se bo prebudil. Hotel je stran ! Z rokami ni dosegel tal . Tako se je nekako premikal samo po zadnjih dveh. Slabo je videl, čutila so mu otopela. Začutil je nove reči. Vrtoglavico je spoznal prvič tisti trenutek in nov občutek mu je spreletel celotno golo telo. Prvič v življenju ga je zazeblo. In strah je začutil, predvsem veliko strahu.

In premikal se je nekako, kot pijana čaplja stran od velikega drevesa. Tam je zagledal še eno podobno, ravno tako neznansko grdo, bedno bitje. Približal se je nesrečnemu stvoru. Ni vedel kaj bi. Prijel je debelo krepelo in tadrugega lopnil po glavi. Ko je tadrugi , ki je imel tudi glas pohojene krote, presunljivo zakričal in se mu je curek krvi vlil po čelu, sta se za trenutek oba vprašala. Zakaj me je? Zakaj sem ga?

Naš nesrečni grduh je skomignil z rameni. »Pa res!? se je vprašal » zakaj sem ga pa treščil?!
Ni se mogel spomniti pametnega odgovora. Pa ga je lopnil še enkrat. Potem je odracal stran.

»Saj konec koncev!« je nekako momljal sam pri sebi » konec koncev, tak kot sem , kaj pametnega itak ne morem početi na tem svetu!!«

O poeziji sem se zatrdno odločil, da napišem nekaj vrstic. Pa četudi bo komu zgledalo, da samo nekaj nakladam,da objavljam nekaj kot međupotez, da pač stran ne sameva in se ne dolgočasi. Ne, zagotovo ni to. O tem sem želel že pred časom povedati par stvari, zdaj pa sploh mislim, da je čas za to.

Moram pa že v štartu povedati, da zagotovo ne bo govora o kakršnemkoli ocenjevanju ali razglabljanju o smiselnosti pesnikovanja. Za kaj takega jaz gotovo nisem poklican. No, pravzaprav imam svoj način kako ocenim pesniški izdelek.
Ker nisem sposoben zagotovo razdeliti poezijo na dobro in slabo in na tisto vmes, sam se odločil za drugačno delitev. Pesmi delim na dve skupini: na tiste, ki jih preberem do konca in na tiste, ki jih ne! Eko, toliko se jaz počutim poklican za recenzije in mnenja za stihe in v metafore skrita čustva in misli. No, mogoče se samo bojim, da bi mi na primer kdo podtaknil kitico Schillerjeve ali Jeseninove poezije in se potem naslajal ob zmagoslavju, ko bi ga jaz ozmerjal z diletantom. Ma ja, to bi bila pa zares nekoliko skrajna varianta!

Seveda se kdo sprašuje zakaj sploh pišem o tem. Naj pojasnim. Že kar nekaj časa nazaj sem prebral nekakšen intervju s srbskim umetnikom. Njegovo ime sem pozabil, ostala pa mi je v glavi njegova ugotovitev, da je Slovenija zagotovo dežela s sorazmerno največjim številom pesnikov. Pa to bi še ne bilo tako posebno, če ne bi majstr tega povedal in pojasnil na zaničujoč način, nekako kot , da vsak ki ima pet minut časa že »nekaj » pesnikuje. Poleg tega pa po njegovem slovenski stihoklepec kar po pravilu v svoje verze vtke vso žalost in tragičnost, ki jo premore in ki se je spomni.

Potem se mi je zgodil še drugi primer, za mojim omizjem, ko je slučajno padla beseda o pesnikih, eden od prisotnih povedal, da niti slučajno ne vzame nič takega v roke, ker je to vse skupaj daleč preveč zamorjeno. Uf!

Pa, da ne bo pomote. Bolj ali manj nihče od gostilniških sogovornikov ne vzame nič podobnega nikoli v roke!! Ali pa le izjemoma. Se prav sprašujem kako je nanesla beseda na to!?

No, mogoče sem v zadnjem času edino sam izjema glede tega. Pa spet ne morem trditi, da bi poezijo prebiral. Da bi vzel knjigo v roke in se potaplajal ure in ure v poetične vrstice. Ne, zagotovo ne. vendar pa sem spoznal v zadnjem času ljudi, ki v ugotovitve srbskega modreca nikakor ne spadajo, v skupino zamorjenih ljudi pa tudi zelo očitno ne. In spoznal sem tudi njihovo pisanje. Povabljen sem bil na nekaj predstavitev knjižnih izdaj in nekateri izmed avtorjev so tam govorili tudi o razlogih za pisanje o svojih začetkih in o stvareh, ki jim dajejo navdih.

Ne enem takih srečanj sem spoznal pesnika, ki je nasploh vse takšne turobne ugotovitve postavil popolnoma na glavo. Že prej sem opazil, da se gospod pri svojem umetniškem početju nedvomno zelo zabava in pri tem kaže ogromno zelo pozitivne energije. Posebna zgodba pa je bila potem prireditev ob izidu njegovega prvenca. Za avtorja je bil to preprosto nič drugega kot velikanski praznik. Mislim, da ni treba poudarjati, da vsak kolikortoliko razumen človek ve, da kakšnih materialnih koristi od klepanja stihov ne gre pričakovati. No, omenjeni poet je šel še korak dlje in pripravil prireditev, program, pogostitev, na koncu je svoj knjižni zaklad šenkal vsakemu, ki se je udeležil njegovega praznovanja in , da ne pozabim, ves čas se je gospodu smejalo do ušes.

No, in takrat sem se zagotovo odločil, da o svojih vtisih enkrat napišem nekaj razmišljanja. Pozneje sem podobne vtise dobil tudi od pesnice, ki je z neusahljivo energijo stalno prisotna na spletu .

Oba omenjena pesnika pa sta tudi poskrbela, da je precejšnja virtualna druščina mojih znancev »meso postala« in nas povabila na krasno družabno srečanje med prazniki. Tam sta predstavila skupen projekt, kjer spet ni sledu o zamorjenosti, tragiki, žalosti in turobnosti. Nasprotno. Iz knjige žari razposajenost in veselje.

Naj omenim, da sem imel v začetku namen napisati tudi imena in celo nalepiti kakšno sliko, pa nisem bil prepričan , če je to čisto v redu. in sem se odločil, da bom ostal pri razmišljanjih.

Ne bi pa ostal samo pri dveh avtorjih. Spoznal sem jih namreč v nekaj letih še kar nekaj in zagotovo lahko trdim, da me nihče od njih ni zamoril. To so ljudje, ki kažejo neko energijo, ki jo sicer pri ljudeh vse bolj pogrešamo. Tisto željo narediti nekaj več in nekaj zase in za ljudi. Nekaj kar ni v opisu naših del in dolžnosti ampak v sferah želja in občutenj. To so ljudje, ki spet obujajo nekoliko pozabljene prvine, kot so druženje in spoznavanje in to na osnovi nematerialističnega razmišljanja.

In jaz? Tudi sam sem v nekem obdobju v življenju mislil, da sem pesnik. V kratkem času sem takrat naklepal celo štreno stihov in šele, ko sem vzel v roke dela pravih mojstrov sem potuhtal, da to ne gre tako. Da nisem človek, ki bi svoje misli znal vtkati v drobne , kratke prispodobe in jih tako podajati ljudem. No pa kljub temu, poleg zahvale nezamorjenim, veselim in prijaznim poetom bom kljub vsemu nekaj nalepil …….. Nekaj starega ….za piko na i !

TRENUTEK

Trenutek si vzamem za svoje misli,
trenutek,da najdem se s tvojim pogledom.
Da srečam jih spet…te tvoje oči.

Ko jutranje sonce pronica med bukve,
se svetloba v pramenih zabode v meglice
in ko solze počasi s pajčevine spolzijo,
se dvignejo megle in nov zraste dan.

A tvoj drobni pogled ne rojeva mi dneva,
skozi zenico mojo v globino prodre,
in kot dolga in tanka zlata bodica
v nekaj mehkega tam se zadre.

Z roko zamahnem,nov kozarec naročim
vsemu zasikam v sebi kletev v spremljavo,
eno primerno za pobeg iz trenutka
nazaj v modro pivsko razpravo.

A vem,da nek drug trenutek me čaka
s svojim želom,
da pridem………
in najdem spet nek drug tvoj pogled.

Evo, stari ,zdaj pa si prišel ti na vrsto. Zaželel sem sreče, zdravja in podobnih zadev enkrat temu ali onemu, drugič pa spet nekomu čisto tretjemu. Po prvem letu dni, kar sem se potikal tu po tem našem spletnem vsemirju, sem voščilo napisal vsemu kar je lezlo, hodilo in zašlo v mojo bližino. Lani sem nekaj stvar zaželel besedi. Tiste se sicer ni veliko oprijelo in še vedno hodi naokoli največkrat skregana z vsemi in namrgodeno gleda v tla.

Letos pa sem razmišljal kaj naj s temi svojimi željami. In glej ga zlomka, spomnil sem se ravno na nikogar drugega kot nate. Dovolj dolgo si že moj znanec, hm ja, pa čeprav bi lahko kot prvo zaželel, da bi se v naslednjem letu še bolje spoznala. Da bi me spustil še bliže in me ne bi vedno znova presenečal . Saj veš kako je s temi presenečenji. Le redkokdaj so lepa in dobrodošla.

Tako pa ti želim, stari, neke druge stvari.

Poguma ti želim v prvi vrsti čimveč. Pa ne tistega, ki se ga pri tebi že tako kdaj vidi, tako na zunaj. A veš, ko paradiraš kot buldožer, znotraj ti pa razbija pumpa, da jo komaj krotiš. Ne, v mislih imam tisti pogum, da bi, ko bi bilo treba, udaril s stisnjeno pestjo in predvsem, da bi z njo udaril po tapravi mizi

Miru ti želim čimveč. Pa ne tistega, ki ga že sedaj tako rad sam ponujaš ljudem okoli sebe. Ne, nisem imel tega v mislih. Mir naj ti bo v mislih vseskozi, predvsem pa, ko si s tistimi, ki si najmanj zaslužijo, da jim zagreniš kakšen dan s svojo neobvladano sitno turobnostjo, ki vodi samo stran od prijaznosti in topline.

Želim ti pameti. Pa ne tiste, ki jo po premišljevanju in tehtanju dejstev že sedaj vsaj za silo kar dobro kažeš. Ne, ne tiste pameti. Želim ti, da bi znal razmisliti počasi, da ne bi pustil skritega hinavskega koleričnega bedaka v sebi, da se mimo tvojih mislih prerine na plano in podere z ritjo čisto do temeljev, kar si prej z rokami gradil že od, ma že od bogve kdaj!

Moči ti tudi želim. Moči, da bi znal biti prijazen do vseh , ki si to še kako zaslužijo. Da ne bi nikoli pustil bedni , nesmiselni, neznani zadevi nekje tam notri, da te zvleče vase skupaj z vsem pripadajočim obtožujočim samopomilovanjem in za sabo zapira debela, težka vrata, ki se odpirajo še veliko težje, s škripanjem in muko, ja tisto ti pa tudi zares želim.

Želim ti energije. Da bi se spravil pokonci in se spomnil, da si ravno ti tisti, ki si kdaj poln kritike do ljudi, ki so se zasedeli v svojih luknjah, ob ekranih, med kabli, senzorji in pod neonskimi lučmi. Stari, zmigaj se malo in pojdi pogledat kakšen je svet zunaj , med drevjem in kako zgleda meglena dolina z vrha zasneženega hriba!

Želim ti samokritike in zmožnosti, da začutiš svoje lastno blefiranje že takoj, ko se začne s svojim smradom in gnusom porajati v tvojih mislih. Ko boš z izbranimi besedami in lepimi idejami razsvetljeval soljudi, sam pa se boš oklepal svojega lagodja in se požvižgal na ideje in na to, da bi se zanje čemu odpovedal.

In še nekaj. Želim ti, da bi dojel kako dobro bi bilo biti včasih flegmatik. Saj ni treba brskati po knjigah. Ni se treba spuščati v globine psihologije. Samo sebi prisluhni! Tako dobre nasvete znaš kdaj deliti glede tega, kako je marsikaj okoli nas nevažno in nevredno razmišljanja in slabe vesti. Ti pa spravljaš v svoje možganske arhive vsako izrečeno neumnost in vsak trenutek, ko si kdaj po tvojem izpadel vsaj malo bedak In potem se ti vračajo kot prebliski, majhni fleši, ki te potresejo in fliknejo pokonci. Kako hudiča sem lahko dovolil, da je bilo tisto takrat takó ??

To zadnjo željo bom posebej zate malo ilustriral. Prilepil bom zraven nekaj verzov in prelepo balado. Tega sicer ponavadi ne počnem, vendar tokrat delam izjemo. Zate , stari!

Spusti svetla, oduzmi gas, smešnih stvari se bojimo.
Misliš da neko pita za nas, kao da ne postojimo?
Stavi misli u prazan hod, stresi zvezde k’o dudove
I polako nasuči brod na te plišane sprudove !
I sanjaj !

Tako je to ! Razmisli o teh stvareh! Jaz ti vse to resnično želim. Pa sreče in zdravja seveda tudi. No, vsaj da te ne bi bolel križ …. ostalo je baje itak vse v glavi!