Kaj je kultura??
črkar 7.02.2010
Marsikateri moj znanec me je že povprašal zakaj hudiča kvasim te svoje neumnosti in jih potem dajem na ogled ljudem. Seveda za to ne bi iskali kakšnega posebno velikega razloga. “Zakaj pa ne?” , bi bil ponavadi moj odgovor.
Pri današnjem sestavku pa temu ni tako. To danes je izpolnitev nekakšnega mojega dolga in sicer že precej starega, ki seže tja daleč v leta mojega kratkotrajnega šolanja. Enkrat v tistih letih sem dobil (pa ne samo jaz) nehvaležno nalogo, da v spisu napišem:” Kaj je kultura”. Oddal sem čisto popolnoma prazen list. Presenečena je bila profesorica in presenečen sem bil sam, ampak tako je bilo. Na papir nisem mogel spraviti niti enega kolikor toliko spodobnega stavka o tej témi. Bil sem seveda za svoj prazen izdelek tudi primerno stimuliran. Ženska mi je dala enko, ker ničle ni imela na razpolago. Pozneje sem sicer zadevo brez posebnih težav spravil v pozitivne vode, takrat pa preprosto ni šlo. Še sedaj ne vem kaj je bilo vzrok. No, od takrat nosim v svoji glavi to vprašanje in se počutim kar nekako dolžan, da nanj odgovorim, po svojih najboljših močeh seveda.
Pa sem , ne boste verjeli, spet v zadregi. Glede na to, da naj bi se moje pisanje ujemalo z našim praznikom osmega februarja, sem moral obiti nekatere zvrsti kultur in subkultur. Kar na hitro sem zavrgel misel, npr. na koruzo. Sicer je to nedvomno kulturna rastlina, vendar tako ne bi nikamor prišel. V smislu poštenosti do ostalih kulturnih zeli bi moral potemtakem tveziti tudi o krompirju, rdeči pesi, konoplji in tisočih drugih vrst.
Potem sem se poglobil v starodavne, eksotične in vseh sort manj znane kulture po svetu. Vse sem ovrgel. Ponekod so imeli stvari sicer kar v redu urejene, vendar se je povsod našla kakšna malenkost, ki je zbila ceno njihovi tako zvani kulturi in jo postavila v opozicijo mojim humanističnim pogledom glede te tematike. V Grčiji so svojo vzorno demokracijo in visok nivo umetnosti okrnili s svojimi sužnji in nekoliko neprimernim odnosom do njih. V južni Ameriki so Inki in Maji tudi imeli kar solidno ureditev pa se mi ni kaj prida dopadlo, da so zaradi vsake suše, deževja ali kakšne druge muhe njihovih bogov obredno klali nedolžne mladenke, ker naj bi se zaradi tega menda morale zmanjšati njihove vremenske in podobne tegobe. Afriške kulture mi tudi niso delovale posebno sofisticirano. Predvsem me je motil njihov jedilnik.
Fizkultura tudi ni prišla v poštev. Mogoče kdaj drugič. Kam bomo spravili v ta naš blog toliko pisanja, če obdelamo vse športne zvrsti, vse športnike, olimpiade, sokole, rekreacijo, aerobiko, fitnes in mogoče še kakšen batšejpr ali fatevader s teve prodaje?
Bežno sem še vrgel oko v enciklopedijo in na internet, če slučajno med častilci sonca, vode, satanov in bogov obstaja kakšen “kult ure” pa nisem našel nič pomembnega.
Tako sem po zelo kratkem postopku zelo omejil. Omejil sem se tematsko, časovno in celó krajevno. Odločil sem se namreč, da bom razmišljal zgolj o kulturi v ožjem smislu, o tisti v današnjih časih in v naših krajih. Kako naj se sedaj lotim te težke naloge?
Razmišljal sem in razmišljal. Odobraval sem, da ne jemo surovega mesa in hodimo po predpisanih poteh, da ne pljuvamo v cerkvah in da ne opravljamo potrebe v javnosti, sem pa močno dvomil, da bi bilo teh par misli dovolj za pošten blogerski članek. V svoji stiski sem se odločil za akcijo. Odpravil sem se na prizorišče prave kulture. Na mesto kjer se je najžlahtneje razdajala kulture žejnemu slovenskemu človeku. Šel sem na strahovito visoko umetniško predstavo. Šlo je za nekakšno bolj moderno glasbeno- recitatorsko stvaritev. So pač ravno tisto takrat premogle kulturne ustanove v moji bližnji okolici. Saj menda niste pričakovali, da bom potoval po celi deželi zaradi par stavkov. V glavnem; na takem kraju sem si mislil bom pa ja dobil vtis kaj in kako je s to ubogo kulturo.
Začelo se je po pričakovanju. Gospodje glasbeniki in recitatorji so se razporedili po odru, se nekoliko uglasili nakar je tisti, ki je stal spredaj pred vsemi sunkovito dvignil obe roki, strupeno pogledal ansambel in dal znak za začetek. Takrat je nekaj zaškripalo, da me je spreletelo po celemu telesu. “Ubogi godec”, sem pomislil” toliko ljudi ga posluša, on pa tako zamoči!” pogledal sem prizanesljivo proti nesrečnemu goslaču, da bi mu s svojim tolerantnim sprejemanjem njegove smole dal poguma za boljše nadaljevanje. Pa ni dajal gospod prav nobenega vtisa, da potrebuje tolažbo! Kje pa! Vzneseno in zamaknjeno je nadaljeval s svojim uho trgajočim početjem in tudi spredaj stoječi šef je nemoteno krilil z obema rokama. Bil sem več kot zbegan. Ko so po nekaj minutah muzikanti nekoliko utihnili, sem si malo oddahnil in napel ušesa kajti zgledalo je, da bo recitator podal svoj nastop. Pričakoval sem seveda kakšen lep liričen verz, Minattija ali pa Kosovela. Recitator pa je stopil na prste in se zadrl kot bi ga iz bridke kože dajali:” SMRT!” “O madona”, sem se ustrašil in se skoraj sesedel na svojem zakotnem stojišču “zgleda , da je nekoga navilo prav sredi predstave!” Takrat so spet godci napeli svoje loke čez očitno slabo uglašene violine. Neokusno se mi je zdelo, da godejo, če niso še niti odnesli umrlega nesrečnika. Moja zbeganost je bila na vrhuncu. Ko so recitatorji prišli spet na vrsto so se namreč najprej histerično zasmejali in takoj nato povedali nekaj stavkov, ki jim zaboga nisem vedel niti približnega pomena. Mrtvec je bil pa očitno še vedno v dvorani. Potem so se izmenjevali glasbeniki s svojim kregajočim škripanjem in recitatorji z nesmiselnimi govorancami, da sem pozabil na preminulega in se svojemu zanikrnemu počutju navkljub spomnil po kaj sem sploh prišel. Zavrgel sem misel, da bi se vmešal v očiten prepir recitatorjev. Ni se mi namreč zdelo fer, da se trije močni dedci derejo in znašajo nad suhljatimi ženicami, ki so stale s svojimi rdečimi platnicami vrsto pred njimi. Skoncentriral sem se torej na orkester in na gledalce, saj tam nekje bi moral biti odgovor na moje bistveno vprašanje. V tistem trenutku se je zadeva približala koncu. Grmelo je in treskalo kar nekaj časa, potem počasi pojenjavalo, se še parkrat malo razhudilo, spet poniknilo in na koncu je bil strahoten bum. In konec. Takrat je nastala popolna, blagodejna tišina. trajala je nekaj dolgih sekund. Z zanimanjem sem spremljal kaj se bo zgodilo. In takrat je tišino prekinil gospod v prvi vrsti. Bil je tako nekako, kako naj rečem, bolj odličen gost. Planil je možakar pokonci in vse svoje nedvomno navdušenje pokazal z energičnim aplavzom. Takrat me je za trenutek prešinilo:” Pa menda ni za vraga, samo on kulturen? ” V tistem so na moje olajšanje enako ravnali vsi v prvih dveh ali treh vrstah, kjer je bilo očitno skoncentriranega ogromno posluha in čuta za kulturo. Kot dobro uvežbana častna četa so po vzoru prej omenjenega odličnega gospoda skočili pokonci in ploskali in ploskali in zraven kimali in se gledali med sabo in zopet odobravajoče ploskali. To so počeli toliko časa, da so godci, ki so prej dobrohotno utihnili, spet zaigrali nekaj not, ki se za moja neuka, preprosta ušesa spet niso posebno ujemale druga z drugo. Ko je bilo konec, se je vse skupaj še enkrat ponovilo, potem pa smo se odpravili na zrak, na domove , za šanke in k svojim mislim. Jaz sem se spravil k slednjim. Pa veste, spoštovani, da spet nisem vedel pravih odgovorov. Vendar sem se potrudil narediti povzetek. Vsaj ne bo ves krvavi trud zastonj. Sploh pa si to tudi dolgujem.
Torej; Po mojem je kultura zelo nerazumljiva stvar, ki se na trenutke zelo grdo sliši. Vse pa se očitno popolnoma spremeni, če si čisto spredaj.




