Ko tako modrujem o delavskih težavah, nizkih colengah in razvrednotenju položaja delavcev v tem našem strašnem kapitalizmu se verjetno komu zazdi, da mora ta Dare pa res biti strašno naiven tip. No, da ne bo pomote, tudi sam bi se pogosto kar strinjal s tem. Pač moji možgani delujejo tako, da pričakujem , da se mora enkrat vsaka stvar postaviti na svoje mesto.
Vendar pa bi morala misel o moji naivnosti biti samo misel. Ljudje smo različni in kakšen je vmes pač tudi tak. Resnica pa je čisto drugačna. Naivnost, pa naj bo to ta že omenjena ali pa naivnost večine populacije ni samo kar tako nekaj, nekaj kar omeniš pri obšankarski debati. Ne, naivnost ljudi je postala orodje , je postala pripomoček in vodilo pri manipuliranju z ljudmi. Še posebno v času , ki so bolj težavni. Ali pa , bolje rečeno, domnevno bolj težavni.

Gre preprosto za to, da človek, ki je vešč dela s takšnimi preprostimi ljudmi, zna stvari prikazati na lep, sprejemljivejši način. Mora dejstva zaviti v lepši papir in jih prikazati prijaznejše in boljše.

No, naj vas sprašam: Kako bi vam izgledal nastop direktorice na zboru delavcev ( malo Krdeljevsko ampak še vedno pravimo tako, kadar se nas v avli zbere cela izmena naenkrat. ) kjer bi baba izjavila.

»Vaše že prej do nagravžno bedne sramote znižane colenge smo znižali še za četrtino. Sicer to ne bi bilo potrebno ampak imamo pri roki izgovor , ki se imenuje recesija. Ravno s tega naslova smo tudi ukinili naš prispevek za dodatno pokojninsko itd. itd. !!«

Mislim, da se strinjamo, da to ne bi bilo za nikamor. Seveda ne! Gospa je znala vsa ta , na nek način neovrgljiva dejstva prikazati bistveno drugače. Delodajalca je pokazala kot žrtev situacije . Naše trenutno nezavidljivo stanje je spretno orisala kot nekaj, kar je daleč najboljše kar smo lahko v tej situaciji iztržili. Pri vsaki besedi je izžarevala bridko razumevanje do žensk, ki so nekaj govoričile o štiristo evrakih po petintridesetih letih dela v firmi. Modro je preslišala, da je to tudi posledica tega, da že v času razcveta niso imele poštene plače. Ja, za tiste bonitete, ki so nam jih odščipnili pa smo, stara zgodba , tako ali tako lahko samo hvaležni, da smo jih sploh kdaj imeli. Tudi namigovanja iz zadnjih vrst o tem kako so nas v tiste »sheme« z zelo agresivnim agitiranjem zvabili, tudi tisto ne pride skozi. Nikakor! Slika, ki nam je bila to jutro namenjena nam je morala biti podana čimbolj neokrnjena in nič je ni smelo razbistriti.

Take slike pa name , kljub moji naivni naravi opisani v uvodu, delujejo tako, da mi drastično razburkajo želodčno kislino. Tako sem tudi po tistem sestanku, kjer so me biriči spet arogantno nazivali s sodelavcem prišel slabe volje. Ker se zavedam kako bedna je situacija, ko robantiš po bitki, medtem ko si bil na licu mesta čisto tiho, sem v tej situaciji molčal in hitel zalavfati mašino . Spotoma sem prižgal tudi radio, da mi par starih melodij popravi ravnovesje med utrujenimi sivimi celicami.

In res so, hvala bogu, zagodli in zapeli in mi medtem, ko sem srebal kofe iz avtomata, blagodejno mirili razburkano množico nevronov. Takrat pa je še nekaj močno pomirilo jutranji stres. Iz radia so mi sporočili, da so zalavfali prvih trinajst patrij . S posadko vred, seveda. Ministrica je pomirjajoče sporočala poslušavstvu vseslovenskem, kako pričakuje, da bodo ti fantje s svojimi dragocenimi stroji lahko v kratkem zagotovili našo varnost.

No, vsaj to , sem si rekel in seveda spet naivno pozabil , da stvari ponavadi niso takšne, kot ti jih takoj servirajo.

Naj vam pojasnim zakaj sem se obregnil ravno ob oklepnike. To sem naredil zato, ker sem enkrat v preteklosti sam v oklepni enoti skrbel za varnost svojih sodržavljanov. Naj vam na kratko opišem kako sem to počel. Predvsem je pomenljiv prvi mesec mojega oklepnega udejstvovanja. Oklepni transporter je bilo potrebno čimbolj obvladati. Šofer se ga je moral naučiti voziti, komandir komandirati in rihtati radio postajo, jaz protiavionski mitraljezec pa sem moral rihtati tisti ror. Poleg nas treh pa je bilo v transporterju še osem vojakov pešakov, ki so morali ob komandi lavfati ven iz vozilain potem ob drugem ukazu spet nazaj .
Da je bila nafta že 86 ega draga kot žafran , tega ne bi niti omenjal. Koliko stane sklopka za takšen goseničar pa je tudi stvar posebne debate.

V glavnem, naša vožnja po poligonu blizu Osijeka z imenom Nabrdje je zgledala zelo drugače kot bi si kdo predstavljal. Zgledala je kot sprehod. Naprej sta dva fanta hodila vštric. Bila sta voznik in desetar. Takoj za njima sem capljal jaz, zadaj pa so prav tako capljali že omenjeni pešadinci. Nekje više na hribu je stal vodnik in se drl »levo« »desno« in podobne reči. Po njegovih navodilih je hecna procesija vijugala po tistih obronkih. Vsake toliko se je zadrl »ispadaj!« in tistih osem vojakov je iz formacije zalavfalo levo in desno po pobočju.
Tako smo se trudili zagotavljati varnost domovine cele dneve in tedne. Bilo je težko , vendar sem bil zadovoljen, da nam ob vožnji ni bilo ukazano, da moramo tako kot majhni mulci, poprdevati z žnabljami. Saj veste, zdaj malo manj, potem pa gas do fula in prdiš malo bolj.
No, čeprav tega ni bilo treba, moram priznati, da bi lahko takrat naše početje marsikomu zgledalo kot dolgočasna , neumna, primitivna otroška igra.

Ampak to je samo tako zgledalo. Ne, spoštovani moji, to je bil Oklepni transporter!

Dobro bi bilo, če bi za to današnjo pisanje lahko navrgel nekaj zgodovinskih dejstev. Nekaj kar bi nedvoumno dokazovalo, da ne govorim tja v en dan. Še bolje bi bilo mogoče, če bi lahko svoje razmišljanje podkrepil z nedvomnimi biološko prirojenimi lastnostmi, ki govorijo opisani zadevi v prid. Hja, pa nimam na zalogi nič takega. Če govorim o druženju ljudi, moram priznati, da v bistvu izhajam samo iz nostalgije, iz nekih časov ki so bili glede tega drugačni. Tu moram zajeti sapo in pomisliti, kako se pač človeku vedno zdi, da je bila preteklost ne le drugačna ampak tako sakramensko zagotovo tudi neprimerno boljša. Nostalgija je sicer vedno hvaležna tema za nakladanje ampak kakšen poseben argument pa sama po sebi resnici na ljubo ne more biti.
Lahko bi prebrskal kaj o npr. »divjih babah« v Šebreljah. Tam so izkopali ogromno votlino in stuhtali, da so notri živeli neki naši predniki. Očitno je, da jih je živelo precej skupaj, pa tega spet ne gre jemati za neizpodbiten dokaz, da je človek čredno, družabno bitje. Način njihovega bivanja je bil skoraj zagotovo posledica okoliščin , pomanjkanja stanovanjskih enot in aktualnega načina ogrevanja. Mislim, pa pojdite nekam v Cerkljanske hribe in tam probajte preživeti zimo, pa magari ko ni ledene dobe. Stavim, da bi se še tisti najbolj skregani tiščali skupaj. No, tako pa ne vemo ali so se ti praljudje sploh radi družili. Ali niso, če je bilo le mogoče čemeli vsak v svojem kotu votline in srepo gledali izpod svojih kot metla košatih obrvi.

No, pa se poskusimo malo zresniti:

Ne vem natančno kaj me je spodbudilo k razmišljanju o tem zakaj se ljudje nimamo več veselja družiti. Kaj mi je dalo misliti in se spraševati, kaj se je zgodilo z nami. Kaj vraga je bila tista odločilna sprememba.

Mogoče me je k temu napeljala sobotna pogrebna slovesnost za društvo Grča. Društvo smo ustanovili pred petnajstimi leti. Zakaj točno je bilo potrebno naše druženje registrirati in formalno urediti , tega prav natančno ne vem. Verjetno zato, da smo lahko rihtali rekreativne tekme , veselice in podobno. V glavnem pa smo se v tistem društvu, kot že sama beseda pove, družili. Družili smo se na izletih, šli smo v Planico, vsako leto smo organizirali tridnevni koesarski tour in Grčarijado. In dogajanje je bilo res pestro. Novi člani so prihajali in članstvo je naraslo, da so bili nekateri projekti že pravi podvig. Predstavljajte si petdeset kolesarjev s spremstvom, ki jim je bilo potrebno organizirati prenočitve in vso logistiko?!
Poletna grčarijada je bila veselica brez primere, piknik in športne igre. Ma , ni da bi govoril.
In zadeva je trajala deset in več let. Potem pa se je začelo. Ljudje so preprosto odpadali. Pa novih tudi ni bilo. Kaj se je zgodilo? Evo, nimam pojma!
Ljudje niso nehali kolesariti. Niso nehali hoditi v Planico in niso nehali jesti in piti. In niso vsi dobili nekih strašnih služb , da si ne bi mogli privoščiti več časa za druge. Ne, nič takega se ni zgodilo. Le ljudje so si očitno zaželeli početa te stvari sami in sami zase. Nenavadno.
V zadnjih zdihljajih je prišlo celo tako daleč, da smo ljudi dobesedno prosili, da smo nekako napolnili en mali avtobus za Planico ali kaj podobnega. Zadnja grčariada je bila smešna senca tistih pred leti. Ljudem se preprosto ni dalo priti nekaj pojesti, popiti, zaplesati in se pozabavati….s prevozom vred… zastonj ! Res nenavadno!
Pogrebna slovesnost, ki sem jo omenil je bila v bistvu izpraznenje nekaj sto evrov z računa društva pred likvidacijo!

No, mogoče pa me je kljub vsemu k spominom o bolj družabnih časih navedlo kaj bolj pozitivnega. Sinoči smo z mojimi godci odšpilali zelo zanimivo ohcet, ki jo je mladoženja organiziral kar pred svojim blokom in povabil pod šotor cel becirk. Razpoloženi sosedje so mi pojasnevali, da se vsi dobro razumejo in da pogosto organizirajo kakšne zanimive stvari. Le tako naprej, čimdlje in čim bolj veselo sem jim zaželel. Redka vrsta ste !

Mogoče me ravno tako kdaj vzradosti kakšen podeželski fenomen, ko vidim ljudi, ki znajo še stopiti skupaj, še vedno kaj narediti zastonj in držati neko prijazno tradicijo. Tudi tam , če je le mogoče povem , kako odobravam in cenim takšne sorte pristop.

Lahko pa mi dalo misliti celo nedavno srečanje blogerjev, na predstavitvi knjige pesnika Kobilice na turistični kmetiji na Vipavskem. Tam sem spet po dolgem času videl večjo skupino ljudi, ki se mi je zdelo, da so vsi po vrsti veseli in zadovoljni, da so se srečali. Res nenavadno. Mogoče pa je za našo vrsto še upanje!

»Pa ravno med jagre!« mi je prešinilo možgane. Ja , če se človek vsede zraven lovcev, pa niti slučajno ni eden izmed njih, potem je to za njegovo samopodobo slejkoprej dokaj slabo izhodišče. Zagotovo lahko trdim, da se niti z enim stavkom ne bo mogel dostojno vključiti v debato. Z vsako minuto druženja s temi ljudmi se bo počutil manj razumno bitje. No, lahko bo pripomnil, da mu je zjutraj srnjak prečkal cesto, ko se je peljal na šiht ali da je videl lisco, ki je čepela ob cesti. Ja, ampak to bo ubogo. Ma kaj ubogo, bedno in brezupno. Zeleni pobratimi bodo zavijali z očmi in neukega pokroviteljsko poučili o stvareh. Takega srnjaka , ma ne takega, najmanj šestkrat večjega oni vidijo vsak dan. Največkrat že ob prvem svitu. Aja, pa še popoldne dva ali tri.
Tako sem se navadil, da se v takšno družbo ne vključujem , če to ni ravno neizbežno. Pa se je zgodilo ravno prejšnji dan. Bil je eden tistih dni, ko me prešine, da je pa res čas, da obiščem malo moje pri modrem omizju. Odpravil sem se proti svojemu prijaznemu hramu in se vsedel na mesto, ki mi glede na naravni red in ustaljene navade tudi pripada. Pa, viš hudiča, tam ni bilo mojih kompanjonov. Le dva jagra sta sedela v kotu in vehementno obnavljala svoje današnje in tudi bolj stare dogodivščine. Seveda se ne bi bilo več pametno obrniti in oditi drugam pa tudi upanja, da bodo moji le prišli nisem kar takoj opustil. Tako sem se vsedel v neposredno bližino tistih dveh lovcev. Pozdravili smo se in pobarala sta me malo o vsakdanjih stvareh. Lepo manirno in prijazno sta to storila. Vedela sta, da ni ravno vljudno, da vpričo popolnega laika meljeta svoje strokovne reči. Potem smo nekaj še navrgli o aktualnih novicah in podobnem balastu in z vsakim stavkom je bilo bolj čutiti, da možakarja ne moreta več zdržati v teh bednih sferah pogovora. Postopoma ampak brez dileme in kakršnekoli druge možnosti sta preklopila nazaj v svoj zeleni svet. Prvi, ki je bil znan po tem, da vsako leto iztroši ene gojzerje je pripovedoval kaj vse je videl to jutro po okoliškem grmovju. Mislim, to je bilo neverjetno! Dogajanje v gošči je bilo očitno pestro in napeto od prve do zadnje sekunde. Drugi je bil bolj teoretično podkovan jager, ki je zanj vaški cinik, ko smo že ravno pri obuvalih, rekel da ima nasprotno od prejšnjega pohodnika, svoje gojzerje še po dvajsetih letih skoraj kot nove. Ta je na vse gozdne in travniške dogodke imel svojo strokovno repliko. Lahko bi zvedel seveda veliko o bolezni srnjadi, navadah divjih prašičev in gonjenju jelenov pa me ni toliko zanimalo. Na tiho sem zapustil oštarijo in se namenil drugam. Mislim, da gospoda nista opazila.
»Pfej !« sem godrnjal sam pri sebi, » teh par zverin, ki kolovratijo po gozdu! Koliko bi vidva šele morala modrovati, če bi vaju spustili za par dni v Kenijo ali kakšno amazonsko džunglo?! Porkaduš, saj ne bi več prišla k sebi! Tu pri nas pa je prav res nek dosežek odpihniti srno na dvajset korakov..benti!«

S temi mislimi sem vstopil v svoje drugo pribežališče. No, prav pogosto nisem obiskoval tistega pajzelca. Betulica velja za nekakšno bolj šofersko postojanko. Tam ob šanku posebno konec tedna visijo tipi, ki po Evropi prevažajo tridesettonske vlačilce. Mislim deci obvladajo zadeve, ki si o njih navaden zapečkarski krajan, kot sem jaz, pri zdravi pameti niti razmišljati ne upa. Mislim, fascinantno! Fantje govorijo po pet , deset tujih jezikov, tekoče. Ne bojijo se prometnih zastojev , ki iz njih nikomur nikakor ne uspe izvleči tvinga ali celo skuterja. Ha, oni takrat z vrha glave na nos pomaknejo svoje rajbanke , pogledajo najprej levi in potem še desni špegu in s čikom v kotičku ustnic hladnokrvno v stilu Clinta Eastwooda ob vsesplošnem občudovanju s spretnim manevrom odpelje svojo dvajsetmetrsko zverino. Saj ne moreš verjet! Suvereno obvladujejo signale in kažipote! V nasprotju z navadnimi bedniki najdejo s svojim občutkom vsako najmanjšo drvarnico, če je treba in s policaji po vseh krajih Evrope so brez problema na ti. Saj takoj vidijo s kakšnimi kerlci imajo opravka.
»Pa cel teden za volanom!« je jamrajoče odkimaval eden od treh takšnih asov. Kot ostali trije je bil že precej utrujen tisti večer. K temu je zagotovo pripomogla vsebina vseh tistih steklenic in štampeljnov, ki so bili v dolgi vrsti razporejeni po šanku. »Cel teden , pa za tak d’nar! ! Pa nobene tople hrane , pa stran od familije! Mislim, ljudje sploh ne razumejo! Pfej!«
Tip je ob bentenju izdatno poplesaval , ogromna denarnica na masivni rumeni verižici ga je tolkla po stegnu in stalno se mi je zdelo, da ga bo snelo iz njegovih kosmatih cokel.
Sledili so dogodki s ceste in velikih mest. To so bile zgodbe o ljudeh in krajih. Poznali so karakter narodov in pokrajin. Bogvaruj, da bi takrat bleknil , kar mi je padlo na pamet, namreč da menda le ne spoznajo toliko vsega na tistih svojih furah, saj morajo le čimprej prišlepati robo do tiste svoje rampe, se tam v treh besedah tistega svojega tujega jezika čimprej zmenijo z vratarjem, ki je najbrž iz Bosne in potem čimprej pripeljejo kamion nazaj. Ne, ne, kaj takega res ne bi bilo modro blekniti.
Malo me je tudi zanimalo, zakaj jamrajo o slabi hrani in ločenem življenju, medtem ko na enega redkih prostih dni pijančujejo v vaški oštariji, premlevajo svoje dogodivščine in robkajo mortadelo, ki jo je eden skočil kupiti v štacuno in potem raztegnil tisti zavitek na šanku.
Ampak te pripombe tudi ne bi zadele v bistvo. Bistva sploh nisem kaj prida razumel. Možje so govorili v svojem višjem jeziku in že sama misel, da bi tudi jaz znal kaj dodati bi bila takoj obsojena na propad!
Ja, spet sem začutil , da sem preprost , neuk , brezupen in sam! S to temno mislijo sem zapustil prostor: Le še del zadnjega stavka: » Mater buh, sem usul gas, pa zamotal na…..!« me je pospremil na sveži zrak!

V tretjem bifeju sem naletel na popolno mrtvilo. No, vsaj sprva je zgledalo tako. deklica za šankom mi tako ali tako ne bi bila kakšna posebna sogovornica. Poleg tega pa je še imela v ušesu slušalke in stalno je nekaj tipkala na telefon. Machiatto , ki mi ga je skuhala je komaj kaj zmotil njeno početje. Pomešal sem tisto žlobudro , da bi jo na hitro izpil in odšel drugam…ali še bolje kar lepo domov. Takrat pa sem opazil, da v separeju v vogalu sedi znanec . Kar takoj sem se odločil, da se mu pridružim. No, saj tip ni bil ne vem kakšen bližnji prijatelj, vendar pa v takšni krizi socialnih odnosov kot je vladala tisti dan ni zgledal tako slaba izbira. Šele ko sem se zvrnil na klopco nasproti njega, sem opazil da ni sam. Seveda mi je bilo malo nerodno, čeprav nista možakarja z ničemer pokazala, da bi jima bil moj prihod odveč. To se je pokazalo šele pozneje.
Mislim, saj ni da bi govoril. Deca sta razpravljala o čebelah. Kot prišlek in seveda kot popoln laik se v zadevo nisem mogel in smel mešati. Da pa bi sama kakorkoli prilagodila besednjak medeno neizobraženega prišleka, ne to jima pa ni padlo na pamet.
Sicer pa čebelam vsaka čast. Imajo res naporne šihte in potem jim gazda še pobere tričetrt prigaranega. Pravzaprav se z njimi na nek način zelo lahko poistovetim. Vendar pa , to so drobna nevpadljiva bitja. Človek bi si mislil, da je zgodba o njih enostavna in kratka, ampak … malo morgen. Daleč od tega. Čebelarjenje je znanost, da si tega laik niti misliti ne more. In če sem se počutil bedak med jagri in morda še večji med šoferji potem za to stanje res težko najdem besede. Ubog in pomilovanja vreden sem se poslovil še preden smo prišli do matice , trotov in tistih reči….

Po glavi mi je ob hitenju v moj matični hram bezljalo samo nekaj:«Kako hudiča so lahko ljudje takšni? Nakladajo v neki latovščini in se delajo pametne. Ali ne opazijo ob sebi človeka, ki pa menda ja tudi ve marsikaj. Ali je človeško , da ga tako zatrejo s svojo specialnostjo??? Banda pokvarjena!

Ko sem vstopil v svojo oštarijo, mi je odleglo in vsa jeza je v trenutku izpuhtela iz moje razgrete glave. Tam so bili kot šopek okoli mize razporejeni moji . Butnil sem se mednje in zlahka so opazili, da sem jih vesel.
Takoj smo navrgli nekaj pomebnih tem, ki so bile bolj po mojem okusu. Že ravno se je razprava nameravala razvneti, ko sem nenadoma pri sosednji mizi opazil blogerskega znanca. Tip piše pesmi in kakšno zanimivo zgodbo tudi kdaj stipka. Kar takoj sem ga povprašal o zadnjih objavah. Potem sva govorila o komentarjih. Moja druščina se v najin pogovor seveda ni mogla vmešavati. Midva pa sva nakladala in premlevala stvari. Pa urednike, pa administratorje sva obdelala in neko babo, ki se stalno krega v debatah. Moji fantje so eden po eden začeli odhajati. Komaj sem uspel koga povprašati kaj je narobe , že sva bila z mojim blogerjam sama. Še tri ure sva premlevala vse okoli najinega hobija in se nazadnje le odpravila domov.

Med vožnjo proti domu pa me je malo zaskrbelo zaradi mojega omizja:
»Le kaj jim je bilo!? Ma, ja saj verjetno ni nič. Verjetno so imeli samo slab dan !«

Obveščenost , to ni kar tako nekaj. Novicam je treba slediti. Glede na to s kakšnim tempom in intenzivnostjo nas mediji z njimi zasipajo pa je potrebno tudi veliko zbranosti in modrosti, da iz njih izluščimo resnico in bistvo.
Jaz se z aktualnostmi napajam največ kar med šihtom. Na stružnici imam postavljeno nekajvatno prdalico, ki je stalno prižgana. Nikakor pa ne morem dopustiti, da bi ta moj stik s svetom tam zunaj stalno samo godel in preigraval staro muziko in kvečjemu še pozdravil kakšno staro teto in zdrdral horoskop. Ne, nikakor. Frekvenco zato vedno nastavim na resen , državni radio . Poročila, posebno tista bolj podrobna nikakor ne smejo mimo mene.

Seveda pa je v fabriki tudi s spremljanjem radijskih postaj nekaj težav. Predvsem imam seveda v mislih hrup. Tistemu stalnemu trušču, se vsake toliko pridruži bridko udarjanje po nič hudega slutečemu plehu ali uho parajoče piskanje pnevmatičnega šravfencigarja. Ti dodatni zvoki iz stavkov kradejo pogosto ključne besede in prepuščajo presojo kako so zvenele v originalu zgolj našim delavskim možganom.

Zato pa se še posebno in najbolj posvetim tistim prvim sekundam , za primer, dogodkov in odmevov. Saj poznate!? Najprej kukavica , potem pip, pip in ura je pol štirih …Potem pa trararara in Golobič se bo odločil čez štiri dni, trarara Real je kupil fusbalerja Kakaja za šesteset milijonov, trarara še ena kao pomembna novica in tako dalje.

Ta uvodnik nam pove kaj je v celi oddaji sploh pomembnega oziroma vrednega poslušanja. To z ministrom me je sicer malo presenetilo. Kako bo morala biti šele odločitev pomembna, če je tip že štiri dni prej v napovedniku. No dobro Kaka je pa res drag kot žafran. Za šestdeset miljonov bi menda lahko pokupili vse slovenske fusbalerje z gledalci vred.
Potem se poročila nadaljujejo. Prav veliko ne slišim pa tudi zbranost mi po omenjenih najpomebnejših novicah malo pade. Vmes je sicer nekaj očitno nepomembnih novic o osemsto ljudeh, ki so ostali brez službe in neki nesreči avtobusa pa temu ne bomo na lastno pest dvigovali rejtinga!!

Drugi dan po kukavici sem bil nemalo presenečen. Trarara…minister Gregor bo svojo odločitev povedal čez tri dni. O marička. To pa bo nekaj. Le kaj se plete v njegovi modri glavi. In tisti fusbaler za šestdeset miljonov evrakov je bil drugi najdražji vseh časov. Samo Zinedine je bil še nekaj malega bolj zasoljen. Vmes sem na pol slišal obrobne vesti o neki ogromni fabriki , ki je najavila stečaj. prisluhnil sem delavki, ki je govorila. Sodelavcu je hvala bogu crknil tisti piskajoči šravfenciger. Baba je jamrala, kako ne more živeti. Imela je nek naglas in pri tretjem stavku je bruhnila v jok. Ni se mi zdelo primerno, ne za dogodke in ne za odmeve.

Tretji dan je bila napetost že blizu vrelišča. Prva novica je spet pripadla Golobarju. Porkaduš, kar roka se mi je zatresla. Le kaj bo. »Čez dva dni bo povedal svojo odločitev!« je povedal dramatičen zlovešč glas spikerja. To je bilo že skoraj preveč zame. Le kam pelje stvar. In potem še Real. Kot , da ni še dovolj zagonil za tistega Brazilca, so šli še enkrat v nabavo . Kupili so Christjana za tak denar, da je zinedinova tarifa zgledala, kot da bi ga kupili na razprodaji. Nič mi ni bilo jasno. Kaj to odštevajo tiste dni. Grizel sem si nohte in se živčno praskal po pleši. »O porkajuda materbuh!« sem brezkompromisno zaklel, » pa menda ga ne bodo izstrelili na luno??«
Vmes so novinarji, verjetno za mašilo, nekaj pleteničili o nekem invalidskem podjetju. Sto kripljem gre tako za en drek od rok njihov biznis, da niso dovolj dobri niti za stečaj. Joj , novica. Mislm!!

In prišel je dan D ! Šravfenciger je spet delal in nekomu je bilo veliko do tega, da bi poglihal nek kos očitno dodobra deformirane pločevine ravno v času pomembnih informativnih oddaj! Komaj sem izluščil iz novic dneva, da minister ostaja. »Aga!« sem si rekel »očitno si je premislil. Porkaduš, pa ne bi bilo slabo , če bi imeli astronavta!! Mislim, promocija pa to ! !«
Tudi o tistem kristjanu so nekaj blebetali spet. Kot, da je pri fusbalu važno a je tip kristjan , jud ali mormon. Naj špila kot se gre pa bo! Viš hudiča , oni majster pa kljub celotedenskemu odštevanju sploh ni bil izstreljen. Pa tudi kupil ga ni nihče. Ne za šestdeset miljonov , ne za šest. Pa Manchester špila v premier ligi . Aja, pa še v polfinalu lige prvakov je bil. Minister se je pa usral zaradi ene ušive rakete. Zdaj ga pa res ne bo nobeden hotel!

Zvečer sem za pojasnitev vsega pogledal televizijo. Doumel sem, da je kljub vsemu velik človek. Pa čeprav ni bilo poleg Milančka, je zgledal za glavo višji od drugih. Mislim, model ima dva metra! Res velik politik.

Ja, dobro je če je človek obveščen!

Naj kar takoj povem, da za pisanje niti slučajno nimam časa. No, mogoče je tudi , da nimam idej ampak o tem bom razmišljal kdaj drugič. Zakaj sem se vseeno lotil tipkanja je menda pa tudi jasno ! Nisem več mogel gledati teh svojih strani v takem klavrno pasivnem stanju. Brez dogajanja, brez obiska , brez komentarjev in brez smisla.
No, torej, kaj se dogaja!?? Dogaja se tole! Ne bom znova ponavljal kako se to odraža na mojem počutju, posebno kadar obdelam kakšno ekstremno senožet, ostal bom kar pri že omenjeni posledici, se pravi, pomanjkanju časa za blog in podobne skrajno pomembne zadeve. Tej situaciji je poleg težavnosti terena pripomogla seveda tudi narava, ki se ji gladko jebe za moje košnje in spravilo sena. Prejšnji dan je napoved kazala same sončke in sem vžgal kosilnico brez dvoma, da bo tako tudi v resnici.
Seveda so se poleg sončkov že takoj drugi dan pojavili oblački, zdaj pa so taisti oblaki že tudi lepo črni in ponovno obračanje, spravljanje v kupe in podobni podvigi so neizbežni. Dvakrat več dela. No, seveda moram po opravljenem delu še lepo , meni nič tebi nič , odkorakati na šiht. Kljub vsemu se moram v fabriki narisati vsaj štirikrat na teden.
In ko obdelamo to jamranje in opisovanje te strašne košnje, domnevam da se marsikomu pojavi vprašanje zakaj to počnem!? To je v bistvu kar dobro vprašanje. Odgovorov je kar nekaj. Kot prvo naj omenim, da sena doma ne jemo! Niti slučajno. Mislim, nam pač ne gre. Živali zaenkrat tudi nimam. Zaenkrat pravim, ker sem imel lepo čredico koz in upam , da bom imel še kdaj v bodočnosti priložnost za to.
Razlogov zakaj pa res obdelujemo tistih šest hektarov košenin je kar nekaj. Kot prvo velja omeniti, da je tam gori veliko, veliko preveč lepo, da bi to pustili zarasti. Ko se loti leskovje in robida požirati travnike, ki so si jih naši predniki mogoče v par stoletjih priborili v boju z naravo, ja to je res žalostna slika. Dve ali tri leta zgleda, da se ne dogaja nič, potem počasi začnejo poganjati mlade enoletne šibe in po nekaj letih tako bohotno plane vse na dan in požre travinje, da ni več enostavne poti nazaj.
No, drugi razlog je kljub vsemu krma. Seno pridejo iskat okoliški kmetje, ki pač zadevo rabijo. Posebno kakšno leto, ko je trave zaradi suše ali česa drugega manj. Kateri da za nakladalko sena nekaj evrov, po večini pa se gremo brezgotovinsko trgovino. To pomeni, da za seno nekdo pripelje prikolico gnoja, drugi potegne iz gozda kakšen hlod in podobno.
Tretji razlog ‘Ja, ta je pa tudi vreden svojega d’narja. Gre za državne subvencije. To je nekaj sto evrov denarja, ki ga dobim, če oddam vlogo in pokosim omenjene površine. S tem denarjem kupim gorivo in kakšno rezervno klino in če imam srečo, da ne zlomim kosilnice ali zaribam kakšnega motorja, potem mi nekaj stotakov tudi ostane.
Sicer pa je možno, da bi plačali tudi kakšno nasprotno podporo. Poslušal sem namreč neki dan razpravo o subvencijah za »zeleno trgatev« ! Gre za evropska sredstva, ki jih namenijo vinogradnikom, ki so pripravljeni grozdje še zeleno potrgati in na ta način pač vnaprej uničiti pridelek. Zanimiv način boja proti milijonom litrov tržnih viškov vina. Mislim, če je meni kaj jasno. Sicer mi tudi ni jasno, ko kakšen bednik na televiziji robanti kako vse več in vse bolj pijemo….pa jasno mi ni , da država plačuje , da nekdo meliorira krš in breg, nekaj kilometrov stran pa dovoli , da se gradi sredi najlepših njiv na vipavskem polju, jasen mi tudi ni primer, ko dobiš državno podporo ko posadiš hektar smrečic , potem pa jih nalednje leto populiš in dobiš za to subvencijo z nekega drugega sklada. No, zdaj sem pa res zašel. To so že stvari za posebno obravnavo. Toliko v glavnem sem uspel na hitro zmetati skupaj. Upam, da bo dovolj za vsaj začasno oživitev ubogega blogca.
Sicer pa , glede na to, da niti slučajno nimam časa za pisanje, niti ni tako slabo, a ne ?! Lep pozdrav!

Da je delo v kovačiji bolj tako, kako bi se reklo, bolj težke sorte, tega niti ni potrebno posebej omenjati. Pač spada takšno delo bolj med moška , težka fizična dela. Pa vendar so tudi glede tega zgodbe lahko zelo različne.
Še ne tako davno , vsak kovač v Marinkovi delavnici se tega spomni, še nedavno je bil trušč in ropot med starimi šmitnami in pod počrnelimi napami še čisto drugačen. Zdelo se je, da je imel nek popolnoma drug ritem in da je v sebi nosil neko življenje in elan.
Že navsezgodaj so znali majstri biti dobre volje. Zbadali so se in pravili zgodbe o prigodah izpred let. Včasih so malo pokvantali in včasih pokomentirali dnevne novice. V skupini so si v zato urejenih voglih privoščili črnega kofeta in prižgali prvi jutranji čik. Potem pa so se vsakič, ampak res prav vsako jutro med gromkim kašljanjem katerega od starejših mož zaslišale ene in iste besede. »No, fantje, zdaj pa le!«
In kovači so stopili na svoja mesta , poprijeli za svoje orodje in se lotili. Ni zgledalo , da bi jim bilo delo mučno in včasih je imel človek občutek , da se je komu šiht končal vsaj pol ure prezgodaj. Ja, take čase so imeli kovači v spominu. Samo še v spominu!

Zdaj je bila klima med črnimi stenami čisto druge sorte. Čisto neki drugi odnosi so vladali med temi ljudmi. Ni bilo več jutranje kave in kovaških debat. Ni bilo več ne zbadanja ne kvantanja. Človek, ki bi slučajno prišel v delavnico bi mogoče pomislil, da se ti ljudje sploh ne poznajo med sabo. Vsak izmed njih je mrkega obraza opravljal svojo raboto in vse kar mu je hodilo po glavi je bilo to, kako gre ura počasi in kako daleč je še tista sirena , ki ga bo spustila domov.
Ja, majstrom je delovni dan krojil tisti predirljiv , neznosno zoprn in možgane prebadajoč zvok. Nadomestil je večino drugih odnosov in nihče se ni več zjutraj odkašljal in zanosno zakomandiral:« No, fantje … zdaj pa le !«

Da pa bi dedci to sireno ubogali tako kot je bilo zamišljeno, za to je seveda tudi moral kdo vsaj malo skrbeti. Seveda je po proizvodnji paradiralo tudi nekaj šefkov in takoimenovana red in disciplina sta bila seveda najpomembnejša skrb teh ljudi.
» No, saj red mora bit!« je kdaj kakšen kovač malodušno pripomnil in takoj nato sam pri sebi zamomljal:« pa tudi če je slab!« in temu ne gre kar tako oporekati. Vendar pa je zadnje čase tako želeni in iskani red dobil neke čisto druge lastnosti. Ni bil tam več zaradi svojega osnovnega namena. Ne, zdaj je bil red orodje selekcije.
Kriza , ki je razsajala tudi v teh krajih je med ljudi vnesla tudi nekaj čisto novih prvin. Zasmradila je nekdaj prijetno tovariško okolje z grožnjami in negotovostjo. Vsaka zamujena minuta je pomenila za nekoga nov minus in vsaka spor z napihnjenim delovodjem je bila stopnička bliže nečemu slabemu.

Predvsem pa so bili napori nadrejenih usmerjeni v to, da bi od že tako mizernih in do kraja opuljenih plač odščipnili še kakšen fičnik in zmanjšali stroške dela. Ja, iz tistega zanosnega, zagnanega in ponosnega kovača so ti časi napravili sitne in čemerne dedce, ki so bili nekomu samo še in celo vsak dan v večje breme!

Tako je včeraj opoldne, komaj po desetminutni pavzi odpiskala sirena svojo bedno štimo že je skozi vrata pridivjal pegasti Flavio. V roki je držal listek in hitel nanj zapisovati imena tistih nekaj majstrov, ki so se sicer že odpravljali v delavnico. Očitno so si vse prepočasi naglihovali otrdele sklepe in brez uspeha pojasnjevali Flaviu, da je sirena ravnokar tulila in da ne morejo hitreje.
»Temu je treba narediti konec, tako to ne gre več naprej!« je piskajoče sikal. Temna lisasta rdečica mu je zalila ksiht in vrat. Videlo se je, da mu je to nenadno akcijo nekdo zaukazal in da mu je ob zapisovanju imen možakarjev močno neprijetno. Neprijetno je bilo seveda tudi njim in težko so se zadržali, ko jih je tako kot jato kokoši bednik gnal skozi vrata.

Ko sem se danes , le pet ali deset minut pred koncem šihta ustavil pri Marinku, sem takoj videl, da je stari slabe volje. To se je pri njemu takoj videlo. Vedno je bil, če že ne dobrovoljen pa vsaj nekako flegmatično sprijaznjen s še tako zoprnimi dogodki. Ponavadi se je ob kakšnih takšnih izpadih samo nasmihal in ponavljal že stokrat izrečene besede o tem koliko šefov je že zamenjal v življenju in kako še nobene juhe ni bilo treba posrebati tako vroče , kot so jo prepotentneži skuhali!

»Kaj je stari!? » sem ga pobaral.
»A veš, da me vse skupaj malo mori!« mi je povedal, kar sem sevada že sam na daleč opazil.
»A veš, da so mi zaradi tistega Flaviovega spiska včeraj vzeli pri colengi še en procent! Pa saj tega pa ne vejo, da si ga lahko zaradi mene tisti procent mirne duše vtaknejo v svojo debelo rit, mi je prav vseeno!« Pri teh besedah je še zamahnil z roko in se nasmehnil. Cinično je zvenel njegov govor. Cinično s tistim prizvokom, ko človek nikakor ne more skriti, da ga nekje globje nekaj resnično boli .
»En procent pri tej naši bedi, pha! » je še dodal in nadaljeval: »Ampak nekaj drugega me pa bolj skrbi!«
Radovedno sem prisluhnil! Pokazal je na kišto polno nekakšnih še vročih klamf, ki jih je skoval v današnjem šihtu. Skomignil sem , njegov izdelek mi ni zgledal nič drugačen kot druge dni!
»Dvesto petnajst jih je ! je rekel Marinko in še manj mi je bilo jasno!
»A res ne razumeš!? je nadaljeval stari kovač. »Ko mi je Flavio prišel povedat o tistem procentu, sem mu rekel da ni važno. Še celo praviti , da mu ne bi bilo treba. Saj itak ne bi opazil. Pa me je jezilo, ma …kot sto hudičev me je jezilo. Pa sem si rekel. Bom jaz že kako s tistim usranim procentom. Za en procent pa menda lahko tudi manj naredim!! In sem se lotil delati počasi in sem se nasmihal sam pri sebi. Potem pa sem že pri desetem kosu na vse skupaj pozabil in začel mlatiti tako kot sem vajen. Pa malo sem bil jezen pa sem mlatil verjetno še bolj in jebemumater….!«
»Ja, pa še vedno ne razumem popolnoma!« sem zmajal z glavo.
»Kako ne razumeš !« je vzrojil »Imajo me , čisto me imajo. Notri sem , a ti ni jasno!? V sistemu! Še dvesto jih ne naredim ponavadi. Vsi smo noter. Prepričani, da mora biti tako in nič drugače. Da je to naše delo bogastvo in edina prava pot. Lahko si izmislijo kar hočejo. Še od tega lahko vzamejo pol. Mi smo itak notri, mi delamo naprej…….pfuj, jebem……« je napol izzvenela Marinkova, vsaj zanj nekoliko nenavadna jeza.
In odšel je proti izhodu potem ko je še brcnil v kanto ob ognjišču. Bilo je točno ob zvoku sirene . Niti sekundo prej!

Ko sem prejšnji dan med popoldansko pavzo stal pod nadstreškom pri stranskih vratih fabrike in opazoval rahel dež, ki je močil in ohlajal razgreto zemljo in ozračje, mi je padla na pamet samo ena stvar: » Samo poglej kakšno normalno vreme!«
Sicer imamo ljudje deževja in kislega vremena kaj hitro dovolj in vrh glave, saj nas vedno asocira na dolgočasje in malodušnost, vendar se mi je ta dežek zdel nekaj posebnega. Ko sem namreč prejšnja dva dneva med pavzo prihajal ven na zrak in si brisal potno betico , razmer res nisem mogel oceniti kot normalne. Druga polovica maja , temperature pa trideset stopinj. V bregu nad tovarno je košenina , kjer so pospravili travo že takoj po prvem , mislim da šestega ali sedmega maja, zares nenavadno. Kmalu bomo zalavfali kosilnice že takoj po pustu. Strelova češnja na vasi je tudi že teden dni čisto rdeča, kar bi bilo sicer normalno za Brda ali Vipavo , za Faro pa…… In zvečer sem v travi zagledal majhne lučke. Zdaj tukaj , zdaj malo bolj tam so utripale. Za kresničke sem prepričan, da jih še nikoli nisem videl v maju. Same komajda normalne stvari. In potem se je začelo: viharji, kot krompir velika toča, neko vas na Gorenjskem je zamedlo in same takšne stvari. Ja , iz ene skrajnosti v drugo in skoraj nikoli tako kot bi bilo za pričakovati.
Zdaj pa ta dežek. Prijeten pomladanski , rahel dež.

In jaz stojim pred fabriko. Bogvaruj, da bi to odobraval ampak nisem si mogel kaj , da ne bi pavze podaljšal za nekaj minut. Saj ne bo nobenega. Pred časom so šefi cel dan mešali zrak po fabriki in sekirali ljudi zaradi vsake minute. Zdaj pa jih ni več toliko. Vse je bolj mirno. »No ja, če je govora o denarju, potem se tudi vest in pripadnost drugače obnašata », sem si rekel sam pri sebi.

In spomnil sem se tistega cirkusa. Kupov, ki so se valili po tekočih trakovih. Ko smo odšli na pavzo , so šefi in vzdrževalci naredili še malo zaloge in ko smo prišli nazaj, se je spet vsulo. Neskončna vrsta !
In delali smo sobote in nedelja ni bila nič posebnega, če si jo pol prebil ravno tam za razgretimi mašinami. Včasih smo nabrali tudi osem ali deset šihtov plusa v enem mesecu. Ko tudi to še ni bilo dovolj , smo zalavfali na štiri izmene. To je zgledalo tako, da smo delali dva dneva zjutraj, potem dva popoldne pa dva ponoči in potem smo bili dva dni prosti. Ne glede na dneve v koledarju! To je človeku totalno zmešalo ritem. Nikoli nisem vedel kateri dan je in katera ura. Kolega je enkrat vstal četrt čez šest , bilo je pozimi in zunaj je bila tema. Prepričan , da je zamudil na šiht je hitel po ulici in šele pred oštarijo , kjer je opazil , da so notri ljudje in da nekako ne more biti šest zjutraj, šele tam je začel tuhtati, da se mu je sistem zmotil in to za celih dvanajst ur…Ja , to je bil res živ kažin..!
In zaradi prehitrega tempa so nam kontrolorji označevali gajbe z rdečimi listki in poleg drugega smo še tisto reševali in popravljali ob nedeljah. In v zraku je bilo nekaj , kot : »Dajmo še malo, saj bo bolje! Misliti je treba na prihodnost ! Na otroke!« Kdor je potožil, da ne more več na tak način, da ima v življenju tudi druge stvari, ta je dobil nedvoumen odgovor: » Če ne boš ti , bo pa kdo drug!« Vedno so nam jasno dali vedeti, da cela vrsta čaka na naše delo. Čudna vrsta je bila to. Nihče je nikoli ni videl..!?
Plačani smo bili minimalno, majkemi. Se je pa s tistimi nadurami in nedeljami, dodatki in vsem skupaj nekaj nabralo in naša preprosta ( beri butasta) pamet je to dojemala kot malo boljšo plačo…….

Zdaj pa tak prijeten , rahel dež…

In nihče ne prihiti in me nadere, da se dela kup. Sploh nas je v popoldanski čisto malo. Ponoči ne bo sploh nikogar. Svoje delo bom opravil s pametjo in brez rdečih listkov. Delal bom od ure do ure, vendar bom vse moral razporediti, da mi ne bo zmanjkalo biznisa. In ne bo pet nasršenih tipov bezljalo okoli mene. Petnajstega bom sicer dobil…ma , pustimo to zaenkrat…bom pa vsako nedeljo s svojimi in kakšno soboto bom brez pogajanja lahko šel s svojimi godci na ohcet ali veselico. Aja, pa še v petek bom tudi fraj !!

In opazujem še vedno tisti dež. Zdi se mi prav nenavadno normalen.

Pa pravijo , da je kriza, da je težko , da zaboga ne vemo kako bomo preživeli.

Jaz pa tuhtam o tej situaciji ! Pa tuhtam o dežju. Pa se sprašujem:

” Mater, da pa ni šele zdaj vse skupaj nekako normalno???”

Ko smo tam nekje po sedemdesetem letu mulci smrkali po Fari, ki je takrat zgledala precej manj turistično in bohotno kot sedaj, je le redkokdaj kdo omenil leto dva tisoč ali še malo čez. Zadeva je zvenela preveč mistično in metafizično za vsakdanjo obravnavo. Po svoje je bilo sicer jasno, da se bo vsled neusmiljenega toka časa tudi to enkrat zgodilo, vendar šele čez taaakooo strašno veliko časa, da o tem ni imelo smisla izgubljati besed. In, pomislite, smo si rekli, poleg vsega bomo takrat imeli preko trideset let! Fuj!
Tako smo veliko več časa porabili za debate o fusbalu, za izdelavo lesenega strelnega orožja, skrivno kašljanje ob prvih cigaretah in prav tako prvem razmišljanju o skrivnostni različnosti spolov.
Tu in tam pa smo vseeno pomodrovali tudi o tako daljni prihodnosti kot je bilo takrat videti leto dva tisoč. Kdorkoli od nas se je spustil v takšne futuristične misli se je potrudil, da ne bi bil previden ampak kvečjemu pretirano daljnoviden. Modrovali smo o tem, da bo takrat mogoče videti na naših cestah čez dvajset različnih vrst avtomobilov. Najpogumnejši med nami so celo omenili številko petdeset, vendar smo jih neusmiljeno zatrli, češ malo pa le ostanimo na nivoju in na trdnih tleh. Ko je eden kratkohlačnih vizionarjev predvidel , da bo vsak avto imel svoj telefon, kot sta ga imela takrat menda samo James Bond in Blake Carington , ja, ob tej izjavi smo pa bruhnili v smeh. Ta je bila pa res predebela. Podobno neverjetne so se nam v otroških sanjah zdele tiste o barvni televiziji in hi-fi stolpih v vsaki bajti zato smo vsa ta sanjarjenja o bliskovitem razvoju tehnike in dvigu standarda družno opuščali.
O čem drugem v tej smeri pa tako ali tako nismo razpravljali, še posebno o politiki ne. Glede tega nam je bilo vse jasno. Živeli smo v državi, ki se ji menda ni moglo nič zgoditi. Prav tako je kazalo tudi državnemu šefu, ki naj bi menda živel vsaj dvesto let. No, kot že rečeno, okoli teh stvari nismo imeli pretiranih dvomov. Tu in tam smo slišali iz ust kakšnega starega možička, ki mu je alkohol odvezal jezik, da dolgo ne more trajati takšna država, da bo šla kmalu v maloro. Dedcu smo se seveda od srca nasmejali, strinjajoč se , da pač ni čisto pri pravi.
Dejstvo, da nismo posvečali velike pozornosti gledanju v bodočnost pa ne pomeni, da se drugi niso ukvarjali s tem. Če drugje ne, so leta v tretjem tisočletju na veliko obravnavali v znanstveno – fantastični literaturi in filmski industriji. Naj odmislimo nekakšne napovedi postapokaliptičnega stanja, kot na primer v Planetu opic ali Časovnem stroju. Druge knjige in filmi so po večini opisovali “vsakdanjost” v tretjem tisočletju. Skoraj brez izjeme so v vseh glavni junaki v vesoljskih ladjah branili našo zemljico ali tisto, kar je ostalo od nje. Branili so jo pred vsiljivci iz drugih galaksij ali pa kar pred sprevrženimi zemljani, ki so hlepeli po uničevanju.

V takih ladjah so plavo, rdeče, zeleno ali srebrnolasi vojščaki imeli ogromne škatle, ki so opravljale neznanske tisoče računskih operacij vsako sekundo in rezultate z zamolklim glasom posredovale posadki. Le – ta je bila povezana s poveljstvom na zemlji z nepojmljivo tehnično iznajdbo, ki je poleg radio – telefonske povezave premogla tudi ekran, da sta si sogovornika ves čas lahko zrla v oči. Namesto hrane so ti bojevniki prihodnosti jedli koncentrirane energetske in vitaminske tablete. Ko so se utrudili, so namesto spanja in počitka uporabili posebni polnilec, ki jih je v nekaj minutah spravil k sebi, da so bili na voljo za nove operacije. Konec je bil skoraj vedno tak, da je zemljica preživela in čakala novih bitk tam nekje daleč v tretjem mileniumu.
In kaj se je iz vsega izcimilo? Kaj naj vam pravim? Naj grem šteti avte? Ni jih dvajset vrst in petdeset tudi ne. Brez števila jih menda hrumi po cestah in v vsakem je telefon. Če sedi v avtu na drugem sedežu npr. kakšna mozoljasta pubertetnica, potem sta telefona verjetno dva. Barvne televizije ali Hi-fi ropotijo, za kakršno so naši stari dajali več mesečnih plač sedaj ponujajo zraven petih kil pralnega praška.
Ja , vsi napovedovalci prihodnosti ste jo pošteno usrali. Saj ne , da niste uganili zadev le vse vas je prehitelo najmanj za sto let. Vse vas je s svojo modrostjo premagal stari pijanček, ki je očitno edini točno vedel kaj govori. Tista država je šla v maloro in to res v pošteno maloro. (Neumrljivi Jože pa je tudi že trideset let pod rušo.)
Vi ste pa delali znanstveno fantastiko z videofonsko opremo in gromozanskimi računalniki. Tak računalnik, gospodje, je danes težak pol kile, oprema za avdio & video komunikacijo s katerimkoli delom sveta pa stane nekaj evrov in z njo razpolaga ogromna večina mularije.
Če pa vas bo kdaj zanesla pot v kakšno spodobno diskoteko; Tam boste naleteli še na Apokalipso. Prikazala se vam bo v soju stroboskopsko generiranih bliskov in oglušujočega hrupa. Tam nekje v tistem soju in hrupu pa boste naleteli tudi na bojevnike. Imeli bodo rdeče, srebrne , plave in oranžne lase. Namesto hrane za preživetje v svojem okolju uporabijo tableto in………………
Ja, mojstri znanstvene fantastike; Hoteli ste biti tako fantastični, da bi bile vaše knjige večno aktualne. Pa vas je vse prehitelo. Ko se bodo zgodili datumi, kot jih opisujete v svojih delih, bodo vaše bukve dobre kvečjemu še za pouk zgodovine.
Sicer sem hotel o vsem tem le tako, mimogrede, pa mi je spet vse skupaj ušlo z vajeti. Hotel sem zgolj omeniti hitrost napredka v preteklih desetletjih.

Veste, napredek ni tako strašna stvar ( tudi trideset ( in še kar nekaj let) ni več videti tako grozovito), če le človek zna uporabljati vse te pridobitve tam kjer so potrebne in koristne. Z drugimi besedami, dobro je , da jih takrat, ko jih ne rabi , pusti pri miru. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo v bližnji bodočnosti človek čisto zgubljen in paničen, če se bo kdaj v življenju znašel nepriključen, brez signala, brez laserja in baterij! Groza! Za primer; enourno ždenje v sobi brez elektrike in telekomunikacijskih priključkov bo adrenalinski dosežek primerljiv s Humarjevim plezanjem po Daulaghiriju.

Pojdite torej malo v naravo! Lep pozdrav iz Daretovega arhiva !

Da v oštariji rad posedim,to ni ravno nekaj novega. Mislim, to ni dejstvo, ki bi ob njem kdo onemel, če bi mu to povedal. Še celo ravno nasprotno. Bolj ali manj vsak ve, da rad kakšno uro porabim za reševanje svojih in ostalih težav, lokalnih in svetovnih nejasnosti in vsega ostalega v prijetnem ambientu svoje osebne betule in v družbi modrega omizja.
Namesto ugotovitve, da ta čas porabim bi mogoče marsikdo pomislil, da ga zapravim , ampak temu moram kategorično ugovarjati že kar takoj v samem štartu. Mislim, takšnih neumnosti tukaj ne bomo klatili.
Ko sem se prejšnji dan parkiral za svojo mizo , dogajanje ni bilo čisto po moji meri. Nikjer ni bilo niti sledu o kakšnem od tistih, ki z njimi ponavadi drug drugega razveseljujemo s svojo prisotnostjo. Ne, tam za tisto mizo sem bil sam kot …kot ena…. ma nič, pač sam. Bil sem pač brez družbe in to v okolju, kjer je to še najbolj opazno in najbolj narobe. Seveda sem v upanju na čimprejšnje spremembe kljub vsemu naročil pijačo in se poglobil v svoje razmišljanje. Ja, cel kup dilem in problemov se je nabralo. Ja, seveda saj je konec koncev minilo tudi kar nekaj dni. Bogve če ne celo pet ali šest !?
‘Hop!’ me je na nek višji nivo budnosti vrgel zvok s čisto drugega konca lokala. Tam so sedeli štirje tipi in premlevali neke stvari. Pha! In tip, ki me je zbodel v razmišljujoče možgane je imel piskajoč , zoprn glas. Pa je , zanimivo, ravno ta imel bolj vodilno vlogo v debati. Pametno ali ne, vljudno ali manj vljudno, napel sem nekoliko ušesa. Mislim, beda od polemike. Kar nekaj eden preko drugega. In cvileči tip je na vse vedel odgovor. Ekologijo je eden omenil in tip je samo zamahnil z roko. Lepo je pojasnil, da vse skupaj ni niti približno res. Sama politika!
»Če bi bilo tisto res tako, bi že vsi pocrkali!« je podkrepil svoje radikalno mnenje. In še preden so kakorkoli zaključili s podnebnimi spremembami , so bili možje že pri fusbalu. Hiding nima pojma. Cvilež, ki je imel že temen venček od bogve katerega glaža črnine okoli ust je slavnega trenerja del na hitro in brez milosti čisto v nič . Mislim, tip pojma nima. Zanimivo se mi je zdelo, kako da najslavnejši trener na svetu tako zavozi, medtem pa gostilniški modrec s črno obrobljenim piskalom in nedvomno sposobnostjo, da bi Chelsea pripeljal do tistega plehnatega pokala, ja medtem pa ta sedi v oštariji. Res čudno.
Takrat jim je kelnarca spet prinesla rundo. Mislim, kako mi gre to na živce ko imajo takšni tipi pripombe glede njenih joškov in ostalih oblin. Saj ne , da ni punca luštna ampak , gospodje… kje je stil, kje so manire?
Še sreča, da so takoj planili v domačo politiko in probleme s Hrvati. Začuda je piskec tokrat prepustil rešitev zadeve svojemu sogovorcu, ki je problem z južnimi sosedi takoj rešil. Strategija , ki jo je pojasnil in ki je bila podobna nekakšnemu šokantnemu blickrigu me je navdala s presenečeno grozo, njegovi kolegi pa so se gladko strinjali, da je njegova pot edina prava in mogoča.
Jaz sem se v tisti fazi že tretjič ali četrtič odločal ali bi šel domov ali bi kljub vsemu naročil še eno pijačo. Zmagala ja slednja in tako sem bil deležen še nekaj modrosti tistih možakarjev v nasprotnem kotu.

Ej takrat pa so prišli moji. Sicer ne vsi hkrati ampak zgledalo je ravno tako. Kot bi v se trenutku iz prej samotnega zapuščenca prelevil v veselega člana omizja obkroženega s prijatelji.
Sedli smo in naročili rundo. Fantje so bili zaradi suhega zraka in težkega dne ekstremno žejni in še prej kot je stekla beseda smo naročili že drugo. Na tipe za tisto mizo sem v trenutku pozabil pa naj je oni cvilil kolikor je hotel.
Ne, mi smo imeli druge zadeve. Resda smo tudi pokomentirali nekatere telesne značilnosti naše natakarice ampak, mislim, za to smo imeli stil. Za to smo znali najti besede. Mladenka je sicer malo godrnjala pa ji je eden članov pojasnil, da že preko dvajset let ne pogleda babe najprej v obraz ampak….« a me razumete?« se je obrnil proti nam ostalim.
»Seveda te razumemo….se la vi, se la vi !«
Pozneje pa smo odprli nekaj zelo resnih dilem. Seveda smo govorili tudi o športu in pri tistem angleškem klubu smo točno vedeli kaj je bilo narobe. Ekologijo in podnemne spremembe smo deli pod streho brez težav. Politiko , zunanjo , domačo in vaško smo obvladali, da bi lahko vsak od nas naredil kariero svetovalca v vladi. In vsi smo sodelovali v debati. Na momente celo vsi hkrati.
Za piko na i pa smo obdelali tudi nekaj cvetk. Med drugim je nekdo tudi omenil , da je slišal reklamo za razstavo plazilcev v Ljubljani. Menda imajo dvoglavega pitona. No, eno dilemo smo zaradi pozne ure in osmih ali devetih rund, kdo bi točno vedel, pustili za naslednjič.
Mislim, kako vejo, da je to dvoglavi piton in da nista dva pitona , ki imata samo en rep???
Temu vidite jaz pravim dilema. Temu jaz pravim debata. To, gospodje je omizje.
Ne pa oni tipi tam. Nakladači. Alkoholiki jedni. Bedni.
Lep pozdrav!

Sledile so besede mladeniča v sivi uniformi. Bila je siva obleka brez činov in priznanj. Tudi urejen ni bil kaj posebno. Ne, nasprotno cunje na njem so bile na komolcih natrgane in povsod polne rjavih madežev. Fant je v svoji opravi zgledal kot bi ga privlekli po makadamski cesti ali kot , da bi se pretepen valjal v kakšni kraški jami….

»Ne vem kako naj začnem, saj v bistvu ni prav veliko tega za povedati. V bistvu sem samo ubogal očeta!« Pri zadnjih besedah je s pogledom ošinil starega kmečkega gospodarja in prav tako so storili ostali. Novo dejstvo so spoznali takoj in niso posebej razmišljali o tem.
»Pob, greva!!« je bila takrat njegova komanda. Njegova beseda v tistih časih ni potrebovala nikakršnega argumenta, čisto dovolj je bila sama zase. Pa vendar sem precej razmišljal o njegovih besedah , ko mi je nekako pojasnjeval novo situacijo. Da bodo óni kurili cerkve, pobijali ženske in nič čudno da ne bi bilo, če bodo tudi otroke jedli .
»Pa sem šel. Saj tistega o žretju otrok nisem čisto verjel. Ampak, da pa bi kdo zakuril cerkev? To pa se mi je zdelo nekaj zelo hudega. Mogoče nekaj najhujšega. Pa nisem bil tako hudo pobožen v tistem času. No, malo že . Ampak cerkev!? Cel teden nisem odšel od bajte ponavadi. Delo , živina , gozd in neznansko veliko neznosnega dolgčasa. Skoraj sedemnajst let mi je bilo in v meni so vrele neke nove sile in želje. In vse to sem doživljal gori na tisti samoti. Potem pa je prišla nedelja. Vsi trije zvonovi so doneli hkrati. Slišalo se je vse do naše grape. Čisto jasno se je slišalo. In oddirjal sem takrat med ljudi, pa k maši pa še za špricar mi je že kdaj pa kdaj dal foter. Paa, pa….Rozi sem videl tam doli vsako nedeljo. Malo na skrivaj, malo sramežljivo, malo … Ja , tudi poljubil sem jo že…..
… in nosil tiste vroče ustnice v sebi vsa nalednja leta, ko so delali z mojim mladim življenjem kar so hoteli. Brez možnosti ugovora je bil tisti očetov ukaz, to že. A ukazom pozneje se je pridružila še stalna grožnja. Napihjeni oficirji z vso svojo propagando in vse dogajanje in vse kar so mi obesili kot dolžnost. Vsega se je stalno in povsod držala strašna grožnja , ki bi lahko vsak trenutek končala moje , v tistem času popolnoma brezvredno življenje.
Pričakalo me je v tisti jami. Ne vem niti kako mi je bil zadan smrtni udarec.Ničesar nisem čutil več. Pretepeno , uničeno telo ni več čutilo. Nisem niti čutil ali me je zadel strel!? Ali sem se mogoče zadušil v tistem kupu krvi in drobovja. Ali …………

Gruntar je takrat dvignil svojo brkato glavo. Gledal je ves čas , ko je mladi soldat govoril, v tla in razmišljal.

»Samo na družino sem mislil in na domačijo!« je hripavo začel, se odkašljal in nadaljeval glasno in z jasno štimo: » Grunte sem dobil od očeta in on od njegovega očeta. Zaupane so mi bile tiste njive in gmajna , ker so oče verjeli, da bom vesten in odgovoren gospodar. In res sem bil, naj mi bo vsemogočni priča.
Ko je počilo me ni nihče vprašal kaj si mislim. Nisem vedel ne kdo me bo napadel, ne pred kom naj se branim. Nisem vedel niti kaj je drugega razen moj dom sploh važno pri vsej stvari. Še največ mi je povedal župnik. O tardečih, o revoluciji. Porkaduš, sem takrat rekel, kakšna revolucija? A ni vojska? A nas niso napadli??! Oni pa so mi trobili o krivicah, o izkoriščanju . Da bodo grunte razdelili hlapcem pa tisto o cerkvah pa….Vedno sem bil dober do hlapca. Če je bil marljiv ! Vedno je dobil dogovorjeno in nikomur se ni slabo godilo. Pa tudi pol litra tapocenga je imel dogovorjenega vsako nedeljo po maši. In , da bi hlapec gospodaril na moji domačiji? Zagrabil sem takrat taprvo orodje in zbudil mulca. ‘Pob, greva’ sem rekel. Niso mi šle takrat po glavi države in vojske, politika in revolucije. Želel sem samo, da pustijo na miru moj dom in moje ljudi.
In kakor je tisti večer počilo v naši vasi… tako sem že takoj od enega prvih strelov dobil kuglo v sredino čela. Že kar takoj!
Že kar takoj« je še enkrat polglasno dodal, kot da še po tolikem času ne bi mogel dojeti kako se je vse nesrečno obrnilo tisto noč.

Kmet je stopil zopet tiste pol koraka nazaj in prepustil mesto oficirju, ki je čakal svojih pet minut. Stopil je pred zbrano skupino in zgledalo je kot nekoč, ko je nagovoril borce in jim vlival morale in upanja na zmago , boljši jutri in pravičnejši, prijetnejši svet. Ravno tako je sklenil roki na hrbtu in dvignil ponosa poln in odločen obraz, da mu je zasijal ob blagi svetlobi tiste magične noči.
Ostali so starega moža pogledali z nekakšnimi milostnimi pogledi, kot bi hoteli reči » pa kljub vsemu povej!«
Ali pa se je le meni zdelo tako. Saj očitanja ,sovraštva in neprijaznosti med njimi res ni bilo čutiti.

»Višjo gimnazijo sem končal tako nekako ravno v tistih dneh. Lepi časi so bili to. Pa čeprav težki. Ni bilo lahko v delavski družini šolati gimnazijca. Črna knapovščina ni bila za bel kruh. Le za prebijanje od meseca do meseca je bilo. In vse je bilo še ves čas odvisno od očetovega zdravja, ki je v takšnih razmerah marsikomu zelo zgodaj obrnilo hrbet. Vsak bolj močan kašelj je mater navdajal z grozo in stregla mu je in se bala zanj. Takrat je oče rad navrgel kakšno pikro o krivicah in izkoriščanju. O brezvestnih lastnikih in o tem, da bo takšen svet zagotovo moral vzeti skorajšnji konec. Za njim pa bo vstal nov svetel in tak, kjer bo delavec vedel zakaj vihti svoje orodje in za koga trpinči svoje telo in duha.
Ja, in v takšnem socialističnem vzdušju se je razvijala moja mlada pamet. In verjel sem v vse te ideje in , če sem iskren, še danes verjamem, da bi bil svet lahko takšen.
Takrat pa , razganjalo nas je od adrenalina , od zanosa od silne nergije, ko smo se somišljeniki ilegalno kljub največjim nevarnostim dobivali in snovali ideje za boljšo bodočnost…vseh ljudi.«
Ob zadnjih besedicah so se nekateri vidno zdrznili in zgledalo je, da le stežka ostanejo tiho in ne motijo govorca. Ta je nemoteno nadaljeval:
»Ko je zaropotalo, smo bili prvi v grmovju. Slabo opremljeni , s slabim vojaškim znanjem pa vendar z jasno idejo in z veliko, veliko odločnosti. Stvar je rasla in večinoma smo zrasli tudi mi. Nekdo je pač moral voditi boj in revolucijo. In vedno, ampak res vedno mi je bilo mar za vsako človeško življenje. Res je bilo včasih težko in je bil prenekateri borec lačen in slabo oskrbovan ampak šlo je za stvar, za pravo stvar. Seveda ni bilo vse v redu ampak, zaboga, saj vojna je vendar že sama po sebi en sam zločin!
Pa saj smo ja vendar priborili svobodo! Ja, in potem sem se po svoji moči še vedno boril za idejo in človeka. Za novi čas. Ta je bil poln elana in mladostne moči, prostovoljstva in tovarištva. Zaprisegel sem vsemu kjer sem videl dobrobit za ljudi. To sem delal in v to sem verjel celo življenje. Tudi potem , ko bi lahko brezskrbno užival svoj obilni penzijon, sem še vedno sodeloval v vsaki takšni stvari. In čeprav star, preko osemdeset se jih je nabralo, sem imel občutek , da sem bil zaustavljen sredi borbe, tako rekoč sredi koraka!«

Partizanski oficir je po teh besedah utihnil in hotel stopiti nazaj na svoj prejšnji prostor, vendar ga je eden od ostalih članov čudne druščine kljub vsemu pobaral:
»Ja, in kje je tukaj žrtev!??«

»O, a žrtev!??« je presenečeno reagiral možakar, kot da ne bi sam zasledil neskladja med njegovo in ostalimi pripovedmi.

»Res sem verjel v vse tiste stvari. No, še danes sem prepričan, da bi bil svet , kot smo ga videli v svojih idejah res mogoč. Svet kjer bi bil človek spoštovan in kjer bi bilo življenje lepo! Vsa ta vera je bila pristen in pošten del mojega življenja. Potem pa… potem pa sem začel dobivati udarce. Na glavo so mi začeli zlivati gnoj in korak po koraku uničevati vse dobro in lepo v mojem srcu. Moral sem poslušati o zločinih svojih tovarišev, o zgrešeni poti , o zahrbtni selekciji med pametnimi in poštenimi ljudmi , o zlu..o čistem zlu, tam kjer sem jaz neomajno verjel v dobro. To, spoštovani, je moja žrtev!«

In stopil je nazaj . Tokrat ga ni nihče ustavljal!
Takrat so se vse oči z mojimi vred uprle v krhko žensko med njimi. Na njihov namig je odgovorila z nežnim , milim pogledom, pokazala je z očmi na otroka, ki je spal sladko otroško spanje. Nasmehnila se je kot bi hotela reči, da dete spi, kot ni spalo menda še nikoli. Kot bi na ta spanec čakalo že celo večnost in morda še dlje.
In tudi na vprašanje o njeni žrtvi je odgovorila s prijaznim nasmehom, ki je vsem in vsakemu posebej povedal vse, kar je bilo mogoče vedeti in kar je bilo v tej noči treba razumeti. Prikimali so odobravajoče možje okoli nje , kot bi se hoteli prikloniti materi in njenemu otroku. Kot bi ji hoteli dati nekakšno priznanje. Kot bi hoteli reči, res je kar praviš. Res je kar si povedala pa čeprav brez besed. V tvojih očeh je vse. To noč, noč ki smo jo tako zelo predolgo čakali sta ti in mala deklica v tvojem naročju oprostili daleč največ od vseh.

In objela se je čudna , prijazna druščina . Na sredo so vzeli žensko in otroka in čisto vse roke so se oprijele in stisnile , vsi pogledi so se srečali in odobravali drug drugega. Olajšanje in srečo je bilo čutiti med temi do nedavnega v trpek okrov nesreče in neznosnega bremena ujete duše.

In gosta megla je nenadoma pobelila pokopališki zrak. Začutil sem , da me je zazeblo in da se tresem kot šiba na vodi. Naenkrat ni bilo več svetlobe in ne blage melodije. Le mraz in rezek piš vetra je bril okoli vogala. Nikjer žive duše. Nikjer ne žive ne kakršne koli drugačne.
Skočil sem pokonci in obšli so me strašni občutki. Postalo me je strah. Misli so se mi z veliko brzino menjavale v zmedeni glavi. Nikakor niso mogle doklicati druga druge. Kaj se je zgodilo? Kje sem in kam grem? Kaj so bile tiste zgodbe.
Saj nisem preveč pil! Ali pač?
Ja in ali nismo sinoči spet blebetali o spravi in o krivdi . Kaj nismo spet sodili nekim ljudem in nekim časom? Ali nisem mogoče najbolj modroval od celega omizja. Pa sploh nisem poznal tistih ljudi. Nisem poznal ne njihovih želja, ne njihovih bolečin. In njihovega časa nisem poznal.
Odšel sem proti domu. Še sam nisem vedel točno kako. V glavi so mi odmevale mirne besede , ki so pravile o tistih strašnih izkušnjah. Počutil sem se majhen in brezvreden. Občutil sem slabo vest in nič se mi ni zdelo, da bi to lahko kako popravil.

Le v pogovore o tistih časih se nisem več vmešaval. Nikoli več!