dare.likar@siol.net

Klekljarica

17.06.2016 · 2 komentarjev

(Če je pa ravno čipkarski festival)

Prava klekljarica, mojstrica, ki ji prepletanje cele goščave belih ali pisanih niti pomeni vsakdan in rutino, takšna vsak klekelj posebej božajoče predeva med prsti spretno in ritmično. Njeno delo ne zgleda napor in nekaj kar zahteva veliko pozornost rokodelke. Le neko početje, ki spremlja starko vse dneve in ki se sliši v prostoru kot pesem nežnega lesenega zvena. Pesem, ki preprosto spada tja.

In ta pesem je bil zagotovo eden od zvokov, ki so se v mojo otroško glavico zapisali med prvimi. Brez dvoma že takrat, ko sem komaj že dobro obvladal normalen govor, hojo po dveh in podobne spretnosti, ki pritičejo ljudem. Tisti škrobot je v tistih mojih najzgodnejšil letih proizvajala teta Angela, naša varuška, vsak dan. Občutek sem imel tudi, da to počne vedno in vse ure v dnevu. Razen, tako se mi je zdelo takrat, kadar je kaj delala. Takrat jo je bula in napol izdelana čipka čakala. Ja, res, prav tako sem dojemal tisto njeno početje. Kadar teta ne dela, takrat pa kleklja.

Takšen vtis je pač naredila na nas otroke. Da ji vsa čutila delajo neodvisno od dogajanja na tisti njeni zeleni buli, ki od nje v grozdu na nitke obešene tiste zveneče stvari. Ja, nič ji ni ušlo. Čisto na vse je bila lahko kljub svojemu natančnemu delu, maksimalno pozorna. Videla je nas kako se igramo. Videla je takoj, če smo načrtovali kaj bolj nespametnega ali pa, bogvaruj, kaj takega, da bi se kdo lahko udaril ali kako drugače poškodoval. Največkrat je vsako sumljivo obnašanje obvladala z njenim smrtno resnim generalskim pogledom ali pa kvečjemu še s preteče iztegnjenim kazalcem. Prav tako pa tudi na njeni drugi strani niti slučajno ni nič ostalo neopaženo. Noben pešec ni uspel priti mimo hiše ne da bi teta vedela zanj. Še manj bi lahko kaj takšnega uspelo komu z avtom. No, tistih se takrat resda še ni posebno veliko vozilo mimo bajte. Ja, čisto vse je imela pod kontrolo. Samo malo je pomaknila svoja močna očala bolj na nos in preko njih preverila dogajanje.
In nikoli se niso njeni zgubani prsti ustavili zaradi vsega, kar se je dogajalo v okolici. In tako od jutra do večera, dan za dnem. Razen!

Razen seveda takrat , ko se to ne sme. Na dan, ko mora človek odložiti delo in takrat se je teta Angela oblekla v nedeljske cunje, vzela patnošter in torbico ter pograbila mene za mojo drobno ročico. Pa sva šla. Držala me je trdno in včasih sem komaj s prsti dosegel trdna tla. Posebno me je grobo zagrabila, ko sva šla čez glavno cesto. Takrat sem malo zacvilil, vendar je teta to preslišala. Sicer je bila tudi malo gluha, vendar to ni imelo vedno povezave s tem, kaj je slišala in kaj ne. Bilo pa je zelo zanimivo, ko so se dobile stare prijateljice pred cerkvijo in so se pogovarjale tako, kot bi stale sto metrov narazen. Mislim, vpile so ena na drugo kot srake. No, škoda edino, da pol nisem razumel. Pa saj me tudi ni brigalo, da je Zofka slaba, da je Krlina že boljša in da bo za Malko v sredo ob šestih zvečer maša. Sem pa nedvoumno opazil, da je od vsega najvažnejše vse kar se tiče klekljarskih zadev. Koliko plača Krainer v stari Gorici, po čem je cvirn v teh časih in kdaj se bodo dobile pri Jakobu, da jim bo nabrusil škarje. Potem, ko so si babnice kriče izmenjale vse te aktualne reči, me je teta odvlekla v cerkev in tam je bila, ko je s svojim patnoštrom molila naprej, spet v eni glavnih vlog. No, meni se je že zdela vsaj tako pomebna kot fajmošter.

Ravno tako kot je bilo vsakdanje njeno klekljarsko škrebljanje so tudi vse ostale aktivnosti in komunikacije z ljudmi potekale ustaljeno. Mogoče se ji je edino malo zamajal sistem, ko so ji naši zrihtali slušni aparat in je bila nekaj časa čisto zmešana, da stalno vozijo kamioni mimo hiše in da vse ostale babe kričijo vanjo kot nore.

Vsake toliko pa se je le zgodilo tudi kaj drugega. Poseben praznik je bil, ko me je vzela s sabo v italijansko Gorico. V kufer je pazljivo že dan prej zložila vse čipke, ki jih je izdelala v nekaj mesecih. Na en kupček vogale za pregrinjala, na drug spet neke rože, ki bodo krasili zavese v kakšni imenitni laški bajti. Vmes, med vsako je z vso pazljivostjo in ljubeznijo vtikala časopisni papir in vse skupaj spela, da se pa ja ne bi moglo kaj narediti njenim špicam! Ravno tako, kot je vse pripravila že dan prej, je tudi mene pripravila pretirano zgodaj in vsaj eno uro sva čakala še napol v mraku, da sva se odcijazila z avtobusom polnim klekljaric proti konfinu.
Takrat se seveda na ekonomijo nisem kaj dosti spoznal in kaj malo mi je bilo jasno, da je pri tistem strašnem Krainerju za svoje čipke dobila res bolj pičlo plačilo. No, saj kot sem že omenil, sem itak tisto dojemal kot nekaj, kar počne kadar ne dela. V glavnem, takrat je teta Angela ponavadi za tisti denar nakupila vse potrebne surovine, da je s klekljanjem lahko nadaljevala. Ostali denar je porabila za malo makaronov, parmezana , kakšno kičasto zakmašno malenkost in tudi meni je kupila vedno kaj lepega. Šele mnogo pozneje mi je kapnilo, da se je zelo dobro zavedala kako slabo so ji plačali vse tiste neštete ure. Pozneje, ko sem se spomnil tudi njenih pripovedi, kako je že s sedmimi leti morala začeti z izdelovanjem čipk. Ja, kot sedemletni otrok je klekljala in tisti drobiž so skupaj z ostalo revščino porabili za hrano Šele takrat enkrat sem dojel, da je bilo tisto pa še kako pravo delo. Vedno, vsako uro in skoraj čisto vsak dan.

In tako so tekla leta. Pri hiši kmalu ni bilo več treba varovati otrok, za makarone in parmezan ni bilo treba več nositi tistih malih umetnin oderuhu v Italijo in tudi tista škrobotajoča pesem je nekega dne utihnila. Takrat smo pokrili bulo s prtičkom in jo z belo mizico vred odnesli na podstrešje. Utrudil se je tetin odločni duh in utrudili so se njeni grčasti prsti.

Prsti, ki so bili, razen kakopak takrat ko se to ni smelo, neutrudni in neustavljivi celih sedemdeset let!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Kaj je s tabo?

5.06.2016 · 5 komentarjev

Dolg šiht je bil za mano. Utrujen sem stopil skozi vrata, pozdravil drago in ošinil škatlo, ki je brenčala na mizici takoj za vrati. Verjetno je nekdo prečekiral pošto ali vrgel oko na splet. Sklonil sem se in kišto ugasnil. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi pogledal, kaj ima pod pokrovom, kaj se je nabralo v njenem drobovju. Niti tistega mail-a, kjer me je prijatelj spraševal »kaj je s tabo?« nisem želel odpreti in še manj me je imelo, da bi na vprašanje odgovoril.

Desetletje, tisoče dni se to skoraj nikoli ni zgodilo. Celo pred jutranjim šihtom, še zdaj ne morem verjeti, sem preverjal kaj se je novega zgodilo, kaj je kdo povedal, kdo se je s kom skregal in kdo komu dal v vsem prav. Med šihtom sem na skrivaj prešvercal v delavnico in v nekaj minutah opravil tako zelo nujne stvari. Prebral nov komentar, dodal kakšnega svojega in preveril na števcih kako zelo obiskana je bila moja stran. Nikoli ni minilo več kot par dni, ko sem spet objavil dolg tekst. Pravo štreno. Včasih literaren zapis, včasih kaj aktualnega, tretjič kaj čisto drugačnega.

Zdaj pa sem kišto ugasnil. Pritisnil sem na tisti knof, ki takrat kot da nisem vedel zanj. In v nekaj sekundah je brnenje utihnilo. Kot nič!
Mogoče mi je zmanjkalo radovednosti. Ne, ni to! Saj ne morem biti radoveden, če točno vem kaj je tam. Točno poznam kaj kdo danes trdi. Ta se ni premaknil niti za milimeter. Isto blebeta že odkar se je prvič dokopal do tipkovnice. Niti slučajno ne odstopa niti za eno samo usrano črko. Pet ljudi mu pritrjuje in jih ima rad. Ostalih pet mu ugovarja. To so izdajalci in sovražniki.

Drugi je strpen. Ima svoj prav, ki ga argumentira in svoje ugotovitve vedno znova ponavlja. Da bi se zavedenih pa ja že enkrat prijelo. Dobro ve, da se moramo sporazumeti, da moramo doseči spravo in dogovor. Ampak kaj, ko ima edini svoj zares pravi prav. Na tistih tadrugih je, da mu pritrdijo v vsem. Potem bomo pa prijatli! In srečni.
Tretji lepi v vsako objavo eno sličico in jo opremi s stavkom, včasih z dvema. Kot v posmeh štrenam, ki jih v svetovno omrežje nakladam sam vsa ta leta. In v še večji posmeh, njegovo stvaritev obišče cela armada ljudi. Večina od njih daljšega teksta ni prebrala že odkar so se borili za Bevkovo značko.

In rimarji so notri. Kot olje jim tečejo v stolpce položene besede. Vse se končajo na i! Bi, ni, vsi, šli. Za njimi se umetelno zdrenjajo še prišli, nasmeji, poleti. Na kar prideš ti! In potem rimar z vso svojo spretnostjo preklopi na A. Sva, šla, oba, bla bla bla. In tu sva midva …
,
Za begunce niti ne vem več kje so, ekstremisti ne pritegnejo pozornost, partizani so na zmagovalnem odru, komunisti so krivi, da je tako kot je. Ali pa zaslužni! Spet nisem prepričan. Ampak mogoče bom dojel, če bom nehal žreti meso. Če bom žvečil samo surovo zelenjavo, mi bo morda kapnilo. Tudi posvojitve in želje istospolnih parov mi bodo bolj razumljive. Politika mi je itak odprta knjiga že zdaj. Dvigneš penzijo za 0.4 procenta in imaš zagotovljene glasove volilcev še za naslednjih deset let. A ni vse jasno? Kot mi je jasno, da zmrdovanje nad samim sabo, napadanje lastne identitete, samozgražanje ne bi smela biti posebna literarna zvrst.

Prijazni ljudje so tudi notri. Celo takšni, ki se mi zdi, kot da jih je malo škoda za takšno druščino. No, pa me zanje ne skrbi. Radi imajo naravo, radi gredo med ljudi in prepričan sem, da znajo prav tako dobro ugasniti kišto, kot sem to končno enkrat storil tudi sam.

»Kaj pa je s tabo?« me takrat vpraša žena. Kot tisti prijatelj v sporočilu. Njemu nisem odgovoril, dragi pa sem seveda moral nekaj reči. In ko sem že mislil odpreti usta in modro pojasniti stanje, sem šele opazil, da mi kaže na mizo. Aja, sprašuje me zakaj ne povečerjam. V loncu se kadi zelje. Lepo diši. Dobra hrana! Ampak, jebenti, jedel sem ga že za kosilo in potem sem točno to isto dobil za malico v tovarni. Kakšen slučaj. In tudi lačen nisem prav zelo.

»joj, oprosti, nič takega ni!« sem ji hitel pojasnjevati »samo malo uprlo se mi je!«

  • Share/Bookmark

→ 5 komentarjevKategorije: miks

Praznik in narodna zavest

29.04.2016 · 4 komentarjev

Ko smo stali pred tistim bifejem, nekateri zaradi svoje kadilske razvade, jaz ker sem tja ravno prišel, nismo mogli spregledati prazničnega pridiha, ki ga je imela ulica. Na drugi strani ceste stoji manjši blok z nekako desetimi stanovanji pa tudi nižje ob cesti se vidi še nekaj hiš. In na enem, nič manj in niče več, kot na enem od balkonov je visela državna zastava. In še ta edina je bila zaradi vremenskih neprilik nemarno zmečkana in razmočena. Taka se je, vsa zlepljena in kot, da bi jo bilo sram ovijala okoli droga v očitni želji, da bi se skrila za tisto rdečo palico.

Seveda smo pozneje razpletli debato okoli izobešanja zastav. In kakopak ni ostalo samo pri tem. Šli smo veliko globje v probleme, ki jih je omenjeni osamljeni, poleg tega pa še dokaj neugleden simbol naše nacionalnosti, na nek način predstavljal.

Naj kar takoj povem, da ne le, da zastave ne izobešam, celo tako brezsramen sem, da slednje niti nimam. Ampak se pa kar s taprve strinjam, da to ni čisto v redu in prav. Če potem še pomislim na druge stvari, ki jih oziroma, bolje rečeno, ki jih ne počenjam, za piko na i pa še na dejstvo, da pogosto odšpilam kakšno dalmatinsko ali srbsko muziko …. Ojoj, kar naenkrat sem se nad narodno zavestjo, nad svojim stanjem duha, nad svojo lastno identiteto bridko zamislil.

Čudno pa je po mojem mnenju tudi to, da se kljub vsemu počutim kot relativno dokaj »zavéden« Slovenec. No, kvečjemu se mi ta beseda v takšnem zapisu zdi nekoliko preveč pompozna, dramatična. Ampak, če se malo zresnimo, stvari so kljub vsemu resne. Zelo resne.

Naj najprej opravim z že omenjeno muziko. Moje muzikarjenje je nekakšno dolgometražno početje. Moji špili so štiri, pet, deseturni žuri. Že kot takšni nimajo prav veliko z neko umetnostjo ali posebno kvaliteto. Gre za zabavo in za zadovoljevanje želja osebe, ki me je skupaj s kolegom ali kolegi nekam povabila. No, in tam odbrenkam nebroj slovenskih narodno zabavnih viž pa tudi hrvaških, dalmatinskih komadov in tu in tam kakšen country ali rock,n,roll. In ravno tako, kot nimam vtisa, da sem s tistimi hojladrija hopsasaji naredil karkoli za slovenstvo, tudi nimam občutka, da sem v tem smislu s kakšno patetično klapsko balado naredil kaj škode. Z drugimi besedami, teh stvari sploh nikakor ne povezujem. S tem mnenjem sem šel celo tako daleč, da mi prav dol visi ali sprejmejo kakšen zakon, ki bi urejal kvote slovenske muzike v medijih ali ne.

Potem so tukaj omenjeni simboli. Stanje kakršno je seveda ni dobro. Ob državnih praznikih bi bilo prav obesiti na okna in balkone slovensko zastavo. Ja, lepo je bilo, ko je dobršen del Slovencev z njo mahal Petru Prevcu, ampak tudi za praznik bi bilo v redu, če bi zastave plapolale po ulicah. Nastane pa tu seveda težava. Poleg tega, da se veliko ljudi tega skorajda ne spomni, da je pogosto ljudem čisto vseeno, je tu še dejstvo, da se pri nas v ta namen, torej za potrjevanje prave narodne zavesti simbolov sploh ne da uporabljati. Ni mogoče. Pri nas s tem, da si na določen dan, s koledarjem in zakonom določenim za praznik, dovoliš izobesiti ali pripeti zastavo, grb ali nagelj, stopiš na eno od skrajnih strani. S tem točno določiš svoje dojemanje zgodovine in verjetno je iz tvoje poteze mogoče točno določiti tudi tvojo preteklost s predniki, vzgojo in izobrazbo vred. No, s tem pa imam težave. Moje dojemanje zgodovine se je predvsem zaradi odnosa mojih rojakov do te vede, zaradi dejstva, da z zgodovino v bistvu ne znamo ravnati, zelo zanimivo zasukalo. Prišel sem do zaključka, da so zgodovinska dejstva nekaj, kar preprosto ne obstaja. Nekaj česar ni! Tako mi pri oblikovanju lastne narodne zavesti ravno prvina, ki večini, po mojem mnenju zelo napačno, pomeni glavni argument, odpade kot knof od gat!

No, tako pa sem končno prišel do nekoliko pozitivnejše plati. Do tistega, ko bi lahko poskusil nekaj povedati v svojo prid. mislim, potem, ko se je izkazalo, da sem na ohcetih in abrahamih prodana balkanska duša in, da nisem borbeno pripaden nobenemu zgodovinskemu plemenu.

Ampak!!! Ja, ampak imam pa svoj jezik rad! In rad imam svoj kraj, svojo domovino! Ne izrabljam vsake najmanjše priložnosti, da jo zaničujem in povzdigujem druge v primerjavi z njo. Nikoli ne pristajam na to, da so nemarneži, ki zadnja obdobja kradejo našim ljudem, razprodajajo slovensko bogastvo, uničujejo dediščino naših očetov, da so to tipični primerki mojega naroda. V jeziku v katerem razmišljam, v katerem imam rad, v katerem se jezim in sanjarim, tudi pišem. To mi je v veselje in včasih, ko mi kaj uspe, tudi v ponos. V neznanski ponos in veselje mi je, ko mi kdo pove da je z užitkom, na dušek prebral mojo zgodbo. Za trenutek se počutim tako vzvišeno. Spomnim se kako sem prebiral stare mojstre nekega drugega časa. Kersnik, Tavčar, Voranc, Kosmač, Trdina, Kranjec … z užitkom in na dušek.

Ampak (spet) :

V zadnjem času sem bil na treh, štirih literarnih prireditvah. Na dveh sem sodeloval tudi sam. Na zadnji je bil gost celo dokaj eminenten literat s sosednje Hrvaške. Vsem tem prireditvam je bilo skupno zelo neljubo dejstvo. Nastopajoči so svoja dela brali tako rekoč sami sebi. Stanje duha bi lahko spet rekli. Stanje duha, ki se kot od dežja in vetra pomečkana zastava zvija in skriva za svojim rdečim drogom, ki je mogoče ročaj omela!!

Da bi začutili svojo zavest, identiteto, za to ni potrebna (samo) uporaba državnih simbolov, zagotovo ne bo dovolj petje (samo) slovenske pesmi, zagotovo ne bo dovolj nikakršno paradiranje, še posebno ne, če državne praznike uporablja namesto za praznovanje, za napad na neke tadruge ….

To je stvar, ki jo je treba začutiti. Na žalost izkušnje kažejo, da se takšna čustva zbujajo pri ljudeh šele, ko je hudo. Ko se je treba braniti, ko se človek počuti ogrožen. Žalostno ampak resnično. Še bolj žalostno pa je po mojem, če takrat, ko pa res postane hudo, ni ničesar več, kar bi lahko občutil!

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Koliko še?

24.04.2016 · 10 komentarjev

Ko je dobrih deset let starejši, zdaj že nekdanji sodelavec sedel v avto, potem ko sem mu ustavil na avtobusni postaji , kjer bi čakal še vsaj četrt ure, mi ni rekel živio ali dober dan. Kot že nekajkrat prej, se mi je tudi tokrat zdelo, kot da smo te običajne načine pozdravljanja zamenjali s čisto drugimi. Pa nimam v mislih kakšnega »servus« ali celo »hello« ! Ne, prvo kar je dec bleknil je bilo:«Koliko pa tebi še manjka?«

Mislim, tipa sem res nejevoljno pogledal, poleg tega, da se je ta čudna navada nekoliko pretirano razpasla, me je tudi ravno on v zadnjem času, že tri leta je v penziji, vprašal ravno to! Tokrat sem pa kar nekoliko vzkipel! Ali zgledam tako star, mogoče obnemogel, betežen? Pa me je miril, da ni nič slabega mislil. Da je samo tako vprašal.

Do penzije mi po vsaki meni znani varianti manjka dobro desetletje. Tako glede starosti, kot po kriteriju staža. Natančneje pa niti ne vem in ne mislim niti poizvedovati. Vsaj nekaj časa (še) ne. Kolikor je to mogoče, sem namreč uspel ta podatek odmisliti, izbrisati iz glave.

Kolikor je to mogoče pravim zato, ker je to postala tako zelo razširjena tema, da mi je to nekajkrat že pošteno najedlo živce. Očitno smo se znašli na tem planetu čisto samo zato, da si priborimo status penzionista. Kar nekajkrat sem teoretikom poskusil ugovarjati pa so moje pripombe o tem, da je na primer bolj pomembno biti zdrav kot upokojen, jemali kot šaljive in neresne.

Kakšen bolj hud je name navalil tudi zelo jezno. Da je vsega sit, da se mu vsak šiht posebej gabi, da si ne more niti predstavljati, da bi še dolgo hodil »tja dol«! Za piko na i pa mi servira, da je glede na moje nerazumno govorjenje zelo očitno, da nikoli nisem zares delal. Dobro, tega zadnjega nisem ne vem koliko komentiral, posebno ne, ker je ponavadi šlo za modela, ki pa res ni nikoli dovolil, da bi hodil zmatran s šihta.

Kljub vsemu je treba priznati, da ima ta apatičnost, včasih obupanost seveda svoje močne razloge. Gre za delovne odnose, za popolno odsotnost kakršnega koli prilagajanja na sposobnosti in potrebe starejšega delavca pa tudi za čisto navadno utrujenost in naveličanost, še posebno pri fizičnem, rutinskem delu s popolno odsotnostjo možnosti napredovanja, rasti, da ne govorim o kakršni koli kreativnosti. Da se je ustvarila, včasih zelo neupravičeno, miselnost, da je človek malo čez petdeset lahko samo še breme delodajlcu, naj niti ne omenjam.

Vendar pa, gledano strogo z mojega osebnega vidika, imam tudi argumente, ki ugovarjajo temu zadnje čase na vsakem koraku opevanem idealu, ki ga tako veliko ljudi vidi v odhodu v penzion. Prvi, ki mi pade na pamet je zelo preprost. Od česa, hudiča bom živel? Pogosto se mi zdi, da mnogi šele potem, ko se poslovijo od kolektiva. Ko dajo za par rund in narezek, ko potrošijo tisto malo odpravninico in potem končno dobijo svoj 430 evrski mesečni priliv, dojamejo koliko je ura. »A za to sem delal celo življenje?« pogosto slišim. Šele ko zre v konkretne fičnike, mu začne postajati jasno. Pa čeprav je imel odločbo že pol leta prej.

Poleg tega opazujem okoli sebe osebke, ki zanje pravim, da jim je zelo škodovalo to, da so odšli v pokoj. Zelo! Posebno pri mlajšem upokojencu in takih je v naših krajih še vedno kar precej, je zelo očitno, če se v tej vlogi ne znajde. Od vseh načrtov s hobiji in delom, ki se ga bo lotil, ko bo »fraj«, ostaja samo obisk oštarije in umik v samoto. Tisti »fraj« sem dal v navednice, ker mi je velikokrat skoraj zabavno, ko mi kakšen model z navdušenjem pripoveduje kaj bo potem, ko ne bo več hodil na šiht, delal da si bo izboljšal finance. Cela reč. Za iste, enake dobre tri evre na uro. Nenavadno.

Potem obstaja zelo zanimiva skupina ljudi, ki so bili na delovnem mestu na nek način pomembni, so si to samo domišljali ali pa jim je bil, kljub vsem neprijaznim zgoraj opisanim značilnostim časa,šiht pri srcu. Takšnim se po odhodu, kot pravijo podere kemija. Ravnovesje gre k hudiču. Pogosto zbolijo fizično ali pa se jim pojavi depresija ali druge psihične težave.

V bistvu nisem želel toliko pametovati. Gre predvsem za to, da sem res pošteno sit tega, da se toliko govori o tem. Politiki tuhtajo kako bi podaljšali ljudstvu delovna leta. Zraven omenjenega podaljšanja navajajo še druge spremembe, ki kar po vrsti pomenijo zmanjševanje penzij. Takšen je npr, predlog za upoštevanje večjega števila najboljših let za izračun. Popolnoma nedopustno. Nihče ne bi smel več niti pomisliti na kaj takega. Medtem, ko mi je kakšno leto več še kar sprejemljiva reč. Mislim s stališča logike. Daljša življenjska doba in te stvari. Ampak ljudje kot bi paničarili. Kot bi poskušali ubežati nečemu. Čim prej, čim hitreje stran.

Tistega tipu, ki mi je rekel, da nikoli nisem zares delal, ne dam niti slučajno prav. In seveda se strinjam, da bi se moralo marsikaj spremeniti. V odnosih in razmerah pri delu. Ampak nisem se popolnoma samo hecal, ko sem trdil, da bi takoj podpisal pogodbo, da bi delal do devetdesetega leta, če mi »oni« garantirajo, da bom do takrat zdrav!

  • Share/Bookmark

→ 10 komentarjevKategorije: miks

Zakaj to počnejo?

6.04.2016 · 6 komentarjev

Mi »navadni ljudje« se velikokrat sprašujemo zakaj mogočniki, bogatini, tisti višje vrstni primerki naše vrste počnejo te stvari. Zakaj grebejo na kup tudi potem, ko imajo vsega toliko, da ne bi zmogli požreti vsega pa če bi desetkrat živeli, ne enkrat. Odgovor seveda ni enostaven. Se ga pa nekaj skriva v starem mafijskem filmu, ki sem ga gledal pred veliko leti in mi ni ostal prav zelo v spominu. Pravzaprav sem si zapomnil samo ta legendarni odgovor. Pa o tem malo pozneje.

Premisliti moramo namreč še o neki stvari. V teh dneh na veliko obsojamo lumparijo z utajami davkov. Kdor je imel velike kupe denarja, naj vmes dodam, da za različne ljudi že izraz »kup denarja« lahko pomeni zelo različne stvari, si je v teh časih lahko privoščil, da ga je s pomočjo »pravih« firm, odvetnikov, znalcev, speljal mimo države, mimo davkarije in tako obdržal še večji kup. No, in zdaj, ko robantimo čez te tipe in jih zmerjamo na fejsbukovskih straneh, na blogih, za šanki, med kofetarskim klepetom na šihtu ali pa kar tako, se včasih postavi bogokletno vprašanje: ali bi mi sami ravnali drugače?

Odgovor na to ni tako zelo enostaven. Saj veste kako zelo radi zaslužimo kakšen evrček tako, brez žegna, brez odvajanja procentov za vedno lačno državo. Nekdo naklesti voziček drv, drugi zorje sosedu leho. Neka teta peče piškote svojim znancem za zabave in ohceti, tadruga pa zašije kakšne delavske hlače ali menja fršlus na otroški bundici. Utajevalci davkov torej. Fuj! Seveda še vedno ne vemo ali smo kaj bolj pošteni ali ne.

Prvi argument v »našo« korist je kakopak to, da gre za neprimerljivo manjše zneske. V bistvu za zanikrn drobiž, medtem, ko oni odvajajo iz države denar v kufrih, polnih in napetih, da jih komaj zaprejo. Ampak tu še vedno lahko slišimo staro resnico. Kraja je kraja. Temu ne gre popolnoma ugovarjati. Bizarna, da ne rečem perverzna situacija pa nastane, ko se vzpostavi stanje, da je kraja v bistvu samo tisto tisto taprvo. Torej drva in piškoti. Tisto organi vse bolj zavzeto preganjajo. Ljudje že ne upajo več početi teh, še pred kratkim samoumevnih stvari. Zidarji se skrivajo, ko kakšnemu žlahtniku ali prijatelju poflikajo okensko polico in mojškra šviga s pogledi levo in desno, prej ko ji kljub v vsemu v roko stisneš dva evra. Pravi tatovi, pravi utajevalci pa celo potem, ko ga nekdo pa le prime za krageljc, najprej vrešči, da je vse legalno, celo to, da je vse pošteno! Našel je pač pot in jo izkoristil. In tu je ta ogromna razlika. Ti ljudje so ukradli denar državi, ki ima zaradi tega slabše ceste, na pol uničen sistem zdravstva in šolstva, znanost porinjeno v zanikrne, vlažne kevdre in umetnost in kulturo stisnjeno v marginalo, medtem ko bo mojškra tista dva evra odnesla v merkator in tam plačala davek, ko bo kupila pol hleba kruha.

Seveda vem, da nisem odgovoril na to ali bi potem, ko bi obrnili vloge in številke, sami ravnali bolj pošteno. Jaz zase mislim, da se ne bi spuščal v takšne, na ta način nepoštene stvari, ker imam rad svoje mirno življenje, ampak to je samo teorija, hipoteza. Tega pač preprosto ne vem. Vem pa, da je zdaj, in bogve če bo kdaj drugače, kraja vgrajena v sistem. Ščiti bando in hodi po majhnih. Napihnjeni neoliberalci se ob tem zgražajo nad našo nevednostjo in poudarjajo svoje božje zapovedi o prostem trgu in enakih možnostih.

Predvsem pa, če ne razumemo teh pravil naj bi se po njihovem mnenju v to ne vtikali. Naša dolžnost je, da vklopimo razum in pazimo, da se za vsak cent, ki ga plačamo natisne račun in preko davćne blagajne pošlje davkarjem. Če bomo pridni, bomo mogoče na tomboli celo zadeli kakšno činkvino!!

Ampak malo sumim, da pa le obstaja še kakšna rezervna možnost. Gledal sem tiste Islandce. Do zdaj sem jih ponavadi videl, ko so igrali rokomet, fusbal ali na oilimpijadi kegljali na ledu. Tipi, oštri in mišičasti, punce pa lepe, blond in nasmejane. Pač kar neki ljudje! Aja? A res? Svojega glavnega akterja v panamski štoriji so lepo fliknili iz pisarne. Za to so potrebovali manj kot dva dneva. Šli so na ulice in ga scukali ven!!

Isti tip je namreč pred časom v bančni krizi najbolj na glas kritiziral bančne malverzacije in utaje. Ravno tako kot v ostalih državah na plano prihajajo imena ravno tistih, ki imajo v kriznih časih polna usta redu, poštenosti in predvsem varčevanja.

In tukaj, na tej islandski zgodbi se lahko vrnem k začetku svojega zapisa. Zakaj to počnejo?

V tistem filmu je mafijskemu šefu podrejeni postavil vprašanje, zakaj še vedno dela te stvari, krade, šverca, se ukvarja z mamili, prostitucijo in zraven pobija ljudi, ko pa je že tako neznansko bogat?

»A veš zakaj si pes liže mednožje?« mu je na njegovo začudenje odgovoril gangster. »Zato, ker si ga lahko!«

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: miks

Pomladna

28.03.2016 · 2 komentarjev

Na to pomlad sem pa res težko čakal. Na vsako pomlad pravzaprav. Pa vseeno se mi vsako leto zdi, da je zima vztrajala še malo dlje, kot tista lani. Še kasneje je umaknila tiste uscane meglice iz grap, zjutraj dovolila kakšni stopinji več, da je prinesla vonj po novem času.
Vendar pa ne le meglice, ne zvončki in trobentice. Tudi ne tisto, ko se breg končno toliko posuši, da lahko obujem gojzerje in vžgem malo motorko, ne tisto, ko niti na vrhovih ni videti več ivja ali ostankov snega. Pravi prihod pomladi meni pomeni nekaj drugega.

Ko se sprehodim po mali, na novo zeleni livadici in zagledam tiste, sprva še čisto majhne sramežljive zvezdice, ki pririnejo na plano. Tisto me spomni, da je tukaj pomlad. Sprehodim se med njimi takoj naslednji dan. Jih nabiram, jih čistim, jih vonjam in se jih veselim. Sprva bolj s težavo najdem vsako posebej, kasneje se razbohotijo v velike šopke in tudi še, ko rumeno zažarijo njihovi popki, jih obiskujem in se jih veselim.
Čistim jih, obračam in si jih ogledujem, jih spiram z mrzlo pomladno vodico, to ponavljam in ponavljam. Nazadnje čiste in sveže položim pred sebe in pred svoje. Zraven zacvrči še moj kruleči prijateljček, ki sem ga predelal v temnih decembrskih dneh. Objame, odišavi in zmehča vsa nazobčana krilca in dišeče mehko kuhan krompir.
Ne morem se naužiti začetka pomladi. Konzumiram jo pri kosilu in enako počnem zvečer. Tako kot to počnem, baje sploh ni zdravo. Posebno pred spanjem. Sploh ni priporočljivo. Kako je lahko sreča nezdrava vprašam in ponavljam to popolnoma vsak dan. Turobni zimski dnevi, ki so dajali vtis, da se mi bodo zažrli v glide in za vedno ostali tam notri, so samo še beden spomin. In tako lepo diši po hiši!

Pa me je stisnilo. Mater me je navilo. Šel sem k dohtarju. Čakal sem v čakalnici, Kakopak, da sem čakal. Tak čas je, so mi rekli pacienti. Nekateri so kašljali kot srnjaki, drugi so se držali za dele telesa. Tudi jaz sem se vsake toliko prijel za trebuh in zastokal. In pripel sem na vrsto. Dobil sem papir in z njim šel v laboratorij, tam oddal nekaj svojih tekočin in prišel nazaj. Še malo sem čakal in potem le prišel do zdravnika.
Sedel sem na tistem stolčku, dohtar pa je rutinirano tipkal, vsake toliko bežno vrgel pogled name, in potem spet na računalniški ekran. Seveda sem pričakoval nekaj rutinskega. Saj so rekli sotrpini, da je tak čas. Saj veste, par dni počitka, veliko tekočine, kakšno tabletko pa zopet na šiht. Nič takšnega!

Takrat pa zdravnik ob pogledu na monitor nenavadno reagira. Sunkovito, dramatično razširi pogled in na pol odpre usta.
»Marija madona« me spreleti »to pa ni dobro«. Ko tip poleg vsega začne še odkimavati, medtem ko še vedno začudeno gleda v ekran, mi postaja dobesedno slabo od strahu. Gotovo gre za usodno diagnozo . Zle slutnje me obidejo
»To je nemogoče!« reče hladno in še za eno stopnjo poslabša moje razpoloženje.
Ob naslednjih besedah pa malodane zlezem pod mizo.
»To, gospod Dare, to po vseh simptomih sploh ni človeška bolezen!!«
»O porkaduš!« komaj slišno zastokam, mož v belem pa hladno doda:
»Po vseh podatkih ima lahko takšno bolezen samo regrat!«

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Bil je lep …

22.03.2016 · 2 komentarjev

Malodušen, brez energije, brez tistega davnega radostnega počutja, ki ga je spremljalo v nekih drugih časih vedno, ko se je spustil med svoje črke, brez vsega tistega žara, se je, kot vsako jutro, usedel pred svojo tipkovnico. Besede, pisanje, povedati ljudem. To je bilo njegovo početje. Kot nekaj kar te spremlja stalno in vedno veš, da je to tisto, kar imaš zares rad.

Muzikanta žene glasba, ki jo nosi s sabo vsak dan in vedno naprej. Že po tednu dni mu postane dolgčas, če ne vzame v roke inštrumenta, če ne poboža njegovih strun in če ne pokaže svojega znanja ljudem. Slikar v sebi nosi svoj navdih kot breme in šele, ko izlije svoje barve in oblike na platno, se čuti potešen.

Z nasmehom se spomni svojih začetkov. Želel je, da bi spremenil svet. Za tisti stari pisalni stroj se je spravil razrvan, borben, ihtav, kot bi se spopadal s celim vesoljem na drugi strani belega papirja. Premlel je dogajanje, premlel resnico, dodal svoj idealizem in vse začinil s svojim mladim pogledom na življenje.

Pa tega ni počel prav velikokrat. Že prvi članek mu je urednik jadrno prinesel nazaj. A si nor? Kaj ti je? Tega pa tukaj ne boš mogel početi, kje drugje pa tudi ne prav dolgo!! In je moral ublažiti, obrezati, poglihati vse tiste ostre robove. Potem pa je šlo. Obvladal je spretnost, da je znal med vrstice kljub vsemu vtakniti kakšno vsaj malo špičasto bodico. Pa je največkrat le sam vedel, da je tam. Za dušo, si je mislil in si strašno želel svobode.

Sklonil se je, tako brezvoljen do najnižjega predala in vzel iz njega zaprašeno mapo. Eno izmed zajetnih bledo rumenih map. Že ob prvem izrezku, se mu je obraz razlezel v nasmeh. »Bil je lep sončen dan!« se je članek začel. Ha, kolikokrat je začel s temi besedami. Nekateri so takrat imeli pripombe, da je to uvod za osnovnošolski spis, ne pa resno časopisno objavo. Celo »sončnik« so mu začeli praviti. Seveda je le sam vedel za kaj gre. S prijateljem sta se velikokrat nasmejala, ko je le ta v šali trdil, da se vsako spodobno pisanje začne s tem stavkom. Seveda sta se zabavala še veliko bolj, ko je pisec to tudi zares uporabil v svojem zapisu.

»Bil je lep sončen dan!« so mu v tistem trenutku začeli plesati prsti po tastaturi. Sledili so stavki, ki so pisali o lepi deželici, o dobrodušnih ljudeh. O pridnih delavcih, rdečeličnih otrocih. Izpod prstov so mu letele povedi o poštenosti, o solidarnosti, narisali so svetlo podobo, optimizem in srečo. Pisal je zgodbo o tem, da se stvari obračajo na bolje. Navajal primere, ko so tisti, pravi ljudje, zatrli plevel v svojih vrstah in postavili stvari na svoje mesto. Kjer je zavladal občutek vrednosti posameznika, kjer ne preži na človeka na vsakem koraku nevarnost, da bi ga cel sistem požrl in bi se znašel kot ostržek v trebuhu velikanskega stvora.

Lahko bi za hec stvar poslal šefu, Ja, lahko bi. Ampak ni dvomil. Ravno tako hitro, no morda skoraj tako hitro, glede na leta, ki so se mu od takrat nabrala, bi zarobantil in ukrepal. »A si nor?« bi se spet zaslišale iste besede. Pa ni poslal. Sončni članek je zbrisal prej, kot je popolnoma pogledal na svet. Klik, klik. Delete pa pika.

»Ampak nekaj mi pa ni jasno!« je malo pozneje na kavi rekel svojemu prijatelju. Ja, še vedno istemu, prijatelju, ki je bil eden od razlogov za sončni začetek njegovih zgodb.
»Ali pa bi mogoče raje rekel, da nisem pričakoval, da bo tako«
»Bili so takšni časi, da sem si želel poleteti, pa se mi je zdelo, da me tišči k tlom. Potem so baje odprli vse kletke, jaz pa se ne počutim niti malo kot ptič!«

»Zdi se mi, kot da so bili tisto časi, ko nisem smel pisati slabih stvari, zdaj pa, to me res preseneča, kot da ne smem povedati ničesar dobrega!«

»A ni v tem poslu glavna resnica?« je na njegovo presenečenje takrat vprašal kolega.

»Ma daj, ne biksaj jih no!« je nejeverno odvrnil pisec.

»Resnica je samo to, da je danes pa prav zares, tisti tapravi Lep sončen dan!«

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: črkar

Pogum

5.03.2016 · 5 komentarjev

Ko tako apatično spremljam to dekadenco svetle civilizacije, s svojo pasivnostjo, udobno zleknjen v cenenem naslonjaču iz evrospina, brez sleherne sledi ihte, borbenosti, energije nasploh, se ne čudim ničemur več. Še najmanj me čudi to, da nimam več prave želje pisati, pesniti, biti kakorkoli ustvarjalen. Še to malo participiranja v omrežju, kjer je nekaj podobno mislečih in nekaj, ki se jim še ljubi malo ugovarjati ali celo enostavčno polemizirati, občutim le še kot nekakšno rutino, navado podobno jutranji cigareti ali kavi.

In ne iščem več nobenih izgovorov. Nič več ne poskušam biti prizanesljiv do sebe. Imam samo beden argument, da sem vedno pošteno delal in živel. Pa ja nisem mislil, da je to lahko uspeh? Ljudje namreč vedno najdejo izgovore in argumente. Nima smisla, ta je najbolj univerzalen. Pogosto niti ne terja razlage. Nima smisla pa pika. Nihče te ne bo slišal. Te bodo osebno zjebali. Te bodo dobili na piko. Ali pa te bodo kar ignorirali in se boš počutil še za malenkost večji bedak kot sicer.

Redko ljudje pomislimo na najbolj očitno resnico, na najbolj očiten razlog. Zmanjkalo nam je poguma. Lastnost, ki nas je kot živalsko vrsto krasila skozi vse viharje in obdobja. Ker smo jo rabili. Potem pa je prišel kratek čas obilja in razkošja. Ena ali morda dve generaciji! In je šlo vse to v maloro. To, kar smo morda dojemali kot odvajanje od primitivnih, prvinskih, morda na pol živalskih lastnosti, se je izkazalo kot izguba osnovnih preživetvenih sposobnosti.

Nekaj časa sem svoje tovrstne zapise objavljal pod rubriko »v afektu«. Zdaj niti te oznake ne lepim več zraven. Saj niti več ne vem kaj me je kao razpizdilo. Smo govorili o direktorju,ki je v svojem govoru spet omenil, da morajo delavci pa le biti zadovoljni, da svoje plače, pa čeprav le zakonsko določene minimalce, dobivajo redno. Tip je to uspel povedati prepričano, prepričljivo. Spustil je kriterije, ki so še ne tako davno določale kaj je uspeh, kaj je izziv, kaj je prava pot. In nekaj kar je takrat pomenilo minimalni standard, osnovni nivo, ki se z njega sme izhajati in to samo navzgor, je vzel za nekaj kar je že samo po sebi uspeh, dosežek, ki ga morajo podaniki zaradi tega častiti in se mu klanjati.

Komaj sem spustil tlak nazaj na sprejemljivo višino in malo pozabil na debato, sem naletel na strašno dilemo na internetu, kjer so se mlade mamice kregale ali je sprejemljivo, da učitelj v šoli prepove mulcu uporabljati mobi ali ne. Zadeva se je nagibala v korist mulca in v smeri zaničevanja učitelja, ki se bo moral pomeniti baje tudi z odvetnikom, če ne bo prišel k pameti.

Ugasnil sem tisto plavo belo internetno stran in prižgal televizor. Na ekranu je veterinar med stalnim božanjem mačka, razlagal koliko pregledov, vakcinacij, preventive in vsega podobnega je obvezno treba privoščiti hišnemu ljubljenčku. Sama dobrota ga je bila. Bil je celo tako dober, da je pripravljen priti s svojimi injekcijami in stetoskopi na dom. Nič ni bilo govora o tržni niši. Sem pa prepričan, da si zase preko devetdeset procentov ljudi nikakor ne more privoščiti pol toliko zdravstvene obravnave, kot jo je deležen maček, ki ga je dohtar med blagim govorjenjem še vedno neumorno čohal.

Ja, nobene selekcije več nimam. Samo opazujem še. Sploh ne občutim, da bi mi pretirano, nenaravno ravnanje s hišnim ljubljenčkom kaj bolj ali kaj manj pokvarilo črevesno počutje, kot na primer to, da propada stara legendarna firma v bližnjih Žireh. Res je to zelo, zelo blizu, ampak še vedno je vmes grič. Še vedno smo na tej strani lahko presrečni, da redno dobimo tisto, kar je itak naše. Resda pogosto opuljeno in minimalno, pa vseeno.

Cenen evrošpinov stol ima visoko naslonjalo. Še malo med ramena stisneš glavo in te skoraj ni. Ni ni! Potem je na tebi. Lahko se pridružiš tistim, ki virtualno robantijo ali pa tistim, ki pišejo neskončne patetične tekste o cuckih. Toliko ti pač znese s to energijo. In s pogumom!

Ko tako opazujem propadanje, tako udobno zleknjen, da me skoraj ni, se ne čudim ničemur več.

  • Share/Bookmark

→ 5 komentarjevKategorije: miks

Primitivci

24.02.2016 · 13 komentarjev

Počasi postajam res sit tega, da me stalno postavljajo v nekakšno posplošeno sliko, kakšen naj bi bil kot Slovenec. Vsak narod, vsako okolje ima v lasti, po navadi neprostovoljno, nekaj stereotipov. Redko so slednji pozitivni. No, kdaj se zgodi, da pridejo notri tudi dobrodušnost, dobrovoljnost, ampak večkrat gre za negativne stvari. Nek narod je skop, nek drug butast, tretji surov. In Slovenci smo, ne le, da postali lastniki nekaterih najbolj nezaželenih oznak, ampak smo šli še korak dalje. Zelo velikodušno smo te stereotipne oznake tudi sprejeli. Ne vem, če obstaja kje narod, ki je sposoben sam sebe tako brezkompromisno, brez zadržkov obtoževati, se zaničevati, se po domače rečeno, do onemoglosti dajati v drek!! Cela četa takšnih obstaja, ki to delajo celo na nekem višjem nivoju, analitiki, psihologi, sociologi ali na primer satiriki. Vtis dajejo, da so prepričani v to, da je njihovo početje celo konstruktivno. Da bo dalo pozitiven rezultat. Da se bo narod šentflorjanski zavedel te kritike in postal boljši. Japajade!

Zadnje dni sem postal Šenčurčan. Zavrt, ksenofoben, nestrpen Šenčurčan. Kar s strahom sem si iz arhiva potegnil prispevek o dogajanju v tistem kraju. Bal sem se, glede na odzive v medijih na kakšno primitivno sliko samega sebe bom naletel. Pa moram priznati, da sem primitivnost tam res ugledal. Tiste vrste primitivnost, ki jo je zlahka vedno znova posneti v množici. Pa tiste vrste, meni nerazumljive, ki jo povzročijo iz zgodovine privlečeni znaki in simboli, pa primitivizem, ki je to zaradi alkoholiziranosti, neuravnovešenosti, neartikuliranosti to že samo po sebi. Potem pa je tu še maketa džamije na traktorski prikolici, kar mi bo moral šenčurski rojak pa prav posebej razložiti!!

Obstaja pa ena, zame veliko bolj boleča in fatalna vrsta primitivnosti in podtlehnosti. Namreč ta, da ne glede na ceno, ne glede na resnično bistvo dogajanja, ne glede na posledice, glavno besedo prevzamejo trgovci. Kramarji! V prve vrste se postavijo in poskušajo na vsak način pribarantati nekaj točk, nekaj glasov. In tukaj postane primitivec še marsikdo. Pa čeprav trezen, lepo oblečen, napredno misleč in izobražen. In vsi omenjeni so najbolj glasni, na najvišjih okopih stojijo in imajo najbolj žive barve. Spozna se jih najbolj po tem, da skrajno izstopajo!

Pa, da ne bo pomote, niti najmanjšega dvoma ne smem dopustiti, da ne odobravam zavrnitve otrok, ki naj bi jih nastanili v tistem kraju. Niti slučajno. To je pa res minimum humanosti in pod to ne bi smel iti nihče. Če dvomimo o tem od kod prihajajo tujci in s kakšnimi nameni in razlogi, to pri otrocih, posebno takšnih, ki so sami, brez staršev, popolnoma odpade.

Pa vendar se bom nekoliko postavil zase kot Šenčurčana. Poznam občutek, ko se bojim, da mi bo nekdo obrnil svet na glavo. To povezujem s krajem, ki ga imam rad, z navadami ljudi, ki so mi všeč in s stvarmi, ki smo jih podedovali in tistimi, ki jih poskušam posredovati naprej. Popolnoma se zavedam, kako ozkosrčno zna zveneti, ko opisujem tiste bregove, ki sem jih trebil in čistil in se mi je zdelo, da bi bila totalna katastrofa, če bi mi jih kdo vzel in izničil moje delo, po drugi strani pa čutim še vedno tako, to pa zato, ker sem prepričan, da imam pri tem zdravo mejo. Vsi tisti pa, ki me bombardirajo v teh časih z leve in desne, nimajo zdrave meje. Nekakšne temne sile nas zasipajo s strašnimi foto/video in ostalimi vsebinami, ki nedvoumno razkrivajo agresivnost in neusmiljenost sil, ki nas napadajo in nas bodo po kratkem postopku uničile. Nič drugega jim ni treba storiti. Na svojo stran dnevno pridobivajo somišljenike. Potem pa je tu tista domnevno svetlejša stran, ki pa nam govori o humanosti, o priložnostih, o vseh pozitivnih vidikih multikulturnosti. Tudi zanje zgleda, da mislijo, da jim ni treba nič drugega storiti. Vendar tukaj se stvar malo zaplete. Marsikaj bi namreč morali pojasniti ljudem. In ko ni tako dolgo od njih ničesar uporabnega ne o tem koliko, ne o tem kako, ne o tem do kdaj … človek ne ve več ali res nimajo pojma ali mogoče kot lojalni hlapci tega ne smejo povedati.

In Šenčurčani v vsej tej zmedi ostajamo takšni kot smo. Marsikdo se zaveda primitivnosti konkretnega dogajanja. Nikjer pa nikakršnega znanega kraja in časa, kjer bi lahko svoje dvome, strahove izrazil na pameten način. Ostajamo z napol odprtimi usti, zmedeni kot tisti otroci, ki jih je mentor animiral, da so za prezeble in nesrečne izdelali rokavice, potem pa so te taiste rokavice, rdeče, rumene in modre ležale zavržene in pohojene med celimi konzervami in flašami vode na tistem nasipu nekje v jugovzhodni Sloveniji. Samo gledali so otroci sadove svoje dobrodelnosti. V sebi še niso imeli tistega, kar je začelo rasti točno tisti dan, učitelj pa sredi razreda tudi ni smel izreči kar je imel na koncu jezika »pička jim ma …«

Nisem strokovnjak za narode in njihove značilnosti. Včasih slišim od kakšnega šoferja, kako brez vsake manire so Poljaki, od popotnika kakšno svinjarijo in nemarnost je videl na Kitajskem, od izseljenca, ki mi je zgrožen pripovedoval o zakonskem paru v Švici, ki sta v gostilni plačala vsak svoje kosilo, o obiskovalcu žlahte v Ameriki, ki so mu za cel teden namenili gledanje teveja in hladno pivo in so bili nadvse presenečeni, ko je izrazil željo da bi si ogledal mesto (Pitsburg). Znanec mi je pripovedoval o ohceti na Škotskem, kjer ženin plača večerjo in prvo pijačo, potem pa plačujejo vsak zase naprej. Pravili so mi o vzvišenosti severnjakov, o alkoholikih na slovaškem in v Rusiji, o hinavskih Lahih in še vseh sort lastnostih nekih drugih ljudi. Večina teh značilnosti so seveda stereotipi, veliko pa je tudi stvar ustaljenih navad. Se pravi, da jim marsikaj od tega zgleda popolnoma naravno in moti, kar je popolnoma nesmiselno, le druge.

Mene ne moti, in tudi lastne Šenčurske slabosti sprejemam zelo popustljivo. Sovražim to stanje, ko se zaničujemo do onemoglosti. Jaz vedno najdem kaj na kar sem ponosen. Vedno najdem kaj za kar sem hvaležen.

Šenčurski dogodki so slaba reč. Nedvomno. Domnevam, da tudi večina akterjev ve, da to ni najboljši način. Vendar prav med tistimi, ki zdaj najbolj sramotijo naše ljudi, bi morali biti tisti, ki vedo kaj bi pa bil pravi način. Kako razložiti ljudem nekatere stvari. Jim prestaviti možnosti in rešitve. Pa jih ni. Nimajo pojma.

Še naprej bodo vpili samo nekaj o človečnosti in pljuvali po lastnem narodu, njihovi kolegi na drugi strani pa nas bodo še naprej zasipali s kontrapropagando. Primitivci!

  • Share/Bookmark

→ 13 komentarjevKategorije: miks

komunikacijski mrk

18.02.2016 · 3 komentarjev

To moje nakladanje o položaju delavca, pa ne samo delavca v plavih cunjah, v zadimljeni proizvodnji, v bistvu je nasploh vsakemu, ki je pripravljen »pošteno« delati v teh časih bolj tako tako, izgublja še tisti smisel, ki ga je, če ga je sploh kdaj, imelo. Enako kot tisti redki sitnež, ki na tako imenovanih delavskih sestankih v zadnjih minutah točke razno dviguje roko, vsem pa se že mudi na avtobus, na plano, domov. Sestanek je bil kakopak tempiran na tak način, pa tudi večina samo zavije z očmi, ko vidi vedno enega in istega godrnjača, ki vedno vpraša isto stvar. Nekaj okoli plače. Ja, kaj bo pa dosegel? Isto kot mi, vsi ostali, ki smo lepo apatično tiho in se nam mudi ven iz bajte do prvega hladnega pira. Pa še enega, pa še enega … potem pa že ratamo tudi sami malo hudi. Drugič jim bomo pa povedali svoje.

Pa saj so o plačah direktorji malo prej govorili. V tistih štrenah nerazumljivih številk, v tistem delu izvajanja, ko še ni bilo točke razno in možnosti godrnjanja. Takrat so nekaj pleteničili okoli primerljivih coleng in sistema stimulacije. Seveda enako dobro, kot polovica slovenskih delavcev, vedo, da smo se poglihali na uravnilovki v višini minimalca in da je edina stimulacija pogosto ta, da je treba nekemu delavcu administrativno dodati nekaj evrov, da doseže zakonsko določen znesek, tisti, ki malo napreduje ali preseže plan pa ima taisti minimalec že brez tistega dodatka. Ni treba poudarjati, da je njegova zmaga popolna. Vendar, gospodje so vseeno sposobni klobasati o primerljivih plačah in stimulaciji. V tistem delu, ko se jih ne moti in po logiki, da ima v gozdu volk mikrofon!

Enkrat, ampak res točno enkrat precej let nazaj, sem doživel, da je eden od pomembnih gospodov, takrat sicer še precej mlad, pozneje pa kar omembe vredna veličina, povedal okoli tega nekaj pozitivnega, nekaj kar me je nekoliko osupnilo, in kar se mi je za vedno zapisalo v spomin. In ne glede na to, da od besed ni bilo nič in da je tudi tistega gospoda potegnilo v tok in pozneje nikoli več ni spuščal takih čudnih misli na plano. Ko smo sprožili problematiko, je to komentiral nekako takole »Zavedamo se, da bo treba enkrat tudi to urediti!« Kot rečeno, nič se ni uredilo, še na slabše je šlo, ampak od njegove izjave je ostalo vsaj nedvoumno dejstvo, da stvari niso urejene.

Jasno pa mi je še nekaj. In sicer to, da med temi ljudmi, ki so sicer vse odnose vkalupili v neke sisteme, od največjih strokovnjakov požegnane programe in v detajle predpisane odnose, ni niti za majhen ocvirek človeške komunikacije. Nula! Nič! Po omenjenih predpisih se med sabo in tudi nas sicer ti ljudje nazivajo z blagozvenečim imenom »sodelavec« , hkrati pa pazijo na vsakem koraku, vsako sekundo, da ne bi kaj ušlo izpod nadzora, da česa ne bi bilo možno pokazati v enem od barvnih grafov. Sodelavec, pa naj se še tako prijetno sliši je v bistvu enota, ki v končni fazi pomeni takšno ali drugačno obremenitev ene enote izdelka, ki nekje na koncu pade iz njegovih rok. In kot enota je jasno in nedvoumno definiran. Ni to subjekt z nekimi posebnostmi, z nižjo postavo, nagnjen bolj k natančnosti kot hitrosti, ki piše z levo roko in ne mara politike. Niti slučajno ni, za razliko od neke druge kolerično raztresene enote, nagnjen k menjavanju okolja ali zameram do soenot …. Nič od vsega tega.

Ponekod po svetu se ljudje že po tradiciji delijo v sloje. V Indiji imajo tako imenovane kaste in od rojstva do smrti je jasno kaj ti pripada in kaj ne. Prehodov iz ene skupine v drugo ni. Tisti iz najvišje kaste s tapravo piko na čelu niti ne pomislijo, da bi govorili z bednikom, ki brodi po ulični kanalizaciji. Taka ureditev je po neki zgodovinski logiki delovala in zelo dolgo trajala. In tudi v moderni dobi, v obdobju industrializacije, tisti s škarjami in platnom marsikaj iz zgodovine z veseljem poskušajo ohranjati. Marsikaj od tega argumentirajo s kapitalizmom. Pri nas radi celo navržejo:«Saj ste sami hoteli tako!« In razslojenost obstaja in vedno bo obstajala. Celo se mi zdi, da ni to tako grozno. Vendar delitev na tiste, ki čistijo drek in veličine, ki se kopljejo v masti, vmes pa niti sledu od normalne komunikacije ne more delovati. Dolgoročno in napredno zagotovo ne. Lahko deluje v najbolj brutalnih oblikah kapitalizma in za kratek čas.

Kapitalizem naj bi predvsem delal denar. Dobiček. Za človeka s svojimi značajskimi, čustvenimi, intimnimi lastnostmi v sami teoriji ni prav veliko prostora. Kot sem že omenil, je usoda človeka, da postane enota. Pa vendar … če pogledamo na stvar, magari celo z naše, žabje perspektive, opazimo neko razliko med plenilsko, barbarsko džunglo in kapitalizmom, ki uporablja razum in gleda naprej. Tako kot sem si zapomnil tistega direktorja, ki je priznal, da bo treba enkrat stvari urediti, sem si zapomnil tudi bednika, nekdanjega sodelavca, ki je za malenkost višji položaj zlahka sprejel in uporabljal modrosti, kot je tista »zdaj ko je kriza bodo pripravljeni delat še za manj!« In so delali! Pa ne prav vsi. Nekateri so odšli drugam. Pa ne najslabši. Prišli so tujci. Prišli so sezonci. Prišli so zidarji in se šli orodjarje. Ostajali so stari in tisti z omejenimi sposobnostmi. Pa vsi s takšnimi omenjenimi modrostmi so tudi ostali in niti slučajno ni nikomur kapnilo kaj je šlo nekje narobe.

Marinko je v kovačiji vedel predvsem to, da je treba stvari prav in zavzeto narediti, obdelati vsak kos tako kot to zna. Ko je gledal in poslušal vso zmedo in meglo, ki so mu jo prodajali, si je pogosto priznal, da ne ve kaj točno bi bilo potrebno narediti, kaj bi bilo najbolj prav. Čisto ponižno je bil pripravljen priznati šefom, direktorjem ali komurkoli, da mu ne nese tako daleč.

»Ampak, jebemti sunce!« je rekel sam pri sebi in dvignil tisto železno reč proti svetlobi, kot bi strokovno ocenjeval vino novega letnika. »A ni bistvo vsega, da to naredimo! Tako kot se za gre!?«

A je vam vseen, al kuga!??

  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: miks