dare.likar@siol.net

Slabe karte

27.11.2016 · 1 komentar

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o nekih skupinah, ki želijo nekaj dobiti. Na to, da za svoje delo, znanje, trud, ne dobijo dovolj, lahko opozarjajo s parolami, z grožnjami, z izsiljevanjem, z uporom. Lahko stavkajo in demonstrirajo.

O podobnih stavkah poslušamo tudi iz tujine. Na primer delavci letalskega prevoznika v Nemčiji. Zahtevajo denar. Več denarja. No, vsaj tako enostavno nam v novicah poročajo o tem.

Pri nas je bolj zapleteno. Ko stavka javni sektor, nihče ne trdi tako preprosto:«Hoćemo denar!« Ne, oni, dajmo za primer dohtarje, želijo uskladitve, odpravo anomalij, človeške odnose, celo poštenost. Za argumentacijo pred kamere porinejo svoje predstavnike, ki pa res niso prišli dobro skozi. Imajo najnižje plače, varčevalni zakoni jim preprečujejo napredovanja, delodajalci jih silijo delati mnogo preko normalne kvote ur in zdaj stojijo tu pred nami, skorajda solznih oči in upravičeno stokajo »Saj smo ja tudi mi ljudje!«In tako, kot nam servirajo problem tako posplošen in spravljen na najnižji skupni imenovalec, tako mi na drugi strani tuhtamo, kako je marsikaj nepošteno do nas. Kako o tem razmišlja šele bolnik, ki ima zaradi čakalnih vrst, odpovedane operacije, nečloveškega odnosa vse pogoje, da prej dočaka matildo, kot pa zdravljenje? Mogoče bi se morala vsesti na klopco v parku pred kliniko skupaj s solznim mladim specializantom in žalostno ugotoviti, da (razen seveda v Polanah) nikoli vsi ne dobijo. Dobijo pač samo zmagovalci. Tisti, ki imajo, kljub temu da so dohtarji,, letno plačo s petimi nulami in se vozijo z mercedesi cls, in na drugi strani tisti, ki imajo denar, da se na kakšen ne popolnoma v redu način kupijo kakšno bližnjico do operacijske dvorane.

In tako sem pokrepljen z omenjeno modrostjo o tem, da je pač svet sestavljen iz zmagovalcev in poražencev presenečeno pogledal tudi tistega svojega sodelavca pred leti, ko mi je navdušeno pravil kako se bo lotil špilanja piramidne igre. Catch the cash! Čudno sem ga pogledal. Bil je sicer razumen, umirjen mož. Skoraj bi se bi mi zdelo bolj normalno, če bi bil jaz sam tako naiven ne pa on.

»Me nič ne briga!« je rekel »do zdaj so še vsi dobili!«Mogoče se spomnite tistih bedarij. Na najbolj beden, primitiven način so nekako zalavfali igro, ki je potekala nekako tako, da si v kuvertah pošiljal denar ljudem s spiska in hkrati določil šesterico novih, ki si jim poslal spisek. Tisti so potem določili vsak spet šesterico in tako dalje. Kljub svoji oporečni nadarjenosti za matematiko, sem zelo hitro dojel, da to ne more trajati in delovati več kot nekaj krogov. Kljub temu, da so me v nasprotno prepričevali akterji, ki so v kuvertah dobivali zmečkane tolarske bankovce. A tudi oni so utihnili v kratkem času. Potem je bilo še nekaj malega govora o sleparjih, nekateri so morali celo bežati v tujino, potem pa … nič več!

In tako zdaj gledam ta neoliberalni svet. S svojimi preprostimi zakoni prostega trga, enakih možnosti in podobnih stvari bi vse skupaj moralo delovati. Sploh ne bi smelo biti težav. Ne bi se smelo podirati zdaj tukaj, zdaj tam. Bogati ne bi imeli nobenega razloga zahtevati še več in tisti na dnu bi morali imeti svoje možnosti. Svet bi v pošteni igri, zdaj bi mešal karte ta, zdaj oni, moral delovati

Ampak nekdo, neka nepremišljena, nesrečna duša, nek zablodeli um je dal karte v roke ravno tistim, ki so za neko z angleškim imenom mislili, da lahko deluje.

Možje, ki kartajo v naši vaški oštariji točno vedo, da te ima karta kakšen dan rada, kakšen dan pač ne. In vedno pride čas, ko se zadeva obrne.

Ampak še nikoli niso nikjer vsi dobili. Razen seveda v Polanah.

Ampak to pa boli!

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: miks

Preber’te!

20.11.2016 · 4 komentarjev

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.

Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.

Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)

Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:

»A vsaj cajtenge berejo?«

Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.

Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.

»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.

Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«

Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.

Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.

Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Lepo pozdravljeni!

4.11.2016 · 4 komentarjev

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa vendar moram v tej točki vsekakor ugovarjati. Tam kjer se mi kotijo navdihi, kjer gomazijo osnutki mojih zgodb, kjer rastejo bitja in dogodki, ki jih pozneje napolnijo, tam je še vedno živo. Sploh ne zaznam neke hude spremembe, no mogoče malo zmanjšan ritem in včasih nekaj malega pomanjkanja elana, moči, ki bi to spravila v pravo življenje.

Vendar se mi pa dogaja nekaj, kar nekako nima povezave s temi mojimi mislimi. Velikokrat na tem mestu omenjam energijo. Temu se zadnje čase izogibam. Najprej se spet pojavi isti efekt, ko vsi vedo odgovor in rešitev in vse skupaj po navadi pristane v stavku, ki zveni na primer tako; »Tak letni čas je!« ali kaj podobno univerzalnega. Kot drugo pa tega problema z energijo niti sam ne znam definirati. Ali to pomeni preprosto, da se človeku ne ljubi klofati po tipkovnici? Mogoče da se mu niti ne ljubi gledati v ekran? Ali je s tem mišljeno, da se mu ne da zagnati procesorja v glavi in malo premisliti o vsem kar se dogaja? Ali se mu o vsem niti ne ljubi imeti mnenja? Evo, ne vem!

Že milijonkrat, vem da večina (kolikor jih sploh še je ?!) na blogih ne ve tega, sem pojasnjeval zakaj sem se enkrat davno prijavil v blogosfero in potem toliko let redno in mogoče celo prepogosto in preveč na dolgo in široko objavljal svoje pisanje. Želel sem objavljati svoje zgodbe, ki jim jaz pravim zgodbice ali črkarije. In mogoče je prav v njih bistvo problema. Za vodilo v vseh mojih spisih sem, sicer ne namenoma in zavedno, vzel nekakšno zdravo pamet. Vsaj jaz to tako imenujem. To pri meni pomeni, da poskušam skozi izmišljeno situacijo opozoriti na nek navaden, vsakdanji problem ali pojav, vendar tega ne želim narediti tako, da bi situacijo naredil povsem črno belo. Tako, da bi delavca na primer predstavil samo kot ubogo, prevarano, nemočno žrtev in tiste na drugi strani samo kot stremuhe in nemarne izkoriščevalce. Seveda je tega med mojimi stavki veliko. Veliko stvari se je obrnilo proti navadnemu človeku, vendar se je velikokrat s svojo pasivnostjo in apatijo obrnil proti sebi tudi sam. In ravno tako je domnevno strašno brezobziren kapitalist v svojem svetu omejen in obremenjen tudi z marsičem drugim kot ravno z našimi težavami. In potem naj bi tukaj naivno iskali kompromise in z zdravo pametjo reševali stvari.

No, jaz bi jih in domnevam, da je ravno v tem nastala tista zapora, ki jo občutim zadnje čase. Vsak dan berem o strašnih svetovnih dogodkih, o morijah in grozotah. Berem o domačih lolekih, ki bi radi izpadli, kot da držijo vajeti v svojih belih rokah. Berem o stiskah razočaranih ljudi in poslušam na drugi strani, kako so vsi kazalci obrnjeni v nebo in da je statistika na naši strani.

In niti ni tako dolgo nazaj, ko bi planil po vsaki takšni novici za računalnik in tipkal in modroval in objavljal in čekiral komentarje, gonil debate in polemike … potem pa enkrat opaziš, da je vedno vse enako. Da se ponavlja. »Panta rei« sem enkrat naslovil svoj zapis o stihiji, ki potem ko vse pred sabo podre in uniči že po nekaj dneh vse usode in tragedije zapiše v okence statistične razpredelnice. Vmes pa pusti še nam, da v virtualnem ali pa celo resničnem svetu pet minut blejamo in lajamo kaj je prav in kaj ne. Kaj je črno in kaj svetlo, da se kar blešči.

No in tako se mi včasih zdi, da sem se lotil čisto napačne stvari. Isto se mi je kdaj dogajalo z mojim muzikarjenjem. Zdelo se mi je, vse pogosteje, da se s svojim brenkanjem lotevam nečesa, kar naj bi počeli razni kovači, lončarji in podobni mojstri starih rokodelskih obrti in sicer na sejmih, etnoloških prireditvah ali pa za prikaz starodavnega znanja v muzejih mimoidočim šolarjem, ki jih to niti približno ne bi zanimalo.

Pred časom sem mislil, da se mi ta občutek pri pisanju ne more pojaviti. In še vedno imam pisanje za nekoliko višji nivo ustvarjanja, kot tisto svoje koledniško ohcetno svirkanje. Pa vendar, če malo pogledam okoli sebe … ljudi, ki se jim zelo čudno zdi, če jih vprašate ali kdaj kaj preberejo. Če pa že pogledajo in to celo moj zapis, me obvezno vprašajo …ampak zares, kdo točno je tisti Lojze iz zgodbe? Povej koga si mislil!! In nazadnje, zakaj sem moral še to omeniti, pridem do nesrečnih literarnih prireditev, ki so mi z nekaj svetlimi izjemami (vsaka jim čast) pa prav zares vzele pogum. Ko se je zgodilo enkrat, petkrat, desetkrat, da smo neke svoje stvari brali zgolj in samo sami sebi, da smo sami sebi za to tudi izdelali lepe scenarije, povabili izbrane spikerice, dobre glasbenike … in nazadnje v najboljšem primeru napolnili prvo od dveh vrst po pet stolov in še tistih nekaj upokojenih gospodinj sem kasneje izvedel, da so od nekoga izmed nastopajočih žlahta.

Bog ve, če sem sploh želel pisati (beri: jamrati) o stiskah amaterskega vaškega pisatelja? Zdi se mi, da ne. Potem pa je tako izpadlo. Sem pa kljub vsemu spet stipkal celo štreno in to, ne da bi prav dobro vedel, kaj na tem svetu je ogljeno črne barve in kaj belo kot na novo zapadli sneg!

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Kamnito srce II. del

8.09.2016 · 9 komentarjev

V naslednjih dneh so se pri gospe eksekutorici zvrstili vsi invalidi, vsi delavci s pogodbo za določen čas, vsi ki so imeli do upokojitve manj kot pet let in še marsikdo, ki niti ni točno vedel zakaj gre. Gospa s psičkom je nekatere odpravila tako kot Minčeta, taktično, potuhnjeno, nekatere hladno in brezkompromisno, tretje na kak tretji način. Nikakor pa ni niti za sekundo dajala vtisa, da bi bila negotova in še manj, da bi jo karkoli čustveno prizadelo. »Srce ti je kamen!« so začeli po naslovu stare popevke poimenovati neprijetno žensko. Popevali in požvižgavali so melodijo med stroji in na dvorišču. Ampak vedno je nastala smrtna tišina, vedno so utihnili vsi do zadnjega, ko se je s svojim belim psičkom tudi v resnici pojavila med njimi.

»Kaj ste podpisali, kaj ste izjavili?!« je običajno paničen, rdečeličen in razmršen pridivjal v proizvodnjo Dušan. Stari sindikalist je deloval karseda dramatično. S svojim rogoviljenjem, tistim vedno enakim krvavim pogledom in težkimi podočniki bi seveda tudi pritegnil večjo pozornost delavcev, če ga ne bi že vsi tako dobro poznali. Tako pa so le nekaj momljali sami pri sebi. Kje da je bil prej, kdo jih je o čem opozoril, kdo kakorkoli zaščitil. Minče je obrnil hrbet vsem skupaj in po dvorišču z metlo zadnjič v življenju brezvoljno porival kupček čikov in smeti. Delal je svoj zadnji šiht. Z minimalno odpravnino treh ali štirih plač in zagotovilom za polletno podporo bo za današnjim dnem zapustil kovačijo.

Na sestanek, ki ga je sindikalist jezno zahteval so prišli direktor, nekaj šefov, kadrovski in seveda gospa kamnitega srca. Posedli so se okoli dolge mize in Dušan je brez uvoda, brez obotavljanja, ves zmečkan in po sindikalno jezno začel s svojim nastopom.

»Ali vam ni jasno? Gre za ljudi, ki imajo odločbe invalidskih komisij!« na mizo je stresel nekaj neurejenih papirjev, očitno spiskov omenjenih delavce.
»Tu so delavci, ki imajo velike družine, samohranilci …!« in spet novi seznami.
»Za te postopke obstajajo zakoni, pravila!! Sploh pa ne bi smeli mimo sindikata! In Minče? Ja kakšen človek sploh ste?«
Obrnil se je proti gospe. Hotel jo je pogledati naravnost v oči in tako narediti res pravi vtis. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Sam je zledenel in po nekaj sekundah povesil pogled. Ženska preprosto ni niti trznila. Ničesar ni bilo na njenem hladnem obrazu, kar bi pričalo o tem, da ji je mar za karkoli iz Dušanovega spiska.

»Tukaj sem zato, da naredim kar je za firmo najbolje! Zame obstajajo samo plusi in minusi. Lahko pri meni jočete, prosite, lahko poskušate biti agresivni ali prijazni. Računica je zame enaka in jasno mi je kaj moram narediti! Za svoje socialistično jamranje pa se obrnite na kakšno za to namenjeno ustanovo««

»Ampak invalidi? Pa Minče!? Pritožili se bomo na vse te odločbe!« Dušanov glas je bil že veliko manj podoben jeznemu in odločnemu. Bolj je vse skupaj zvenelo kot jamrajoča prošnja.

»Lahko počnete kar želite!« je jasno odgovorila gospa. Vem kaj moram poslati komisijam, vem kakšne utemeljitve moram napisati zaradi vsake odločbe. Tega ne delam prvič in ne dvomim v izid sleherne od njih. Pa tudi to vem kako je treba opraviti z blefiranjem nervoznih sindikalnih poverjenikov . Imela sem že takšne primere. Še ne davno na primer …!«
Ko je gospa povedala ime firme, ki je bila njena prejšnja žrtev, je dušan razširil oči in na pol odprl usta. Sesedel se je na stol in ni zinil več niti besede. Samo on in seveda huda gospa sta vedela kaj se je v tisti firmi še ne tako davno zgodilo.

Madam je takrat z izrazom popolnega zmagovalca samo še pobasala svojega cucka in jadrno odšla skozi vrata. Direktorju ni bilo potrebno zaključevati sestanka in delavci so se kot politi odvlekli na svoja delovna mesta. Edino dušan je vzel pol šihta dopusta in šel v bližnji bife dodobra obnoviti svojo zalogo maliganov.

*

Poslanstvo hude gospe je bilo v nekaj kratkih tednih opravljeno. Postala je najbolj osovražena oseba v kraju in čisto nobenega dvoma ni bilo, da je tudi oseba, ki ji je to daleč najbolj vseeno. Zagotovo je bila v prejšnjih časih zadrta profesorica matematike ali kakšne podobne reči, so modrovali kovači med pavzami. Pozneje so izvedeli da celo to ni res. Da je bila sicer res učiteljica, ampak da je užila zgodovino in zemljepis in nikoli ni imela opravka ne z ekonomijo, ne s proizvodnjo. Presenetljivo, res, da se je našla po upokojitvi v takšnem poslu. Ampak našla se je. S svojim pokerskim obrazom, s svojo kamnito hladnostjo, z vsemi temi lastnostmi, ki so bili seveda veliko pomembnejši za njeno raboto, kot poznavanje predpisov in zakonov.

Zadnje čase je prihajala le še poredko. Le za pol urice. Vzela je še mapo ali zgolj kakšen dokument, pogovorov pa ni več opravila veliko. Največkrat je celo svojega kužka puščala kar na zadnjem sedežu in se podvizala s svojimi opravki.
In tako je po manj kot dveh mesecih druščina, sicer dodobra opuljena, razredčena, prestrašena in znervirana enako kot takrat ob njenem prvem obisku v kovačiji, sedela med pavzo na dvorišču. Kot bi vedel, da bo prišla, je Mirč požvižgaval tisto staro melodijo o kamnu in srcu. Gospa je enako vzvišeno in odločno kod vedno, prečkala dvorišče in nihče je ni pogledal. Niti tistega »dan!« ni bila deležna in prav malo mar ji je bilo za to. Psička je pustila v avtu, torej očitno ni imela večjih opravkov.

Mirče se je vrnil k svoji ograji, ki jo je obdeloval s temeljno barvo, kovači pa so se tudi pripravljali, da se vrnejo za stroje. In takrat se je zgodilo. Če ne bi bil v zadevo vpleten Mirč, bi bili vsi zatrdno prepričani, da je bilo vse skupaj popolnoma spontano in nenamerno. Bogve kako in kaj je šinilo fantu v glavo, ko je brisal roke s tistim belim predivom, s tisto belo svaljkasto šopngo. Vsekakor jo je precejšno kepo dodobra pošpricano z rdečo barvo nekako kot trofejo, kot moštranco nesel preko dvorišča ravno v trenutku, ko je babnica izstopila iz tovarne.

Ja, ampak to bi pa morali videti! Do tedaj hladna, neomajna oseba, ki je ni zamajalo prav popolnoma nič, je gospa ob pogledu na Mirčeta in zadevo, ki jo je nosil v rokah, presunljivo zakričala, obraz se ji je skremžil v nekakšno jokavo zgroženo grimaso in z vso svojo do tedaj dostojanstveno pojavo je kot zbezljana krava kljub visokim petam in dolgem krilu stekla proti Mirču. Ta je, kakopak, naredil najbolj nedolžen in presenečeno zvedav ksiht. Kljub temu, da mu je na videz grozilo strašno neprijetno srečanje s pobesnelo babnico. In takrat, malo prej kot je razrvana gospa kričaje prisopihala do njega, je okoli vogala že zagledala svojega citroena. In v njem skakajočega psička, ki jo je presrečen čakal, s tačkami praskal po vratih in lizal šipo.

Ob presenečenih pogledih, zdaj v Mirčetovo naročje, zdaj proti svojemu pudeljčku v avtu, se je kamnito srce v trenutku sesulo. Iz strašne samozavestne, brezdušne osebe se je pred očmi vseh pojavila sključena, bedna, starčevska pojava. Osramočena, uboga in potolčena je izgledala, In takšna se je, kot smrtno ranjena, odvlekla do svojega vozila in se odpeljala.

Stare popevke delavci niso več mrmrali. Strahu in kljub vsemu nekakšnega spoštovanja do eksekutorke pa tudi niso imeli več ravno toliko. Dogodek so imeli za nekakšno zadoščenje in godilo jim je, da je bila babnica osramočena. A koristilo to v resnici ni nikomur. Racionalizacija je bila opravljena. Uspešno. Honorar, ki ga je ženska dobila je bil zagotovo konkreten, rezultati, ki jih je dosegla pa zelo dobri. Nesrečni, degradirani, ponižani so se preselili v drugo življenje, v podjetju pa so bili samo še del statistike. In slednja je obrnila kazalce navzgor. Nanje so na prednovoletnih delovnih večerjah med aplavzi kazali vodilni si stiskali roke in cingljali s kozarci s penino. Božičnice za zaslužne bile zapisane s petmestnimi številkami,

In nič ni dogodek na dvorišču koristil Minčetu, ki je v svojem še bolj kot prej podrtem svetu na pol klošaril po mestu in vse bolj in vse hitreje propadal.

Gospa je prišla po dogodku v fabriko le še dvakrat ali trikrat. Preko dvorišča je hodila drugače kot prej. Bolj v tla je gledala. In ni bila videt več tako vzravnana!
Marinko jo je takšno tisti dan zadnjič videl. Zdela se mu je žalostna, utrujena oseba. Pa saj ni nikomur nikoli privoščil slabega pa tudi vedel je, da bodo vedno našli drugega eksekutorja. Vsaj dokler se ne bo kdo ovedel … pha, je zamahnil z roko prej kot je misel speljal do konca! Pogledal je še enkrat v smer kamor je odhajala gospa. Ja, ni bila ista kot nedavno.
»Vsaj to!« je rekel sam pri sebi.

  • Share/Bookmark

→ 9 komentarjevKategorije: črkar

KAMNITO SRCE I.del

4.09.2016 · 2 komentarjev

Jasno je postalo, da se v kovačiji pripravljajo hude stvari. Spet! Marinko se je že večkrat spraševal zanimivo, celo nekoliko zabavno vprašanje. Ali imajo ti tipi sploh kadarkoli v prihodnosti priti pred ljudi in prinesti kakršnokoli dobro novico, obvestilo o neki spremembi, ki bi bila pozitivna, ki bi se je ljudje razveselili? Že dolgo časa mu je to rojilo po glavi pa ni bilo nič. Vse bolj so tako vodilni, kot mali šefi, vključno s Flaviom, njegovim neposrednim nadrejenim, stvari vedno na nek način zaostrovali. Spominjali so ga na butaste oficirje iz jugo armije, ki so vedno robantili, da je sicer že malo bolje ampak je treba stanje še izboljšati. Vedno isto in enako!

Ampak tokrat je bilo čutiti, da gre za še bolj dramatično dogajanje. Šlo je za tako imenovano racionalizacijo. No, dobro, slednja je potekala že zelo dolgo časa, tokrat pa je bilo mišljeno bolj konkretno ukrepanje. Hitro so se kovači, ženske za trakovi, čistilke, vratarji in kuharji zavedeli kaj to v resnici pomeni. Mehko, premišljeno, načrtovano in še marsikateri pridevnik je samo olepševal za marsikoga nerazumljivo kruto dejstvo, da se ga želijo znebiti. Tudi tega Marinko ni mogel razumeti, kako racionalizacija vedno pomeni zgolj in samo to. Zmanjševanje, odpuščanje, propadanje. Pa če bi že poskusil dojeti, da je kaj od tega potrebno, nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da po takšni, v njegovih očeh uničevalni akciji, nekdo oznani, da je bila vse skupaj uspešno, da so dosegli načrtovani rezultat in si povrh vsega še izplača obilno nagrado.
»Naj zastopi to kdor more in hoče!« je kdaj momljal sam pri sebi.
Posebno stanje je zahtevalo tudi posebne postopke. Hitro je završalo med delavci, da naj bi prišel človek od zunaj. Tisti, ki bo opravil umazan posel, so govorili ali pa ga celo imenovali rabelj, eksekutor. Kar oster besednjak, je treba priznati, po drugi strani pa blizu resnice. Naša kovačija je majhna fabrika v majhnem kraju. Vsi se poznajo. Poznajo se otroci delavcev in direktorjev, nekateri so sošolci, ljudje so po šihtu sosedi in se srečujejo vsak dan v svojih soseskah, se pozdravljajo in pomodrujejo o kakšni aktualni, nevtralni, običajno zanje zelo nepomembni novici. Vsi so poznali zgodbo prejšnjega kadrovskega, ki je psihično zbolel zaradi svojega dela. Že tako zelo nervozen možakar je moral takrat, pred leti prekiniti pogodbo z nekaj mladimi delavci, vmes je bil celo njegov mrzli nečak … in potem ga je poleg tega, da ga je celo mestece gledalo kot vojnega zločinca, še žlahta ribala, dokler se mu ni stemnilo pred očmi in je pristal v ustanovi.
Ko je eksekutor prišel v fabriko, bilo je ravno čas malice, sredi dopoldneva in so dedci sedeli na klopeh pred tovarno in se greli na jutranjem soncu, nekateri so žvečili sendviče, drugi kadili, tretji modrovali pa tudi kinkal je tu in tam kakšen, je bil to zagotovo dogodek in pol. Delavci so ob prihodu preprosto onemeli. Zastali so jim v ustih na pol prežvečeni grižljaji in čiki so jim obviseli na ustnicah. Klepetulje so izjemoma utihnile, sredi besed in vsi so nemo gledali edinstven in predvsem nepričakovan prizor.
Bogve kaj točno so ljudje pričakovali. Nabildanega, mrkogledega, črnolasega ali obritoglavega tipa, ki bi spominjal na efbiajevca iz ameriških filmov. Človeka, ki bi nagnal strah v kosti že prej, kot bi spregovoril kakršnokoli besedo, da ne govorimo o učinkih njegovih svaril, groženj in kritik! Na parkirišču se je namesto črnega terenca z zatemnjenimi šipami nerodno parkirala stara citroenova kripa. Na pol čez črto, močno postrani in meter pred zidom. Kljub zadostni varnostni razdalji pa se je avtek sunkovito ustavil, se še malo zazibal in se končno tresoče umiril.
Še vedno začudeni in nemi so delavci opazovali dogajanje in če so bili še maloprej presenečeni, potem je bila pojava, ki se je spravila iz vozila res več kot le pika na i. Starka! Ja, res, starejša, verjetno kar nekaj čez sedemdeset let stara gospa se je vzravnala ob svojem neuglednem vozilcu in ošabno pogledovala okoli sebe. S svojim starinskim plaščem, nabrano bluzo, krznenim ovratnikom in visoko natupirano frizuro je izgledala, kot bi jo vzel iz nekega drugega časa in jo postavil v današnji dan. Nenaravno rdeče pobarvano lasišče z izdatnim sivim narastkom ostre poteze poudarjene šminke so delale njeno pojavo skoraj bizarno. Kot jagoda na torti je celo pojavo krasilo še nekaj, česar kovači in ostali delavci niso bili prav zelo vajeni. Gospa je na svoj obisk prinesla s sabo spremljevaljca. Malo, kuštrasto, snežno belo ščene je pestovala v naročju in žival je dajala vtis, da je ravno tako vzvišena in da enako ignorira vse prisotne, kot gospodarica.

Ja, če nenavadna eksekutorka ne bi bila povezana z domnevno tako hudimi ukrepi, bi se marsikomu zdela smešna. Tako pa je kot iz risanke vzeta, postarana »Cruella de Vil« vsa izprsena po generalsko zakorakala preko dvorišča. Mrtvaški mir je spremljal njen korak. Prvi in edini, ki se je skorajžil in se oglasil, je bil, kakopak, Mirče.
»Dan!« je po svoji navadi pretirano otročje pozdravil.
»Dober dan!« je gospa komaj slišno šepnila. Pogleda ni niti slučajno obrnila proti ljudem. Niti za milimeter.
»Pha!« se je nekaj minut pozneje, ko je gospa že izginila za vhodnimi vrati, zaslišalo prvo zmrdovanje!
»A taka babnica nas bo porihtala?!«
Kmalu je zadržane pripombe zamenjal nezadržen krohot, ki so ga sprožile grobe opazke na pojavo gospe zunanje sodelavke, ki bo poskrbela za racionalizacijo, prestukturiranje in še za nekaj reči s težkim imenom.
Ja, takšnega strokovnjaka se pa res ni treba bati, so kovači nedvoumno zaključili ob koncu pavze. Niti sanjalo se jim še ni, kako zelo so se motili.

*

Minče je stopil skozi vrata in obstal pred gospo tako, kot je vedno stal pred vsakim nadrejenim ali pred katerokoli drugo osebo, ki se mu je zdela nekakšna avtoriteta. In to so se mu zdeli skoraj vsi. Vsi, ki so imeli nazive, ki so domnevno imeli veliko znanja, zagotovo pa je imel za zelo pomembnega, skorajda strašnega, vsakega, ki ga je lahko pozval v svojo pisarno. Tako je stal pred njo, na pol sključen in pri tem mečkal svojo plavo kapo in s konico čevlja risal majhne, namišljene kroge po podu pred sabo.
»Sedite, gospod Milan!« mu je gospa prijazno, z medenim glasom pokazala na stol. Minče je zmedeno, nerodno sledil njenemu povabilu. Ni bil vajen, da ga kdo tako nagovarja. Kakšen gospod neki? Še po pravem imenu ga že leta ni nihče poklical. Bil je samo Minče.
»Kako zdravje, gospod Milan? Težko je v teh časih, kajne in pri vaših letih?« ženska je zvenela sladkasto, pretirano prijazno. Minče je samo zmedeno prikimaval in odkimaval hkrati.
»Zagotovo se da pomagati, gospod Milan!« Kar ni nehala s tem zanj neobičajnim poimenovanjem. Kar ni ji zmanjkalo prijaznih besed. Ko je začela o tem, da se mu že dolgo godi krivica, da so se ga znebili, da so ga odrinili od pravega dela in mu neupravičeno dodelili metlo in da je nedopustno deležen posmeha namesto primernega odnosa, takrat se je Minče zmehčal in sprostil. Rekli bi, da ga je ženska imela.

Nikoli ni Minčetu še nihče govoril takšnih stvari. Še sam ni pomislil, da je z njim tako. Pa saj verjetno tudi ni bilo veliko resnice v tem, da bi se mu kaj krivičnega dogajalo. Stvari so se pač odvile na takšen način. Njegovega osebnega propadanja, občasnih težav z alkoholom, njegovega šibkega zdravja zaradi načina življenja, ničesar od tega niso bili krivi drugi. V nekem drugem času so pač našli za takšne »revčke« zasilne rešitve. Takrat je Minče pristal v delavnici kot pomočnik, kot drugi hišnik, pometač. Čistil je dvorišče, pospravljal okoli strojev in tu pa tam pomagal kakšnemu kovaču preložiti težji kos. Zdaj petdesetleten z izgledom zgrbljenega starčka je bil že dolgo del kovačije in slednje si sploh ni dalo predstavljati brez njega.
Vendar pa, zdaj ko je poslušal leporečje gospe in vsake toliko pogledal malo kuštrasto snežno belo ščene z iztegnjenim rožnatim jezikom ob njenih nogah, so se mu je v možganih začele neartikulirano, nejasno risati jezne,žalostne misli. Zagotovo so vsi proti njemu, zagotovo. Ali ne govorijo vsi zviška, ali se ne posmehujejo vedno, ko pripomni kaj v debatah ob pavzah?

»Za naju imam rešitve!« je takrat prešla gospa v drugo fazo napada. Vse sem preštudirala in lahko vam predstavim možnosti. Seveda bo vse vaša odločitev. Vstala je visoka gospa in prišla na njegovo stran mize. Sklonila se je ob njem čez mizo in ga skoraj objela. Preden je razprostrla nekaj papirjev in mu ob neprekinjenem govorjenju kazala na vrstice na papirju, na številke in zneske, predvsem pa na rubriko kjer se po navadi na papirjih nahaja podpis. Niti za en stavek od njenega govorjenja in še manj za karkoli na papirjih se Minčetu ni niti slučajno sanjalo za kaj gre. Se je pa počutil vse bolje, vse bolj se je vzravnal in vse bolj je v njem rasla neka do tedaj neznana samozavest. Podpisal je vse tri formularje. Skoraj vse hkrati. Odločno in ihtavo.

Gospa se je takrat usedla nazaj na svoj stol, pospravila razprostrte dokumente in vzela v roke telefon. Poklicala je kadrovskega in mu naročila naj pošlje naslednjega. Takrat je vstala, stopila k oknu in skozi zavese gledala na tovarniško dvorišče. Minče, še vedno butasto nasmejan in evforičen, je še nekaj pripomnil, poskušal še nekaj povprašati a babnica ni niti trznila več. Kot bi v prostoru zdaj stala neka čisto druga oseba, niti malo podobna prijazni gospe, ki je bila tam še nekaj minut nazaj. Zanjo Minče preprosto ni več obstajal, gospod Milan pa še manj. Ko je tisti »naslednji« potrkal na vrata, je lahko samo še ves zmeden zapustil pisarno.

… konec naslednjič

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: črkar

Šport imam pa rad!

22.08.2016 · 2 komentarjev

Ja, nikakor ne bi mogel biti novinar. Dobesedno odbija me hlastanje po tako imenovanih aktualnih, svežih, vročih novicah. Slednje potem v vsej evforiji velikokrat seveda tudi zanemarijo svoj prvoten namen, se pravi to, da bi pokazale resnico, realno stanje. Tako tudi ne bi mogel poročati, denimo z olimpijskih iger ali kakšne druge podobne prireditve. Ljudje bi že pozabili kako se je nekdo utapljal v solzah sreče ob svojem uspehu ali kako se je nekomu ob razočaranju podrl svet, ko bi se jaz šele spomnil, da bi nekaj začel razmišljati o tem.

Zato tudi to moje današnje pisanje o športu ni mišljeno kot poročanje o Riu, igrah, rezultatih. pa čeprav se bom tudi tam malo ustavil. Prave, včasih že kar univerzalne lastnosti športa namreč najdemo povsod, ne glede na to ali gre za takšno mega prireditev kot je olimpijada ali kakšno od svetovnih prvenstev. Je pa res, da nam na najvišjem nivoju anomalije padejo še bolj v oči. Vedno znova se spomnim svoje ugotovitve izpred nekaj let, da se pravi šport konča na nivoju vaške balinarske lige. Celo slednja mora namreč, takoj, ko prestopi nivo druženja na senčnem balinišču za vaško oštarijo, začeti s podrejanjem zakonitostim denarja in komolcev, če hoče kakorkoli uspevati v širokem svetu.

Vendar, šport imam, kot sem že nakazal v naslovu, še vedno rad. Nekatere, predvsem ekipne športe bolj, druge pač le občasno. Vedno imam pred očmi tudi to, da so sami športniki po večini garači in zelo ambiciozni mladi ljudje, ki bi si morali že zaradi tega zaslužiti spoštovanje. Celo pri raznih aferah s poživili, kar je eden od največjih minusov, se mi zdijo pogosto sami športniki bolj žrtve kot kršitelji oziroma sleparji.

No in ravno doping je zadeva, ki nam najprej pade na pamet, ko govorimo o anomalijah v športu. Kriteriji glede tega, kaj se sme in kaj ne, se stalno spreminja in zaostruje. Tisti, ki zvarke uporabljajo za boljše rezultate pa vseskozi dohitevajo in prehitevajo tiste, ki ščitijo t.i. vrednote športa in kršitelje odkrivajo. Včasih pride do večjih odkritij. Tako je, denimo, cela atletska ekipa Rusije morala tokrat za kazen ostati doma. Hudo je tudi, ko pod (upravičenimi) obtožbami padejo junaki, vzorniki celih generacij. Takšen je bil na primer Armstrong, ki je leta in leta imel za norca cel svet, milijonske sponzorje in bogve koga še.

Ni pa doping niti približno edini problem pri športu. Zaradi tega, ker se v športnem svetu pretaka neznansko veliko denarja, se na tem polju bohoti tudi korupcija v vseh svojih neslutenih variantah. Že okoli pridobivanja velikih tekmovanj se vedno znova pletejo razne teorije zarot, podkupovanja, celo mafijskih taktik z grožnjami in izsiljevanji. Potem se vse skupaj ponovi tudi pri izvedbi, pri gradnji infrastrukture, pri dobivanju spremljevalnih poslov, skratka čisto pri vsem.

Potem so tukaj zelo očitne in razvpite tudi čisto navadne sleparije. Redno jih zagrešijo, no, vsaj bolj velike, tisti, ki so na položajih v športnih organizacijah. Takšni, ki so blizu vrha. Predsedniki nogometnih organizacij, so poleg strašansko visokih plač mirne duše izplačujejo milijonske nagrade. Zakaj že? Pač že za nekaj. Če nič drugega, poskusijo kakšnega jurja zaslužiti s preprodajo (lastnih) vstopnic, kot je bil to primer v Riu! Boleče so tudi afere s stavami, dogovorjenimi izidi in podobnimi nemarnostmi.

Im potem je tu še profesionalizem na najvišjem nivoju. Seveda tudi v nogometu 95% športnikov trdo dela, večina za nič kaj posebno velik denar, ampak sam vrh igralcev je pa dosegel skrajen, bizaren, nerealen. Nedavno je angleški klub za francoskega igralca Paula Pogbaja odštel 110 milijonov. Sam igralec bo verjetno dobil na leto kakšnih deset milijonov. Malo se pri takšni računici sprašujem, za kaj sploh gre. Sprašujem se kaj bi se zgodilo, če bi tipu dali letno »samo« en milijon. Ali bi se ujezil, pokazal menedžerju sredinca in šel, kot naši odsluženi ministri predavat na faks, v skrajni sli pa celo polagati ploščice ali razvažati kruh? Odgovora ne stuhtam. Nikakor! Seveda mi je jasno, da so zadaj drugi interesi. Da gre za monopol in umetno ustvarjanje prestiža nekaj bajno bogatih največjih klubov in podobne stvari. Seveda pa tu ne gre samo za fusbal. Tenis, boks! Da ne govorim npr. o golfu. Kdo za boga je stuhtal, da je tisto sprehajanje po travniku v črnobelih čeveljcih in miganje z ritjo vredno toliko, da zmagovalec nese zvečer domov dva milijona?!

Vsekakor se ob vsem tem, še posebno vedno znova, ko izbruhne kakšna afera, vprašam kako naprej. Ali ne bi bilo najbolje šport preprosto ukiniti? Porkaduš, saj se ga drži samo sranje. Na vsakem koraku. Vendar pa še vedno uživam v tekmovanju, v borbi. Seveda moram pri tem nekako odmisliti vse odstavke, ki sem jih nanizal zgoraj. Nekako moram iz vsega izluščiti samo lepoto športa, veščine tekmovalcev vse ostalo kar je (še) dobrega.

Je pa še nekaj kar daje športu nekaj točk. Velikokrat šport namreč, posebno v času raznih volitev, primerjajo s politiko. Glavne akterje primerjajo s tekmovalci, stranke z ekipami, volitve s prvenstvi … ampak to pa pri meni ne bo šlo. Če jaz primerjam šport s politiko dobim zelo čuden, grotesken prizor. Na štartno črto z velikim pompom pribezlja tekač. Vendar pa se dec zelo čudno vede. Namesto, da bi se pripravljal na dirko, se že na štartu naliva s šampanjcem in na veliko nekaj praznuje. To, da lahko starta mu izgleda kot neznanska zmaga. Potem, ko pride njegov trenutek se odpravi po progi majavo, počasi, nič kaj podobno tistemu kar naj bi bila tekaška tekma. Za pravimi športniki zaostane nekaj krogov, celo toliko, da ga ulovi tema in mu namesto s štoparico lahko čas izmerijo s koledarjem. Ampak glej šmenta. Sam je s svojim tekom nadvse zadovoljen. Zelo dobro da se je boril in še tisti deli, ki mu nekako niso šli, so bili posledica tega, da so neki bedaki metali polena ravno pod njegove noge. Ja, tak je politik-športnik. Edino nekaj pri celi zadevi zdrži primerjavo. Skupina navijačev. Ta pa ostaja. Spregleda vse sodniške napake, sprejema neupravičeno dosojeno enajstmetrovko za »našega« in ostaja zvesta kljub majavemu teku. To pa ja!

Vsekakor, šport bom gledal še naprej. Kmalu bo spet nekaj več nogometa, košarke in vsega ostalega, potem bo prišla zima z našimi skakalci pa še kaj se bo našlo. Zagotovo ne bodo ukinili vsega skupaj. Čeprav včasih pomislim tudi na to!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Nesrečniki

11.08.2016 · 10 komentarjev

Brez velikega razmišljanja, brez kakšnega hudega raziskovanja lahko ugotavljam, da ne bi nikjer na tem svetu raje živel, kot ravno tukaj. No, dobro, če bi se spustil v razne statistike, bi morda našel dobrih deset, morda celo dvajset dežel, kjer bi bilo pametneje bivati kot ravno v Sloveniji. Potem pa, če le malo vklopim čustveni element, še teh nekaj krajev odpade, kot knof od gat. Pravijo, da celo malo pretiravam, ko pravim, da bi me po nekaj mesecev prinesli nazaj v plehnati trugi, če bi moral iti po svetu in zapustiti dom.

Zakaj sem se spustil v takšno patetično domoljubno razmišljanje? Verjetno zato, ker me že dolgo časa muči to vsesplošno samozaničevanje, jamranje, apatično samopomilovanje, ki sem mu priča vedno in povsod. Najlaže, ampak res čisto brez težav na vsakem koraku najdete filozofa, ki ima ogromen spisek stvari, ki so pri nas tako po hudičevo slabe, da nikjer tako. Sploh! Seveda so politiki čisto povsod po svetu manj butasti kot naši. S to ugotovitvijo se niti sam ne spopadam veliko, ker ne vem kje bi začel. Tudi, ko se nekdo pripelje z Jadrana in se po petsto kilometrih avtoceste na Jelšanah naenkrat znajde na tisti ubogi cesti proti Ilirski Bistrici in seveda dec rogovili, kako imajo naši sosedje to bolje porihtano, tudi njemu ne vem kaj bi rekel. Ampak ko se spisek nadaljuje s čisto vsem kar komu pade na pamet, pa mi to ne gre več v račun. Naš karakter, naši odnosi, naša zaprtost, naša pohlevnost pa vse do bizarnih ugotovitev okoli glasbe, literature pa celo hrane in takšnih stvari.

Naše navdušenje nad lepotami po svetu, nad njihovimi okusi, zvoki in vonjavami, samo po sebi seveda ni tako slaba reč. Dokler se ne sprevrže v tisto znano zmrdovanje »pri nas pa itak ni nič«! Tudi k nam pridejo ljudje, ki strmijo v krasote naše narave, naše znamenitosti, raznolikost pokrajine. Bog ve ali potem doma svojim pripovedujejo o tem, da je tu lepo, jim kažejo slike Bleda, Velike planine, postonjske jame, logarske doline ali se morda tudi oni zgražajo nad tem, da je pri njih pa vse skupaj tako bolj za en drek?

No, pa tudi če sem se lotil modrovati o tem našem problemu, v resnici nisem tako domišljav, da bi mislil, da lahko to kakorkoli spremenim. Bo verjetno ostalo kar pri razmišljanju. In to mi je vrglo ven, vsaj zame, kar zanimive rezultate. Razmišljal sem o karakterju našega človeka. Najprej se mi je ponujala beseda hlapec. S to besedo mi mahajo na vsakem koraku. Za čisto vse najdejo razlago ravno v tem, da smo pač to in nič drugega. Brez razmišljanja, brez razlage, kaj šele argumentov, mi večina analitikov postreže s tem dejstvom, ki pojasni čisto vse. Seveda zelo radi zraven omenijo še Cankarja, ki zanj niti slučajno ne vedo, da je poleg razvpitih hlapcev in morda peharja suhih hrušk, napisal še na desetine knjig in dram.

No in kaj sem ugotovil. Vsekakor to, da naša domnevna zaprtost, skopost, nevoščljivost ipd. seveda obstajajo, kot tudi zagotovo kje drugje po svetu. Pa spet nisem prepričan, da ravno v tako veliki meri, kot radi nekateri pogosto trdijo. Če pogledam okoli sebe ne vidim veliko ljudi, ki bi jim lahko pripisal te lastnosti. Ampak pustimo osebne izkušnje. Recimo, da smo, kot narod res nagnjeni k tem neljubim lastnostim. Zdi se mi, da tega nikakor ne moremo zelo na hitro spremeniti. Ampak če bi želeli pričeti z izboljšavami, bi morali začeti točno pri stvari, ki pa jo še kako lahko spremenimo zelo hitro. Čez noč! Namreč, da nehamo na vsakem koraku kozlati sami po sebi.

Druga ugotovitev pa se mi zdi še bolj zanimiva. Pa tudi bolj globalna. Zlahka namreč »ugotovimo«, če poslušamo, beremo, spremljamo, kakršnekoli informacije, da so ljudje povsod po svetu predvsem nesrečni. Razen če gre za turistični prospekt, bomo o vsaki državi izvedeli najprej in največ o njihovi strašni brezposelnosti, kriminalu, recesiji in o tem, kako strašno velik odstotek ljudi v državi živi pod pragom revščine. Pa ne glede na to ali tisti prag pomeni, da ljudje nimajo kaj dati v usta ali pa to, da si ne morejo privoščiti boljšega dopusta od tedna dni v Ankaranu, pred bajto pa jim rjavi zgolj Hyundai ali stara Škoda.

Dejstvo, da je stanje sveta takšno je sicer nekoliko v prid temu, kar sem omenjal prej, namreč da ni treba kritizirati samo lastnega stanja in druge povzdigovati in hvaliti. Mogoče se bomo sicer kdaj pozneje tukaj spraševali zakaj nas bombardirajo predvsem s temi negativnimi informacijami oz. kakšni interesi jim to narekujejo, ampak do takrat lahko z olajšanjem ugotavljamo, da živimo na planetu siromakov.

Seveda recepta za to, kako živeti še naprej s tem strašnim spoznanjem nimam. Mogoče bi bilo dobro kdaj kaj dobrega prebrati. Lahko tudi Cankarja. On je bil še kar kritičen in mogoče niti ne bi šel ta današnji kontekst, razen seveda s svojimi hlapci. Bi pa morda videli, da je dec poleg tega, da je bil hud na marsikaj, tudi razmišljal o teh stvareh, ne le rogovilil ob vaškem šanku. Pa pustimo zdaj to, da se je še kako rad zadrževal tam.

Predvsem »Hlapcev« ni napisal zato, ker bi želel, da bi s to besedo sami sebe zmerjali, ko bi le imeli pet minut časa. V tej drami je govoril o oportunizmu, obračanju po vetru, o blejanju s čredo. In blejanje to ostane tudi, če brez razmišljanja,nekonstruktivno in neosnovano kritiziramo vsepovprek!!

  • Share/Bookmark

→ 10 komentarjevKategorije: v afektu

Tja dol!

31.07.2016 · 1 komentar

Kako naj pustim tukaj sled? Kako sploh pustiš sled na takšni površini? Je tukaj bel papir, je tukaj bela, snežno bela stran? Je tukaj nekaj podobno obešalniku, tistemu v stari kovačiji, kjer obesiš svojo številko, svojo kartico in ti potem starinski strojček beleži prisotnost. Rdeče črni trak! Če prideš pred šesto, je tam lepa, črno zapisana ura prihoda, v nasprotnem primeru zlovešče rdeča, malodane sramotna zamuda. Ali ni vse skupaj samo navidezen prostor, s časom in našim dojemanjem omejen svet, ki ga jemljem prej kot karkoli drugega predvsem mnogo preresno? Kaj storiti, za božjo voljo?

Pa saj bi se rad javil. Vsaj toliko,da bi kdo vedel, da sem še tukaj blizu. Kot tista, se spomnite, »že dolgo je odkar več skupaj nismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav«!? Pa po drugi strani, jebemti, a ima sploh smisel? Zakaj bi se trudil? Zakaj bi nekaj počel? Kot bi iskal ljubezen in šele potem brskal vsepovsod okoli sebe, po špranjah in razpokah, po skladih in skritih kotičkih, če morda ni še kje kaj strasti. Spregledane, pozabljene, prezrte in zatrte!

Ko sem kdaj povedal kar me je morilo, kdaj vrgel iz sebe jasno misel, nekaj kar me je tiščalo v grlu, peklilo in dušilo … takrat sem občutil olajšanje, veselje, uspeh. Nikoli nisem niti pomislil. In tudi zdaj ne pomislim kaj takega, da bi kdaj povedal vse, da bi kdaj izgubil moč in glas. Ne to pa ne! Niti slučajno! Potem sem počasi spoznal, da moje misli govorijo, šepetajo, komaj slišno včasih žebrajo neke davne, iztrošene besede. Pravo, močno rešitev najde čisto drug glas. Tehnično, hladno, pragmatično argumentirano pove svoje stvari. Kot pravi dec ne sliši in ne reagira. Samo ve!

Vedno sem bil mnenja, da je svet sestavljen iz čisto majhnih zgodb. Niti slučajno ne morem prenašati, ko kdo pojasnjuje potek, dogodke in logiko,kot jasne in nedvoumne reči. Ob tem tolče po mizi. To so dejstva! To so zgodovinska dejstva! To je fakt in aksiom! Nič o človeških lastnostih, o težkih odločitvah, o strahu in slabostih. Strogo črno. Strogo belo. Moja zgodba pa je polna barv!

Sicer pa … saj smo se samo hecali. V resnici nimam pojma kaj bi rad. No, dobro, rad bi pustil sled. Oprijemljive površine pa nikjer. Samo navidezna, snežno bela reč, ki s klikom ali dvema spremeni barvo ali pa celo izgine nekam v ozadje. Nekam kamor izginjajo lahko samo stvari podobne megli ali dimu. Stvari, ki jih ne moreš otipati in prijeti med dlani.

Ko pride jesen, bom stopil s svojim delavskim škrpetom v blatno lužo in pustil odtis na belem papirju. Vžgal bom s čukom po bukovem čoku in potegnil debelo črto pod raćunom tega poletja. Do takrat pa lepo pozdravljam. Muzo in klapo s Parnasa, rimo in konstrukcijo, misel in praznino, nesmisel in piko na i!

Grem tja dol!

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: miks

Ušlo iz rok!?

17.07.2016 · 6 komentarjev

Že dolgo časa nisem začel svojega pisanja z ugotovitvami o krizah navdiha, o premajhni pogostosti objavljanja in podobnimi nepomembnimi stvarmi. Že veliko let nazaj sem prenehal s tem, zagotovo pa takrat, ko sem opazil, da je »pisanje (beri jamranje) o pisanju« postalo malodane posebna literarna zvrst. V bistvu to o krizah ne pride v poštev. Će malo pomislim, sem kadarkoli sposoben sesti pred računalnik in stipkati par strani. Imam pa nekaj omejitev. Ena, verjetno najpomembnejša je ta, da ne smem imeti občutka, da sem to kar pišem, že enkrat povedal. Ne vem koliko sem v tej samocenzuri uspešen, ampak občutek imam, da me že po nekaj stavkih prešine, da sem podobno modrost že enkrat nekje napisal.

Da bi v teh časih ne bilo dovolj tematik, da ne bi imel o čem pisati, to seveda ne pride v poštev. Okoli nas, hvala bogu ne prav neposredno okoli nas, se dogaja toliko stvari, strašnih, velikih, nenavadnih, da bi si človek želel kvečjemu, da bi se vsi skupaj umirili in malo obstali, ne pa da bi bilo dogajanje bolj dinamično.

Obstaja pa nekaj stvari, ki mi občasno jemljejo voljo. Tako zelo, da se slednja komaj kdaj še opomore in me obišče. Gre seveda za naveličanost, včasih tudi za tisto predvidljivost, ki me le še redko prinese okoli. Na vsak, še tako droben preblisk, se mi zdi, da bi lahko kar sam vnaprej napisal vse tiste odzive in komentarje. Še prej, kot bi jih napisali »razpravljalci.« Seveda nimam v mislih tistih stalnih prijateljev, ki me v komentarju pozdravijo, včasih pohvalijo ali napišejo kakšno drobno duhovitost. Modreci, ki so tako suvereni in jasni v svojem mnenju, da so se mi v začetku celo zdeli preveč inteligentni, premočni, da bi jim upal parirati. Ampak to je bilo prej, kot sem opazil, da jih njihovo prepričanje bolj omejuje, kot pa mene moje neznanje.

No, pa pustimo moje jamranje. Svet se pred našimi očmi na momente dobesedno podira. Ne prenese več te obremenitve. Preveč se je razbohotil ta človeški rod, vrh stvarnikovih uspehov. Preveč mest je človek zgradil, preveč tovarn z visokimi dimniki, preveč zemlje razril in v reke napeljal preveč velikih cevi, ki iz njih v curkih teče nesnaga. Zmotilo se je najinteligentnejše bitje pri eni na prvi pogled, najbolj svetli misli, namreč da je globalno bitje, da je prebivalec sveta, da je bitje, ki lahko živi brez mej in omejitev. In izkazalo se je, celo na najbolj drastičen način, da človek ne more biti povsod doma. To potem zgleda, kot da je preskočil nekaj razredov snovne šole. Ko se ni niti naučil temeljnih računskih operacij, humanističnih osnov ali pa čisto preprosto, ni rešil težav niti pri sebi in v svojem bližnjem okolju. Ne, v genih se mu je nekje neizbrisno zapisal gon po širjenju, ropanju in uničevanju. In prej kot se je modra opica zavedela, se je uničenje spremenilo v samouničenje.

Seveda strašni zločini, kot so morije v Nici, Bagdadu in še marsikje niso nekaj, kar bi si upal ali želel zbanalizirati, povezati s kakršnokoli logiko. Vse skupaj je kljub včasih jasnemu namenu in ozadju, plod bolnega, temačnega uma. Pa vendar, ko se zgodi, večina ljudi ne pomisli na posameznega človeka, na žrtve na neznosno gorje, ki ga preživljajo družine, ki so tam izgubile svoje. Kljub neovrgljivemu dejstvu, da gre za popolnoma nedolžne ljudi, so reakcije čisto drugačne. Od nezanimanja, da jasnega mnenja polovice prebivalcev planeta ki meni, da so tudi bogati, razvajeni neverniki dobili svoje. In ravno tako ob strašni moriji v Iraku, kjer je v kratki seriji eksplozij umrlo 250 ljudi, navadnih, delavcev, otrok in njihovih mam …. Na drugem koncu sveta večina zamahne z roko z najpogostejšo, pragmatično izjavo : »Kar med sabo naj se !!«

Človek je že v zgodovini, predvsem davni osvajal ozemlja, se širil, ropal in pobijal. To je počel, vsaj v rani fazi, predvsem zaradi hrane, prostora. Kasneje se je pojavila sla po slavi, po vojaških uspehih in politični veljavi. Vse pogosteje se je vse skupaj povezovalo s posamezniki, ki so v glavi imeli bolne, sprevržene možgane, ki so bili pripravljeni za svoje utopične ideje pogubiti neomejeno število duš. In vse skupaj zlahka povežemo z današnjimi časi. Le stvari so popolnoma ušle iz rok. Tako, kot so nekdaj pripadniki enega plemena napadli sosednje in se zmikastili v kakšni grapi, tako lahko zdaj v enem dnevu človek v svojem besu malodane uniči svet.

Mi je padlo na pamet ob zločinu v Nici … kakšno orodje je imel v rokah morilec. Ne vem, tristo, petsto konjev močan kamion. Vsaka čast tehniki in napredku. Ampak človeški rod je preskočil svoje najbolj pomembne razrede v osnovni šoli. Naredil si je tehniko, izumil osupljive reči. Malodane čudežne. Pozabil pa je bolje proučiti čitanke, bolje prebrati, kar tam piše.

Edino tisoč, dva tisoč let stare bukve še zažigajo. Pa še za tiste človek večinoma le verjame, da je v njih samo resnica. Edina, ki se v njo dvomiti niti ne sme. In niti pomisliti, kakšen paradoks je imeti takšne priročnike za prebivalca , ki izumlja robote in na za noht velik čip zna spraviti vse znanje sveta.

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: miks

Težak šiht

3.07.2016 · 2 komentarjev

Matija je zanimiv dec. Takšen, ki imamo občutek, da o njem nihče ne ve povedati ničesar slabega. Še eden od Marinkovih sodelavcev, eden tistih redkih, ki so bolj ali manj vsa svoja delovna leta pustili v kovačiji. Včasih je spustil kakšno duhovito pripombo, včasih nasmejal sodelavce med pavzo, predvsem pa je stalno in vedno dajal vtis, da se predvsem ne sekira zaradi neumnosti, ki se dogajajo okoli njega. Takšnih, ki marsikoga spravijo ob živce in mu marsikdaj grenijo delovne dni veliko bolj, kot pa so za karkoli koristne. Pa čeprav inženirji in samozavestni mladi tehnologi spreminjajo, domnevno izboljšujejo, nadgrajujejo postopke in procese predvsem zato, ker naj bi tako izboljšali rezultate in več izmolzli izpod kovačevih rok.

Pa ni bil Matija vedno tako miren. Nasprotno. Enkrat pred leti, v začetku svoje delovne poti je bil popolnoma drugačen. Zelo hitro se je razburil. Če se je kdo delal pameten okoli stvari, ki je zanje točno vedel, da jih pozna, obvlada in da ni nobene potrebe, da mu kdo okoli tega soli pamet, je včasih izgubil pamet in zarobantil, da so se pametnjakoviči malodane razbežali. Potem, ko se je umiril, mu je bilo žal in je bil nekaj dni čisto tiho. Tudi na razgovor so ga poklicali in mu dali vedeti, da tako ne bo šlo. Naj se umiri in posluša nadrejene, ki mu tako ali tako želijo samo dobro. Matija je brez besed samo pokimal, zunaj na hodniku se z gnusom zmrdnil nad nakladanjem direktorja in odšel nazaj v pritličje. Nekaj časa je razgovor koristil in dec se je trudil ostajati miren. Potem pa se je enkrat spet zgodilo. Cela ekipa se je že navsezgodaj lotila analizirati njegovo delovno mesto, napoto so mu delali z nekimi meritvami in, kar mu je najtežje sedlo, nek mulec mu je stalno mahal pred očmi s štoparico. Nekaj časa je Matija stiskal zobe, potem pa, ko ga je tretjič ali četrtič golobradi časomerilec dregnil s komolcem v rebra, ni več zdržal. Zabrisal je svojo macolo ob tla in s stisnjeno pestjo vžgal ob plehnato ohišje svoje mašine. Tako kot so se mladeniči jadrno pobrali iz proizvodnje pa je tokrat tudi nervozni kovač odšel s šihta. Še isti dan je javil šefu, da je šel na bolniško. Kaj točno naj bi mu bilo, ni nihče vedel povedati, vsekakor pa je boloval nekako dva meseca, če ne celo nekaj več. Ampak potem, ko je prišel nazaj. To bi morali videti. Kot bi prišel nazaj nekdo čisto drug. Prav brigalo ga je od takrat, kaj mu nakladajo veleumni strokovnjaki, ki so se kot na železniški postaji menjavali v kovačiji in vedno znova brenčali tudi okoli njega in njegovega stroja. Velikokrat so se fantje zamenjali celo prej, kot so bili znani rezultati njihovih raziskav, včasih pa za te taiste rezultate niti nihče ni izvedel. Če pa že, so se nekaj časa kregali ali jih spremembe bolj ovirajo ali pa, kot so kakopak trdili znalci, prinašajo ogromne koristi.

No, vsekakor se Matija po tistem ni več bodel s temi rečmi. Vsaj na tisti stari način ne. Največkrat je mirno poslušal navodila in tu in tam kvečjemu še zamahnil z roko. Nikoli več pa se mu zaradi tega ni dvignil pritisk, vsaj ne tako, da bi to drugi opazili. Kaj je počel tista dva meseca na bolniški, ostali niso izvedeli. Ali je uspel možakar sam pri sebi razčistiti, zaradi česa je vredno in pametno trošiti svoje živce ali mu je pri tem pomagala kakšna dohtarska znanost? Vsekakor, če je slednja na takšen način porihtala njegove težave, potem to lahko vsekakor štejemo med medicinske uspehe.

Nič ni ugovarjal tisto jutro, ko mu je tehnolog previdno sporočil, da bodo cel proces temeljito posodobili, spremenili in vse skupaj z njim vred preselili nekam drugam. Pokimal je tako, se je zdelo, pretirano resno. Človek bi si mislil, da je tudi sam zelo prepričan v to, da so spremembe potrebne in da bodo rezultati potem kakopak boljši in da bo tudi za njega vse lažje. Pa seveda ni mislil tako. Čisto po starem ga je začrvičilo nekje v drobovju. Vedel je, da bodo spet obrnili na glavo vse kar je najbolje znal, zelo dobro delal in sploh je zelo, zelo dvomil, da bo karkoli iz tega. Pa je samo mirno stopil korak nazaj in počakal. Tudi takrat, ko je prišel tisti inženir. Ojoj! Matija je kljub svoji že omenjeni mirnosti pa ravno pri tem modelu moral postaviti živce v vrsto in se zadržati.

»Ta pa zna brenčati tod okoli!« je enkrat pokomentiral njegovo delo » in na vsak drek se vsede. Kot brencelj!« je še dodal in možakarju za stalno dal fabriško ime. No, in danes je Brencelj prišel predelati njegovo delovno mesto.

V naslednjih dveh dnevih je Matija opazoval kako so njegovo delovišče razkopali in kos za kosom preselili v drug prostor. Spotoma so vse vsaj za silo očistili in nekaj pleha tudi na novo prebarvali. Pri tem je seveda tudi Matija moral pomagati. Ni bilo mišljeno, da bo selivce samo opazoval. Vse tiste masivne podstavke, ki je zanje izgledalo, da so tam že od nekdaj, so stežka, z močnimi viličarji izpulili iz temeljev. Človek bi pomislil, da je vse skupaj vraščeno nekam v svet in da je nekaj narobe s tem, da to nekdo podira. Tudi Matija je nekje globoko čutil, da to ni v redu, ampak to je samo nostalgija in kot takšna popolnoma nekoristna. Predvsem pa je, kot smo že omenili, vse takšne spremembe je že dolgo, in vsak dan čisto mirno sprejemal.

Po dveh dolgih šihtih so Matijev stroj postavili v vrsto z drugimi napravami. Vse skupaj je povezoval cel kup cevi napeljav in tista zlovešča, premikajoča se zelena reč, ki se je gibala nekje vmes, med vso ropotijo. »No, pa sem nazadnje, na stara leta le pristal na tekočem traku!« je prešinilo starega mojstra.

Že nekaj minut pozneje je stal pred svojo, zdaj nerazpoznavno mašino. Počutil se je nekoliko utesnjeno in ni točno vedel kako bi se lotil zadeve. Brenčeči inženir je pristopil k njemu in mu začel na hitro, nervozno pojasnjevati postopek. To je počel strogo, vzvišeno. Matija je imel občutek, da je tip v beli halji vse postopke in celo njegovo macolo ravnokar na novo izumil in da te stvari do zdaj niti obstajale še niso. Pa ga je mirno poslušal in se poskušal držati navodil. Ko sta razčistila z detajli in ko je inženir staremu razložil kako naj se prestopa, kam mora odložiti izdelek in mu pokazal z rumeno barvo narisan obris kladiva, ki naj bi služil temu, da bi dec vedel kam vsakič odložiti orodje. Ob slednji, fluorescentno žolti pridobitvi je vsej svoji mirnosti navkljub debelo pogledal in s težavo požrl cmok v grlu.

Kaj pa počneš?« je inženir nejevoljno vzrojil. Res se je Matija čudno lotil dela. Pri vsakem komadu se je nekako zavrtel naokoli in se pri tem prestopal kot ranjena raca.

»Nič posebnega!« je odvrnil »samo to kar si ukazal. Levičar sem in ne morem drugače.«

A da ni mogel prej povedati? Saj me ni nihče vprašal! A me zajebavaš! Pa jebemti sunce. Pa porkaduš!!

Brencelj je bil do vratu zalit z živo rdečico in ihtav kot ris. Pa kaj. Moral se je umiriti, na novo zarisati in določiti kovačeve gibe in korake in Matija je le začel nekako normalno štancati tiste svoje kljuke. Kljub temu, da je utesnjeno, nenaravno vzravnan moral stati znotraj tistih ograjic in se držati točno narisanih stopinj in smeri, mu je hitro uspelo doseči skoraj normalen tempo. Pri tem se je smehljal, kot bi bilo vse v najlepšem redu. Tako ali tako je vedel, da bodo vse skupaj predstavili samo in predvsem v njegovo dobro. Brez veze bi jim bilo praviti, da mu marsikateri od tako imenovanih nepotrebnih gibov v bistvu pomeni zdravje, da se tako bori proti otrdeli hrbtenici in bolečinam v sklepih. Včasih korak v stran napravi ravno malo prej, kot ga vseka krč v mišico … ampak, ja, kaj bi komu to pravil.

»Kaj je pa to!?« je strogo zabrenčal inženir in pokazal na pet ali šest kosov, ki jih je Matija zložil na rob traku. Očitno je malo prehitel sam proces .

»Malo zaloge! Tako vedno delam!« je mirno rekel

»Da ne slišim več te besede! Da ne pade nikomur več na pamet! Ravno to je tisto proti čemur se borim. Ravno to nam dela stroške in zavira naš razvoj.«

Matija je hitel prikimavati in miriti inženirja, ki je očitno imel težave z dihanjem in psihičnim ravnovesjem. Dec je lovil zrak in v svoji presunjeni jezi komaj še izdavil teh nekaj hripavih besed. Brez veze se je delavcu zdelo pojasnjevati, da ni mislil nič slabega, da je par komadov vedno imel na v rezervi samo zato, če se je kaj zataknilo in je potem tisto porabil. Nič, če se ne sme se pa pač ne sme.

Končno je proces nekako stekel. Brencelj je nastavil svoje štoperice, na dva vogala je postavil majhni kameri, pripravil zajetno mapo in par barvnih pisal ter na mizi odprl svoj raćunalnik. Komaj je štartal s svojimi meritvami, se je vse skupaj ustavilo. Ravno od mašine starega šloserja je prihajal rdeči utripajoči signal.

»Kje je? Kje je Matija?« je inženir zacepetal

»Je šou scat!« je pojasnila starejša delavka, Bosanka, ki je delala na sosednjem stroju!

»Ja veš, prjatu, moja prostata nima več dvajset let! » je pojasnjeval par minut kasneje Matija, medtem, ko se je nameščal nazaj na svoje delovno mesto. Brencelj se je komaj umiril potem pa kmalu spet meril in tuhtal. Ne dolgo potem se je motnja ponovila in spet je besno pritekel okoli linije.

»A je spet….«

»Ne, zdej je šou pa …«

»Ja, ja, že dobro« je dec hitel ustavljati delavko. Verjetno se je zavedel, da so tudi ostala Matijeva prebavila in notranji organi enako stari, kot že maloprej omenjeni telesni del.

Vseeno je, ob vseh težavah in vsemu inženirjevemu brenčanju navkljub, postopek stekel toliko in tako dolgo, da so bile meritve opravljene in rezultati ovrednoteni. Matija je sicer imel občutek, da je utesnjen, da se matra delati in da zlepa ne more narediti toliko kot prej, po starem. Vedel pa je tudi, da bodo te omenjene meritve pokazale naravnost odlične rezultate. Sicer bodo malo poudarili in napihnili vse pluse, minusom pa ne bodo namenjali pozornosti. Manjše število kosov, nepredvidene zastoje in takšne stvari bodo označili za prehodne in na tablo nalepili grafe, ki bodo kazali drastičen napredek. Puščice bodo kazale navzgor, črte bodo kričeče zelene barve in na koncu grafov se bodo na vsa usta smejali rumeni smeškoti. Točno je stari vedel, da bo tako.

»Še nekaj je!« je pred koncem šihta prišel Brencelj do našega Matije. Videlo se je, da mu je odveč nagovarjati delavca, vendar je bilo očitno na enemu od obrazcev, ki jih je strokovno izpolnjeval celo dopoldne tudi nekaj takega, zaradi česar je moral to opraviti.

»Še ti moraš povedati o svojih pripombah in pohvalah!« je vzvišeno zdrdral, kar je pisalo v rubriki.

»Dobro« je odvrnil Matija brez misli, da bodo imele njegove besede kakršenkoli učinek ali smisel

»Moti me, če nekdo vse obrne na glavo in me šele potem vpraša kaj jaz mislim o tem. Moti me, da se potem hvali s projektom pa če mu sto ljudi pravi, da nekaj ni v redu. Moti me, če mi poleg vsega še dopoveduje, da moram biti presrečen zaradi vsega skupaj, najbolj pa me moti, če imam občutek, da se kakšne pijavke lepijo na moje delo«

Čeprav ga inženir zelo očitno ni poslušal že po prvih besedah in je v svoje zapiske nakracal nekaj splošnih pripomb, je ob teh zadnjih besedah nekoliko trznil in dvignil pogled. Potem pa je svojo mapo zaprl in pospravil. Sit je bil vsega skupaj. Ja to je bil zanj res zelo težak dan.

In ravno takšen je bil tudi za Matijo. Pa je dobro vedel, da se bo marsikaj tudi malo uneslo. Za svoje otrdele sklepe bo že kmalu lahko stopal izven risa in tudi pet ali šest kosov bo lahko zložil na rob traku, ko se mu bo zdelo. Samo tiste grozne besede ne bo smel izgovoriti. Ja, saj se vse malo umiri, ko mine tista evforična zagnanost s prvega dne. Kot tisto o vreli juhi, ki se vedno malo ohladi.

Zunaj pa je bil lep dan. Globoko je vdihnil Matija in se napotil proti domu. Brez razmisleka je zavil v vaški bife! Malodane sesedel se je na svoj običajni prostor in oštirka mu je, ne da bi naročil, prinesla velik krigelj piva. Pograbil je pijačo in hlastno nagnil.

»Kaj je Matiček, a je bil težak šiht?« se je zaslišalo izza šanka.

»A nič takega« je odvrnil Matija skozi širok nasmeh še prej kot si je obrisal kosme pene okoli ust.

»Nič takega. Samo poskuse so delali na men´ !«

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks