Ob povišanju cen SAZAS - ovih  “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi - štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty  izvaja: CCR   naslov pesmi: cotton fields  trajanje pesmi : 3′ 28”  Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako: 

KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!

Jaz bom oral in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna sedela na trati

in zrla spokojno v bodočnost.

Že pred časom sem pogruntal , da je zelo koristno včasih narediti kaj zelo prvinskega, enostavnega. Posebno če se človeku zazdi, da se mu v glavi drenja precej zmede in da potrebuje nekaj, da stvari postavi v vrste in stolpce.

Včasih si je v takih trenutkih sicer dobro tudi odpočiti in preležati kakšen dan, vendar pravo terapevtsko moč pa ima zame nekaj ur pravega fizičnega dela, ko naredim nekaj kar lahko zvečer zelo zmatran z bolečimi, težkimi udi vendar s popolnoma izpraznjenim procesorjem opazujem , kot narejeno, dokončano in…se ob tem dobro počutim.

V tem kontekstu marsikomu pade najprej na pamet, da bi posadil drevo ali spekel domači kruh, vendar to že namiguje na bolj filozofski pristop. Ne, jaz sem imel v mislih nekaj čisto konkretnega, koristnega in takega, da si po možnosti po končanem delu oddahneš in si lahko ,denimo, rečeš:« No, pa je! Za letos!«

Že večkrat sem omenjal moje gozdarjenje, ki se ga seveda ne lotim samo enkrat v letu. To delo je za takšno avtoterapijo vsekakor zelo primerno. Predstavljajte si ogromno bukev, ki ob veličastnem padcu strese ljubo zemljico in ti požene adrenalinske mravljince po hrbtu ko telebne na tla. In potem , ko v bel les zapičiš meč motorne žage…in potem pritisneš gas do konca ….v obraz te greje od avspuha in po nogah ti pada groba žagovina…ti pa žagaš debelo steblo in si lahko medtem misliš , ampak resnično kar si hočeš. Še glasno lahko zraven govoriš in , zgolj primer, koga pošlješ v tri materine ali kaj podobno prijaznega.

Drug, podoben trening te vrste je košnja poleti. To je dejavnost, ki je v naših razmerah, ki pomeni skoraj šest hektarov ekstremno hribovitih košenin, višek napora, ki pa je poleg vsega zaradi odvisnosti od vremena ponavadi še omejen na komaj nekaj dni tam konec junija. Ej, takrat se pa res maksimalno zgonim.

No, danes sem delal nekaj čisto tretjega. Na sipov kultivator sem montiral plug in zoral njivo. Ja, točno, zadevo sem vžgal, plug zapičil v bridko zemljo potegnil brazdo, pa še eno, pa še eno. ( naj omenim, da sem imel tudi pomoč…. svakinja in nečaka) . Ko smo prišli do vrha, se mi je zdela njivica prava prispodoba tega kar sem omenjal v prejšnjih vrsticah…………..

……………tako lepo se je videlo, kaj smo naredili.

(Spet nisem nič pofotkal, spet si nisem privoščil vsaj malo te potuhe. Bom enkrat valjda objavil en post s samimi slikami ! :)  No, za ilustracijo sem v uvodu natipkal verz. Ta seveda ni moje delo in prav zanimivo bi bilo vedeti, če se komu sanja kdo je avtor!!)

Pod trto bivam zdaj
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

Človek se menda vsega navadi. No, ne čisto vsega. Težko se navadi stradanja ali pa tega, da ga vsak dan za zajtrk premlatijo. Ampak če ostanemo pri bolj človeško navadnih stvareh, se moramo strinjati, da je človek dokaj prilagodljivo bitje. Zelo verjetno je bore malo ostalih oblik življenja sposobnih preživeti, če jih lepega dne iztržemo iz njihovega okolja in jih odpeljemo na čisto drug in čisto drugačen konec sveta. Lahko bi dajal za primer kaktuse na Grenlandiji ali severne medvede , ki brskajo za istrskimi tartufi ampak to ne bi peljalo nikamor. To bi bilo samo golo naštevanje vseh mogočih pretiravanj.

Kljub tej opazni prilagodljivosti pa sem kar nekako mnenja, da se ljudje že v osnovi delijo na tiste bolj »urbane« in takšne (tukaj energično kažem, nase!!!!) bolj ruralnega tipa. Seveda bi po daljšem opisovanju te svoje domnevne pripadnosti začelo zgledati , kot da ljudem, ki jim je pri srcu vaško življenje povzdigujem više od drugih in jim dajem večjo ceno. Vendar to nikakor ni moj namen. Ljudje smo pač različni in prav danes sem bral post gospoda, ki je očitno že dolgo časa (ali pa od vedno ?!) Ljubljančan pa ni niti slučajno videti,da bi to pomenilo, da si ne zna najti dela v stanovanju in pri znancih. Podobno o »mestnih« razmišlja namreč marsikateri »garač« s podeželja.

No, jaz se s takšnimi stereotipi ne ukvarjam, sem pa že od nekdaj mnenja, ko vidim kakšno blokovsko naselje v Ljubljani, posebno katero od tistih še bolj realsocialističnega tipa, da tam ne bi mogel prav dolgo vegetirati. Ne, bi me preprosto »neslo«!! Hiral bi , po mojem, tako kot tisti Bušman, ki so mu bogovi padli na glavo in je potem med svojim popotovanjem za svoje preživetje uplenil kozo. Belemu človeku se to ni zdelo v redu in ga je vtaknil v arest. V zaprtem prostoru Zumbo ni mogel ne jesti ne piti, še dihanje mu je delalo težave. Če ga ne bi izpustili , bi v nekaj tednih izdahnil.

Ja, jaz zase pravim, da sem človek »bolj za v grmovje«. Tam je okolje, ki se brezhibno sklada z mojim načinom dela. Tam mi ni treba potrpežljivo, natančno in počasi…tam je treba marsikaj tudi bolj na »ho ruk!«. Tam se človek zmatra in včasih spusti orodje iz rok in se zlekne med korenine stare bukve. Takrat gleda majhne zaplate jasne modrine, ki se jih vidi med migetajočimi vejami starke. Nekje nad glavo nekaj čivka, malo stran pa žolna zganja svoj prirojeni hrup! Včasih med daljšo pavzo čisto blizu steče kakšna srna ali zajec….ja, in nikogar ni, ki bi rekel, da je pavze konec.

Zdaj živim v kraju, kjer se moram pogumno nagniti čez okensko polico, da ugledam zaplato zelenja. Saj ni da bi jamral, še vedno je to “dežela rajsko mila”! Če pa že dežela ni takšna, pa imam tam rajsko milo družbo. Občasno imam tudi priložnost oditi “nazaj v planinski raj” in razsajati po gozdu in si polniti baterije z njegovo energijo!

Vendar pa, kljub vsemu……vsaj post o tem pa moram napisat!!!

Težko mi je priznati pa vendar nimam druge izbire; za razliko od večine blogerjev in verjetno za razliko od nasploh večine ljudi, meni ni niti približno jasno kako bi bilo treba protestirati. Zelo evidentno je namreč, da kar lepo število problemov , ki nam pestrijo vsakdan zahteva takšen pristop. Matrajo nas delavske pravice, obmejni spori, zadnje čase spet precej govorimo o izbrisanih, nekje se borijo proti smetišču, drugje proti vetrni elektrarni ali avtocesti čez najlepšo njivo.

To so definitivno stvari, ki zahtevajo boj z dvignjenim glasom in stisnjenimi pestmi. Vendar tu nastane kar nekaj težav. Prva se pojavi že prej kot kdorkoli stori kaj v smeri tega boja. Pravzaprav je ravno ta pasivnost bistvo te prve težave. Vsevprek se sliši in bere, da nihče nič ne ukrene. »Samo poglejte kaj nam delajo, pa se nihče niti malo ne zgane!« Takrat sami sebe (ali pa mogoče vse ostale razen sebe) zmerjamo s hlapci, slovenceljni in podrepniki! Z gnusom se zgražamo nad svojim nizkotnim karakterjem in svojo bolestno preračunljivo bojazljivostjo.

 Potem pa nek sindikalist nekako le zbobna na kup nekaj tisoč nezadovoljnih delavcev. Privabi jih s parolami, obljubami in malico. Nekaj ur se na odprtem prostoru pred kamerami in množico vrstijo govorniki, ki žugajo nepravičnim sužnjelastnikom in oblastni politiki. Množica, ki jim skrbno pretuhtano leporečje blago boža slušne organe se na vsak stavek odziva s huronskimi ovacijami. Vendar pa…

Naslednji dan se izkaže, da so pobudniki in organizatorji le preračunljivi politiki, ki so z manifestacijo le opravičevali svojo eksistenco in spretno vrgli malo peska raji v oči. Izkaže se tudi, da so vsi opazili bednost samega dogajanja skupaj s preživelo populistično vsebino in rdečkarsko ikonografijo. Protest je bil , razen v očeh protagonistov, navadna farsa, bolj v škodo kot kakršnokoli korist.

Ko je kjerkoli govora o slovensko hrvaški meji, lahko tudi brez dvoma pričakujemo podobna mnenja. Nihče nima jajc , nihče ni sposoben. Zunanji minister, notranji minister, vlada, policija in vojska. Nesposobneži, da se jih dobri bog usmili. Z nami lahko dela vsak kakor se mu zahoče. Potem pa se najde nek cerkljanski bivši politik, še bolj bivši kmetijski pospeševalec in rajnki poslovnež in v stilu nogometnih navijaških skupin zažene celo reč od protesta na sporni točki na meji med dvema državama. V njihovi akciji kar mrgoli domoljubja in čustvenih besed. Vodje shoda se pogumno postavijo na okope in pozneje v svojih hripavih izjavah ne dopuščajo dvoma, da v svojem neoporečnem patriotizmu ne bi niti sekunde pomišljali, če bi bilo potrebno preliti bridko slovensko kri za tista dva hektara robidovega in akacijevega grmovja. Poguma in odločnosti, da ne moreš verjeti! Vendar pa (spet!!)……

Drugi dan se stvari spet začnejo kristalizirati. Vse skupaj je bila samo slaba, nekvalitetna burleska. Vse skupaj spada med predvolilne finte, ki bo itak mednje spadalo skoraj vse naslednje pol leta. Ves zanos , ves ta vehementno izražen patriotizem, vsa tako netipično slovenska borbenost…vse je bilo preprosto nič.

Da ne bi bilo pomote, nič od tega tudi meni ni bilo všeč. Bedno mi je bilo, ko je veliki delavski vodja v zmečkani odpeti srajci leporečil o delavskih krivicah in ni mi bilo všeč ko je svoj politični comeback gradil Marjanček na Dragonji. Ob gledanju takšnega dogajanja mi je celo tako nelagodno, da televizor ugasnem ali preklopim na drug program.

Vendar pa se mi ob navalu vseh teh kritik le poraja vprašanje : Kaj storiti in kako to izvesti? Ko me lepega dne preplavi nezadržna patriotska borbenost, kako naj problemu pristopim? Ali ne bi bilo mogoče dobro, da bi namesto vsesplošnega negodovanja najprej ob neaktivnosti potem pa še obvezno ob vsaki akciji, nekdo črno na belem napisal in podal narodu slovenskemu navodila kako se tej reči streže?!? Mogoče bi bila dovolj že strokovno izdelana zgibanka, mogoče brošurica! Jaz sem še najbolj naklonjen priročniku. Pravi pravcati knjigi, ki bi izčrpno podala jasna navodila in bi z njeno pomočjo zagotovo izbral pravo pot , ki ne bi bila niti sramotno bojazljiva niti burkaško bedna. Naslov? Brez dvoma ….KAKO PROTESTIRATI?

Akrostih je tista zadeva, saj veste, ko stihokleparski majster napiše pesem in potem vse prve črke verzov ali kitic dajo še eno besedo ali stavek. Še najbolje bi bilo, da vas spomnim na sonetni venec. Saj poznate, kajne? Poet tvoj nov Slovencam venec vije ….in potem vsako prvo začetnico v sonetu po vrsti preberemo in preberemo PRIMICOVI JULJI. Akrostihi, ki o njih mislim pripovedovati seveda ne spadajo v skupino takšnih veličastnih umetnin. Gre za izdelek , kot so hudomušne pesmice , ki jih pogosto izdelajo priložnostni pesnikarji za prijatelje ali sodelavce ob poroki, rojstnem dnevu ali obletnici. Akrostihi potem krasijo darila in vekomaj spominjajo obdarovanca , da mu je takrat skupina prijateljev želela SREČO ZA VSE DNI ali ČIM LAŽJE ZAKONA OKOVE.Moj znanec je bil vsake toliko žrtev te navade. Za vsak rojstni dan ali podobno traparijo ga je doletelo, da je moral spisati vsebino čestitke. In zmeraj je svoj izdelek oblikoval v akrostihu. Ponavadi mu je šlo lepo od rok.. Lep praznik Oko polno sreče Jutra rosna Zate …… LOJZETU in zadeva je bila rešena. Se je pa kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo. V krizi idej in navdiha me je prijatelj poklical in takrat sva skupaj poskusila stuhtati stvar, da bi bila podobna izdelku ustvarjalca njegovega slovesa.Tisti dan je pozvonil kmalu po tretji uri. Videlo se mu je, da je po šihtu in dveh ali treh flašah piva nekoliko podremal in isto je on opazil na meni. Ko sem ga vprašal kaj bi rad , je odgovoril čisto na kratko:”Dorče jih ima petdeset!!” Takoj sem razumel. Razumel sem tudi, da je za zadevo čisto zadnji čas. Prijatelja namreč dobro poznam. Domači niso komentirali mojega odhoda. Po nekaj pomenljivih pogledih pa sem slutil, da je vsem jasno, da spet gre za pomembno stvar.Sedla sva na ljubi prostorček in prej kot karkoli drugega naročila nekaj kar bi naj naju spravilo malo k sebi. Ne, kave nisva pila. Odločila sva se za pivo.Ko sva izpraznila steklenki, si obrisala brado in pošteno rignila, sva bila pripravljena . Moj soustvarjalni prijatelj je prevzel iniciativo, raztegnil na mizo kos papirja in se nadenj nagnil s svinčnikom v roki.“Kako mu je pa ime?”, sem ga pobaral.

“Ja Dorče, saj menda ja veš!?”

Seveda sem vedel, vendar se mi je zdelo, da Dorče ne more biti prav čisto tapravo ime. Posebej pri nekaterih pa je treba biti okoli takšnih malenkosti še posebej previden. Sicer pa tudi drugim nisva nikoli čestitala z njihovimi vzdevki.

“Darko !” je brez najmanjšega dvoma izjavil.

“A si prepričan?”

“Kako pa naj bo drugače?”, me je čudno pogledal.

“Ja , saj imaš kar prav.” , sem se strinjal. Kako naj bo drugače.

Po odpravi te, manjše dileme, je kolega spet prijel v roko pisalo in v stolpcu napisal šest debelih, mastnih črk:

D A R E T U

Ko je izdelal to okostje najine umetnije, se je zmagoslavno dvignil iz svojega ustvarjalskega položaja in si oddahnil: ” Pavza!!”

Kaj pomeni najina pavza je razumela tudi oseba na drugi strani šanka in obnovila istrošeno vsebino najinih čaš. Pavzo sva raztegnila v dve, se menila o vsehsort zadevah, politiki, športu. Tudi nekaj mladenk, ki so se prizibale mimo naju sva predelala v najinih bistroumnih mlinih. Po vsem tem sva se počasi spomnila zakaj sva sploh prišla. Otresla sva z najinima, že rahlo dremavo delujočima glavama in se spoprijela s praznim papirjem.

” Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let” je napisal v eni sapi in me zmagoslavno pogledal. Zgledalo je da bo lahko. Potem je prišla črka A. Malo sva pomislila , še malo pomislila, spila eno rundo in spet premišljevala in podpirala težki glavi zdaj z levo zdaj z desno. Potem sva preskočila A. Sva se odločila , da bova z njo opravila na koncu. Modro odločitev sva primerno obeležila s štampeljnom štoka. Z ostalimi črkami sva bila dokaj uspešna. Vseeno pa so nama z vsem piljenjem in predelavami vzele dve ali tri ure. Zunaj se je stemnilo in tudi nama se je na momente nekoliko temnilo. Kljub pozni uri sva bila o tem, da bova končala najino delo trdno prepričana. Povedala sva klapi za šankom, s katero sva se zapletla v polurni razgovor, da imava pomebnejše delo. Dvignila sva se v resen sedeč položaj, si zavihala rokave in nagnila vsak pol krigla hladnega piva. Menda ti nič ne osveži možganov bolj kot malo hladne pijače.

“A!” je rekel kolega.

“Ja, A!” sem mu pritrdil.

In sva tuhtala.

In spet je on, tokrat čisto potiho rekel:”A!”

Jaz sem tokrat samo pokimal.

In spet sva tuhtala.

Takrat je iznenada na široko odprl gobezdalo in razširil pogled. Pričakoval sem veličastno besedno zvezo s pričakovano prvo črko. Prijatelj pa na moje presenečenje ni nič rekel. Odprtino si je pokril z dlanjo, skočil pokonci in odslalomiral proti sekretu. Od tam se ga je potem nekaj minut slišalo. Spuščal je živalske krike.

Ko je prišel nazaj, ga nisem spraševal kaj mu je bilo. Spet sva razmišljala. Enkrat vmes me je malo zmanjkalo . Takrat je navdih preplavil glavo mojega znanca in v hipu me je prebudilo:

“Arabec!!!” je vzkliknil.

Krvavo sem ga pogledal in tudi on je takoj spoznal, da ideja le ni tako dobra. Žar v njegovih očeh prepredenih s tankimi rdečimi žilicami je spet upadel in spet sva se prepustila vse bolj malodušnemu razmišljanju. Po Arabcu je ptišel še Aristokrat, Antibiotik in Ananas vendar Dorčeta nisva nikakor mogla povezati z njimi.

Počasi sva se začela vdajati. Kot je navada pri mnogih vdajajočih se Slovencih sva zraven pila in z gnusom opazovala svet okoli sebe.

Ura je postala pozna in oštir naju je napotil domov. Komaj sva ga pregovorila še za zadnji napitek . Bila sva žejna kot hudič.

Depresivna in na bridko smrt misleča reveža sva odkolovratila proti domu. Vmes sem se ob nekaj spotaknil in telebnil po tleh. Ne vem kako morajo ljudje puščati vseh sort stvari po pločnikih. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno malo prej kot naj bi se najina pot ločila me je preplavilo nekaj kot dobra volja in ljubezen do slovenskega ljudskega izročila in zapel sem v tiho noč:

“Al me, al me boš kaj rada imela?”

“Kaaaj ?!”, je poskočil kolega, “kaj si rekel?”

“No, saj ne bom več”, sem ga poskušal pomiriti.

“Ne to, besedilo, na A se začne, na A”, je hitel jecljati.

Obstal sem in volovsko zrl v njegovo navdušenje, on pa se je vsedel na blatni pločnik in nemudoma ,z nekaj težavami sicer, nakracal med ostale verze še nekaj hieroglifov. Obraz se mu je takrat raztegnil v bedasto blaženo podobo. Voščil mi je nekaj kot lahko noč in se v križišču obrnil v smeri proti svojem domu. Tam kjer pot skrene v nekaj deset metrov dolg blagi vzpon do njegovega bivališča, se je ustavil se zravnal in paradno dvignil iztegnjeni kazalec v zrak. Z nenavadno jasnim in močnim glasom se je zadrl:

“Le kdor premaga sam sebe, temu stena prepusti zmago!!!”

In odšla sva spat.

Naslednje jutro je bilo podoba nečesa kar bi v svojem opisovanju najraje kar preskočil. Nikoli namreč nisem bil pristaš literarnih smeri, ki opisujejo najtemnejše strani našega bivanja. Najprej sva , kot po dogovoru, oba zamudila skoraj uro. Do malice sva bila od vsega dela sposobna edino poslušati šefa, ki je nama nekaj trobil okoli redu in podobnih banalnosti. Malicati so šli ostali brez naju. Midva sva se že ob besedi hrana prijela za želodce in z drugo dlanjo pokrila usta, ki so kljub skrbi za higieno vztrajala pri suhem, lepljivem okusu po postanih pomijah. Po deseti uri sva poskušala prijeti za kakšno delo vendar ni bilo uspeha. Stvari so nama padale iz rok in še povečevale najino depresivnost. Potem je prišel trenutek, ki bi se ga običajno bistveno bolj veselila. Bili smo povabljeni, da proslavimo tisto nesrečno petdesetletnico, jebem-lijeja…

Vsi so bili tam. Na sredi je bil Dorče in na mizo so prinesli darilo. Sedaj je bil na vrsti moj prijatelj. Na darilo je položil čestitko in v roke prijel list papirja s tistim nesrečnim pesniškim izdelkom. Oboje nama je lično stipkala šefova tajnica. Dorčetu je čestital in se pri tem nekako nasmehnil. Nasmeh je izgledal tako, kot da bi z njim hotel utajiti, da je pravkar stopil na žebelj ali sedel v koprive. Tedaj se je gromko odkašljal in začel:

Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let

Al res že srečal te bo Abraham?

Ravnokar ,se zdi , smo tukaj se spoznali

Ej , da nazaj se je vrniti nam!

Trčimo s kozarci zdaj na tvoje zdravje Uživaj z nami nasmejan.

Sledil je aplavz in vsi so nazdravili. Z največjim veseljem so si vsi začeli točiti domačega vina in se lotili prigrizkov. Le midva s kolegom sva se držala bolj ob strani. Čakala sva samo tiste najzgodnejše ure, ko bova lahko prijazno, brez zamere zapustila prizorišče in odšla domov. Tedaj je pristopil Dorče:

“Dobro sta to sestavila!”, je dobrodušno rekel in pri tem odobravajoče prikimal. Zatem je malo počakal in dodal par besed, ki so zvenele tako kot da hoče poudariti kako je to zelo nepomembno, ” le ena malenkost je ! Izidor sem. !”

Ko je kolega to slišal je spremenil barvo v temno rdečo nianso, ki je običajno ni na paleti človeških odtenkov. Razširil je oči in zgledalo je, da bo počil. Vendar se je zadržal. Se obrnil in jadrno odkorakal skozi vrata. Stopil sem za njim:

“Ja, kako se pa vedeš? Takšne malenkosti ti pa ja ne bo zameril.” , sem ga poskušal pomiriti.

“Kakšna zamera, kakšna malenkost, bik! Ti sploh ne razumeš!” je zasikal:

IZIDOR SPLOH NIMA A

Če hočejo ljudje zapreti pot do svoje domačije , imajo lahko za to zelo različne razloge.

Lahko so preprosto ozkosrčni zahojeni bedaki, ki jim je padlo na pamet nekaj, kar lahko samo oni razumejo kot nekaj pametnega in samoumevnega.

Lahko so to ljudje, ki se zaradi svoje izkušnje ali prirojenih strahov počutijo na kakršenkoli način ogrožene.

Lahko pa so antiglobalisti.

Prve je bolj težko komentirati. Enemu takšnih sem se brez haska enkrat trudil dopovedati, da ni nič slabega v tem, če mimo njegove bajte vsake kvatre prikolesari kakšen bajker ali prisopiha prešvicani pohodnik, ki s svojimi palicami res ne more narediti omembe vrednih sledi v po njegovem strašno ogroženo pešpot.Namigoval sem tudi , da bi moral takšne stvari celo podpirati in spodbujati, saj imamo vsi otroke in bogdaj, da bi kolesarili in se rekreirali, ne pa se zastrupljali s kakšno porkerijo…ne, nič ni koristilo. “Tam po Lublan naj se pojajo!” je bil njegov končni komentar!Do takšnega bednega razmišljanja tudi nimam nobene milosti. To so ljudje, ki jim privoščim , da bi potem, ko bi stran od sebe odpodili vse ljubitelje narave , športa, lova , gobarjenja in podobnih reči , ostali v svoji bajti čisto sami in bi na stara leta obupano stokali kako nihče ne pride na obisk ali vsaj mimo njihovega doma!

Poznal pa sem tudi možaka iz tiste druge skupine, ki je bil njega dni zelo prijazen čisto do vsakega, ki je prišel mimo bajte. Saj v bistvu tudi zdaj ni do ljudi veliko drugačen, le nekako previden je postal in nerad vidi, da se neznanci potikajo v njegovi bližini. To je posledica neprijetne izkušnje, ki je na vasi in bolj v samoti in povrh vsega še pri bolj starih ljudeh še bolj močno izražena. On zapornice ni fizično postavil, le v glavi se mu je izoblikovala.

Antiglobaliste pa sem poimenoval stare nonote v vaški oštariji. Vaška oštarija je zelo specifičen ambient. Predvsem je tam običajno manj gostov, kot (npr.) v Joe Penasu natakarjev. So pa to možakarji, ki so v lokalu del dogajanja, del opreme in bi brez njih oštarija zgledala kot opuščena avstroogrska karavla. Tudi oni ne gradijo zapornic. Ne, oni samo zamahnejo z roko. Zamahnejo z roko , ko kdo omeni džamijo in zamahnejo z roko, ko je govora o tem, da bi v vas napeljali internet. Podobno zamahnejo z roko tudi, če jim kdo omeni globalizacijo. Verjetno takrat pomislijo na antiglobalistične aktiviste, ki se spopadajo s policaji v mestih, kjer potekajo sestanki voditeljev bogatih držav.“Doma naj poskrbijo, da bo red pa jim ne bo treba razsajati po svetu!” je eden preprostih in na videz neinteligentnih komentarjev.

Ko sem včeraj pohajal po Ankaranu sem imel debeli dve uri časa za razmišljanje. Malo sem razmišljal ob hoji, malo ob štetju maloštevilnih plovil na koprski strani, malo ob kapučinu in čakal in čakal. Sicer sem čakal mamo, da opravi zdravniški pregled v Valdoltri. Zamuda menda ni imela nič opraviti z zdravniškim štrajkom, bila je pač samo navadna zamuda. Pa me tudi ni posebno jezilo. Tuhtal sem , da je v bistvu čakanje nekako način mojega razmišljanja in življenja nasploh.V to tuhtanje sem se poglobil v tolikšni meri, da sem s tem nadaljeval še popoldne, ko sem se že veselo lotil svojega šihta!Ko sem fenomen poskušal analizirati, sem se seveda moral vrniti čimbolj daleč nazaj. Tam nekje pred osmim , devetim letom sem bil s svojimi spomini kar nekako v zadregi. Iz tistih let mi nikakor ne uspe izluščiti kaj prida detajlov. Spomnim se , da sem odklenil sosedovo lovsko psico in jo dobronamerno peljal na sprehod, potem pa so namesto, da bi me pohvalili vsi zganjali strašen cirkus. Takrat mi seveda ni bilo jasno, da bi lahko naključni mimoidoči mešanec naredil celo katastrofo. Niti sanjalo se mi ni , kaj bi lahko takega storil. Spomnim se tudi , da sem padel s trimetrskega hrasta in so me morali z rešilcem peljati v Ljubljano. Potem pa še…evo, skoraj ničesar več. Neverjetno. Morali bi slišati mojo mlajšo sestro. Kdaj mi pravi kaj o detajlih kmalu od plenic naprej. “A se spomniš?A se spomniš?”, reče vmes vsake toliko!“Vraga se spomnim !Pojma nimam!” si takrat mislim sam pri sebi, izvlečem se pa tako, kakor kdaj.Ta moj spominski blackout si razlagam s tem, da sem že takrat padel v svoj življenski stil. V čakanje. Zagotovo sem tako intenzivno čakal , da odrastem, da se nisem imel časa pretirano ukvarjati z razmišljanjem o svojem sicer krasnem otroštvu.

Z energijo , ki to definitivno ni in po dežju, ki to pa še kako je in so brisalci v borbi z njim bedno orožje, me je felicia počasi peljala proti beli Ljubljani. Na povabilo soseda me je čakal večer v baru Joe Pena’s v centru prestolnice. Z občutki človeka, ki se redko “spopada” s spoznavanjem novih ljudi in navezovanjem zanj netipičnih novih socialnih stikov, predvsem pa z občutki, ki so značilni za ljudi, ki delajo ravno iz napačnih zadev “celo reč” sem počasi vijugal v tisto smer.Vmes sem se enkrat ustavil in tudi potem ko sem parkiral bolida pri maxiju, sem zelo nevehementno krenil proti Nami. Tudi tam sem za aklimatizacijo naredil še en krog, v neki luknji spil kofe in si zagotovil vsaj akademske četrt ure zamude. Pozneje sem dodal še četrt, saj v Penasu nisem zaboga vedel kam naj se dam in koga naj vprašam če je morebiti bloger. Nekaj o srečanju blogerjev sem vprašal natakarico in zdelo se ji je smešno.Ker nisem želel s svojim humorjem zabavati osebja za šankom sem vseeno zaokrožil po lokalu in pri edini za skupino zrihtani (dolgi) mizi vprašal tam stacionirana deca, če je kateri od njiju sosed. Bil je in tadrugi je bil strojnik. Strojnika sem si predstavljal drugače pa se zaboga nisem mogel spomniti kako . Verjetno sem imel v glavi sliko sitnih inženirjev, ki bluzijo po naši fabriki.

Še en lep dan v Sloveniji a kje so zlati časi , ko smo srečni bili

Najbolje bi bilo , da že kar v prvih vrsticah povem, da niti slučajno nimam namena kritizirati človeka , ki želim o njem napisati nekaj misli. Pa čeprav bo moje mnenje zgledalo ravno tako. Morali bi pa vedeti, da je moje gledanje na njegov način življenja še vedno močno pozitivno v primerjavi s tem kako on sam gleda nase in na svoj “life way”!

No, vsaj opisuje ga kot takšnega, predvsem v prvi knjigi, ki je skupek kratkih zgodbic, ki avtobiografsko opisujejo njegov vsakdanjik, ki ima vedno in povsod en sam namen in motiv. Avtor ga imenuje bula. Bula je vresnici steklenica in sicer steklenica belega vina. Od začetka do konca se vse suče okoli tega in karkoli se že dogaja in zgodi, kadar akterji pridejo do “bule”, se zadeve postavijo na svoje mesto in ves prejšnji nered in vsa bednost se spremeni v znosno in prijetno bivanje…do naslednjega dne in do boja za novo…bulo!Prva in mogoče edina kritika njegove prve knjige, ki sem jo prebral se je glasila nekako :”S to knjigo je slovenska literatura dosegla svoje dno!!”Jaz sem bil potem ko sem knjigo prebral sicer mogoče tudi mnenja, da ne kipi od literarnih presežkov , vendar pa sem bil z nekaj stvarmi prijetno presenečen. Med temi bi predvsem izpostavil nedvomno in nedvoumno poštenost. Človek se v tem pisanju tako degradira, postavi v tako ničvredno luč, zavrača sploh vsako misel, da bi imel sploh kakšršnekoli kvalitete. To počne suhoparno in tako neprizadeto in predvsem brez sleherne opazne želje po tem, da bi se komu smilil , da mora človek verjeti v iskrenost teh črnih misli. Tudi o tem, da bi se avtor kakorkoli smilil sam sebi ni govora v teh zgodbah.Sicer pa je moje mnenje o pisatelju možno povedat v zgolj nekaj vrsticah. Resda sva skupaj “žulila” osnovnošolske klopi celo osemletko, skupaj špilala fusbal in verjetno počela v tistih letih še nekaj vragolij, ki jih je odnesla pozaba, vendar te otroške dogodivščine ne morejo veliko vplivati na moje razmišljenje o njegovem ustvarjanu v tem času.