Če v neki državi ukinejo kulturno ministrstvo oziroma, če ga degradirajo tako, da ga združijo z nekaterimi drugimi resorji, ki se seveda ne strinja vsak, da pašejo skupaj, potem se to najmanj kar lahko rečem, sliši zelo grdo. Skoraj malo divjaško. Resda je velikemu delu ljudstva težko dopovedati, da narod potrebuje tudi pesnike, pisatelje, gledališče in opero ter da mariborski projekt EPK ni samo nepotrebno metanje denarja skozi okno v času najhujše krize, predvsem pa ob vseh anomalijah v slovenski politiki in gospodarstvo verjetno sploh ni dober primer za kaj takega. Ne glede na to torej takšno dogajanje okoli kulture ne more biti dobro. Mene, kot malega lokalnega kulturnika bi to pa sploh moralo menda na vse mile viže jeziti.

Vendar se pa jaz sprašujem nekaj stvari ravno s tega mojega vidika, s stališča mojega ukvarjanja s kulturo, še bolj pa s stališča takšnih, ki se ukvarjajo s tem veliko bolj intenzivno, malodane vsak dan in vedno in povsod prostovoljno in brez kakršnihkoli materialnih koristi.

Kaj pomeni kulturno ministrstvo za te ljudi!?

Ko sem prvič pomislil, da bi bilo lepo, če bi svoje črkarije natisnil v bukvi, sem kot enega čisto prvih korakov v tej smeri naredil takrat, ko sem znanca, sicer človeka blizu občinskega parlamenta, vprašal kam naj se s svojo željo obrnem. Malo se je dec zadržal, malo pa je planil v smeh. Ko je videl, da me stvar resno zanima, mi je pojasnil, naj ne izgubljam časa, saj mi zagotovo nihče ne bo ničesar dal. Da tudi sam nisem pričakoval, da bi mi kdo kaj dal, sem mu rekel, le mogoče kakšno informacijo, navodila. Kakršnakoli pomoč. Saj menda je pa kdo tudi za kulturo zadolžen v tisti vaši bajti! Samo zamahnil je z roko.

Pozneje sem spoznal kar nekaj ljudmi, ki so se ukvarjali s svojimi knjigami in tudi sam sem imel to izkušnjo, govoril sem tudi s takšnimi, ki pojejo v zborih, nastopajo v amaterskih gledaliških ali plesnih skupinah. Sodeloval sem pri organizaciji in izvedbi literarnih večerov in proslav ob praznikih. Nikoli nisem pri takšnih stvareh pričakoval, da bi meni in kolegom kdo kaj materialno povrnil, lahko pa rečem, da tudi nisem zaznal, da bi kakšen funkcionar kdaj prišel pogledat kaj počnemo. Mogoče bi kdo lahko tukaj omenil JSKD, ki enkrat letno organizira literarno delavnico. Do sedaj še nisem šel pogledat kaj kolegi tam delajo, vem pa, da je udeležbo treba kar lepo plačati. Meni se sploh ni zdelo, da tako malo!

Seveda se bi bilo treba tukaj ustaviti in zavedeti, da je nekaj vaški amaterski teater, drugo pa prava visoka kultura. Že v uvodu sem napisal, da se zavedam, da vse kulturne institucije še kako potrebujemo. Pričakujem tudi, da ne bo država zaradi združevanja ministrstev ukinila opere in baleta in da bo zaradi dveh tajnic manj vseeno vsak dobival plačo. Vem pa tudi, da če pride v Ljubljano slaven tenorist, da si ga ne bom šel ogledat. Tudi, če bi premagal vse druge ovire, se bi mi za kaj takega zdelo škoda toliko denarja. Umetnik je pač drag. Toliko, da so morali njegov nastop namesto ministrstva omogočiti naboljše firme v državi in potem njihovi VIP -ovci sedijo v prvih vrstah, za njimi najuspešnejši privatniki, avtomehaniki in električarji, šele bolj zadaj pa nekaj ljudi s posluhom. Lahko bi si sicer odšel v cenejše npr. eksperimentalno gledališče ogledat kakšno inštalacijo ali performans, na primer tisto ko se nagica eno uro objema z velikim kosom ledu. Vendar takšne stvari me ne veselijo, ker potem šele zvečer pri dnevniku izvem, kaj je umetnica s tem hotela povedat.

No, in če smo že pri medijih. Ne vem kaj točno od medijev spada v obravnavani resor, vendar vem, da je bila pred leti državna televizija nekoliko drugačna od komercialne. Tista, so nam rekli ima med filmi reklame, da se lahko vzdržuje. Ta, »taprava« pa živi od naročnine gledalcev. In seveda od programov, ki jih financira država.
No, pa zdaj vžgite TV! Cel dan boste lahko, v najmanj desetih sklopih zvedeli vse o najnovejši ameriški krami, ki brez nje baje ne morete več živeti. Od rezalnika za čebulo do tiste reči, ki si z njo depilirate kosmata ušesa. Vsak film, pa tudi če ga petnajstič ponavljajo, vam bodo prekinili najmanj petkrat in vam toliko časa gonili reklame, da boste pozabili zakaj je v filmu pravzaprav šlo.

In tako dalje. Vtis v glavnem dobim tak, da je kulture toliko, kot smo je pripravljeni kupiti ali pa v moji, tisti vaški varianti, toliko kot si je naredimo sami.

Potem pa je, za konec tu še gospa ministrica. Naj še enkrat priznam, da o marsičem nimam pojma in da ne vem kako je dama živela zadnja tri leta in kaj je počela. Lahko edino omenim, da sem jo v tem času v vseh medijih skupaj videl nekako dvakrat ali trikrat.

In vedno mi je delovala kot jezna frikovska najstnica, ki jo je nekdo zmotil ko je hitela na kakšen “after”!

Tukaj kjer me zdaj berete, se javljam povprečno vsake dobre štiri dni. Mogoče sem zato malo prej zgrožen ugotovil, da jih je od zadnjega zapisa minilo že celih sedem. Ja, zgrožen. Kar nekako huda beseda, kajne!? Marsikdo bi se strinjal, da to pa res ni ravno tako zelo važno. Čisto mogoče, da bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da je bolje. Če ne pametujem prepogosto. Celo temu se ne bi čudil, če bi se dva takšna zaradi tega sporekla kot da gre za nekaj zelo usodnega. Zastonj bi njima dopovedoval, da gre samo za nepomemben na pol anonimen blogec. Zastonj bi jima pravil, da je to postranska stvar v življenju. Pa ne samo to. Če je na primer nogomet menda najpomembnejša postranska stvar na svetu, potem je bloganje zagotovo uvrščeno bolj klavrno. Čisto mogoče, da je komaj denimo, na devetinosemdesetem ali celo kakšnem dvestosedemnajstem mestu.
Vendar pa, če bi se takšna dva človeka našla na tej dilemi, se na marginalnost fenomena ne bi veliko ozirala. To bi ju razdelilo, postavilo na dva različna okopa in spopadla bi se kot da gre za življenje in smrt. Počasi bi z distance lahko celo dobili vtis, da ni važno več kaj je jedro spora. Glavno, da sta vsak na svoji strani in da noben argument tega ne spremeni. Argumenti celo poglabljajo prepad med njima in tisto kar nekdo uporabi proti, za drugega pomeni nepreklicen ZA! Res nenavadna reč!

In tako smo razdeljeni. Razdeljeni zaradi kraja kjer živimo, skregani zaradi fusbalskega kluba, ki zanj navijamo. V laseh smo si zaradi tega ali je boljše pivo v rdeči ali tisto v zeleni piksni. Na smrt smo se sposobni skregati zaradi tega ali izgovarjamo nek zlog bolj na trdo ali se nam sliši bolj prav zategnjeno in pojoče. Celo tako množično smo glede nekaterih stvari razdeljeni, da govorimo o delitvah na nivoju celega naroda.

Tako so ljudje razdeljeni, kot da bi med njimi potegnili vzporednik, kakor so to storili na Korejskem polotoku. In se derejo vsak s svojega brega in ne kažejo niti najmanjše pripravljenosti, da bi kje vsaj za malenkost popustili. Človek, ki bi nenapovedano prišel mimo in situacije ne bi poznal, bi dobil vtis, da se vsi maksimalno dobro spoznajo na čisto vsako stvar. Na zgodovino, na pravo, gospodarstvo, predvsem pa, kakopak, na politiko. Tako suvereni in samozavestni bi se mu zazdeli, da bi bil definitivno jako presenečen, ko bi se seznanil z vzroki in motivi za njihovo ihtavo in neomajno držo.

Mogoče bi naključni prišlek poskusil kako pomagati. Poskusil bi ljudem kaj razložiti. Rekel bi, da je normalno, da ljudje različno razmišljajo. Povsem v redu je, da se ne strinjajo z vsem- Nekomu so pač bliže ene vrednote, nekomu so privzgojene druge stvari. Nekateri radi gredo v nedeljo v cerkev in določeni ljudje bolj porajtajo pir v zeleni piksni. Nekateri imajo radi borbene pesmi, drugi prisegajo na hokej. Cel kup ljudi je, ki uživajo v hribih in ni jih malo, ki pišejo poezijo.

»Ampak, te stvari sploh niso tako po hudičevo pomembne!!!?! » bi se lahko na vse grlo drl.

Pa ga živ bog ne bi slišal!

Že kar nekajkrat so me povprašali zakaj ne pišem o otrocih. Ponavadi je bilo to vprašanje malo šaljivo, seveda povezano s tem, da imam veliko družino in bi bil torej lahko na nek način svetovalec ali pa vsaj bi lahko, kot se reče, delil z ljudmi izkušnje. Moj odgovor je bil nekako takšen, da nasvete delijo običajno ravno tisti, ki bi jih sami najbolj potrebovali. Drugi argument, da tega ne počnem je bil tudi, da pri vzgoji naših punc nisem bil najbolj ključna oseba, največji ekspert, ampak kvečjemu vajenec.

K temu da pa tokrat vseeno načenjam takšno temo, me je spodbudil en sam stavek strokovnjakinje, ki je na teveju govorila o govornih napakah pri otrocih. Naj kar takoj povem, da ne mislim ugovarjati gospe logopedinji in njenim strokovnim ugotovitvam. Vendar, ko je rekla, da starši delamo veliko napako, ko na primer ne popravimo triletnega otroka, ki reče kamaron namesto makaron, ampak se ob tem zabavamo, takrat se mi je spomin v sekundi zavrtel za nekaj let nazaj.

Lahko vam zatrdim, da smo dali skozi cel spisek takšnih kamaronov in šele zdaj zgrožen spoznavam, da smo se ob tem tudi neznansko zabavali. Celo tako zelo, da se mi zdijo ti biserčki med najlepšimi stvarmi, kar sem doživel v življenju. Sprašujem se tudi kaj bi se v življenju odvilo drugače, če bi namesto smeha in včasih celo spodbujanja takšnega govorjenja, pristopil bolj strogo in sitnaril ob vsaki nepravilno izgovorjeni besedi.

Vedno ko pomislim na to, kako se cela horda strokovnjakov iz ducata različnih panog ukvarja s tem kaj je dobro pri vzgoji otroka in kaj čisto popolnoma mimo, pomislim tudi na to, kako se še par desetletij nazaj na večino teh stvari ni nihče kaj prida oziral.

Še enkrat naj povem, da ne mislim omalovaževati problemov. Govorna napaka, na primer hudo jecljanje, je lahko velika, težko premagljiva ovira v življenju. Po drugi strani pa ne morem pozabiti na otroškega tovariša, ki sva z njim skupaj izdelovala in preizkušala frače, loke in živce starih sosed. Fant je imel pri osmih , devetih letih čisto poseben, samosvoj slovar. Res, še zdaj se mi zdi nenavadno, kako je ta fant »slabo« govoril. Zdaj za univerzitetno izobraženega inženirja sicer ne vem natančno kako izgovarja besede, vendar slutim, da z njimi nima težav. Še nekoliko bolj blizu mi je primer punce, ki je sicer imela dobro izgovorjavo, vendar je v svojem najnežnejšem otroštvu in v svoji bujni domišljiji veliko teh besed uporabljala za najbolj zanimive traparije. Napol samozvana šolska strokovnjakinja je po vseh svojih analizah odsvetovala kakršnokoli nadaljnje šolanje in spomnim se celo šokov, ko je omenjala šolo s prilagojenim programom. Omenjena nergasta deklica danes uči druge izgovarjati besede in za nameček še v tujem jeziku.

Že v uvodu sem omenil, da nisem strokovnjak, vendar neke stvari pa sem v življenju vendarle dojel ali pa vsaj opazil. Med drugim vem tudi, da je bilo v nekem še ne tako davnem času precej otrok, ki so bili »živi in malo nerodni« pa takih, ki »so malo pozabljali in se težko učili« in takšnih, ki so » se držali malo zase!«

Danes takšnih ni več. No, v bistvu jih je še več, vendar nimajo več takšnih bolno preprostih težav. Oni so hiperaktivni, dislektični ali pa nekaj iz spiska diagnoz avtističnega spektra.

Sočustvujem s starši, ki se njihovim otrokom res zgodi kaj takega. Nekatere od teh težav so, vsaj v težjih oblikah hude in spremenijo in otežijo življenje celih družin. Nekatere pa so, bog mi odpusti ta greh, čisto fajn!

Jaz bi se v glavnem, če bi bil še enkrat mladi očka, spet neznansko zabaval, ko bi mi tamala ob obisku otroškega igrišča pokazala na tisto rumeno reč ob peskovniku in rekla:

»Ati, togoban!«

O koncu sveta sem pisal za Platntaf pred več kot desetimi leti. Zadnje čase ta neljubi pojav postaja spet aktualen, saj so apokalipso napovedali Maji za konec letošnjega leta.
Še bolj me je presunila informacija nekega malo posebnega možakarja, ki je pravil, ” Da bo konec sveta! Pa da bo menda kar hudo. se bo tud v naših krajih čutil’ !”

Tekst sem prilimal enak, kot je bil objavljen takrat in nekaj podatkov na koncu je jako neaktualnih. Pa bo že kako!

KONEC SVETA

Bliža se leto 2000. Razen na računalnike ima to zelo velik učinek tudi na ljudi. Posebno nekatere. Zastonj jim pravim, da leto 2000 ni nekakšen naraven termin. Gre zgolj za dogovorjeno štetje let. Če bi se kdo spomnil šteti leta po Marku Twainu, Benitu Mussoliniju ali Elvisu Presleyu bi nam bilo s to evforijo popolnoma prizanešeno. Naravno je, da sonce vzide zjutraj in da je pozimi mraz. Naravno je tudi, da je pozimi dan kratek in da je enkrat mesečno mlaj, (to je takrat, ko se ne vidi lune, vidi pa se nekatere ljudi, ki jim mlaj povzroča, kako naj rečem, vedenjske spremembe), leto 2000 pa je daleč od tega. Kot že rečeno naletim običajno na gluha ušesa . Nekaj časa sem takšne osebke imenoval naivneži, sedaj pa sem vse bolj previden. Vse več se namreč govori o izredno fatalnih stvareh, ki nas čakajo v tem letu . Marsičemu se lahko nasmehnemo, ko pa je govora o tako dokončni zadevi kot je konec sveta, šale niso več na mestu. Tudi satira nima več tistega pravega učinka, še posebno ne, če je nevarno, da bo še pred zaključkom redakcije vse skupaj šlo v nepreklicno maloro.
Da bo enkrat prišlo tudi do konca mi je sicer že dolgo časa jasno. Pa nisem kaj prida dal na to, ko nam je gospod fajmošter majhnim mulčkom trobil, da bomo enkrat polagali račune na sodni dan, bolj se mi zdi, da so pokazatelji okoli nas vse bolj otipljivi. Npr. mamica narava; Na vseh koncih sveta se upira in maha z repom. V poplavah , potresih , požarih in orkanih nam kaže, da je še vedno za malenkost močnejša od nas, da še vedno najde orožje proti naši nečimrnosti in pohlepu. Kjer narava ne dela traparij, poskrbijo za to prebivalci sami. Neusmiljeno se zmikastijo in skoljejo vsak dan vsaj na dveh koncih sveta. V krajih, kjer imamo zaenkrat srečo, da je mir in tudi narava ne besni pretirano pa tudi najdemo kakšen način za priprave na skorajšni konec. Za danes bom zanemaril razne sekte, apokaliptične destrojerje ali rešitelje in tudi sataniste. ( čeprav ne trdim, bognedaj, da so nepomembni ali celo zanemarljivi.) Bolj se bom posvetil nekemu drugemu segmentu, ki sicer pri meni vzbuja več kot le dvom in posmeh, je pa med ljudmi zelo pomemben in priznan. Gre za vedeževalce, astro- in numero-, in bogve kakšne loge še, za izbrane šlogarje in coprnike našega časa. Omenjena gospoda je določila čas za konec sveta letošnji avgust in to s točno določenim datumom vred. Za njihove trditve tako mrgoli argumentov, da človek sploh podvomi v varianto, da bi lahko letošnjo jesen še zalival Martina in njegovo raco. O koncu sveta to poletje je menda imel dosti povedati že sam mojster Nostradamus in njegovi zagovorniki trdijo, da on zlepa ni brcnil v meglo. Kar po vrsti je bojda napovedoval vse pomembne nemarnosti na naši ljubi zemljici in tudi tipe, ki jih bodo zagrešili. Jasno je pogruntal Napoleonove, Hitlerjeve in Stalinove mahinacije. Vedel je kdaj se bo kje skozlal kakšen vulkan in kdaj in kako bo kje kakšna reka prerasla predvidene okvire. Torej moramo tudi mi možakarja jemati vsaj malo resno.
Na šloganje se sam ne spoznam kaj dosti in teh stvari tudi, kot že rečeno, ne cenim posebno. Pravzaprav ravno nasprotno. Dokaj bolno se mi zdi, da ljudem prodajajo prihodnost iz kart in kofetovega zoca, da ugotavljajo kakšne barve cunje naj obešajo nase in kakšna imena naj si dajejo, kje naj ležijo in kako tudi. Posebno so mi zanimivi tipi, ki vse to stuhtajo z nihalom, scepljenim krepelom ali pa kar neposredno s svojimi čutili. Za piko na i pa žrtvi še prodajo npr. dest kil težak apnenčast kamen, ki menda seva pozitivno energijo. Ponavadi tak amulet potem ne seva kaj dosti, ker se je očitno vse pozitivno odžarčilo direktno v šlogarjev žep.
No, čeprav nisem pristaš teh stvari, moram priznati, da je tokrat argumentov na njihovi strani precej. Posebno prepričljiva je nekakšna enotnost teh “strokovnjakov” . Vsi so prepričani , da ni več pomoči. Edino kar mi je dalo upanje, je to, da si niso edini glede načina kako bo vse skupaj šlo po zlu, zato sem tudi jaz zagrabil za to bilko. Opisal vam bom kako si jaz predstavljam zadnji dan. Sicer s svojo varianto the end-a ne bom kaj prida pomagal naši zemljici, bom pa imel motiv , da bom z zanimanjem počakal še teden ali dva. (Če bo potem po moje, bom zadnje sekunde lahko govoril: A sem vam pravil, a ?)
Ker je zadeva predvidena pred petnajstim, bomo po večini vzeli na bankah precejšne potrošniške kredite, izkoristili limite, si sposodili pri frendih in tudi ukradli kakšen milijonček, če bo potrebno. Zelo koristno bo namreč v zadnjih dneh imeti nekaj gotovine. Ljudje si bodo, domnevam, privoščili razna razkošja; potovanja, veseljačenje, mamila in lahkoživa dekleta.Tako bo vse do zadnjega dne. Takrat se bo večina prepustila malodušju v domačem kraju.
Začelo se bo po mojih predvidevanjih v mračnih večernih urah, ko nas bo večina sedela pred oštarijami in srkala pijačo. Stvar bo stekla postopoma. Po opozorilnih tresljajih in nekaj rdečih črtah čez obzorje svetujem, da si vsi naročite najljubšo pijačo in sicer, če je mogoče dvojno merico. Če vas bo več, mirne duše kupite pijačo tudi prijateljem, ne glede na to, da ste morebiti bolj zdrgnjene sorte. Računa ni potrebno zahtevati. Svetujem, da imate pijačo v roki, ker je zelo mogoče, da bodo mize in ostala gostinska oprema v tem stadiju že stale nekoliko postrani. Stvar se bo seveda stopnjevala, kar pomeni, da bo začelo še bolj tresti, grmeti, deževati in goreti. Dež bo nekoliko blažil učinek požara, tako da bomo lahko še nekaj časa mirno sedeli in žlampali pivo. To izgleda sicer še kar milostno, je pa seveda daleč od tega. Šlo bo nedvomno bolj za t.i. psihično mučenje z zavlačevanjem . Podirale se bodo hiše in tovarne. Te zadnje bodo na srečo imele po večini kolektivne dopuste. Ko se bodo začeli nižati Jelenk in ostali okoliški vrhovi, bo stvar že v zaključnem stadiju. Predvidevam, da bo čisto nazadnje zmanjkalo elektrike. To bo tako zaradi tega, da bomo lahko lepo videli kako vse skupaj požira neustavljiva stihija. Posebej bo ta predstava namenjena tistim , ki jim bo v črno temo izginjal največji in najbohotnejši kup.
Nazadnje se bo seveda zamajala tudi vaša mizica in treba bo reči adijo. V tej fazi se bo po mojih predvidevanjih sesulo tudi GSM omrežje. Potem bo sledilo nekaj bumov in treskov in nazadnje čisto majhen pok…….in potem tišina in blažen mir.
Torej nimam o čem več razpredati. Pravzaprav temu ni čisto tako. Če ste namreč dobili v roke novi PLATNTAF, potem so vse prerokbe z Nostradamusovimi vred usekale mimo. In veste, da sem nekoliko pa le slutil, da se bo mogoče tako zasukalo. Da je možen takšen razplet se mi je zazdelo, ko sem malo bolj natančno pomislil na nekatere svari in ljudi. Spomnil sem se gospoda Bill Clintona, papeža in predsednika Grče. Še prej kot vam razložim glede njih pa vam bom opisal eksperiment, ki mi je vlil optimizem.
Poklical sem šlogarico. Eno bolj znanih in bolj cenjenih (beri: dragih). Z damo sem se dogovoril, da mi bo napravila horoskop za vsaj leto dni naprej. Že to se mi je zdelo malo sumljivo. Če namreč po sredini avgusta ne bo več ne mene, ne nje, ne zemlje , ki jo tlačiva, kako naj mi napoveduje bodočnost. Večino ostalih dvomov pa sem izgubil, ko se je gospa strinjala, da ji bom usluge plačal po petnajstem in to še na tri čeke.
Povprašal sem jo, kako si predstavlja vse skupaj glede na skorajšno katastrofo, ki jo menda tudi sama napoveduje, kaj ji bodo moji čeki in kje misli voditi posle v času po usodnem avgustovskem dnevu. Njenega nespretnega izmotavanja nisem do konca poslušal.
Z zgoraj omenjenimi tipi je pa tako: Clinton je v Ljubljani z nepopisnim žarom govoril o bodočnosti Slovenije. Rad bi sicer vedel, če je Billy naslednji dan še vedel v kateri deželi je bil na obisku, to pa še ne pomeni , da lahko njegovo izvajanje ignoriramo, kje pa! Potem je tu papež. Bolehni gospod Woytila planira obisk Slovenije in beatifikacijo škofa Slomška in to vse skupaj precej po strašnem datumu. Menda bo on pa že vedel (ali pa vsaj njegov šef ) !
Kar se tiče pomembnejših vodilnih mož nam potem ostane še predsednik Grče s pripadajočim sekretarjem. Gospoda sta skupaj s t.i. odborom splanirala v septembru Grčarijado. Ta dva sta zadevo pa ja dobro pretuhtala!!
Dare

Način obravnave »problemov« , ki ga srečujem na blogih me zelo pogosto spominja na Mujota. Naj kar takoj povem, da mu sploh ni tako ime. Dosti drugače pa tudi ne. Vsekakor čisto fajn dec. Družaben in v nekih segmentih jako svobodnih nazorov. To da je z nevidno popkovino nerazdružno povezan z neko drugo, svojo kulturo pa tudi ni slaba stvar. Vsaj nujno slaba ne.

Če se vrnem na analitike in borce za svoj prav. Zase sem kar pogosto opazil, da ne spadam posebno dobro mednje. Ti ljudje imajo po večini svoje stališče zabetonirano, armirano in vsidrano tako, da nima niti najmanjše možnosti, da bi se kdaj kamorkoli premaknilo. Meni se pa pogosto zgodi, da zaradi pametnega argumenta ali zaradi okoliščin spremenim mnenje. Kaj je razlog da je tako, tega nimam čisto razčiščenega. Se pa nagibam k tezi, da se pustim prepričati zato, ker imam od najbolj zadrtih skrajnežev neke za malenkost drugačne kriterije.

Zadnje čase veliko prostora na spletu pa tudi v drugih medijih zaseda neskončna vedno ista in enaka debata o nekem zakonu, ki naj bi urejal družino. Prej, kot bom napisal, kaj si o vsem skupaj mislim, je najbolje da kar mirno priznam, da nisem popolnoma za roko v ogenj sto na uro prepričan, kaj je zaprmej najbolje za bodočnost slovenske družine. Seveda lahko tukaj govorim na splošno, statistično, počez. Vedno bodo obstajale posamezne zgodbe, ki bodo govorile v prid takšni ali drugačni odločitvi. In skladno s to svojo nepopolno gotovostjo tudi ne bi upal prav zlahka, če bi imel to moč, sprejeti eksaktnih odločitev.Vendar pa je naša okolica prepredena s točno takšnimi mnenji. Ljudje preprosto vedo kaj je prav.

Torej, predvsem sem prepričan, da je treba imeti res trdne argumente, kadar je govora o tem, da urejamo, omejujemo, reguliramo življenje soljudi. In lahko vam povem, da sem kljub svoji laičnosti prepričan, da na primer ni argument parola na plakatu SAMO DRUŽINSKI ZAKON ZAGOTAVLJA SREČNO DRUŽINO!
Ne, to je vse drugo, samo argument ne. To je način, kako zaobiti pojasnjevanje, dokazovanje in kakršnokoli inteligentno debato. To je način, kako brez nadalnjega obsoditi »tiste tadruge«, da so slabi. Ta gospoda se namreč zaveda, da jim namreč preti v tem kontekstu huda grožnja. Lahko bi namreč izpadli slabi sami.
Lahko bi se izkazalo, da trikrat tedensko pijan dec, oklofuta mulca, ki mimogrede zanj ne ve v kateri razred oš hodi, namesto da bi mu pomagal rešiti nalogo iz matematike. In to bi lahko ocenili kot slabo. Ampak ne! Dec ima sicer kakšno slabo lastnost, ampak je pa bel. Slabi pa so tačrni!

In ravno to je tisto, kar mi je dal misliti Mujo. Ogroženost. Strah! Pa čeprav na zunaj zadeva deluje tako moško, borbeno in neizprosno. Tisti dan se je še posebno hvalil s svojimi dogodivščinami. V žaru pogovora se je ojunačil ali celo spozabil eden od obšankarskih poslušalcev in deca vprašal:
»Kaj pa če bi ti tvojo dobil z drugim!???«
»Odmah bi je ubio!!« je odgovoril brez ene edine sekunde razmisleka. Odgovor je že sam po sebi nekoliko grozljiv. Še toliko bolj pa, ker mislim da ni niti trohice dvoma, da res tako misli in da bi res tako storil.
Tako mu veleva, po njegovem, njegova čast in tradicija.

Ravno v tem kontekstu pa sem izkoristil trenutek zatišja in si dovolil obelodaniti neko svojo dilemo.
Vprašal sem ga, če se mu zdi, da je večji uspeh obdržati svojo žensko kar tako …. ali zato , ker se mora v primeru, da te je, potem ko se zrediš, poleniš, zapiješ, spolno usahneš, do vrh glave sita …. bati za svoje življenje !??

Gledal me je nekaj dolgih turobno tihotnih sekund, potem pa brez odgovora, celo lahko rečemo, kot da nesmiselnega vprašanja sploh ne bi bilo, nadaljeval svoje besedičenje s pripadajočim nazdravljanjem in naročanjem nove pijače vred. Da me ni razumel je zelo verjetna in celo ne najslabša varianta. Slabša je tista, da si ni upal razumeti. Tam izza svojih vsajenih načel je ranljiv. Tako kot kdo drug!

Zagotovo se je večini v tem našem virtualnem svetu kdaj zgodilo, da je bil žrtev hude kritike zaradi svoje drže, zaradi svojih načel. Še najpogosteje zaradi tega, ker ni bil dovolj radikalen, dovolj pokončen v svojih stališčih. Namesto pričakovane debate o nekem problemu so bile takrat na vrsti zmerljivke o mehkužnosti, skrivanju v čredi in predvsem nesamostojnosti. Jaz sem takšne stvari kdaj vzel na znanje, kdaj sem premislil o vsem povedanem, počasi pa sem začel razmišljati tudi to, kdo za vraga je človek na drugi strani, ki mi bere te levite?
Očitno ima zelo trden sistem vrednot, očitno se je pripravljen za svoje ideje boriti z viharji in točo. Pa, a je res očitno!?
Ali ni slučajno na drugi strani kakšen pomehkužen zapečkar, ki si s tem, da nas tako provocira krajša čas. Ali ni mogoče to sredovječna babnica, ki ne najde drugega dela, kot da se naslaja ob tem, hkrati pa nima poguma zapustiti svojega naslonjača in odriniti iz svojega zakurjenega brloga?!
Koliko od vseh teh neizprosnih borcev, bi zdržalo dva dni brez trgovine. Koliko bi se jih nemudoma polulalo v hlače, če bi zvedeli strašno novico, da kakšen dan ne bo štroma!??
Seveda tega ne morem vedeti, vem pa da je na tak način, tako varno skrit in zaščiten zelo lahko biti junak. Pa s to ugotovitvijo vem, da ne odkrivam ničesar novega. Lahko pa vam povem zakaj sem začel o tem razmišljati. Zaradi Nje!
To je res prava borka. Fenomen totalen. Ko je pred desetimi leti zapustila vse blagodejnosti civilizacije niso niti najboljši poznavalci pomislili, da lahko preživi v krutem svetu. Ko se je naselila na osojni skalnati strani moje Fare, si je v dolgi več mesečni zimi zbila možnost preživetja še za nekaj stopenj navzdol. Vendar ona je še vedno tam. Na Faro in na vse, ki mislijo kako so nepogrešljivi, pomembni, samostojni in pametni gleda preprosto … zviška. Tako zelo nad vsem tem je, da tega ni moč povedati z navadnimi besedami.
To so dojeli tudi nekateri njeni rojaki in so hoteli njen lik upodobiti v grbih in simbolih. Pri tem se je kakopak zataknilo, saj so se pojavila neprimerna namigovanja, da bi moralo biti na grbih in zastavah več pripadnic njenega rodu. Vendar ona se za to ni menila. Slava in čast sta ji že od nekdaj deveta briga.
Ona preprosto kljubuje. Mrazu, zimi, času! Kljubuje stereotipom in predsodkom. Ni ji mar za to, da se je neizobražena, neizkušena znašla pred vsemi izzivi resničnosti. Ona iz vseh težav pride kot zmagovalka.

Prfarska koza. Vsaka ti čast. Alativera!

Na blogu sem prvič voščil in zaželel vse čim lepše in čim boljše vsem daleč naokoli, pred petimi leti. To je bilo čisto enostavno. Saj poznate. Sreče in zdravja pa take kar se le da univerzalne stvari, ki pač morajo pasti na plodna tla. Naslednje leto sem zadevo že moral vsaj malo drugače zastaviti. In naslednje spet in tako naprej.
In kaj zdaj po petih letih!? Kako bi vam voščil na nek izviren, ne že stokrat ponovljen način?!

Seveda, da ne bo pomote, še vedno vsem želim sreče in zdravja. Tistim, ki počnejo dobre in prijazne stvari ga želim zato, da bodo lahko svoje delo nadaljevali, tistim ki tu okoli otresajo svojo sitnost pa zato , da bodo zmogli enkrat usmeriti svojo energijo v pravo smer.

Še najbolj od vseh pa mi je dal misliti možakar v oštariji. V bistvu eden od mnogih podobnih. Eden od milijona njemu enakih.
»Porkaduš!« je rekel » kako je šlo to leto naglo mim!«

Viš hudiča, sem si mislil, pa res! Zaradi tega, ker bi si model lahko mislil, da ga malo zezam, nisem hotel povedati modrosti, ki sem jo izumil ravno za take trenutke. Ponavadi namreč zavračam jamranje o tem, »kako le čas beži!« Moj izrek pa se glasi:

»Ni toliko važno kako hitro je leto minilo, kot pa to koliko si v tem času naredil in doživel!«

Tukaj bi seveda z veseljem naštel kaj sem jaz doživel. Spet bi našteval uspehe najinih otrok, govoril bi o vnučkih, kako smo se s kolegi šli kulturo, muziko in podobne reči. Zagotovo bi tudi ugotovil, da s tem koliko sem v tem letu naredil nisem niti slučajno zadovoljen. Ampak to so vse poglavja drugih zgodb. Predolgih za čisto navadno novoletno voščilo.

Torej, dragi blogerski kolegi, ljubitelji kulturnega ustvarjanja, bralci, komentatorji in naključni mimoidoči.

ŽELIM VAM IN NAM … DA NE BI ČEZ ENO LETO OB KAKŠNEM ŠANKU JAMRALI, DA JE LETO 2012 MINILO, HKRATI PA O TEM LETU NE BI IMELI ČESA POVEDATI!

srečno! Dare

Če si človek ni ravno na »ti« z religijo, še manj pa si je blizu s cerkveno ustanovo, mislim s tisto, ki je najbolj močna v naši okolici, potem je mogoče malo čudno, da si zaželi nekaj povedati ravno o božiču. Pa vendar, razmišljal sem danes ravno o tem. Odmislil sem čisto vse povezave s prepričanji in načeli, pozabil sem na božičke s kokakolo in se preselil s svojimi mislimi v nek čisto drugačen svet.

Tam v tistem času je bil božič čisto navaden dan. Hja, menda je bila komanda takšna, da je moral biti to dan, ki se ni smel razlikovati od drugih. Po radiu niso šestdesetkrat v enem dnevu zvončkljali džingl belsi in ni se vsaka druga pesem imenovala meri krismis. Še najmanj mogoče in pravzaprav docela nevejetno je bilo, da bi na radiu ali televiziji slišali sveto noč. Enkrat sem slišal sosedo, ki je napol šepetaje razlagala svoji opravljivo informativni babji družbi, da je kasno zvečer slišala sveto noč na neki radijski postaji. Mislim, da je bilo govora o radiu Luksemburg.
»Vam povem!« je povedala« prav lepa je bila!«
V njenih besedah je bilo čutiti nekakšen pokroviteljsko spravljiv poudarek. Kot bi gospa hotela , mimogrede soseda ni hodila v cerkev, pokazati strpen, prijazen pogled na te stvari in dopustiti, da se tafarovškim pa le dovoli, vsaj enkrat na leto, da jim po radiu zagodejo eno njihovo.
Na vsak način, bilo je že iz same debate in iz pogledov, ki so švigali levo in desno, kot bi hoteli preveriti, če je zrak čist, slutiti, da je bila tista sveta noč pa res ena resna in delikatna zadeva.

Kraj tudi ni bil okrašen s petintrideset kilometri kitajskih lučk, lampijonov in napisov razpetih čez cesto. Ne, kje pa! Tisti boren okit, ki si ga je krajevna takrat privoščila, ni prišel v poštev za ta dan. Šele dan po božiču so delavci na placu postavili smreko in nanjo obesili par papirnatih okraskov.
Na televiziji ni bilo ničesar kar bi vsaj malo nakazovalo na praznik. Na edinem programu so črnobeli deci blebetali svoj vsakodnevni tralala o revoluciji, delavskem samoupravljanju in podobni dolgočasni šari. Niti sluha o rdečih, bradatih možicih in Rudolfu s svetlečim nosom.
Seveda tudi ni bilo misliti, da bi bil takrat božič dela prost dan. Lepo so naši tastari vstali ob petih in odšli na šiht. Otroci pa v šolske klopi. Nekateri, tisti najbolj korajžni in vzdržljivi, so šli opolnoči v cerkev in so potem zjutraj zehali v šoli kot konji. Mislim, tisti ta nilski.
Včasih je kakšen od njih dobil zaradi tiste polnočnice tudi ukor ali opomin. No, pa je vendarle na tistem ukoru pisalo, da je to zato, ker je tako pozno hodil po Fari. Bili so pa takšni primeri bolj redki. Zagrizen šolnik je pač na tak način ponagajal otroku, ki ga je imel že tako ali tako na piki, zraven pa je še malo potešil svojo ozkogledo prepričanje.

In tako je oblast ukrotila božičnega duha. Iz praznika je naredila sivo sredo, ki je bilo takšnih vsako leto cel kup.
No, vsaj mislili so menda veljaki, da je tako. V resnici pa so tovariši božič le nagnali s puste ulice in ga spravili na toplo, v hiše, med ljudi. Otroci in stare mame so tam čakali nanj. Strogi očetje so zanj naredili prijaznejše obraze in mamice so ga pričakale z orehovo potico.

Pa v bajtah tudi ni bilo posebne okrasitve in bleščave. Smrečica v kotu je bila v bistvu vse . Na njej so viseli raznobarvni balončki in ata je vsake toliko za nekaj minut prižgal lučke. Spomnim se, da jih je svetilo le osem ali devet. Teta jih je kupila stari Gorici in so bile drage kot žafran.
»V katoliški drogeriji!«! je poudarjala. Tisto je morala biti neka fensi štacuna, saj so imeli polno takšnih finih reči, ki pa so bile kar po vrsti drage kot hudič! Pa katoliško gor ali dol. Bogve če je natančno vedela koliko dni ali tednov je klekljala za tistih par pisanih lučk. Ja, smrečica je bila jako važna. Treba je tudi vedeti, da je bila smrečica v resnici božično drevesce. Pri sosedu so imeli čisto podobno, vendar se je tam reklo »novoletna jelka«! Vendar pa, to je treba omeniti, mi smo imeli pod njo seveda jaslice. Pred hlevčkom, kjer sta bik in osel merkala malega Đizusa je v majhnem glažku gorel žegnani ogenj in vse je dišalo po prazničnem večeru. Aja, in večerja je bila takrat dobra. Pa se ne spomnim prav natančno kaj je mama dala ponavadi na mizo. Verjetno pohane zrezke in skledo pireja. In potico na koncu. Dišečo in voljno.

Za poseben praznični vonj pa je spet poskrbela predvsem teta Angela. To je bilo pa zares njenih pet minut. V plehnato smetišnico je iz peči nagrebla malo žerjavice, nanjo položila suho oljčno vejico in majhen kristal kadila. Tisto reč je kupila, kakopak, v katoliški štacuni. Zadišalo je na prav poseben način. Potem je v spremstvu cele družine, razen atija, ki je sedel v dnevni sobi in namesto mire kadil filter jugoslavija ter nekaj mrmral sam pri sebi, začela svoj ritual s procesijo po hiši. S tisto rečjo, ki se je cvrla na žerjavici smo vstopili v vsako sobo v bajti posebej. Tam je teta Angela na hitro odžebrala nekaj verzov molitve. Poleg ustaljenih molitev pa je imela naštudirane tudi čisto svoje uroke, ki so s svojim zločestim zvenom in zame skrivnostnim pomenom zagotovo obvarovali vsako kamro, hodnik in sekret pred vsem hudim za vsaj eno leto naprej.

Ko so bili opravljeni vsi obredi nas je otroke kdaj pa kdaj še malo silila , da zmolimo kakšen krajši komad a je ponavadi kmalu obupala. Tudi s petjem nismo ravno razturali. No kakšno smo le spravili skupaj, teta Angela pa je takrat ponosno opalila svoj cvileči solo.

Večer se je končal z igranjem. Pod smrekico je bilo vedno kakšno darilo z družabno igro. Pa magari človek ne jezi se! Premetavali smo takrat dve ali tri ure tisto kocko in bilo je zabavno! Zelo! Toplo je bilo in mirno. Toplota, ki je polnila hišo mi je še dolgo pozneje ostala v spominu. Iz majhni peči čisto blizu naših glav, je dišala po bukovem lesu in nas objemala s prijazno mirnostjo.

In danes? Božič je danes pisan in glasen. Nanj so obesili vse česar takrat ni imel. Ves ta okit in pomp so podeseterili in napihnili . Prodali so ljudem stokrat po tistih osem lučk in iz vseh zvočnikov hkrati vojska grl drdra svoje svete noči. Zkozi okna, ki so takrat kazala le pusto in temno zimo, sili v hiše cela gora navlake, ki bo naslednji dan polnila smetnjak.

Ja, čudno je, da grešnik kot sem, razmišlja o ničemer drugem kot ravno o božiču. Ja, pa ravno to mi bezlja po možganih. Ima me, da bi poiskal tisto plehnato smetišnico! Ne, ne, pa tega ne bom storil. Pa saj niti žerjavice nimam odkar me grejejo položnice. Bom pa naredil nekaj drugega. Pridružil se bom svojim puncam doma pred tevejem. Tam bodo sigurno prikazovali družinski film, ki je verjetno zmagal na vseameriškem prvenstvu v patetiki. Pogasili bomo odvečne luči in pustili goreti samo tiste na smreki. In spustili bomo žaluzije. Čisto dol!

Zadnje čase v debatah, tako gostilniških, šihtnih in internetnih prevladuje politika. Tudi če to ni namen druženja in kakšen od udeležencev na začetku celi odločno zatrdi, da »danes o teh stvareh pa ne bomo govorili« , besede slejkoprej nanesejo na to. Tudi mene je nekajkrat še kar močno potegnilo notri. Tako v komentiranje, analiziranje, kot tudi v pravo neskončno zgodbo o pritlehnem dogajanju in temačnih zarotah.
Trdim tudi, da debata o politiki, če je vsaj za silo pametna, ni nič slabega. Vseeno pa moram kdaj pa kdaj pritrditi ugotovitvam, da se ne splača, da ni vredno, da ne moremo nič storiti. Pritrditev, ki je malo resnica, malo vdaja, malo pa ugotovitev, ki zelo blagodejno deluje na ljubi mir.

Še najbolj pa se nam pokaže ničvrednost in beda tega segmenta življenja takrat, ko se ukvarjamo s kakšno lepšo veliko bolj dragoceno rečjo. To je lahko marsikaj. Lahko se ukvarjamo z rekreacijo. Lahko kakšno nedeljsko jutro pobegnemo vlažni dolinski megli in jo gremo pogledat kako zgleda z vrha in kako drugačen zrak je tam zgoraj.

Lahko nam popestrijo konec tedna obiski otrok in veselje ob vsem kar so se v zadnjih dneh naučili vnuki. Novih, čisto samo njihovih besed in neponovljivih kretenj in navihanih grimas.

Lahko pa se ukvarjamo s kulturo. Kultura je, če spremljamo zadevo v medijih, tudi precej prepletena s politiko. Politika odloča kaj bomo davkoplačevalci plačali. Koliko baletnih ansamblov bo dobivalo plačo iz proračuna in koliko izidov knjig bo sofinanciralo kulturno ministrstvo. Tako tudi kdaj pa kdaj kakšna skupina umetnikov protestira pred svojimi dvoranami ali pa nekaj pisateljev izstopi iz pen kluba.

Jaz sebe ne morem označiti kot strašansko kulturnega človeka. Pravzaprav moram priznati, da je na nek način ravno nasprotno. Nikoli v življenju, na primer, še nisem poslušal opere. V živo! Cankarjev dom sem videl od znotraj samo enkrat, na ogledu s svojimi sošolci. Od vse kulture sem bil takrat deležen samo slik, ki so bile razstavljene v preddverju, v Galussovi dvorani pa je majster uglaševal čembalo.

Vendar pa se mi je zadnja leta začela dogajati kultura na nekem čisto drugem nivoju. Verjetno gre za malo nižjo stopnico, ki pa ima krasno lastnost, da ni tako zelo podrejena uradnim institucijam. Zelo malo stane in cunje, ki jih kupujem v svojem osebnem butiku z imenom MANA za te dejavnosti čisto ustrezajo.

Sicer za naše recitale, branja in gostovanja vedno pravim, da morajo biti količinsko zelo zmerna. To pomeni, da kljub temu, da sem začutil v tem veliko veselja, nimam nobene želje vsak teden ali štirinajst dni kje prebirati svoje, včasih zaradi scenarija celo ene in iste zgodbice. Kljub temu ali pa zato, ker je bilo dogajanje precej raznoliko, lahko za letošnji december rečem, da sem z njim res zadovoljen.

Začeli smo z RIS om in z gostovanjem v Kobaridu.Tam smo nastopili s svojo predstavo, ki smo z njo lani premierno nastopili v Antonijevem rovu, turističnemu delu idrijskega rudnika in ki ima za rdečo nit in glavno témo idrijske rudarje. Naslednja naša zadeva je bila predstava v Šebreljah. Kolegica Ivana Gantar, ki je skupaj s svojo vnukinjo vodila program, je napisala scenarij, poleg idrijskih literatov pa so nastopili še pevska skupina Vedrina, šebreljenski otroci, glasbeni duet in predtsva je maksimalno uspela.
Poleg naših nastopov pa mi posebno veselje pomenijo prireditve, ki jih kar pridno organizira idrijska knjižnica ali klub idrijskih študentov. Gre za predstavitve avtorjev novonastalih knjig ali pa gostovanja znanih umetnikov kar tako.
Prvi v vrsti je bil profesor Kavčič, ki je predstavil knjgo o J. Mraku, idrijskemu Leonardu da Vinciju. Knjiga sicer ni leposlovna, ima pa zagotovo v svojem žanru in posebno za Idrijo neznansko veliko vrednost, predvsem pa je nedvomno visoko strokovno in natančno napisana in opremljena.
Bolj literarna, predvsem pa krasna, profesionalno izvedena predstava je bil nastop igralke Saše Pavček. Ne vem več točno ob kakšni priložnosti, nekaj v zvezi z nekakšnim bralnim tekmovanjem, so predstavo organizirali, vendar zlahka trdim, da je bilo to nekaj najlepšega, kar sem v glede kulture in umetnosti doživel. V zadnjih časih ali nasploh! In če bi mi kdo pred dvajsetimi leti rekel, da bom kdaj eno uro skupaj poslušal poezijo ob glasbeni spremljavi … in da bom ob tem navdušen!?!

Prejšnjo soboto sem zaradi svoje komajkaj kulturne muzike zamudil Gorana Vojinovića. Not good! No pa drugič-
Zato pa sem sinoči prisostvoval nečemu, kar sem res z veseljem pričakoval. S svojo novo knjigo se je predstavil Tomaž Kosmač. Knjige sicer še nisem cele prebral, vendar sem ob prebranem dojel, da je stvar res »taprava«. Seveda spet gre za jasno, iskreno in učinkovito pripoved. In prav takšni so pisateljevi odgovori in ugotovitve na intervjuju. Da sva se z avtorjem in njegovo boemsko družbo dobila pozneje na akademski debati v kavarni pa tudi ni kar tako nekaj.

link

No, kaj naj rečem. Tako je to z mano. Včasih sem nogometni navijač, drugič zaigram kakšno narodnozabavno polko in danes zvečer grem na Parni valjak. Kljub tem mojim aktivnostim pa najdem veliko lepega tudi v kulturi in se veselim teh dogodkov. Na našem nivoju in včasih v zelo majhnem krogu ljudi. Največkrat brez politike in mučnih debat, po drugi strani pa z vsaj minimalnim zavedanjem, da je tudi to droben boj za nekaj dobrega, za lepo slovensko besedo in prave stvari nasploh.

Dejstvo je, da sem se zadnje čase malo ustrašil za svojo podobo. Za svoj imidž bi mogoče lahko rekel. Na dogodke, na trditve, na komentarje sem reagiral tako, kot sem pač razmišljal. Moje razmišljanje, o tem ni da bi govoril, nikakor ne uspeva vedno biti vedno umirjeno. Pogosto rečem pač kar mislim tisti trenutek. To se dogaja zato, ker sem pač po naravi »premalo« preračunljiv, še bolj pa zato, ker naivno pričakujem, da tudi za besedami drugih ljudi ni nekaj čisto tretjega in vse izrečeno ni samo krinka ali v skrajnih primerih celo šifra za druge pomene.

Najslabše kar se človeku lahko zgodi, če se kakorkoli poskuša vtikati v debate o politiki in ostalih fatalnih področjih, je to, da vedno da vsem prav. To je še celo slabše, kot če se z vsemi kregaš. Še veliko bolj verjetno je, da te v kratkem času ne bo nihče več povohal. In ravno nekaj podobnega se meni vsaj navidezno občasno pripeti.
Tega je po mojem krivo razmišljanje ljudi, ki resnico delijo na dva dela. Ena polovica je njihovo lastno razmišljanje, druga pa butasto, bolno maloumje, malodane smrtni greh.

Jaz se sicer nikoli nisem zavestno trudil iskati svetlih točk tako v eni kot v drugi polovici, vendar se mi to preprosto dogaja. In potem se moram za to zagovarjati. Naj vam kar podam nekaj vsaj malo podobnega praktičnemu primeru.

Postal sem na primer v istem dnevu tisti, ki zagovarja priseljenske delavce in tisti, ki je zagrizen nacionalist. Naj pojasnim. Z delavci iz Makedonije, Bolgarije, Bosne itd. imam kar precej opravka. Njihova situacija mi narekuje, da sem do njih prijazen in spoštljiv. V to nezavidljivo stanje so porinjeni zaradi neznosne stiske v svojih državah in nesposobnosti njihovih voditeljev in gospodarstvenikov. Možakarji srednjih let, ki so razočarani morali zapustiti svoje družine in oditi na šiht tisoč kilometrov daleč, da nekako rešujejo zadeve, res ne morejo biti predmet mojega zaničevanja. Nasprotno. Med sabo se razumemo, skupaj gremo na kavo in po potrebi se menimo v kakšnem od tujih jezikov.

Vendar pa sem si vseeno dovolil kdaj še kar negativno reagirati, će se je na kakšnem bolj ali manj pomembnem mestu pojavil človek tujih korenin. Včasih na šihtu po tretji uri, ko se na val 202 javljajo borzniki ali direktorji bank s srbskimi priimki ali pa ko kakšen tak postane premier. Tu se seveda kar samo po sebi ponuja očitno dejstvo, da sem strpen do siromakov, živcirajo pa me uspešni posamezniki. Ni res. Živcirajo me Slovenci, z mano vred, ki izpuščamo iz rok odgovornost in odločanje. In živcira me dejstvo, da o tem po mnenju neznansko strpnega neskončno odprtega dela Slovencev niti ne bi smel imeti nobenega pomisleka.

Sploh ne vem, če se to sme, ampak omenil bi še besede starejšega gospoda, upokojenega profesorja, ki z njim včasih par minut podebatirava, ki je rekel, da brez nekega vsaj mininimalnega, zdravega narodnjaštva ne bomo mogli obstati. Da ne omenjam strašnih besed Borisa Pahorja, ki je podvomil, če je pametno v jezikovno in narodnostno najbolj občutljivem okolju za župana postavljati Afričana z zelo pomankljivim znanjem Slovenščine. V trenutku je iz ambasadorja Slovenske besede postal zaničevanja vreden, dementen nestrpnež. Bog se ga usmili! Po vsem tem si niti ne upam povedat, da sem bil prijetno presenečen nad knjigo »Čefurji raus!« Presenetljivo lepa, čustvena zgodba, povedana z za fužinsko okolje mojstrskim jezikom. Če pa takšna knjiga postane v enem letu bestseler in referenca za dobro SLOVENSKO knjigo, pa si tudi jemljem pravico, da se sprašujem nekaj stvari!

In ravno tako me včasih zaniha med leve in včasih med desne primerke. In vsaj dokler je govora o ideji, o vodilih, o namenih, ni težko pritrditi niti zagovorniku ene niti pristašu druge strani. Eden zagovarja tradicijo, načelnost, osebno lastnino, stare vrednote, drugi napredek, odprtost za vse novo in takšne lepo zveneče stvari. Vendar potem, ko se vse to prelije v nekakšno resničnost dobi čisto druge oblike. Tradicionalne vrednote s svojo nostalgično noto vred se zlorabijo glede na dnevno ceno, glede na to koliko se da iz njih tisti dan potegniti. Napredek, odprtost in svoboda pa so tudi žrtve istih pojavov. Poleg tega pa na svoji poti, kjer rušijo vse okoli sebe, vse bolj postajajo last peščice ljudi, ki je tak razvoj načrtovala davno pred takšnim neizbežnim razvojem dogodkov. Eno ali drugo pa masa zbije na nepojmljivo nizek imenovalec, ki ne potrebuje več idej in načel. Samo še parolo in opozarjanje pred smrtnim grehom, pred demonom, ki v svoji plešasti mračni ali sivolasi solznooki pojavi opravlja svoje poslanstvo vedno in za zmeraj.

Zato prosim za razumevanje. Sem preprost človek, ki mi ni dano razumeti globjih zakonitosti tega sveta. Vse pogosteje se mi tudi zdi, da to razumevanje ni potrebno. Imam druge skrbi. Zaenkrat se sicer bojim samo to, da mi zmoči noge, vendar že v kratkem me lahko zalije celega, vse do sapnika in me utopi. Tako stojim na slemenu neke bajte, ki škriplje pod mano in se vegasto nagiba zdaj v eno zdaj v drugo stran. V svojem strahu niti ne pomislim več ali je to moj dom, ali je to moja fabrika. Le še ravnotežeje lovim. Vseh ki plujejo levo ali desno od mene nimam več časa niti pogledat. Pa tudi oni se ne brigajo zame. Bistveno je samo, da voda ne bi naraščala več!