dare.likar@siol.net

Ah, medo!

20.11.2017 · Brez komentarjev

Zase ne vem prav dobro, kdaj sem se uspel v življenju kaj prida naučiti. Nimam s tem v mislih življenjskih izkušenj in modrosti. Čisto tako sem mislil, podatkov, znanj, vsega kar te dela široko, razgledano osebo. No, nekaj sem se že, kaj prida globoko pa nisem prodrl. Res da včasih razturam v kvizu triviador, celo v tujem jeziku, ampak velikokrat me pa tudi kakšna mona razsuje v nulo. Pa pustimo to zaenkrat.

Zagotovo nekaj tudi vem in znam. Ne vem čisto natančno kaj in kako, ampak nekaj že. Vem na primer, da je nekoč davno živel tip z imenom Sokrat, ki je gladko priznal »da nič ne ve«! Resda je tip, da je nekoliko ublažil svojo drastično ugotovitev, bolj potiho dodal še to, »da drugi pa še tega ne vedo, da nič ne vedo!« ampak vseeno mu je treba priznati, da se je nadvse skromno spustil na zelo trdna tla. Še ena od maloštevilnih filozofskih modrih dognanj, ki mi je ostalo v spominu in je delo enega naših rojakov, mi daje nekaj malega upanja, da moj kompjuter pa le ni čisto popolnoma prazen. Gre za teorijo krogov. Dec je potuhtal, da ima človek na začetku dva kroga. Eden je krog znanja, drugi pa krog neznanja, nevednosti. Potem se človek nauči nekaj stvari. Takrat se krog znanja poveča. Prav tako se poveča tudi drugi, ta butasti krog. Ampak glej zlomka, ta se poveča veliko bolj, kot tisti ta prvi. In tako to traja v nedogled. Ko si z muko nekoliko povečamo znanje in vedenje, se nam drugi krog napihne v neizmerne dimenzije.

Jaz se sicer v kakšnih filozofskih teorijah in resnicah ne drznem iskati. Vseeno pa sem definitivno lastnik ogromnega kroga številka dve! Zadnje čase sem se v njem celo popolnoma ustalil. Mislim, da bi moral počasi prijaviti novo stalno prebivališče. Namesto Sv. Barbare 8, bi mi v osebno napisal Krog št. 2 . Prvič, ko bom kaj skakal po upravni enoti Idrija, bom pobaral uslužbenko, če je mogoče to urediti.

O čem vse ne vem prav popolnoma ničesar in česa vse niti slučajno ne razumem, se mi zdi, da skoraj nima smisla razpredati. Kam bi to sploh lahko peljalo. Ljudje morajo govoriti in pisati o stvareh, ki o njih vse vedo in jih razumejo tako dobro, da lahko poučijo druge. Ali pa jim vsaj dajo misliti. S tem, kako ti nekih problemov nikakor ne uspe dojeti, s tem pa res ne moreš pomagati nikomur. Anedares?

No, pa eno stvar bi pa vseeno izpostavil, čeprav zaradi mojega že omenjenega neznanja z mojim nakladanjem ne boste kaj prida na boljšem. Nič kaj zelo se, na primer ne spoznam na medvede. Dobro, vem, da je to v pravljicah, risankah in slikanicah ljubko bitje z okroglimi ušeski in igrivimi očmi. Tako zelo je mil in prijazen, da ga v pomanjšanih, mehkih, toplih oblikah polagajo v posteljice majhnim otrokom, da slednji z njim v objemu lažje utonejo v globoke sanje.

V resnici medo seveda ni tako prijazen. Domnevam, da si tega niti ne more privoščiti, saj prijaznost v krutem resničnem svetu ne pride dobro skozi. Tam zunaj je medved pravi grobijan. Sicer pa, kakšen pa naj bi bil s svojimi kilami in dvometrsko postavo? V svoji osnovi je nekakšen vsežer. Poje veliko rastlinske hrane, ne brani pa se tudi bolj mesnatih specialitet. Domnevam, da glede gastronomije niti nima zelo hudih kriterijev, saj s slastjo pospravi tudi še tako gnilo mrhovino. Vsled vsega tega domnevam, čeprav je to verjetno zelo nepomembno, da mu stalno močno smrdi iz ust!

Vendar pa vse te njegove, v naših očeh nekoliko manj simpatične lastnosti niso nikakršen problem dokler jih prakticira nekje v svojem lastnem okolju, tam kjer je njegov tradicionalni dom. Ker pa smo mu ljudje s svojimi kapricami, kot so ceste, tiri, daljnovodi in podobno, nekoliko okrnili medvedjo domovino, obvezno nastane neskladje med našimi civiliziranimi na (raz)vadami in njegovimi primitivnimi manirami. Ko to stanje postane bolj razširjeno, takrat minister s svojimi svetovalci izračuna koliko je preveč teh kosmatih nerodnežev, število javi na jagrsko komando in eko! Pok, pok in zadeva je rešena.

Seveda ne! Niti slučajno ni tako enostavno. Takrat namreč, ko mediji objavijo koliko teh neskladij bo treba odstreliti, takrat se začne debata. Ma kaj debata. Boj. Na eni strani ljudje, ki jim medvedi rogovilijo po dvorišču, koljejo ovce, obračajo kontejnerje s smetmi in razdirajo čebelnjake in na drugi strani ljubitelji narave iz najbolj urbanih središč, ki to regulacijo primerjajo z epohalnimi pokoli iz zgodovine, jo poimenujejo nizkotno morijo brez primere in še vse drugo kar jim zločestega pade na pamet. V glavnem, zgleda tako ultra dramatično, da smo po nekaj dneh kar presenečeni, ko vse skupaj potihne in svet teče dalje.

Jaz pa, če že trdim, da nimam pojma, sem še veliko bolj kot zaradi problema z nekaj sto kosmatimi zverinami, presenečen, ko se svet ustavi pri eni sami. Tristo medvedov, kakor se že domače sliši, ni posebno zanimivo za vrlo politiko slovensko. Ne, oni si izberejo enega. Velikega, močnega, lepega. Dajo mu ime. Medo na primer. Tako ga literarno poosebijo, da v nekaj dneh zleze pod kožo slehernemu prebivalcu dežele. In iznenada dobijo ljudje občutek, da se na tem enem medvedu vaga čisto vse. Levo in desno, črno in belo, dobro in zlo. Težko razumejo zakaj je ta eden od mnogih medotov tako pomemben. Zakaj je za ene tako zelo važno, da še naprej lahko lomasti po dvoriščih in zakaj drugi niti slučajno ne bi prišparali metka, ki so ga namenili zanj. Potem, ko se eni in drugi obesijo na ubogo bitje, začnejo tako vehementno razglašati svoje prepričanje, tako pretirano poudarjati in kriče zahtevati rešitev problema, da medo v vsej zmedi kar nekako izgine. Njegova usoda neha biti pomembna in njegova vloga zelo zelo stranska.

Tako tudi medo nastopa v prispevkih na teveju, na naslovnicah cajtengov samo prve dni. Potem s svojo negotovo usodo vred ponikne v neznano brezimno stanje, zamenjajo pa ga nam tako znani frisi, ki opletajo s svojimi napiflanimi floskulami, ki v njih niti slučajno ni zaslediti, da o medvedih nimajo pojma od pojma.

Bogve ali se najde takrat še kdo, ki bi ubogo zverino pobožal po črni glavi, jo prijazno pogledal in spodbudno rekel »Ah, medo!«

LP

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: miks

Bla bla

1.11.2017 · 3 komentarjev

Čeprav vprašanja v stilu »ali ti je treba riniti vsak dan v oštarijo? »A bi bilo konec sveta, če te kakšen dan ne bi bilo naokoli?« in podobno, pregovorno pritičejo kakšni sitni babi, si jih lahko postavi človek tudi sam. Pa tudi če ne ravno z namenom, da bi nekaj velikega spremenil v svojem življenju ali kaj podobnega. Lahko tudi čisto tako analitično, v stilu nedeljskega, rekreativnega psihologa.

Ne bom ponavljal kakšnih davno dognanih tez o genih, ki so decu ostali iz prazgodovinskih časov, ko so samci človeškega tropa lovili zobre in podobna bitja s čim večjo hranilno vrednostjo in čimbolj kosmatim kožuhom, po bolj ali manj uspešnih jagrovskih podvigih pa so sedeli okoli ognja, kjer so tudi smodili dele plena in glede na svoj primitivni nivo jezika in artikulacije, o svojih podvigih preprosto razpravljali. Ne, o tem ne bom. Kaj tam počnemo zdaj, je tisto o čemer sem nameraval tuhtati. Pa mi je bilo kmalu nekoliko žal. Veste zakaj. Seveda zaradi rezultata moje analize. Ugotovil sem namreč, da nas k temu neskončnemu, vsakdanjemu druženju vodi predvsem ali pa samo želja po klepetu. Dobro, pri slednjem je treba poskrbeti, da se grlo in glasilke ne izsušijo, ampak to je samo spremljevalna aktivnost, ki bi jo zlahka opravil doma.

Sicer je ravno govor ena od tistih reči, ki delajo človeka nekoliko višje bitje in ki so mu v preteklosti omogočile razvoj, rast in širitev. Pa tudi tako na splošno je pogovor med ljudmi takšna pomembna, nepogrešljiva, velikokrat celo blagodejna dejavnost. Vendar pa obstaja še en aspekt, ki pa nikakor ne gre skupaj s temi prijaznimi značilnostmi govorjenja. Gre namreč za nekaj, kar sem pogosto kritično obdeloval v svojih malih zgodbicah. Govorjenje, blebetanje, nakladanje namreč, ki je samo sebi namen. Pa ne le to. Spretni gobezdači so uspeli pogosto postaviti ravno to svoje ropotanje, pa ne glede kako brezrepo in brezglavo je bilo, na nekaj stopnic više od konkretnega dela, od pravega fizičnega premikanja stvari, od vsega po čemer si moraš umiti roke in zaradi česar moraš zvečer prenašati muskelfiber ali bolečino v križu.

Pa ne mislim tega kar tako počez. Ne, seveda se je treba o stvareh pogovoriti, jih splanirati, nenazadnje mora tudi neko komandirati in konkretno ukazati kako in kaj. Vendar pa me že zelo. Zelo dolgo spremlja nepremagljiv občutek, da se zraven maloštevilnih ljudi, ki prevzamejo odgovornost za svoje besede in se z njimi izpostavijo pred drugimi, šlepa cel kup modelov, ki jim ni niti posebno v interesu, da bi bile njihove besede pomembne, celo to ne, da bi sploh kaj pomenile. Glavno, da zapolnijo prazen prostor in tako opravičijo prisotnost govorca. Slednji tako ali tako lahko po končanem »delu« poda izjavo v stilu črnovrškega ljudskega odbornika, ki je po skoraj celodnevni razpravi o začetku gradnje vaške mlekarne svečano objavil :« Vse je zmenjeno, samo dogovor’t se je še treba!«

Potem, ko se je naš svet spremenil iz tistega, demagoškega v bolj oprijemljivega, v svet akcije, odgovornosti, konkretnih učinkov in naravno-tržnih zakonitosti, smo pričakovali, da bo s to vrsto ljudi šlo počasi navzdol. In tu mi je še posebno vzelo sapo. To se sploh ni zgodilo. Še vedno so tu. Prilagojeni seveda na novo realiteto, na nove življenjske pogoje. Prilagoditve, ki so zanje druga bitja, človeške ribice in gorski svizci potrebovali milijardo, ma kaj milijardo, najmanj milijon let.

»Le kaj imajo toliko za povedati drug drugemu?« se je Francelj spraševal medtem, ko je vstavljal komade v svojo mašino. Kos noter, zelen gumb, kos ven, malo spihovanja, čiščenja in spet in spet. Že uro, še bolj verjetno uro in pol je opazoval svojega šefa, glavnega kontrolorja, mladega tehnologa in direktorico, ki so tiščali glave skupaj. Na koncu prehoda, komaj toliko daleč, da ni slišal njihovih modrosti. Niti takrat ne ko je kdo od njih povzdignil glas in pri tem zakrilil z rokami.

»Kam si se zagledal?!« ga je iz teh misli stresla sodelavka. Barbi, luštna punca, ki sta kdaj z njo delala skupaj in med delom seveda tudi pokomentirala svet in življenje. Tudi tokrat sta rekla besedo ali tri. Ona malo bolj sproščeno in nasmejano, saj je bila njena glavna pavza, Francelj pa malo bolj nervozno. Ni mu namreč ušlo, da ga šef kljub neprekinjenemu razpravljanju v omenjeni skupini, vsake toliko ošine s svojim sitno strogim pogledom.

»Tukaj nisi zato, da bi klepetal!« mu je pričakovano siknil pol ure pozneje, ko so pomembni vodstveniki le zaključili svojo razpravo. Zgledalo je, da bo ostalo samo pri opozorilu in bo delovodja odšel takoj naprej pa Franc tokrat ni mogel biti tiho! »Tudi vi ste kar na dolgo pomodrovali!« se je obregnil ob poldrugo uro njegove modre razprave. Joj, da le ne bi storil tega. Iz sitneža se je vsulo besed o odgovornosti, strokovnost in bog ve čem še. Pri tem je enkrat širil roke, drugič jih stiskal v pesti in nazadnje nastavil dlani kot konjske plašnice na svoj ksiht. Nedvomno je povedal Franceljnu, da mora sam misliti, gledati, načrtovati zelo na široko, da je odgovoren za veliko stvari in da je on kot delavec veliko preveč ozkogled. Predvsem pa, da ne razume kako pomembno je to, da so se vse dogovorili.

In za piko na i je rekel še nekaj, kar je Franca pa res dotolklo. Prej kot je šel je z enako modrim in pomembnim tonom dodal:

»Nar’dil boste pa že!«

V tisti sekundi se je proizvodni delavec Franc odločil. Danes bo šel po šihtu v oštarijo. Ampak tokrat pa zares .. pit!

  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: miks

Desna roka, levi žep!

15.10.2017 · Brez komentarjev

»Mater, okradli so me!« je bilo prvo, kar me je kot prvo prešinilo, ko sem zjutraj pogledal v svoj prazen takvin. Tak dramatičen vtis je zelo pogost, ko po celovečernem žuranju, ko letijo runde, ko tisti drobiž izgubi svojo nepomebno vrednost in nam potem drugi dan ni jasno, kam je šlo vse skupšaj.

Ampak to je samo ena od situacij, ko pomislimo ravno na krajo. V bistvu je ta celo malo hecna in ni v kontekstu ostalih, saj smo za osiromašeno stanje krivi povsem sami. V večini drugih pa smo predvsem in samo uboge žrtve. »Saj vsi samo kradejo!« je stokrat slišana ugotovitev. Pa naj gre za govorjenje o direktorjih ali morda o političnih kandidatih.

Takšno razmišljanje se zdi na prvo uho tako, bolj gostilniško, bolj obrobno, majhno. Vendar pa še zdaleč ni tako. Na vseh, tudi na najvišjih nivojih, se najpomembnejše stvari dogajajo ravno zaradi te taiste stvari. Menjavajo se vlade, vodstva velikih podjetjih, celo države se menjujejo, spreminjajo odcepljajo predvsem zato, ker se skupine ljudi počutijo, da imajo vsega premalo na račun nekih drugih, ki so si pridobili preveč. Zaradi tatov torej, jim mater tatinsko.

No, mogoče včasih, tako je bilo tudi v naših krajih v začetku devetdesetih, osamosvajanja, osvoboditve in podobne epohalne reči, protagonisti vsaj poskusijo oplemenititi in podkrepiti s čustvi, kot je na primer patriotizem, domoljubje in pogosto ali predvsem tudi vera, religioznost. Ampak to so predvsem sredstva za animiranje mas. Ko se je v našem primeru polegel prah silnih srčnih osamosvojitvenih čustev, nam je ostal predvsem tisti, že prej stalno prisoten argument. Saj veste, kaj imam v mislih. To, da so nam vse pobrali. Mi, siromaki smo delali kot »žvau«, redili so se pa drugi. Fuj! V kaj se je pozneje to plenilsko obdobje spremenilo pa tudi vemo. Potem so šele prišli ta pravi majstri.

Če za hip pozabimo na največja žarišča, kjer se dogajajo hude grozote, kjer dnevno umirajo ljudje predvsem zato, ker se je nekim tipom zahotelo, da bi pri koritu zamenjali tiste, ki so tam zdaj, potem lahko omenimo nam bližnje dogajanje. Katalonija. Vsi, celo Katalonci sami, zelo radi poudarjajo, da so nam izredno podobni. Da so ravno tako željni svobode, neodvisnosti …. Predvsem pa bi radi sadove svojega dela obdržali zase. Ne pa da jim jih pred nosom speljejo neki drugi, Neki požrešni tujci.

Tako lahko zlahka ugotovimo, da je ravno kraja tista, ki goni ta svet. Ravno tako kot je bilo v preteklosti, v zgodovini. Največje sile, najbolj razvite države, kjer bizarno načičkani dvorjani v starodavnih palačah igrajo vlogo iz nekih drugih obdobjih in dajejo vtis, da je njihovo bogastvo plod modrosti in dela ali pa kvečjemu dano od boga, ja, ravno one v bistvu še vedno živijo od rente iz časov, ko so oplenili večji del sveta. In ravno tako kakopak, na nekem drugem koncu po smeteh brskajo tisti »taokradeni«, ki še po stoletjih, ali pa zdaj še manj, nikakor ne pridejo k sebi.

Kaj pa mi, navadni ljudje. Kaj je z nami? Če se lotimo debatirati o takšni temi, vam z gotovostjo trdim, da bo vsaj eden, če ne kar vsak, stisnil pest, mogoče udaril po šanku in se brez dopustitve kakršnegakoli najmanjšega dvoma pridušal, da ni v življenju ničesar ukradel. Nikoli in nikdar. Dobro, kdaj je že kaj vzel, recimo v fabriki, ampak tisto ne šteje. Posebno ne v naših krajih, kjer smo imeli takšne vrste fabrik in podobnih ustanov, da je bilo že itak vse naše. Poznal sem primer, ravno v tovarni, ki je bila poleg vsega takšne vrste, da je bilo vedno pri roki kaj koristnega kar bi prišlo prav doma. In marsikaj se je znašlo v žepu. Bil pa je tam zaposlen tudi zelo zagnan vratar, ki je svojo vlogo jemal, za tiste čase nenavadno resno in je bil sposoben celo zahtevati, da kdo taiste žepe izprazni. Celo pretipal je kakšnega. Mislim!!! In tako so dedci ob dveh korakali proti kapiji in šele takrat so videli kateri od »vahtarjev« je tisti dan v vratarnici. In tisti ko so tam ugledali tahudega vratarja, so bile police vzdolž tovarne polne šravfov, svedrov, elektrod in podobne šare. Kot bi tam nekdo organiziral bolšji sejem.

Ja, če zanemarim, da ni isto, če ukradeš celo fabriko ali pa le par vijakov, da ni vseeno ali gre za malenkost ali pa zaradi človekovega početja trpi cel kup ljudi, zlahka ugotovimo, da je tatinskih prstov dovolj čisto vedno in povsod.

In še bi lahko modrovali o tem. V nedogled. Ampak, ne bom vam več kradel časa!

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: miks

Ta me je!!

29.09.2017 · 1 komentar

Pojma nimam kako tipi izračunajo kakšna bo v bodoče gospodarska rast. Mislim, kako jim to, če jim v resnici sploh res, uspe? No, tega zagotovo ne vemo. Je pa jasno, da so se kazalci v zadnjem času spet obrnili navzgor in smo spet v obdobju gospodarske rasti. Kaj to sploh je, to mi tudi ni bilo nikoli jasno.

Na zunaj je to neko blagodejno stanje, ko se povečujejo naročila, zaslužki firm, posebej seveda posameznikov pri koritu, ko se zmanjšuje brezposelnost in še vsehsort takšnih pozitivnih reči. To je stanje, ko imajo pomembneži na nek način sladke skrbi. V nasprotju s še nedavno borbo za golo preživetje, se zdaj borijo s pomanjkanjem delavcev, prostorov in števila dni v letu, da bi lahko zadostili povpraševanju.

Na zunaj, pravim. Znotraj, pod tem videzom. pa ja ta tako imenovana konjuktura nekaj drugega. Z mojim očmi vsaj je tako. Meni to namreč zgleda, kot stanje, ko so taveliki nekako (spet) uspeli vzpostaviti razmere, ko lahko proizvajamo, in kar je še bolj čudno, prodajamo, veliko več stvari, kot jih ljudje vsega sveta v resnici potrebujejo.

Temu pritrjuje tudi teorija mojega bivšega mladega sodelavca. Bivšega pravim zato, ker je kmalu po izbruhu konjukture in večanja gospodarske rasti potuhtal, da se še ne misli vsidrati v fabriki in tam vegetirati do penzije. Ali pa, bolje rečeno, niti do prve poštene krize ne. Rekel je, da si bo raje, kot da bi sprejel delovno mesto, ki so mu ga ponujali, nadel nahrbtnik in šel malo po svetu. Vprašal sem ga, če ima v planu tri tedne ali mesec potovanja. »Kje pa!« je rekel » manj kot leto zagotovo ne!« No, vsekakor sem ga razumel, gre raje vandrat, kot pa da bi puščal svoja mlada leta med mašinami. Malo manj sem razumel stvari okoli logistike, ki si jo jaz predstavljam v zvezi s takšnimi popotovanji. Ampak takšno nerazumevanje je že stvar iz druge zgodbe. Če že ne iz drugega časa.

No, njegova teorija je bila, vsaj zame, kar precej presenetljiva. Naj najprej omenim situacijo, hipotetično seveda, ki ga je navedla na to razmišljanje. Predstavljajte si, da delate na neki proizvodni liniji, kjer izdelujete npr. stikala. Neka posebna stikala, ki so specialno namenjena samo in za nič drugega, kot za vklapljanje in izklapljanje nekega določenega stroj. Recimo, da gre za pralni stroj. In teh taistih stikal, posebno v obdobju omenjenega ugodnega gospodarskega stanja izdelate nerazumno veliko. Vsak dan najmanj dva zvrhana šleperja odpeljeta robo iz skladišča. In potem pomislite, da je to samo delček veliko večjega izdelka, ki jih nekje s tem stikalom opremijo. In potem mora tisoče sleperjev to razvoziti naokoli. Na koncu pa nekje prebereš, da smo dosegli neznanski uspeh, ker smo s temi milijoni šalterjev presegli dva procenta svetovne proizvodnje.

»Kam toliko tega gre?« smo se že milijontič spraševali v debatah med pavzami. Že omenjeni mladenič je takrat pojasnil, da to na destinaciji preprosto zvrnejo v ogromno jamo, zasujejo in potem naročijo novo. In tako to potem rezultira rast, pretok keša in vso ostalo ropotijo. Seveda ga ni bilo mogoče jemati resno. Takoj so ga deci spraševali o smislu takšnega početja in še bolj o tem kako bi si to lahko naši kupci privoščili. Pa se ni zmedel. Rekel je, da je v svojo teorijo prepričan, z detajli pa se, resnici na ljubo, res še ni ukvarjal.

Jaz mu potem nisem več veliko ugovarjal. Nisem imel nobene boljše teorije in še vedno je tako. Sploh ne vem kako lahko rast sploh obstaja v situaciji, ko že itak vsega naredimo preveč. Na milijone (novih) avtov baje vzame konec prej kot vidijo kupca. Podobno je z vso tehniko. Da ne govorimo o cunjah in ostali, nekoliko manj dragoceni navlaki. Kupi, kaj kupi, gore šare. Ki za izdelavo in pogosto še za uničenje porabimo cel kup energije in denarja. Uf! Zastopi če moreš.

Bistvo pa je še eno. Večina mojih modrovanj se je napajala v navdihih, ki sem jih dobil kot delavec. Svoje protagoniste sem poimenoval kovače. Postavljal sem jih v zgodbe, ki so bile po večini popolnoma izmišljene pa vendar zelo resnične. Ali pa vsaj zelo verjetne.

Zdaj pa sem akter v tako veliki zgodbi. V vesolju, ki se širi. Kjer se ne trudiš, da bi brlel, kot žarnica, ampak hočeš biti supernova. Več, hitreje, močneje. Samo najboljše je, komajda, dovolj dobro in samo prvi je nekako dovolj hiter. In jaz naj se ukvarjam z zanikrnimi malimi šefki, z nekimi neznanimi krivicami, ubogimi odnosi med ljudmi, s klimakteričnimi depresivci in z ranami na želodcu?? Lepo vas prosim, Kaj je vse to v primerjavi s svetlim napredkom, z bodočnostjo in zmago??

Tako vidite je to. Nekaj ljudi obstaja, ki so opazili, da sem malo mrknil. Dva ali trije so me celo opomnili glede tega. Kriza navdiha, izpetost, pomanjkanje motiva, stari!?

Kje pa!? Gospodarska rast. Ta me je zjebala!

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: miks

Hiš’ca

2.07.2017 · 4 komentarjev

»Ja sliš, kam pa spet?!« me je pobarala, ko sem se odpravljal skozi vrata. na videz zelo pomembne papirje sem držal v roki, imel sem odločen korak in najresnejši izraz na obrazu.
»H Far grem« sem odvrnil in hitel pojasnjevati »V Spodnji Idriji so postavili hišico, tako za knjige«!
»Aha, to je pa dobro« je bil odgovor poln odobravanja in razumevanja. Pa sem šel.
Kadakorli razmišljam o svojem kraju, se tega lotim nekje daleč v preteklosti. Pa naj imam za to kakšen poseben razlog ali ne. Narava mi ni dala brezhibnega spomina za detajle, za vsako izgovorjeno besedo, za vsako spremembo, ki je doletela to ali ono hišo, na katero stran je visel razmajani plot ali na katerem vogalu so se prikazala rebra stare, zdelane bajte.
Moji spomini hodijo in govorijo. Imajo posebno obnašanje, posebne karakterje in izgled. Še najbolj mi je to jasno, ko se spomnim kako zelo običajni so se mi zdeli pred mnogimi leti tisti ljudje. Ja, šele pozneje smo jih kdaj pa kdaj omenili. Takrat, ko so že davno iznad oblakov gledali na nas, kako v svoji samo-pomembnosti. vsaj na videz, brez redu in smisla gomazimo po planetu. Ja, spomnili smo se takrat, ko smo se občasno le uspeli za silo ustaviti, kako je nekdo čisto po svoje govoril, vse prisotne nasmejal s svojo pripombo pa četudi je bila vedno ista in enaka. Kako je nekdo namrščeno in resno hodil skozi kraj, vedno enako počasi, po isti trasi, kot bi bil obvezni del kulise. Spomnimo se tistega z gromkim tenorjem in vedno iste pesmi, ki jo je zapel, ko je dosegel svoj normalni nivo nekje med enim in dvema litroma vina. In nekoga, ki je v ozadju na vse skupaj siknil svojo unikatno kletvico, dedec, ki je sedel poleg njega pa niti slučajno ni pozabil na vse skupaj nasmejano zamahniti z roko.
Ja skozi moje življenje se niso spreminjale hiše, vsaj ne samo one. Spreminjale so se podobe, ki so jih skupaj s potmi in zidovi slikali tisti, posebneži. Zato zna biti nostalgija tako nerealna, celo nepravična. Nič več ni tako kot je bilo, rada ugotavlja in ne posluša argumentov za ali proti. Ne vidi urejenega, zelenega kraja, obnovljenih fasad, parkov in otroških igrišč, Pač ni tako kot je bilo. No, saj mogoče bo res ta čudni čas nekoč nekomu drugemu material za spomine. Mogoče bodo tisti,ki zdaj spravljajo v arhiv prijazne podobe, nekoč zmajevali z glavo, kam je vse izpuhtelo. Ampak ne verjamem. Tako kot je bilo takrat ne more biti več.
Zato pa sem pohitel h Far. Tega pa ne gre zamuditi. So me obvestili, da bodo doli postavili hišo. V hišo bodo zložili knjige.
»Ojoj, saj v knjigah pa vendar živijo ljudje!« me je takrat radostno prešinilo.
»To je pa dobro« sem zaključil. In sem šel.

hišca

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Šizo … blog!

5.06.2017 · Brez komentarjev

In gleda v odsev te praznine, nekje v ozadju prepričan, da tam vidi sebe. Praznega. Nedoločno nikakršna je slika. Ne zbere drobcev za mozaik z jasnimi robovi. Kot glasbenik, ki ne spravi skupaj tonov, ki zanje ve da so tam in ki jim je bil že tisočkrat kos. Solo! On pa nem. Publika čaka, da se kaj zgodi. Sicer pozneje pojasni, da že dolgo ni držal instrumenta v rokah, da že dolgo ni vadil, da ni njegov dan … on sam pa ve, da so to le običajne floskule, ki se je že za to, da jih je povedal, težko zbral. »Nič več ne poveš!« ga pobara prijatelj malo kasneje. Zamahne z roko. Pusti spraševalcu naj si misli svoje. Da ni ničesar, da ni veselja, da ni pravi čas.

Spomladi je pravi čas za začetek. Vedno je pravi čas za začetek. No, morda petek ni dober. Zaradi pregovora. Na krasni prireditvi sem bil. Protagonist je blestel. Kot vedno. Zadnje besede, ki jih je izrekel v slovo so bile o tem, kako naj sanjamo velike stvari in kako naj se ne damo … barabam … Pevci, igralci, umetniki nasploh, so se mi vedno zdeli pametni ljudje ravno zaradi tega, ker so znali govoriti. Ne toliko zaradi svojih umetnin, kot zaradi tega kako so stopili pred kamere in povedali stvari. Pa tudi če pol izgovorjenega nisem razumel. Ali pa morda ravno zato!

Tega tipa pa sem razumel. In, zanimivo, ravno v teh časih sem se tudi sam že naučil, kako je mogoče biti jezen, kako bi se dalo upirati, kako bi se dalo upoštevati tako moder nasvet »Ne se dat! Barabinom pokvarjenim!« Potem pa me prešine, da sem kot osel iz vica. Tisti, ki ga je gospodar ravno naučil stradanja pa mu je revež crknil. In jaz, ravno sedaj, ko vem … mi je za vse skupaj prav figo mar. Ali pa se mi ne ljubi! Ali pa … ne vem.

Ali pa … o, porkaduš, je zgroženo vzkliknil nekam vase, zroč še vedno v isto praznino. Saj me že imajo. Saj sem že tam! Tukaj se iščem, negotovo, živčno se iščem in razmišljam o sebi, oni pa me že imajo. Mirno in brez razburjanja vedo o meni vse. Sistematično. Po vrsti. Od pete do glave. Od številke čevljev do mojega razmišljanja.

Zamahne z roko in zapre okno. Zatemni trepetajočo praznino. Zavleče se pod odejo. V kot. Kot bi ga zeblo. In se sprašuje. Sem to sploh jaz? Did I lose myself?

Pa spet tista negotovost. Tista večna reč, ko mora vse biti dilema. Tisto večno stanje, ko se iz genov javlja neumrljiva slaba vest. Ali je bil tisto prej pravi jaz?

Na koga naj bom jezen, za koga naj se postavim, kdo me gleda … tako butasto … iz odseva nazaj?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: miks

Le kako?

30.04.2017 · 3 komentarjev

Vem za modela, ki je bil, pa kakorkoli obrneš, umetnik. Že kot otrok malo čuden, v rosni mladosti dostojno težaven in pozneje, milo rečeno, vsaj občasno, kapitalen čudak. Tudi šolal se je dec za umetnika. In izšolal. Akademsko izobražen je prišel iz šolskih mlinov in s svojo doseženo omiko je tudi preživel svoj delovni vek. Včasih tako, tako, ampak po večini čisto zadovoljivo dobro. Še najbolj od vsega pa se mi je zdelo zanimivo njegovo razmišljanje iz študentskih časov. Med svojimi kolegi je bil namreč izjema. Izjema po tem, da mu ni ničesar manjkalo. Vsi ostali so v tistih letih životarili in med opijanji v boemskih beznicah in napol sestradanimi tedni študija komaj nekako speljali pot od izpita do izpita. Ali pa tudi ne. On pa teh težav ni imel.

Ničesar mu ni manjkalo. Imel je očeta, ki ne le, da je imel precej pod palcem, tudi dal je mulcu denarja, kolikor je ta hotel. In slednji je bil zaradi tega neznansko nesrečen. Saj ni bilo slabo imeti cel mesec za pir in tobak, poleg tega pa še častiti prijatelje in jih imeti vedno cel kup okoli sebe, ampak … Ja, za umetnika pa tu ni dobro izhodišče. Moral bi biti reven, podrt, težaven in morda celo malo bolan … potem bi pa šlo, je obupano modroval sam pri sebi. No, kot že rečeno, v življenju je potem delal ravno to, kar je bilo mišljeno, da bi delal, občutka prikrajšanosti in s tem zmanjšane umetniške samozavesti pa ni nikoli izgubi.

Ja,za ustvarjanje mora baje človek trpeti. Modrovali smo že tukaj ali pa morda kje drugje o trpečih pesnikih iz preteklosti, o njihovih muzah, ki so jim predali srce in svojo umetniško dušo. Vse je potem zgledalo kot neznansko hrepenenje, kot propadanje umetnika zaradi nedosegljivega ideala. Podvomili smo sicer, tako bogokletno, da so si Laure, Dulcineje in Primiceve Julje mojstri malodane izmislili, ali pa , bolje rečeno, so jih ravno zaradi očitne nedostopnosti določili za jedro svojih umetniških koprnenj. Svoj propad, ali pa vsaj svojo bedo, ki bi jih kakopak tako ali tako doletela, so s tem trpljenjem resda uspeli malo upravičiti in se na ta račun malo prijazneje vpisati v zgodovinske knjige in šolske učbenike.

Ni pa iskanje nedosegljive in neznansko ljubljene muze najhujša varianta. Še zdaleč ne. V teh časih najbolje pridejo skozi knjige avtorjev, ki so prišli pred svojo tipkovnico naravnost iz pekla. Takšni, ki so preživeli štiri sarajevska leta, Ruando ali Darfur, ki so ušli Isisu ali se rešili z gumenjaka v sredozemskem morju. Če jih ni doletelo nič od tega, so se pa vsaj utopili v alkoholu, se komaj rešili drog ali več let dolge depresije.

Jaz pa gledam svoj črn noht. Sem se s kladivom vžgal po njem na šihtu. Resda me je bolelo. Kot hudič. Ampak, če odštejem to, da mi je res huda muka vstajati zjutraj petnajst čez pet, potem je to v bistvu najhujše, nekaj najbolj neprijetnega, kar se mi je v zadnjem mesecu zgodilo. Sicer pa po navadi opisujem ta, čisto navaden svet. Trudim se izogibati prehudi patetiki in ne poskušam iz tega navadnega življenja delati drame.

Ampak kako, vas prosim? Saj mi nič ne manjka. Pravijo, da je treba samo opazovati svet okoli sebe. Ja? A res? Ja, menda okoli nas kar mrgoli zgodb. Vsak ima svojo in vsaka zgodba se prepleta z drugimi. Treba je samo pogledati, opazovati in zapisati. In jaz opazujem. Opazim včasih kakšno lepo stvar, včasih krivico. Lepoto opišem, kot luštno zadevo in krivico kvečjemu kot neumnost. Še pomanjšam že tako majhne utrinke, še manjše dogodke in mikroskopsko drobne ljudi, ki se sami počutijo v svoji vlogi krote napihovalke strašno veliki in neznansko pomembni. Opazujem spremembe, opazujem politike in gospodarstvenike. Težave zdaj teh, zdaj onih. In zdi se mi, kot, da je vse skupaj že dvakrat ali stokrat prišlo naokoli. Kot bi lavfali v svojih kravatah, s svojimi paničnimi pordelimi frisi v majhnem krogu okoli placa v Idriji in nam vsakič, ko bi prisopihali okoli zadihano a odločno zatrdili, da je cilj blizu.

Pa cilja sploh ni. Ljudje so le potuhtali sistem. Naučili so se svoje obrti. Seveda ne samo v tej naši, meni preljubi luknji. Povsod.

Jaz pa vedno, ko tuhtam, kaj bi vodilo do svetlih, lepših dni pa ne glede na to ali gre za naše male problemčke ali za neznansko trpljenje nekih drugih ljudi, postanem utrujen. Utrujen postanem že od motiva, utrujen postanem od razmišljanja, da bi se vsedel in povedal kaj o tem in utrujen postajam, ko me kolega povpraša: »kje hudiča pa hodiš!? Že pol leta te ni.«

Politik in tajkun. Novo leto in prvi maj. Vojna in mir. Vrstice in verzi. Vse je prišlo spet okoli. Nekaj od tega bom uspel bežno prebrati, večine ne. Pa vendar bom spet vse skupaj vzel pod pazduho in šel zamenjat za drugo. IN plačal evro in pol zamudnine!

Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni! Dare

  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: miks

Enako drugačen!

6.02.2017 · 6 komentarjev

Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še bolj verjetno pa je, da kaj takega na našem planetu sploh ne obstaja. Mislim, da tudi zelo pametni ljudje pristajajo na kompromise bolj zato, ker vidijo v tem korist zase ali za skupnost, za gospodarstvo ali karkoli, redko pa popustijo zato, ker bi iz nasprotnikovih argumentov razbrali, da so se v svojem prepričanju motili.

No, pri nas vsa ta teorija kaj hitro pade, saj smo pripravljeni na kompromis samo pod pogojem, da nam sogovornik da vse prav, da popljuva svoje mnenje, odkrito prizna da je bebec, potem pa ga nagradimo s svojo dobroto in mu blagovoljno odpustimo in ga povabimo v objem. Zaslužni in edino kompetentni za spravo.

Malo je tudi težava glede stvarnikovih levo in desno delujočih izdelkov, saj so med nami strašno redki, celo tisti najbolj zagnani, ki bi se jim kaj prida sanjalo, kaj pomeni levo ali desno v teh časih.

No, in kje je zdaj tisti moj pravi dvom. Začne se pri različnosti ljudi. Marsikdo, ki jadikuje nad to razslojenostjo, zveni tako, kot bi želel reči, da bi morali biti bolj enako razmišljujoči. Bolj vsi glih, bi rekel po domače.

No, tu pa sem postal zelo skeptičen. To da bi bili ljudje čim bolj enaki, podobni drug drugemu, se je že velikokrat izkazalo kot zelo pogubno za civilizacijo. Vodi v izrojeno družbo in vsak tak poskus je propadel in pustil za sabo pogorišča. Kot drugo pa je različnost, posebno tista v glavah, gonilo vsega naprednega, dobrega in zanimivega.

Pričakovati, da bi si bili ljudje enaki je nesmiselno tudi zato, ker to pač ni mogoče. Že en sam osebek ni popolnoma usklajen sam s sabo. Glede marsičesa je, če se mu zdi vredno o tem razmišljati, razdvojen in nesiguren. Mogoče kdo tega ne ve, ampak človek je že fizično zelo nesimetričen. Leva in desna polovica, predvsem obraza, sta si bolj različni, kot bi marsikdo pomislil.

In če se iz teh splošnih ugotovitev spet vrnemo na našo, nekoliko posebno realnost, takoj opazimo cel kup dobrih strani naših različnosti. Sploh ni treba iti daleč, da spoznamo ljudi s popolnoma drugačnimi navadami, govorom in kulinariko. Kako naj bi bilo to lahko slabo!?

Najboljši učinek naše bipolarnosti pa nam je zrihtala kar politika. Karkoli se dogaja, pa če o zadevi v resnici ljudstvo še tako blagega pojma nima, se ogromno število ljudi takoj zelo jasno opredeli. Očitno nas je politika izobrazila preko neslutenih meja. Postali smo dohtarji in profesorji, intelektualci velikega kalibra. Le kdo si je v nekih preteklih časih, ko smo bili baje neznansko enaki, mislil, da bomo kdaj tako pametni? Da se bomo spoznali na zgodovino, na ekonomijo, na filozofijo in da bomo kar po vrsti psihiatri in psihologi. V sekundi bomo znali v glavi preračunati upravičenost ogromnih državnih investicij. Mala malica bodo za nas družinski zakoni. Celo visoko strokovne medicinske probleme, na primer zdravljenje neplodnosti ali kaj podobnega, bomo znali odpraviti v trenutku.

Ja, težko me bo kdo prepričal, da je naša različnost nekaj slabega. Mogoče pa je problem ravno v tem, da ćelimo biti nekomu preveč podobni. Da si najdemo napačne like, ki bi bili radi čimbolj oblikovani po njihovi podobi. Bogve? Jaz tega ne vem. Mrbit pa veste vi?! Glede na to, da ste čisto drugačni od mene!

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: miks

Kulturni adrenalin

27.01.2017 · 2 komentarjev

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi ne pride na misel.

No, mislim da sem jasen. Celo pretirano sem pojasnjeval to okoli adrenalina. To pač ni moj način. To sem pač ugotovil iz izkušenj in tega se, ne glede na tokaj si drugi mislijo zaradi tega o meni, striktno držim. Če se česa bojim, grem stran. Jebiga!

Tako me nič ne vleče v skalnate previse, nobene želje nimam, da bi se vozil 200 na uro in v vodo skočim, če je seveda dovolj globoka, največ z višine treh metrov.

Mogoče je to povezano tudi s tem, da se namesto teh moških, malo divjaških hobijev ukvarjam z bolj mirnimi zadevami. Recimo s kulturo. Pa še to ne ravno pretirano dejavno. Nisem ravno vsak dan nekje zraven. Daleč od tega. Vsak dan sem na šihtu. Le tu pa tam vmes se malo pokažem, kaj napišem, preberem pred ljudmi, prispevam za prireditev svoj tekst, scenarij ali se pogovarjam pred ljudmi z znanim umetnikom. Tako, bi rekel, umirjeno in nenevarno.

Pa, viš hudiča, začel sem se bati tudi tega.

Kdo bi si mislil, da se lahko tudi to zgodi. Pa ja nisem res totalen zajec?

Seveda moram malo pojasniti česa se pri takšnem hobiju sploh lahko bojiš. Seveda ni ravno veliko možnosti, da bi kam cepnil, se poškodoval, si zlomil vrat. Ne, v bistvu je pri takšnih zadevah največja nevarnost, da se nekako, kako naj rečem, nič ne zgodi. Ali nekaj takega. Vzemimo na primer literarni večer. Vsled nekega pomembnega datuma, krajevnega praznika ali česa podobnega, se poleg koncerta pleh muzike, gasilske veselice, v temačnem kotu pod oboki odvije tudi literarni večer. In za razliko od promenade muzikantov, ki jo spremljajo polni pločniki ljudi in jo poslušajo tudi tisti, ki tega niti ne želijo, pa za razliko od večerne veselice kjer se tre ljudi, ki se s pesmijo na ustih vrtijo v hitrih ritmih, mastni okoli ust od balkanskih dobrot in s temnimi fleki refoškovega švica pod pazduhami, se tam pod oboki v bistvu ne dogaja kaj prida.

Osem nastopajočih pesnikov in piscev bere svoje, večinoma turobne, tragične pisne izdelke, poslušajo pa jih med pritajenim zehanjem, nekako štirje ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki se je vsedla zraven, ker mora itak na poti s placa nekje malo počiti, zraven sta še hčerka in žena organizatorja literarne prireditve in še en model, ki ne ve nihče od kod se je vzel. No to je to

In, brez dodatnega pojasnjevanja, jaz sem se tega začel bati. Kot tistega roba v skalovju s prvega odstavka. Še posebno hudo je, če si na takšnem eventu recimo, organizator ali morda glavni nastopajoči. Ali pa morda gostiš pisatelja, nagrajenega, poznanega. Lahko imaš sicer tremo ali pa malo cvikaš, da se ti bo zapletel jezik. Ampak tisto česar se zares bojiš, je to, da ne bo nikogar. In če nekaj minut čez uro začetka spoznaš, da ne bo tokrat nič kaj prida bolje, se ti v grlu naredi cmok, kot bi zrl čez tisti previs.

Sprašuješ se takrat to in ono. Kaj sploh počnem? S čim se ukvarjam? Ali to počnejo normalna bitja v naravi? Pa sprašuješ se, kje so tisti ljudje. No, dobro, ne gre pričakovati gostilniških znancev, sodelavcev s fabrike ali polovice žlahte. Ampak, kje so vsi tisti kulturni ljudje? Tisti, ki se celo včlanjajo v društva, tisti, ki redno, vsakodnevno objavljajo rimarije in pričakujejo stalen odziv, tisti, ki bodo morda kaj kmalu celo sami tako sedeli na odru in se spraševali, kaj je šlo narobe, da v parterju ni nikogar!

Pa so to lepe stvari. Niti najmanjšega dvoma ni. Lep razgled z vrha je nagrada za vse. In krasen , blagodejen, literarni pogovor z dobrim, močnim sogovornikom tudi napolni dušo in te naredi ponosnega. A kaj, ko je zanimanje za to početje podobno klofuti okoli ušes.

In res sem se takrat na višini, ko sem se tresel in so mi mravljinci lezli po hrbtu, spraševal s čim hudiča se ukvarjam in s kom se družim. In to, majkemi, nameravam razmisliti tudi v prihodnje. Res!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Mraz

10.01.2017 · 2 komentarjev

Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na adrenaline, ki jih je polna samo mladost, na elan in na čustva, ki smo jih bili polni enkrat v preteklosti. Zavračam pa čaščenje neke preteklosti v smislu, da bi bilo obujanje nekih preživetih ureditev in tako imenovanih vrednot, rešitev za naše sedanje težave.

Spomini imajo že itak nekaj čudnih lastnosti. Prva, ki sicer ni vedno tako zelo slaba, je ta, da spominjanje ni realno. Zelo selektivno izbira, kaj je vredno obdržati v sivih celicah. Tako nam zelo izkrivi sliko, ki zanjo neovrgljivo mislimo, da je čista, kot jasen dan. Kar me še bolj odvrača od »nostalgizmov« pa je to, da je takšna drža zelo, zelo nekonstruktivna. Niti najmanjše možnosti nima, da bi prispevala k urejanju težavnih razmer. Poleg vsega pa tudi kaže na veliko pomanjkanje znanja in predvsem domišljije.

Vendar, to me je zagotovo tudi uvrstilo na levo stran mnenja, nekaj pa obstaja, kar bi lahko razumeli kot naklonjenost zloglasni nostalgiji. Vse bolj namreč razumem marsikoga od tistih, ki imajo o tistih časih dobro mnenje. Ne vseh, seveda ne. Med tistimi, ki jim je paradiranje v rdečih majicah in kapami s petokrakimi zvezdicami na nekakšnih mitingih, proslavah, obujanjih dnevov neke republike ali dnevov mladost stalen hobi, je veliko ljudi, ki jim nikoli ni šlo tako dobro kot ravno zdaj. Ampak pustimo to. Težko je komurkoli v teh časih pojasniti, da ima dvakrat višji standard, kot pred tremi desetletji. Nemogoča misija! V mislih imam celo armado ljudi, ki se jim je zelo podrl svet. Ljudi, ki so jim propadle firme, ki so zanje naivno mislili, da os večne in da so na nek način celo njihova last. In ne samo, da so ostali brez vsega. Gledati morajo plenjenje in bogatenje nepridipravov, ki se redijo ravno na račun njihovega propada.

Razumem tisoče penzionistov, ki životarijo z nekaj stotaki, čeprav so za penzijo delali malodane celo življenje. Še kako razumem minimalno plačane delavce, ki kljub zaposlitvi ne zmorejo nikakor speljati stvari nad mejo revščine. Razume, pa kako razumem, ljudi, ki jih nekaznovano nategne novodobni kapitalist in jih ne plačuje in jim ne odvaja prispevkov. Zelo razumem siromake, ki z njimi služijo gazde v agencijah. In zelo, zelo razumem človeka, ki ne more poslati v šolo svojega otroka ali , bognedaj, ki ne more priti do časa do zdravniške oskrbe.

Nikoli ne bom v rdeči majici skakal okoli., Zelo sem naklonjen modernejšemu redu. Ki pa bi to moral biti. Namreč red. Red, ki bi upošteval dobro, pošteno delo in razmerja, ki bi vsem omogočila življenje vsaj blizu normalnega.

Še nekaj me je namreč, poleg tiste pripombe, ki sem jo omenil v začetku, spodbudilo k takšnemu razmišljanju. Zelo dobro se spomnim nekega pogovora izpred veliko let. Po radiu so govorili o polarnem mrazu v New Yorku. Mislim, da je šlo za minus 20 ali nekaj takega. Objavili so, da je v nekaj dneh v velemestu zmrznilo veliko število brezdomcev. In kolega takrat pomodroval »koliko bi jih neki pri nas šlo v maloro?« . »Ne vem« sem rekel » mogoče nobeden!«

Od takrat so se menjale države. Pojma seveda tudi nimam kako se je takrat godilo revežem v hudem mrazu. Verjetno so kakšnega zablodelega pijančka, ki je vzel takšen konec, tudi utajili. Ampak sedaj poslušam iz sosednjih držav, predvsem tistih, ki so bile žrtve enako primitivnih sistemov, da preštevajo mrtve v desetinah. In to zaradi enega usranega hladnega vala.

In zaradi takšnih stvari se tudi vprašam »kam hudiča smo napredovali?!«

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: v afektu