dare.likar@siol.net

Hiš’ca

2.07.2017 · 4 komentarjev

»Ja sliš, kam pa spet?!« me je pobarala, ko sem se odpravljal skozi vrata. na videz zelo pomembne papirje sem držal v roki, imel sem odločen korak in najresnejši izraz na obrazu.
»H Far grem« sem odvrnil in hitel pojasnjevati »V Spodnji Idriji so postavili hišico, tako za knjige«!
»Aha, to je pa dobro« je bil odgovor poln odobravanja in razumevanja. Pa sem šel.
Kadakorli razmišljam o svojem kraju, se tega lotim nekje daleč v preteklosti. Pa naj imam za to kakšen poseben razlog ali ne. Narava mi ni dala brezhibnega spomina za detajle, za vsako izgovorjeno besedo, za vsako spremembo, ki je doletela to ali ono hišo, na katero stran je visel razmajani plot ali na katerem vogalu so se prikazala rebra stare, zdelane bajte.
Moji spomini hodijo in govorijo. Imajo posebno obnašanje, posebne karakterje in izgled. Še najbolj mi je to jasno, ko se spomnim kako zelo običajni so se mi zdeli pred mnogimi leti tisti ljudje. Ja, šele pozneje smo jih kdaj pa kdaj omenili. Takrat, ko so že davno iznad oblakov gledali na nas, kako v svoji samo-pomembnosti. vsaj na videz, brez redu in smisla gomazimo po planetu. Ja, spomnili smo se takrat, ko smo se občasno le uspeli za silo ustaviti, kako je nekdo čisto po svoje govoril, vse prisotne nasmejal s svojo pripombo pa četudi je bila vedno ista in enaka. Kako je nekdo namrščeno in resno hodil skozi kraj, vedno enako počasi, po isti trasi, kot bi bil obvezni del kulise. Spomnimo se tistega z gromkim tenorjem in vedno iste pesmi, ki jo je zapel, ko je dosegel svoj normalni nivo nekje med enim in dvema litroma vina. In nekoga, ki je v ozadju na vse skupaj siknil svojo unikatno kletvico, dedec, ki je sedel poleg njega pa niti slučajno ni pozabil na vse skupaj nasmejano zamahniti z roko.
Ja skozi moje življenje se niso spreminjale hiše, vsaj ne samo one. Spreminjale so se podobe, ki so jih skupaj s potmi in zidovi slikali tisti, posebneži. Zato zna biti nostalgija tako nerealna, celo nepravična. Nič več ni tako kot je bilo, rada ugotavlja in ne posluša argumentov za ali proti. Ne vidi urejenega, zelenega kraja, obnovljenih fasad, parkov in otroških igrišč, Pač ni tako kot je bilo. No, saj mogoče bo res ta čudni čas nekoč nekomu drugemu material za spomine. Mogoče bodo tisti,ki zdaj spravljajo v arhiv prijazne podobe, nekoč zmajevali z glavo, kam je vse izpuhtelo. Ampak ne verjamem. Tako kot je bilo takrat ne more biti več.
Zato pa sem pohitel h Far. Tega pa ne gre zamuditi. So me obvestili, da bodo doli postavili hišo. V hišo bodo zložili knjige.
»Ojoj, saj v knjigah pa vendar živijo ljudje!« me je takrat radostno prešinilo.
»To je pa dobro« sem zaključil. In sem šel.

hišca

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Šizo … blog!

5.06.2017 · Brez komentarjev

In gleda v odsev te praznine, nekje v ozadju prepričan, da tam vidi sebe. Praznega. Nedoločno nikakršna je slika. Ne zbere drobcev za mozaik z jasnimi robovi. Kot glasbenik, ki ne spravi skupaj tonov, ki zanje ve da so tam in ki jim je bil že tisočkrat kos. Solo! On pa nem. Publika čaka, da se kaj zgodi. Sicer pozneje pojasni, da že dolgo ni držal instrumenta v rokah, da že dolgo ni vadil, da ni njegov dan … on sam pa ve, da so to le običajne floskule, ki se je že za to, da jih je povedal, težko zbral. »Nič več ne poveš!« ga pobara prijatelj malo kasneje. Zamahne z roko. Pusti spraševalcu naj si misli svoje. Da ni ničesar, da ni veselja, da ni pravi čas.

Spomladi je pravi čas za začetek. Vedno je pravi čas za začetek. No, morda petek ni dober. Zaradi pregovora. Na krasni prireditvi sem bil. Protagonist je blestel. Kot vedno. Zadnje besede, ki jih je izrekel v slovo so bile o tem, kako naj sanjamo velike stvari in kako naj se ne damo … barabam … Pevci, igralci, umetniki nasploh, so se mi vedno zdeli pametni ljudje ravno zaradi tega, ker so znali govoriti. Ne toliko zaradi svojih umetnin, kot zaradi tega kako so stopili pred kamere in povedali stvari. Pa tudi če pol izgovorjenega nisem razumel. Ali pa morda ravno zato!

Tega tipa pa sem razumel. In, zanimivo, ravno v teh časih sem se tudi sam že naučil, kako je mogoče biti jezen, kako bi se dalo upirati, kako bi se dalo upoštevati tako moder nasvet »Ne se dat! Barabinom pokvarjenim!« Potem pa me prešine, da sem kot osel iz vica. Tisti, ki ga je gospodar ravno naučil stradanja pa mu je revež crknil. In jaz, ravno sedaj, ko vem … mi je za vse skupaj prav figo mar. Ali pa se mi ne ljubi! Ali pa … ne vem.

Ali pa … o, porkaduš, je zgroženo vzkliknil nekam vase, zroč še vedno v isto praznino. Saj me že imajo. Saj sem že tam! Tukaj se iščem, negotovo, živčno se iščem in razmišljam o sebi, oni pa me že imajo. Mirno in brez razburjanja vedo o meni vse. Sistematično. Po vrsti. Od pete do glave. Od številke čevljev do mojega razmišljanja.

Zamahne z roko in zapre okno. Zatemni trepetajočo praznino. Zavleče se pod odejo. V kot. Kot bi ga zeblo. In se sprašuje. Sem to sploh jaz? Did I lose myself?

Pa spet tista negotovost. Tista večna reč, ko mora vse biti dilema. Tisto večno stanje, ko se iz genov javlja neumrljiva slaba vest. Ali je bil tisto prej pravi jaz?

Na koga naj bom jezen, za koga naj se postavim, kdo me gleda … tako butasto … iz odseva nazaj?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: miks

Le kako?

30.04.2017 · 3 komentarjev

Vem za modela, ki je bil, pa kakorkoli obrneš, umetnik. Že kot otrok malo čuden, v rosni mladosti dostojno težaven in pozneje, milo rečeno, vsaj občasno, kapitalen čudak. Tudi šolal se je dec za umetnika. In izšolal. Akademsko izobražen je prišel iz šolskih mlinov in s svojo doseženo omiko je tudi preživel svoj delovni vek. Včasih tako, tako, ampak po večini čisto zadovoljivo dobro. Še najbolj od vsega pa se mi je zdelo zanimivo njegovo razmišljanje iz študentskih časov. Med svojimi kolegi je bil namreč izjema. Izjema po tem, da mu ni ničesar manjkalo. Vsi ostali so v tistih letih životarili in med opijanji v boemskih beznicah in napol sestradanimi tedni študija komaj nekako speljali pot od izpita do izpita. Ali pa tudi ne. On pa teh težav ni imel.

Ničesar mu ni manjkalo. Imel je očeta, ki ne le, da je imel precej pod palcem, tudi dal je mulcu denarja, kolikor je ta hotel. In slednji je bil zaradi tega neznansko nesrečen. Saj ni bilo slabo imeti cel mesec za pir in tobak, poleg tega pa še častiti prijatelje in jih imeti vedno cel kup okoli sebe, ampak … Ja, za umetnika pa tu ni dobro izhodišče. Moral bi biti reven, podrt, težaven in morda celo malo bolan … potem bi pa šlo, je obupano modroval sam pri sebi. No, kot že rečeno, v življenju je potem delal ravno to, kar je bilo mišljeno, da bi delal, občutka prikrajšanosti in s tem zmanjšane umetniške samozavesti pa ni nikoli izgubi.

Ja,za ustvarjanje mora baje človek trpeti. Modrovali smo že tukaj ali pa morda kje drugje o trpečih pesnikih iz preteklosti, o njihovih muzah, ki so jim predali srce in svojo umetniško dušo. Vse je potem zgledalo kot neznansko hrepenenje, kot propadanje umetnika zaradi nedosegljivega ideala. Podvomili smo sicer, tako bogokletno, da so si Laure, Dulcineje in Primiceve Julje mojstri malodane izmislili, ali pa , bolje rečeno, so jih ravno zaradi očitne nedostopnosti določili za jedro svojih umetniških koprnenj. Svoj propad, ali pa vsaj svojo bedo, ki bi jih kakopak tako ali tako doletela, so s tem trpljenjem resda uspeli malo upravičiti in se na ta račun malo prijazneje vpisati v zgodovinske knjige in šolske učbenike.

Ni pa iskanje nedosegljive in neznansko ljubljene muze najhujša varianta. Še zdaleč ne. V teh časih najbolje pridejo skozi knjige avtorjev, ki so prišli pred svojo tipkovnico naravnost iz pekla. Takšni, ki so preživeli štiri sarajevska leta, Ruando ali Darfur, ki so ušli Isisu ali se rešili z gumenjaka v sredozemskem morju. Če jih ni doletelo nič od tega, so se pa vsaj utopili v alkoholu, se komaj rešili drog ali več let dolge depresije.

Jaz pa gledam svoj črn noht. Sem se s kladivom vžgal po njem na šihtu. Resda me je bolelo. Kot hudič. Ampak, če odštejem to, da mi je res huda muka vstajati zjutraj petnajst čez pet, potem je to v bistvu najhujše, nekaj najbolj neprijetnega, kar se mi je v zadnjem mesecu zgodilo. Sicer pa po navadi opisujem ta, čisto navaden svet. Trudim se izogibati prehudi patetiki in ne poskušam iz tega navadnega življenja delati drame.

Ampak kako, vas prosim? Saj mi nič ne manjka. Pravijo, da je treba samo opazovati svet okoli sebe. Ja? A res? Ja, menda okoli nas kar mrgoli zgodb. Vsak ima svojo in vsaka zgodba se prepleta z drugimi. Treba je samo pogledati, opazovati in zapisati. In jaz opazujem. Opazim včasih kakšno lepo stvar, včasih krivico. Lepoto opišem, kot luštno zadevo in krivico kvečjemu kot neumnost. Še pomanjšam že tako majhne utrinke, še manjše dogodke in mikroskopsko drobne ljudi, ki se sami počutijo v svoji vlogi krote napihovalke strašno veliki in neznansko pomembni. Opazujem spremembe, opazujem politike in gospodarstvenike. Težave zdaj teh, zdaj onih. In zdi se mi, kot, da je vse skupaj že dvakrat ali stokrat prišlo naokoli. Kot bi lavfali v svojih kravatah, s svojimi paničnimi pordelimi frisi v majhnem krogu okoli placa v Idriji in nam vsakič, ko bi prisopihali okoli zadihano a odločno zatrdili, da je cilj blizu.

Pa cilja sploh ni. Ljudje so le potuhtali sistem. Naučili so se svoje obrti. Seveda ne samo v tej naši, meni preljubi luknji. Povsod.

Jaz pa vedno, ko tuhtam, kaj bi vodilo do svetlih, lepših dni pa ne glede na to ali gre za naše male problemčke ali za neznansko trpljenje nekih drugih ljudi, postanem utrujen. Utrujen postanem že od motiva, utrujen postanem od razmišljanja, da bi se vsedel in povedal kaj o tem in utrujen postajam, ko me kolega povpraša: »kje hudiča pa hodiš!? Že pol leta te ni.«

Politik in tajkun. Novo leto in prvi maj. Vojna in mir. Vrstice in verzi. Vse je prišlo spet okoli. Nekaj od tega bom uspel bežno prebrati, večine ne. Pa vendar bom spet vse skupaj vzel pod pazduho in šel zamenjat za drugo. IN plačal evro in pol zamudnine!

Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni! Dare

  • Share/Bookmark

→ 3 komentarjevKategorije: miks

Enako drugačen!

6.02.2017 · 6 komentarjev

Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še bolj verjetno pa je, da kaj takega na našem planetu sploh ne obstaja. Mislim, da tudi zelo pametni ljudje pristajajo na kompromise bolj zato, ker vidijo v tem korist zase ali za skupnost, za gospodarstvo ali karkoli, redko pa popustijo zato, ker bi iz nasprotnikovih argumentov razbrali, da so se v svojem prepričanju motili.

No, pri nas vsa ta teorija kaj hitro pade, saj smo pripravljeni na kompromis samo pod pogojem, da nam sogovornik da vse prav, da popljuva svoje mnenje, odkrito prizna da je bebec, potem pa ga nagradimo s svojo dobroto in mu blagovoljno odpustimo in ga povabimo v objem. Zaslužni in edino kompetentni za spravo.

Malo je tudi težava glede stvarnikovih levo in desno delujočih izdelkov, saj so med nami strašno redki, celo tisti najbolj zagnani, ki bi se jim kaj prida sanjalo, kaj pomeni levo ali desno v teh časih.

No, in kje je zdaj tisti moj pravi dvom. Začne se pri različnosti ljudi. Marsikdo, ki jadikuje nad to razslojenostjo, zveni tako, kot bi želel reči, da bi morali biti bolj enako razmišljujoči. Bolj vsi glih, bi rekel po domače.

No, tu pa sem postal zelo skeptičen. To da bi bili ljudje čim bolj enaki, podobni drug drugemu, se je že velikokrat izkazalo kot zelo pogubno za civilizacijo. Vodi v izrojeno družbo in vsak tak poskus je propadel in pustil za sabo pogorišča. Kot drugo pa je različnost, posebno tista v glavah, gonilo vsega naprednega, dobrega in zanimivega.

Pričakovati, da bi si bili ljudje enaki je nesmiselno tudi zato, ker to pač ni mogoče. Že en sam osebek ni popolnoma usklajen sam s sabo. Glede marsičesa je, če se mu zdi vredno o tem razmišljati, razdvojen in nesiguren. Mogoče kdo tega ne ve, ampak človek je že fizično zelo nesimetričen. Leva in desna polovica, predvsem obraza, sta si bolj različni, kot bi marsikdo pomislil.

In če se iz teh splošnih ugotovitev spet vrnemo na našo, nekoliko posebno realnost, takoj opazimo cel kup dobrih strani naših različnosti. Sploh ni treba iti daleč, da spoznamo ljudi s popolnoma drugačnimi navadami, govorom in kulinariko. Kako naj bi bilo to lahko slabo!?

Najboljši učinek naše bipolarnosti pa nam je zrihtala kar politika. Karkoli se dogaja, pa če o zadevi v resnici ljudstvo še tako blagega pojma nima, se ogromno število ljudi takoj zelo jasno opredeli. Očitno nas je politika izobrazila preko neslutenih meja. Postali smo dohtarji in profesorji, intelektualci velikega kalibra. Le kdo si je v nekih preteklih časih, ko smo bili baje neznansko enaki, mislil, da bomo kdaj tako pametni? Da se bomo spoznali na zgodovino, na ekonomijo, na filozofijo in da bomo kar po vrsti psihiatri in psihologi. V sekundi bomo znali v glavi preračunati upravičenost ogromnih državnih investicij. Mala malica bodo za nas družinski zakoni. Celo visoko strokovne medicinske probleme, na primer zdravljenje neplodnosti ali kaj podobnega, bomo znali odpraviti v trenutku.

Ja, težko me bo kdo prepričal, da je naša različnost nekaj slabega. Mogoče pa je problem ravno v tem, da ćelimo biti nekomu preveč podobni. Da si najdemo napačne like, ki bi bili radi čimbolj oblikovani po njihovi podobi. Bogve? Jaz tega ne vem. Mrbit pa veste vi?! Glede na to, da ste čisto drugačni od mene!

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: miks

Kulturni adrenalin

27.01.2017 · 2 komentarjev

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi ne pride na misel.

No, mislim da sem jasen. Celo pretirano sem pojasnjeval to okoli adrenalina. To pač ni moj način. To sem pač ugotovil iz izkušenj in tega se, ne glede na tokaj si drugi mislijo zaradi tega o meni, striktno držim. Če se česa bojim, grem stran. Jebiga!

Tako me nič ne vleče v skalnate previse, nobene želje nimam, da bi se vozil 200 na uro in v vodo skočim, če je seveda dovolj globoka, največ z višine treh metrov.

Mogoče je to povezano tudi s tem, da se namesto teh moških, malo divjaških hobijev ukvarjam z bolj mirnimi zadevami. Recimo s kulturo. Pa še to ne ravno pretirano dejavno. Nisem ravno vsak dan nekje zraven. Daleč od tega. Vsak dan sem na šihtu. Le tu pa tam vmes se malo pokažem, kaj napišem, preberem pred ljudmi, prispevam za prireditev svoj tekst, scenarij ali se pogovarjam pred ljudmi z znanim umetnikom. Tako, bi rekel, umirjeno in nenevarno.

Pa, viš hudiča, začel sem se bati tudi tega.

Kdo bi si mislil, da se lahko tudi to zgodi. Pa ja nisem res totalen zajec?

Seveda moram malo pojasniti česa se pri takšnem hobiju sploh lahko bojiš. Seveda ni ravno veliko možnosti, da bi kam cepnil, se poškodoval, si zlomil vrat. Ne, v bistvu je pri takšnih zadevah največja nevarnost, da se nekako, kako naj rečem, nič ne zgodi. Ali nekaj takega. Vzemimo na primer literarni večer. Vsled nekega pomembnega datuma, krajevnega praznika ali česa podobnega, se poleg koncerta pleh muzike, gasilske veselice, v temačnem kotu pod oboki odvije tudi literarni večer. In za razliko od promenade muzikantov, ki jo spremljajo polni pločniki ljudi in jo poslušajo tudi tisti, ki tega niti ne želijo, pa za razliko od večerne veselice kjer se tre ljudi, ki se s pesmijo na ustih vrtijo v hitrih ritmih, mastni okoli ust od balkanskih dobrot in s temnimi fleki refoškovega švica pod pazduhami, se tam pod oboki v bistvu ne dogaja kaj prida.

Osem nastopajočih pesnikov in piscev bere svoje, večinoma turobne, tragične pisne izdelke, poslušajo pa jih med pritajenim zehanjem, nekako štirje ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki se je vsedla zraven, ker mora itak na poti s placa nekje malo počiti, zraven sta še hčerka in žena organizatorja literarne prireditve in še en model, ki ne ve nihče od kod se je vzel. No to je to

In, brez dodatnega pojasnjevanja, jaz sem se tega začel bati. Kot tistega roba v skalovju s prvega odstavka. Še posebno hudo je, če si na takšnem eventu recimo, organizator ali morda glavni nastopajoči. Ali pa morda gostiš pisatelja, nagrajenega, poznanega. Lahko imaš sicer tremo ali pa malo cvikaš, da se ti bo zapletel jezik. Ampak tisto česar se zares bojiš, je to, da ne bo nikogar. In če nekaj minut čez uro začetka spoznaš, da ne bo tokrat nič kaj prida bolje, se ti v grlu naredi cmok, kot bi zrl čez tisti previs.

Sprašuješ se takrat to in ono. Kaj sploh počnem? S čim se ukvarjam? Ali to počnejo normalna bitja v naravi? Pa sprašuješ se, kje so tisti ljudje. No, dobro, ne gre pričakovati gostilniških znancev, sodelavcev s fabrike ali polovice žlahte. Ampak, kje so vsi tisti kulturni ljudje? Tisti, ki se celo včlanjajo v društva, tisti, ki redno, vsakodnevno objavljajo rimarije in pričakujejo stalen odziv, tisti, ki bodo morda kaj kmalu celo sami tako sedeli na odru in se spraševali, kaj je šlo narobe, da v parterju ni nikogar!

Pa so to lepe stvari. Niti najmanjšega dvoma ni. Lep razgled z vrha je nagrada za vse. In krasen , blagodejen, literarni pogovor z dobrim, močnim sogovornikom tudi napolni dušo in te naredi ponosnega. A kaj, ko je zanimanje za to početje podobno klofuti okoli ušes.

In res sem se takrat na višini, ko sem se tresel in so mi mravljinci lezli po hrbtu, spraševal s čim hudiča se ukvarjam in s kom se družim. In to, majkemi, nameravam razmisliti tudi v prihodnje. Res!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Mraz

10.01.2017 · 2 komentarjev

Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na adrenaline, ki jih je polna samo mladost, na elan in na čustva, ki smo jih bili polni enkrat v preteklosti. Zavračam pa čaščenje neke preteklosti v smislu, da bi bilo obujanje nekih preživetih ureditev in tako imenovanih vrednot, rešitev za naše sedanje težave.

Spomini imajo že itak nekaj čudnih lastnosti. Prva, ki sicer ni vedno tako zelo slaba, je ta, da spominjanje ni realno. Zelo selektivno izbira, kaj je vredno obdržati v sivih celicah. Tako nam zelo izkrivi sliko, ki zanjo neovrgljivo mislimo, da je čista, kot jasen dan. Kar me še bolj odvrača od »nostalgizmov« pa je to, da je takšna drža zelo, zelo nekonstruktivna. Niti najmanjše možnosti nima, da bi prispevala k urejanju težavnih razmer. Poleg vsega pa tudi kaže na veliko pomanjkanje znanja in predvsem domišljije.

Vendar, to me je zagotovo tudi uvrstilo na levo stran mnenja, nekaj pa obstaja, kar bi lahko razumeli kot naklonjenost zloglasni nostalgiji. Vse bolj namreč razumem marsikoga od tistih, ki imajo o tistih časih dobro mnenje. Ne vseh, seveda ne. Med tistimi, ki jim je paradiranje v rdečih majicah in kapami s petokrakimi zvezdicami na nekakšnih mitingih, proslavah, obujanjih dnevov neke republike ali dnevov mladost stalen hobi, je veliko ljudi, ki jim nikoli ni šlo tako dobro kot ravno zdaj. Ampak pustimo to. Težko je komurkoli v teh časih pojasniti, da ima dvakrat višji standard, kot pred tremi desetletji. Nemogoča misija! V mislih imam celo armado ljudi, ki se jim je zelo podrl svet. Ljudi, ki so jim propadle firme, ki so zanje naivno mislili, da os večne in da so na nek način celo njihova last. In ne samo, da so ostali brez vsega. Gledati morajo plenjenje in bogatenje nepridipravov, ki se redijo ravno na račun njihovega propada.

Razumem tisoče penzionistov, ki životarijo z nekaj stotaki, čeprav so za penzijo delali malodane celo življenje. Še kako razumem minimalno plačane delavce, ki kljub zaposlitvi ne zmorejo nikakor speljati stvari nad mejo revščine. Razume, pa kako razumem, ljudi, ki jih nekaznovano nategne novodobni kapitalist in jih ne plačuje in jim ne odvaja prispevkov. Zelo razumem siromake, ki z njimi služijo gazde v agencijah. In zelo, zelo razumem človeka, ki ne more poslati v šolo svojega otroka ali , bognedaj, ki ne more priti do časa do zdravniške oskrbe.

Nikoli ne bom v rdeči majici skakal okoli., Zelo sem naklonjen modernejšemu redu. Ki pa bi to moral biti. Namreč red. Red, ki bi upošteval dobro, pošteno delo in razmerja, ki bi vsem omogočila življenje vsaj blizu normalnega.

Še nekaj me je namreč, poleg tiste pripombe, ki sem jo omenil v začetku, spodbudilo k takšnemu razmišljanju. Zelo dobro se spomnim nekega pogovora izpred veliko let. Po radiu so govorili o polarnem mrazu v New Yorku. Mislim, da je šlo za minus 20 ali nekaj takega. Objavili so, da je v nekaj dneh v velemestu zmrznilo veliko število brezdomcev. In kolega takrat pomodroval »koliko bi jih neki pri nas šlo v maloro?« . »Ne vem« sem rekel » mogoče nobeden!«

Od takrat so se menjale države. Pojma seveda tudi nimam kako se je takrat godilo revežem v hudem mrazu. Verjetno so kakšnega zablodelega pijančka, ki je vzel takšen konec, tudi utajili. Ampak sedaj poslušam iz sosednjih držav, predvsem tistih, ki so bile žrtve enako primitivnih sistemov, da preštevajo mrtve v desetinah. In to zaradi enega usranega hladnega vala.

In zaradi takšnih stvari se tudi vprašam »kam hudiča smo napredovali?!«

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: v afektu

Leta besed

2.01.2017 · 6 komentarjev

Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!
No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo ni pripomogel k izboljšanju situacije.
Seveda pa se ne morem in ne smem delati pameten okoli teh stvari. Še kako me je ta navlaka okupirala. Od začetka verjetno celo zasvojila in nikoli povsem izpustila iz rok. Še vedno preveč časa brezplodno preživim pred kišto. Brezplodno seveda pomeni, da nič ne pade ven. Nič! Ni izdelka, ni rezultata, ni smiselnega početja. Sploh! Samo neskončno , rutinsko klofanje in ustvarjanje nekega neresničnega sveta. Svet, ki zanj še ne tako davno ne bi niti slučajno verjeli, da bo lahko nadomestil tako velik del tistega druženja in prijateljevanja, tistih zastarelih, zdaj celo že primitivnih socialnih prvin!
Velik svetovni umi, izumitelji, geniji so uspeli narediti stvari, ki zanje 99,9% ljudi niti slučajno, niti bežno, niti za silo ne vedo kako je mogoče, da delujejo in počnejo takšne stvari. Kako lahko po eni žici prenašajo informacije, zvoke, besede, slike in to v takšni količini, da si zdaj že večina ljudi na svetu lahko brez skrbi privošči basati v ta tako imenovani svetovni splet kar jim pade na pamet. Orodja, ki so nam jih dali to omogočajo na lahek način, brez posebnega znanja in razmišljanja. Seveda pa, kar jim pade na pamet, pomeni, da gre za eno velikansko greznico, ki razen v majčkenem delčku nima prav nobenega smisla, kaj šele vrednosti. Za ljudi same.
Seveda obstajajo tudi za greznice strokovnjaki in oni meda znajo kopičiti in izbrskati podatke, ki po nekih posebnih kriterijih, s pomočjo super računalniških kišt lahko služijo za nadzor nad ljudmi, ki jih ta nadzor prav malo briga. Saj jih, konec koncev, nihče ne drega s pendrekom med rebra, ali jim prepoveduje svobodno izražati mnenje. Ampak to so že teorije, ki jih spet ne manjka in, ki jih ne jemljemo resno, dokler se ravno nas nekdo ne loti, Kako poznano se zdi!
Ampak to, kar pišem je v svojem bistvu še vedno in samo eno veliko nakladanje. V resnici me je razjezilo nekaj popolnoma drugega. Naj vam opišem situacijo. Prejšnji teden sem šel kar dvakrat v gozd. Bilo je lepo vreme, zjutraj sicer malo premrzlo, ampak kasneje pa prav super. Vžgal sem motorko in izpraznil dva rezervoarja, premetal dva tri metre drv in nazadnje šel domov prešvican, kot bi bilo sredi poletja. Nič takega, Bil sem zmatran, glidi so me boleli komaj malo bolj kot ponavadi in bil sem zadovoljen z akcijo. Zadnje dneve pa sem izklopil vse aktivnost. Preležal sem nenavadno veliko ur in nekaj sem jih presedel tudi pred ekranom. Nekaj pred tavelikim, nekaj pa tudi pred računalnikom. In glej hudiča, ne samo da ni bilo rezultatov, krasnih zapisov, duhovitih objav, kaj šele trimetrskega kupa drv … ne samo to, tudi boli me vse še dvakrat bolj. Sklepi križ in pod lopatico me je štihnilo, da mi niti konjska mast ne pomaga več ….. mater!
V vseh teh letih sem stipkal in objavil nekako 500+ blogerskih zapisov. Povprečno so bili dolgi 1100 besed. Nekateri med vami ste jih prebrali in za nekatere veste, kaj se je še dogajalo z njimi. Vsekakor se mi zdi, kot da je to del mojega življenja. Na momente sem mislil tudi, da gre za pomemben del, celo malo evforičnega me je naredilo kdaj. Spoznal sem tudi nekaj zanimivih ljudi. Razmišljujočih in ustvarjalnih. Celo takšnih, ki ima(m)jo veliko možnost, da pomenijo tisti nesrečni 0,1 % v tej greznici.
Prvi blogerski zapis sem prilepil na siolov portal. Če grem zdaj pogledat v arhiv, bom pod zapisom prebral nenavaden podatek. Piše »Januar 2007! Deset let, porkaduš!

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: miks

Slabe karte

27.11.2016 · 2 komentarjev

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o nekih skupinah, ki želijo nekaj dobiti. Na to, da za svoje delo, znanje, trud, ne dobijo dovolj, lahko opozarjajo s parolami, z grožnjami, z izsiljevanjem, z uporom. Lahko stavkajo in demonstrirajo.

O podobnih stavkah poslušamo tudi iz tujine. Na primer delavci letalskega prevoznika v Nemčiji. Zahtevajo denar. Več denarja. No, vsaj tako enostavno nam v novicah poročajo o tem.

Pri nas je bolj zapleteno. Ko stavka javni sektor, nihče ne trdi tako preprosto:«Hoćemo denar!« Ne, oni, dajmo za primer dohtarje, želijo uskladitve, odpravo anomalij, človeške odnose, celo poštenost. Za argumentacijo pred kamere porinejo svoje predstavnike, ki pa res niso prišli dobro skozi. Imajo najnižje plače, varčevalni zakoni jim preprečujejo napredovanja, delodajalci jih silijo delati mnogo preko normalne kvote ur in zdaj stojijo tu pred nami, skorajda solznih oči in upravičeno stokajo »Saj smo ja tudi mi ljudje!«In tako, kot nam servirajo problem tako posplošen in spravljen na najnižji skupni imenovalec, tako mi na drugi strani tuhtamo, kako je marsikaj nepošteno do nas. Kako o tem razmišlja šele bolnik, ki ima zaradi čakalnih vrst, odpovedane operacije, nečloveškega odnosa vse pogoje, da prej dočaka matildo, kot pa zdravljenje? Mogoče bi se morala vsesti na klopco v parku pred kliniko skupaj s solznim mladim specializantom in žalostno ugotoviti, da (razen seveda v Polanah) nikoli vsi ne dobijo. Dobijo pač samo zmagovalci. Tisti, ki imajo, kljub temu da so dohtarji,, letno plačo s petimi nulami in se vozijo z mercedesi cls, in na drugi strani tisti, ki imajo denar, da se na kakšen ne popolnoma v redu način kupijo kakšno bližnjico do operacijske dvorane.

In tako sem pokrepljen z omenjeno modrostjo o tem, da je pač svet sestavljen iz zmagovalcev in poražencev presenečeno pogledal tudi tistega svojega sodelavca pred leti, ko mi je navdušeno pravil kako se bo lotil špilanja piramidne igre. Catch the cash! Čudno sem ga pogledal. Bil je sicer razumen, umirjen mož. Skoraj bi se bi mi zdelo bolj normalno, če bi bil jaz sam tako naiven ne pa on.

»Me nič ne briga!« je rekel »do zdaj so še vsi dobili!«Mogoče se spomnite tistih bedarij. Na najbolj beden, primitiven način so nekako zalavfali igro, ki je potekala nekako tako, da si v kuvertah pošiljal denar ljudem s spiska in hkrati določil šesterico novih, ki si jim poslal spisek. Tisti so potem določili vsak spet šesterico in tako dalje. Kljub svoji oporečni nadarjenosti za matematiko, sem zelo hitro dojel, da to ne more trajati in delovati več kot nekaj krogov. Kljub temu, da so me v nasprotno prepričevali akterji, ki so v kuvertah dobivali zmečkane tolarske bankovce. A tudi oni so utihnili v kratkem času. Potem je bilo še nekaj malega govora o sleparjih, nekateri so morali celo bežati v tujino, potem pa … nič več!

In tako zdaj gledam ta neoliberalni svet. S svojimi preprostimi zakoni prostega trga, enakih možnosti in podobnih stvari bi vse skupaj moralo delovati. Sploh ne bi smelo biti težav. Ne bi se smelo podirati zdaj tukaj, zdaj tam. Bogati ne bi imeli nobenega razloga zahtevati še več in tisti na dnu bi morali imeti svoje možnosti. Svet bi v pošteni igri, zdaj bi mešal karte ta, zdaj oni, moral delovati

Ampak nekdo, neka nepremišljena, nesrečna duša, nek zablodeli um je dal karte v roke ravno tistim, ki so za neko z angleškim imenom mislili, da lahko deluje.

Možje, ki kartajo v naši vaški oštariji točno vedo, da te ima karta kakšen dan rada, kakšen dan pač ne. In vedno pride čas, ko se zadeva obrne.

Ampak še nikoli niso nikjer vsi dobili. Razen seveda v Polanah.

Ampak to pa boli!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: miks

Preber’te!

20.11.2016 · 4 komentarjev

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.

Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.

Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)

Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:

»A vsaj cajtenge berejo?«

Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.

Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.

»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.

Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«

Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.

Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.

Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

  • Share/Bookmark

→ 4 komentarjevKategorije: miks

Lepo pozdravljeni!

4.11.2016 · 5 komentarjev

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa vendar moram v tej točki vsekakor ugovarjati. Tam kjer se mi kotijo navdihi, kjer gomazijo osnutki mojih zgodb, kjer rastejo bitja in dogodki, ki jih pozneje napolnijo, tam je še vedno živo. Sploh ne zaznam neke hude spremembe, no mogoče malo zmanjšan ritem in včasih nekaj malega pomanjkanja elana, moči, ki bi to spravila v pravo življenje.

Vendar se mi pa dogaja nekaj, kar nekako nima povezave s temi mojimi mislimi. Velikokrat na tem mestu omenjam energijo. Temu se zadnje čase izogibam. Najprej se spet pojavi isti efekt, ko vsi vedo odgovor in rešitev in vse skupaj po navadi pristane v stavku, ki zveni na primer tako; »Tak letni čas je!« ali kaj podobno univerzalnega. Kot drugo pa tega problema z energijo niti sam ne znam definirati. Ali to pomeni preprosto, da se človeku ne ljubi klofati po tipkovnici? Mogoče da se mu niti ne ljubi gledati v ekran? Ali je s tem mišljeno, da se mu ne da zagnati procesorja v glavi in malo premisliti o vsem kar se dogaja? Ali se mu o vsem niti ne ljubi imeti mnenja? Evo, ne vem!

Že milijonkrat, vem da večina (kolikor jih sploh še je ?!) na blogih ne ve tega, sem pojasnjeval zakaj sem se enkrat davno prijavil v blogosfero in potem toliko let redno in mogoče celo prepogosto in preveč na dolgo in široko objavljal svoje pisanje. Želel sem objavljati svoje zgodbe, ki jim jaz pravim zgodbice ali črkarije. In mogoče je prav v njih bistvo problema. Za vodilo v vseh mojih spisih sem, sicer ne namenoma in zavedno, vzel nekakšno zdravo pamet. Vsaj jaz to tako imenujem. To pri meni pomeni, da poskušam skozi izmišljeno situacijo opozoriti na nek navaden, vsakdanji problem ali pojav, vendar tega ne želim narediti tako, da bi situacijo naredil povsem črno belo. Tako, da bi delavca na primer predstavil samo kot ubogo, prevarano, nemočno žrtev in tiste na drugi strani samo kot stremuhe in nemarne izkoriščevalce. Seveda je tega med mojimi stavki veliko. Veliko stvari se je obrnilo proti navadnemu človeku, vendar se je velikokrat s svojo pasivnostjo in apatijo obrnil proti sebi tudi sam. In ravno tako je domnevno strašno brezobziren kapitalist v svojem svetu omejen in obremenjen tudi z marsičem drugim kot ravno z našimi težavami. In potem naj bi tukaj naivno iskali kompromise in z zdravo pametjo reševali stvari.

No, jaz bi jih in domnevam, da je ravno v tem nastala tista zapora, ki jo občutim zadnje čase. Vsak dan berem o strašnih svetovnih dogodkih, o morijah in grozotah. Berem o domačih lolekih, ki bi radi izpadli, kot da držijo vajeti v svojih belih rokah. Berem o stiskah razočaranih ljudi in poslušam na drugi strani, kako so vsi kazalci obrnjeni v nebo in da je statistika na naši strani.

In niti ni tako dolgo nazaj, ko bi planil po vsaki takšni novici za računalnik in tipkal in modroval in objavljal in čekiral komentarje, gonil debate in polemike … potem pa enkrat opaziš, da je vedno vse enako. Da se ponavlja. »Panta rei« sem enkrat naslovil svoj zapis o stihiji, ki potem ko vse pred sabo podre in uniči že po nekaj dneh vse usode in tragedije zapiše v okence statistične razpredelnice. Vmes pa pusti še nam, da v virtualnem ali pa celo resničnem svetu pet minut blejamo in lajamo kaj je prav in kaj ne. Kaj je črno in kaj svetlo, da se kar blešči.

No in tako se mi včasih zdi, da sem se lotil čisto napačne stvari. Isto se mi je kdaj dogajalo z mojim muzikarjenjem. Zdelo se mi je, vse pogosteje, da se s svojim brenkanjem lotevam nečesa, kar naj bi počeli razni kovači, lončarji in podobni mojstri starih rokodelskih obrti in sicer na sejmih, etnoloških prireditvah ali pa za prikaz starodavnega znanja v muzejih mimoidočim šolarjem, ki jih to niti približno ne bi zanimalo.

Pred časom sem mislil, da se mi ta občutek pri pisanju ne more pojaviti. In še vedno imam pisanje za nekoliko višji nivo ustvarjanja, kot tisto svoje koledniško ohcetno svirkanje. Pa vendar, če malo pogledam okoli sebe … ljudi, ki se jim zelo čudno zdi, če jih vprašate ali kdaj kaj preberejo. Če pa že pogledajo in to celo moj zapis, me obvezno vprašajo …ampak zares, kdo točno je tisti Lojze iz zgodbe? Povej koga si mislil!! In nazadnje, zakaj sem moral še to omeniti, pridem do nesrečnih literarnih prireditev, ki so mi z nekaj svetlimi izjemami (vsaka jim čast) pa prav zares vzele pogum. Ko se je zgodilo enkrat, petkrat, desetkrat, da smo neke svoje stvari brali zgolj in samo sami sebi, da smo sami sebi za to tudi izdelali lepe scenarije, povabili izbrane spikerice, dobre glasbenike … in nazadnje v najboljšem primeru napolnili prvo od dveh vrst po pet stolov in še tistih nekaj upokojenih gospodinj sem kasneje izvedel, da so od nekoga izmed nastopajočih žlahta.

Bog ve, če sem sploh želel pisati (beri: jamrati) o stiskah amaterskega vaškega pisatelja? Zdi se mi, da ne. Potem pa je tako izpadlo. Sem pa kljub vsemu spet stipkal celo štreno in to, ne da bi prav dobro vedel, kaj na tem svetu je ogljeno črne barve in kaj belo kot na novo zapadli sneg!

  • Share/Bookmark

→ 5 komentarjevKategorije: miks